Pismo XVI.
Ljubljana, v novembru 1923.

A. Z.
Luč iz Himavata.

8. Vse-človek.

Tiste dneve, ko so praznovali praznik Žive, je došlo v Benares zelo mnogo ljudi. Tu so bili zastopniki vseh delov azijatskega kontinenta in verniki treh velikih verstev: brahmanizma, buddhizma in mohamedanizma. Ko so romarji doznali za prihod Mahanare, so mu postavili v gaju poleg svetišča lično leseno lopo. Tja so potem prihajali, Mahanara pa jih je učil, ne oziraje se na njih verske nazore.

Nekega dopoldneva je k njemu došla skupina svečenikov. Poleg brahmanov in lamov so bili zastopani tudi muslimanski hodže in židovski rabini. V imenu vseh je izpregovoril osivel brahman:
"Mojster! Do sedaj smo bili mi svečeniki duševni voditelji ljudstva, ti pa si začel oznanjevati neko višje bitje, katero imenuješ Vse-človeka. Povej nam, kakšen je ta Vse-človek in kje ga najdemo?"

Mahanara je odgovoril:
"Vse-človek ni vezan na nobeno verstvo in na nobeno kasto, zato ga ni med vami. Vse-človek ne pozna veselja in ne žalosti, ne sreče in ne nesreče. Vse-človek ne pozna prijateljev in ne sovražnikov, ne poštenja in ne zlobe, ne hvale in ne graje, ne kreposti in ne strasti. Vse-človek je onkraj dobrega in zlega. Vse-človek je po božanskih naukih vse in po človeških nazorih, ki tičijo v mayi, nič. Vse-človek je - Bog.

Svečeniki« Tisti, ki hoče, lahko najde Vse-človeka, toda ne iščite ga v daljavi, ne v knjigah in ne v templjih, marveč samo v - samemu sebi. To kedaj ga najdete, je pa odvisno od vas samih. Prvi ga morda zasledi v nekaj mesecih, drugi v nekaj letih, a tretji v nedogledni bodočnosti. Za kar priroda potrebuje milijone let, to božanska milost izvrši v enem trenutku, če jo človek zaželi z vso silo.

Iščite in našli ga boste. Kedar ga najdete, tisti čas se bo v vaših srcih naselila neizmerna radost, modrost in sreča. Tisti čas boste začeli spoznavati vse skrivnosti vesoljstva, posebno pa vprašanja: od kod prihajate, zakaj ste tu in kam greste. Kedar človek najde Vse-človeka, potem šele spozna, kako je bil poprej malenkosten."

9. Poglavje o prvakih.

V gaju pred svetiščem Žive so se zbrali farizeji, saduceji in drugi nadljudje. Pritiskali so proti lopi Mahanare, siromašno in brezpravno ljudstvo pa so odrivali.

"Mojster, pripoveduj o naši bodočnosti!" so vzklikali siromahi.
"Oh, čemu ... Naj govori o dolžnostih podložnikov in o naših pravicah!" so ugovarjali prvaki.

Mahanara je v astralni luči zagledal odurne miselne elementale nadljudi, zato je njegovo plemenito obličje obsenčila neizmerna žalost. Po dolgotrajnem molku je rekel:

"O, bratje iz kast brahmanov in kšatrijev (Kšatrija - član vladajoče kaste, vojščak.) Karma vam nalaga dolžnost, da ščitite revnejše brate, vi pa jih prezirate. Vi hočete biti vodniki ljudstva, a sami tičite v barju nevednosti in zmot. Ustanavljate razne družbe, navidezno v varstvo človeštva, v resnici pa služijo le vam v dosego sebičnih namenov. V javnosti se proglašate za značajneže, dasi vam sevajo raz obrazov znamenja podlih duš. V svetiščih se plazite po kolenih in pripogibate glave, toda vaš Bog ni Brahma, vaš bog je bogastvo in čast.
Kedor se povzdiguje, bo ponižan. Vse, kar ne temelji na človekoljubju in na pošteni podlagi, razpade.
Nad valovjem vsetega Ganga se zibljeta sloki trs in bajni lotos. Trs temelji v mahovitem produ in lotos v dnu struge. Prvi naliv bo zlomol trs in ga vrgel na obrežje, dočim bo lotos nepoškodovan še dalje napolnjeval ozračje s svojim vonjem.

Ta trs ste vi, o bratje, in lotos je ljudstvo, ki se nahaja za vami. Kakor valovje trs, tako bo karma zlomila vašo oblast. Legli boste v grobove in vas nestane, pošteno ljudstvo pa bo živelo na veke!

Oko za oko, zob za zob! Vse, kar ste zlega storili svojim bližnjikom, vam povrne bodočnost. Vaš zopetni prihod bo v kasti izobčencev in zločincev, kjer vladata nesreča in propast. Jarem, katerega sedaj nalagate drugim, boste nosili sami v podvojeni teži. Veite, da vesoljna pravica ne pozna izjem, marveč ostaja vedno in za vse enaka, bila že izražena v tej ali oni obliki."

10. Kažipot k sreči.

Mahanara je še vedno stal na svojem mestu in je zrl po ljudeh. Množica, ki ga je sedaj obdajala, je sestala iz siromašnega ljudstva, kateremu so poprej prvaki zapirali dostop v njegovo bližino.

"Mojster, kako si izboljšamo svoj položaj?" so povpraševali nekateri.

"Bratje!" je odgovoril Mahanara, "trije umetniki so posamezno ustvarjali sliko o človeški sreči. Prvi je bil mnenja, da ta slika mora imeti sivo ozadje, dočim je drugi v veliki meri uporabljal rudečo in tretji zeleno barvo.

Sliko prvega obožujejo živi mrliči; sliko drugega poveličujejo ljudje nasilja; sliko tretjega pa odobrujejo priznani strokovnjaki.

Slika prvega ni trajne vrednosti, ker predočuje barvo sebičnosti. Slika drugega nosi signaturo krvi ter je podobna moreči megli, ležeči v nižavah gorskih prepadov. Slika tretjega pa na veke ostane trajne vrednosti, ker je slikana v barvi pomladnih listov, ki so simbol upanja v boljšo bodočnost.

Poslednjo sliko, o bratje, si utisnite v srca. Simbol njene barve naj vas bodri, da boste iskali izhoda iz zagat, v katerih tičite. Simbol njene barve naj Vas uči, da boste sejali in želi v prid vsemu človeštvu. Vsi za vse! To je kažipot k zadovoljstvu in sreči."

11. San in resnica.

"Bratje, današnji človek je zelo neznatna stvar!" je nekega dneva rekel Mahanara svojim mlajšim.
"Domišlja si, da vse zna in vse ve, dasi ne pozna ono, kar bi moral poznati najbolj - samega sebe. In radi tega, ker ne pozna samega sebe, si ustvarja v življenju vedno večje gorje, vedno večji pekel."

"Današnji človek ne ve niti tega, kaj je san in kaj je resnica," je nadaljeval z nasmehom.
"Po nižavah Tibeta je potoval Arun Sing s svojim oslom Žakom. Solnčni žarki so pripekali, da so vrhovi sikomor drhteli v neznosni vročini; Arun Sing in Žak pa sta otožno pogledovala v azurni svod, proseča višje moči dobrodejnega dežja."

"Vroče je," je prebesedil Arun Sing ter si s širokim rokavom otrl svoj zagoreli obraz.
"Zelo vroče," je pritrdil Žak.

"Tam na porobju se širi palmov gaj ..."
"Pojdiva tja, da se odpočijeva od napornega pota!"

Kakor dogovorjeno, tako izvršeno. Nekoliko minut pozneje sta razprostrla svoje utrujene ude po sočnati zeleni travi in bajni šepet palm ju je kmalu zazibal v sladek san.

Da, sladek in čuden je bil ta san, ki je obsenčeval popotnika. Arun Sing je sanjal, da je Žak, in Žak je sanjal, da je Arun Sing. Žaku je ugajalo dejstvo, da je postal človek, dočim se je Arun Sing veselo smejal v pest, da se je na tako lahek način iznebil vseh stremljenj in nedosegljivih ciljev življenja. Glejte, oba sta bila srečna in vsak se je počutil zadovoljnega v svoji novi postavi!

Utrujena popotnika sta počivala komaj dobre pol ure, ko so ju težke deževne kaplje vzbudile iz opojnega spanja.

"Žak, dežuje!" je vzkliknil Arun Sing.
"Dežuje ... !" je zazdehal Žak, začudeno motreč svojega gospodarja.

"Sanjal sem čuden san," je nadaljeval Arun Sing. "V sanjah sem bil ti, Žak, a sedaj je očividno, da sem Arun Sing."
"Meni se je pa v sanjah dozdevalo, da sem jaz Arun Sing, dočim sedaj vidim, da sem le tvoj osel Žak."

Arun Sing je splezal na tovariša. Potovala sta zamišljena dalje, neznajoč, kaj da sta. Žak ni vedel, ali je sanjal san, da je Arun Sing, ali sanja Arun Sing, da je Žak. Arun Sing pa zopet ni znal tolmačiti, ali je sanjal on, da je Žak, ali sanja Žak, da je Arun Sing. To zagonetno vprašanje sta razmotrivala dolgo časa, ne da bi kedaj došla k spoznanju, kaj je san in kaj je resnica."

12. Rodovnik.

Nastopila je noč. Na azurnem svodu je že migljalo brezštevila zvezdic in pošiljalo svoje pozdrave zemlji, ko je došel k Mahanari priletni mož in je rekel:
"Poznam te, mojster, a vendar ne vem , kje sem te videl?"

"Poznam te tudi jaz, o maharadža, da se si došel zavit v priprosto haljo in brez spremstva!" je odgovoril Mahanara.

Maharadžža ga je iznenadeno pogledal, toda mojster nadaljeval:
"Maharadža, ali si kdaj sanjal o dveh sorodnih atomih, ki sta v prvotnosti krožila z žarečo tvarino solnčnega sestava po brezkrajni praznoti?

Ali se kedaj sanjal o dveh drobnih kristalih, ki sta v času, ko je duh božji plaval nad vodami, ležala pod ravno nastalo plastjo zemlje?

Ali se kedaj sanjal o dveh zimzelenih, ki sta v pradavnini rastla na parobju tropičnega gozda in se ovijala okrog mogočnega pečatnega drevesa?

Ali se kedaj sanjal o dveh ribicah, ki sta plavali po morju in naposled radi hipnega odtoka obležali na kopnem?

Ali se kedaj sanjal o dveh flamingih, ki sta otožno kričaje begala in blodila po brezkrajnem močvirju diluvijalne dobe?

Ali se kedaj sanjal o možu in ženi, ki sta se sestala v pragozdu in potem zgorela v žrelu vulkana, v katerem sta iskala ognja?

Ali si kedaj sanjal o dveh višjih duhovnikih, ki sta z Mojzesom vodila Izraelce iz Egipta in naposled padla v bitki s Hananiti?

Ali si kedaj sanjal o dveh, ki sta bila navzoča pri križanju velikega mojstra iz Nazareta: prvi je bil centurij rimske legije, a drugi Esenec, mož iz ljudstva.

Maharadža, ali si kedaj sanjal v neštetih drugih življenjih, ki jih je dvoje sorodnih bitij preživelo na fizični in psihični sferi?"

"Da, da, sedaj vem!« je hipno vzkliknil maharadža. »To sva ti in jaz, jaz in ti! Vsa življenja in izkušnje posmrtnosti se vrtijo pred menoj, kakor slike v kinematografu. Žal mi je le, neizrečeno žal, da nisem tebi, o Jožef, iz Arimateje, sledil do konca!"

"Ne žaluj, dragi brat!" ga je tolažil Vse-človek. Privil ga je na prsa in poljubil na čelo.

"Skupaj sva bila od začetka sveta in skupaj ostaneva do veka vekov. Izšla sva iz Brahme in nekoč bova z Brahmo upravljala svetove. Ne žaluj, ne žaluj, dragi brat!"

Priloga.
Okultni fenomeni.

Sestavljam študijo o supernormalnih fenomenih med nami Slovenci. V ta namen prosim vse čitatelje in čitateljice našega lista, da mi blagovolijo sporočiti okultne slučaje, katere so doživeli sami ali druge njim dobro znane in verodostojne osebe. Predvsem prosim obvestil o telepatičnih slučajih, o pojavah fantomov in o vplivih magije.

V obvestilih je po možnosti navesti imena prizadetih oseb in krajev, obenem pa tudi čas dogodka. Na željo označim v svojem delu vsa imena le z začetnimi črkami ali z drugimi šiframi. Pisma naj se izvoli nasloviti na naše tajništvo.

A. Zajc.