Pismo XII.
Ljubljana, v aprilu 1923.

Diagram notranjega človeka.
(Nadaljevanje.)

6.

Peterožarna zvezda je geometrični znak eterskega telesa: znači razvojno stopnjo, katero je človeški organizem dosegel v teku milijonov let. S petimi žarki je zaznamovanih petero udov, petero človekovih čutnih organov, petero prstov, peta rasa, v kateri se nahaja sedanje človeštvo, i.t.d. Glavni žarek je obrnjen navzgor, kajti življenje, ki pluje v nas, je direktni izliv duše - enega življenja v naravi, je sveto, "od Boga dano". Zato je ta zvezda znak bele magije.

7.

Peterožarna zvezda, obrnjena navzdol, je znamenje našega astralnega telesa. Naše življensko telo je nerazmerno starejše nego je naše etrsko telo. Bili so časi in dolge dobe, ko je bil človek v paradižu, ko ni bil še v posesti astralnega telesa, ko še ni vedel, kaj je dobro in zlo, ampak je neomadeževano živel, toda se tudi ni zavedal svojega božanskega življenja. Polagoma se je vzbujalo v njem astralno telo in želja po občutku in užitku. Še danes ni astralno telo popolnoma razvito, ni še zmožno samostojnega delovanja, ampak je še "skrito" v življenskem telesu. Glavni žarek je obrnjen navzdol, kajti razvojna smer astralnega telesa je v čutno in vidno sfero "navzdol". Astralno telo je ono, ki nas veže na ta svet in nas vedno znova sili k utelesenju.

8.

Trikot je okultni znak za miselni organ v človeku. Po dve črti se družita v eno točko, slično kakor je delo človekovega uma in pameti omejiti se na majhen krog, oziroma točko. V tem leži njena moč in njena tragika. Njena moč: v zmožnosti spoznati detajle, posameznosti; njena tragika: v slepoti za skupnost in splošnost. Notranjo vez in enoto stvarstva je možno doznati samo intuitivno, nikdar pa ne z umom, še manj s pametjo.

Trikot, obrnjen navzgor je znak višjega manasa - uma. Kakor je plamen sveče vedno obrnjen navzgor, tako stremi tudi um človeški vedno kvišku. Toda vedno so posamezne ideje, ne enota, predmet njegov.

Trikot, obrnjen navzdol, znači človeško pamet. Vidimo jo v tesnem objemu astralnega telesa. Predmet pameti je konkreten svet, so konkretne predtsve, "živi" le v ozkem dotiku z občutki in željami. Srečo najde le v uživanju, vse drugo mu je utopija. Ko bi ne bile one kratke črtice, ki veže oba trikota, ko bi ne bilo mostu ali steze, imenovane "antaskarana", ki veže pamet z umom, po kateri more človek prenesti zavest v višji manas, bi bil človek le pametna žival in nič več. Dokler je ta vez ohranjena, je možnost duhovnega razvoja dana; če je pretrgana, nastopi duhovna smrt. Blavatsky je mnenja, da hodi zelo mnogo duhovnih mrličev okrog, ki ne vedo, da so mrtvi.
(Konec.)

A. Z.
Luč iz Himavata.

7. Čudež.

V Benaresu so praznovali praznik Žive, tretje osebe Trojice, ko je Mahanara s svojimi mlajšimi dospel do mesta. Pred vhodom ga je čakalo mnogo ljudi, ki so došli, da napasejo svojo radovednost. Mahanara je čital v njih misli, da jim ni za besedo božjo, zato je rekel:

"Glejte, čudež! Med vami se nahaja človek, a vi ga ne vidite; vas ogovarja, a vi ga ne slišite; vas poljublja, a vi ne čutite njegovih ustnic na svojih rokah.
Bratje, mara (zli duh) vas je obsenčil! Predramite se iz duševnega mrtvila, da sami ne postanete nevidni med ljudstvom."
Poslušalci so se začudeno spogledovali. Popraševali so drug drugega, kaj to znači, ker si niso znali pojasniti njegovih besed. Končno je nekdo rekel:
" Mojster ne umemo te, povej kaj drugega!"
"Bodi, kakor želite ... Neki kmetič je vsejal riž na peščeno polje, kaj menite, da bo dočakal žetve?"
"Ne."
"Prav ste povedali!. Vsako seme ni za vsako zemljo. Riž potrebuje dobre in vlažne prsti, da vzklije, beseda božja pa srca, prožeta z ljubeznijo."
Utihnil je. Množica se je zlovoljna razšla in le mlajši so vedeli, o čem je govoril. Menil je namreč siromašno ženo, prosečo med ljudstvom milodarov, toda, ker je bila čandala (bitja zunaj kast, najrevnejši ljudje v Indiji), so jo vsi z zaničevanjem prezirali. In to preziranje je dalo povoda besedam o čudežu.

Odšli so in nekoliko trenutkov pozneje stopili na tlak večnega mesta.

Misel nad mislimi.

Ljubimo Boga nad vse, a bližnjega svojega, kakor samega sebe, storeč mu to, kar želimo, da on nam stori.
V tem je ves nauk Kristov, vsa krepost, vsa morala, vsa modrost, vsa vera.
Dr. H. Hinković

* * *

Če zate je posest sveta zgubljena, nikar mi ne žaluj - saj to je nič! Če zate je posest sveta dobljena, nikar se ne raduj - saj to je nič! Bol in radost sta le sveta promena. Korakaj nemo dalje - saj to je nič!
Brzijsko.