Pismo XIV.
Ljubljana, v septembru 1923.

Opojna moč astralne sfere.
(Po Judge-ju:)

Preko mnogo skušenj in prevar vodi učenca pot v duhovne svetove. Vse te prevare imajo svoj izvor predvsem v napačnem razumevanju naše duhovne narave, obenem pa tudi v napačni izbiri sredstev, s katerimi hočemo prodreti v višje svetove.

Sveto pismo nas uči in svari: “Preizkusite vse, a obdržite najboljše”. V istini, ta moder nasvet je ravno tako važen za onega učenca okultista, ki domneva, da je že vzrastel nad povprečne ljudi, ki se še oklepajo dogme, kakor je važen za spiritista, ki kliče s pomočjo svoje mizice umrle prijatelje in veruje v solnčno deželo duhov. Edino ogledalo, iz katerega nepotvorjeno odsevajo duhovna dejstva, je čista in mirna površina duhovnega morja. Okultist začetnik, ki vidi od časa do časa iskrečo se luč, ognjene krogle, rumene kot čisto zlato, leteče mimo njega, itd., naj si nikar ne domišljuje, da je prodrl že v duhovne sfere, da ima pred seboj že svoj pravi Sam - čistega Duha. Celo občutki najglobljega miru ali doživljaji čudovitih razodetij še niso znak, da je prišel oni veličastni trenutek, ko zre učenec v obraz svoji lastni duši. Ni še znamenje ali dokaz, da razvijamo svojo duhovno naravo, če čujemo zvonenje daljnih čarobnih zvonov, če vidimo blesteče modre plamenčke, če gledamo vizije dogodkov, ki nastopajo šele pozneje, ali če gledamo čudovite slike bodočnosti ali preteklosti, katere nam kaže astralna luč. Take in enake pojave doživi učenec že v začetku svoje poti. To so samo predhodni znaki novega, še vedno popolnoma materijelnega sveta in pomenijo, da smo se iznebili le najbolj grobe čutne zavesti.

Varujmo se pa, da nas ti astralni fenomeni ne zapeljejo in ne opijanijo. Ravno tako napačno bi bilo iti preko njih. Pač jih lahko opazujemo, preiskujemo in si ih vtisnemo v spomin, da jih pozneje primerjamo z drugimi naknadnimi prikaznimi ter jih spravimo v sklad z zakoni narave. Brezmejna je moč narave prevarati človeka; in če se pri teh fenomenih zadržujemo, mora naš razvoj zastati. S tem seveda ni rečeno, da nas kakšna oseba ali posebna naravna moč namenoma zadržuje v razvoju. Če pa se pustimo omrežiti od teh astralnih fenomenov, katere Boehme imenuje “čudeže božje”, sledi iz tega kaj lahko zmedenost našega razuma. Ako na primer smatramo vsak astralni pojav za duhovni doživljaj, se sčasoma to napačno naziranje tako ukorenini, da se ga ne moremo zlahka ubraniti. V to stanje bredemo potem vedno globlje. Medtem, ko nas narava opaja z novimi iluzoričnimi prikaznimi, zanemarjamo svoj pravi razvoj, temelječ edino le na čistosti naših motivov in premagovanju naših slabosti.

Res je, da se navedeni astralni doživljaji množijo in rastejo samo, če se jim učenec popolnoma vda. Nepretrgana vrsta najrazličnejših prikazni poplača to njegovo stremljenje, ako mu posveti svoje življenje. Vse to pa ima koristi samo začasno. V trenutku, ko zapusti svoje telo, je vseh teh izkušenj in doživljajev konec, ne a b se kaj pomnožil zaklad prave modrosti.

Astralna sfera, ki je dostopna našim fizičnim čutom, je tako polna raznovrstnih slik in zvokov, kakor nedostopen tropičen pragozd. Vsak učenec se mora dobro seznaniti z vsemi nevarnostmi predno stopi v ta neznani svet. Človek zamore vsled neštetih iznajdb, s katerimi obvlada grozeče naravne sile, klubovati nevarnostim pragozda, a v astralnem labirintu nimamo nobenih takih pripomočkov. V fizičnem telesu se lahko čutimo pogumne in trdimo, da se ne strašimo ničesar. Toda nobeden neizkušen ali radoveden okultist-začetnik ne more vedeti, kakšen učinek bodo imeli astralni doživljaji na njegove čutnice in živce.

Ta nevarost postaja tem večja za onega, ki misli le nase in išče le za svojo osebo in osebne interese ta neznani svet. Takšen človek namreč nima nikjer tiste zaščite, ki je zajamčena onemu, ki išče in stremi z drugimi resnimi iskalci.

Iz temne sobe, v kateri ne razločujemo nobenega predmeta, vidiš razločno zunanje dobro razsvetljene stvari. Ravno tako lahko razlikujemo iz teme svoje sobe - iz svojega srca - predmete razsvetljene v astralni luči. S tem pa še ničesar ne pridobimo. Poprej, kakor zunanjo temo, je treba razsvetliti temo v svoji notranjosti. Sami sebe moramo spoznati, predno zamoremo stvari zunaj sebe dobro presoditi.

Ta pot je za učenca sicer težavnejša, a vodi tem sigurneje do cilja. Prijetnejše in lažje se je udati vabljivim zunanjostim s pomočjo razvoja psihičnih čutov z izključitvijo napornega duhovnega dela. Prava pot pa je priprosta in se jo lahko najde. Tako lahko, da jo marikateri, ki bi bil rad učenec, zgreši samo zato, ker ne more verjeti, da je v istini tako priprosta.

Pot vodi skozi srce.
Tam le vprašaj, drugje ne blodi.
Trkaj le na srce svoje in ne čakaj,
če glasno te odmev zmotiti hoče.
Ne umikaj in plaši se,
če duri se odpro in sence
Temne kakor noč se zde ti strašne.
Tam notri odposlani mojstri so
te mirno čakali. Mojster si ti Sam.

Svetovna vprašanja v luči teozofije.

(Ob času dunajskega teozofskega kongresa v odgovor poročevalcu “Jutranjih Novosti” - Ta odgovor je bil poslan tudi uredništvu nekega demokratičnega lista, ki pa ga ni hotelo objaviti.)

Koncem julija se je vršil na Dunaju teozofski kongres adyarske teozofske skupine. Adyarska teozofska skupina je ena izmed mnogih teozofskih skupin, ki so nastale v mogočnem teozofskem toku, katerega je spravila v tek genijalna H. P. Blavatsky leta 1875 v Novem Yorku. Da prevladuje v imenovani skupini, v kateri so zastopani Indijci in v ozkem stiku z njimi živeči Angleži, bolj buddhistično-brahmanska smer, je razumljivo, kakor je razumljivo, da se goji v evropskih in ameriških skupinah bolj krščansko mišljenje.

Dunajski teozofski kongres je vzbudil vsekakor zanimanje vseh resnih ljudi, ki imajo kaj smisla za važnost etično religijoznih vprašanj. Bolj skromen je odziv v našem časopisju. Edino “Jutranje Novosti” so 29. julija prinesle članek pod istim naslovom, kakor je ta odgovor, članek, ki le dokazuje, kako površno pojmuje njegov autor teozofsko gibanje, kako plitek pa je tudi vir, iz katerega je zajemal svoje podatke. Po informacije se je obrnil na “N. Fr. Presse ”, časopis, ki ga je zastopal od prvega začetka napram teozoskemu gibanju sovražno stališče.

F. Cleve, poročevalec tega časopisa, je prisostvoval prvemu predavanju podpredsednika teozofske družbe g. Jina-raja-dasa. Ne da bi imel pojma o svetovnem teozofskem naziranju, je zgrabil nekaj stavkov iz predavanja, katere ni razumel, in jih raztrgal.

Jina-raja-dasa očita evropski znanosti materijalistično smer. Cleve protestira proti temu, češ materijalizem je že davno premagana filozofska šola. Ne pomisli pa, da tu ne gre za filozofsko naziranje, ampak za splošno smer, za strugo, po kateri se pomika ne samo evropska znanost, ampak tudi politika, civilizacija, kultura. In ta smer je popolnoma materijalistična, njen predmet je materijelni čutni svet in njegovi interesi. Ni merodajno, kako si ta ali oni znanstvenik naravne pojave razlaga, merodajno za inteligentni del evropsko amerikanske rase je volja, je hotenje, je njegovo teženje in pa plan narave, na katero polaga največjo važnost.

Teozofsko gibanje ni rakcija na vojne grozovitosti, ni pojav izmučene, fizično izčrpane duše, kakor misli F. C. Zanimanje za teozofijo je bilo pred vojno večje, kakor je sedaj. Ne, teozofija ni reakcija, ampak produkt najfinejše srčne kulture; ona znači zadnji in konsekventni korak kulturnega človeka iz čutnosti v nadčutnost.

Cleve in njegov slovenski kolega smatrata teozofsko gibanje kot svojevrstno versko gibanje, ki gre paralelno z drugimi veroizpovedovanji, kot neko sekto, ki hoče z zadnjimi konkurirati. Teozofija ni sekta, tudi ni poseben filozofski sistem, ampak vse kaj drugega. Človek je lahko teozof, ne da bi o njej kaj slišal, lahko je boljši teozof, kakor oni, ki o njej pišejo in govorijo, kajti teozofija je imanenten del višje človeške narave, ki se pojavi in postane aktiven, čim se višja narava razvija. Dogme, intelektualni sistemi imajo pri tem le toliko opraviti, v kolikor razvoj te višje narave pospešujejo ali zadržujejo. V vseh časih in krajih, v vseh oficijelnih cerkvah in izven njih so bili teozofi, ki so pa bili pametni dovolj, da svojih modrosti niso obešali na veliki zvon.

Tudi to, kar danes čitamo v knjigah, še ni teozofija, ampak samo njena zunanja odeja in obleka, prikrojena našemu okusu in razvojni stopnji našega intelekta.

Teozofije ne najdemo v knjigah, ampak samo v globinah svoje subjektivnosti.

Pro domo.

Svojim ntresentom in interesentinjam naznanjamo, da smo sklicanje občnega zbora naše družbe odložili na poznejši čas. Za naše naloge smatramo sedanji čas neprimeren. Končno pa je odprto polje vsakemu, ki hoče delati v prid družbe, sedaj ravno tako, kakor bo pozneje.

Članarin še ne pobiramo. Namesto članarine pa prosimo svoje zveste prostovoljnih prispevkov za vzdrževanje našega lista. Vsako številko “Ezoteričnih pisem” računamo 2 Din. To je znesek, katerega mesečno lahko vsak pogreši. Ker pa so stroški za list veliki, apeliramo na tiste, katerim je karma podelila boljše materijelno stanje, da nam s preplačili skočijo v pomoč. Do sedaj so se v ta namen žrtvovali le posamezni teozofi in teozofinje. Vsa čast in naša iskrena zahvala dotičnim damam in gospodom, za bodoče pa pričakujemo odziva tudi od nekaterih drugih.

Vsak znesek sprejmemo s hvaležnostjo in na željo prejem potrdimo z dopisnico.

Kažipot k sreči.

Kaj je sreča? Dovolite, da izrazim to misel v kratkem stavku.

Bila je doba, ko ti je duša koprnela po sreči ... Sreča?! ... Kaj je to? Vsk človek koprni po nji, misli o nji dan na dan, a če ga vprašaš: “Povej mi, kaj je sreča?” ne bo vedel odgovora. Sreča je vsakega človeškega bitja ideal, je koprnenje po višjem, po nedosegljivem. Brez števila človeških src kriči po sreči, čaka izpolnjenja hrepenenj. I kedar namišljena sreča zasije, ne vedo, da je tu, ker gojijo še druge, nove želje.

Koliko hrepenenj, koliko želja, toliko zahtev stavimo vsakemu jutru. Mine lepi dan, solnce zajde in nastopi večer. Ko odhajamo k počitku, že več ne vemo, kaj smo zahtevali od dneva, pač pa ugibamo, kako bo jutri.

In tako gre dan za dnevom, teden za tednom, leto za letom. In sreča, kje je ostala? Ona je nas klicala in vabila, a mi slepci smo šli mimo nje ... Zopet nas kliče, ali jo ne vidiš, ne slišiš? Dvigne se, pokažem t pot do nje!

Pojdi in pomagaj trpečim bratom. Pomagaj tistim, ki stegujejo roke, ne po sreči, ampak po kruhu. Vživi se v njih duše, v njih trpljenja ti, ki nisi bil nikdar lačen. Oni občutijo vso silo trpkosti življenja, gledajo svet z drugimi očmi kakor ti. Hočejo živeti, a ne morejo. Pojdi k njim, tolaži jih, pomagaj jim in spoznal boš, da nisi nesrečen, ker pri tem pozabiš svoje lastne težnje. Na svoj prapor napiši prekrasne besede pesnika: “Odprte roke, odprto srce imej za trpečega brata, a trdno zapahni roke in srce, ko trka sovraštvo na vrata.” Vidiš to je kažipot k sreči.

Anka Jerovšek