Pismo XX.
Ljubljana, v marcu 1924.

Duša.
(Nadaljevanje.)

Oblika telesa na primer, ki je telesna kvaliteta, obstoji toliko časa, dokler telo, nasprotno pa dih, gibanje, spomin, duh, itd., ne obstojajo več v tem telesu, čeravno še obstoja mrtvo telo.

Kvalitete telesa so vidne, one Jaza, kakor duh, itd., pa ne. Toliko knjig so že spisali materijalisti ali toliko korajže pa vendarle niso še pridobili, da bi pojasnili, kako po njih nauku nastaja duša iz njihovih četvero prvin.

Ako sklepamo na bitnost prvine radi tega, ker jo zaznavamo, moramo tudi sklepati, da se ta zaznava vzpenja nad njo.
Nositelj telesnega sveta je zaznava in ne prvina.
Lastna narava zaznave pa je ravno duša.
Duša je torej neodvisna od telesa in, ker je zaznava enotnost narave, je ona večna.
Zaznava je tudi mogoča, ko telo leži nepremično, kakor v spanju, ko vendar tudi zaznavamo.

Kakšne narave je pa duša? Je-li ona morda začasna bitnost? Ne! Duša ne nastaja, ona je večna duhovnost. Duša (jiva) je najvišji in nespremenljivi Brahman sam, Atman. Namembe, upadhiji, ali organi zaznave jo zakrivajo, da jo ne spoznamo in ne občujemo z njo, in pokaže se nam kot zagrnjena osebna duša. Ti so: telo, čutila, prana, manas, buddhi, zunanji svet in čutenje.

Množina duša je zato dozdevna, ke jo določajo ti upadhiji. In vse minljivo in nastajajoče je zapopadeno pri duši le ono upadhijev.

Organi duše so pa potrebni, oni so vrata, skozi katere sprejema duh razne čutne vtise. Svetovno naziranje je dvojno: potom znanja in neznanja. Isto je pri vseh verah. Vera znanosti je ta, ki spozna množino duš kot navidezno. Vsaki izmed nas je nedeljen Brahman sam in kot tak večen in nespremenljiv, vsemogočen in vseveden. On v resnici ne uživa in ne trpi, on samo spoznava. Duša v nas je le opazovalec, ki se ne vmešava v navidezna početja upadhijev.

Kakor vidimo mesec v vodi pomnožen in vsakega kot celoto, v resnici je pa le eden sam, isto vidi nevednež namesto sebe samega brez drugega Brahmana - množino. Množino vidi v enem Bogu (ishvara). Ta je v službi odpuščanja. Množino vidi še v posameznih, po številu določenih osebnih duš. Te duše se rodijo ter v vsakem življenju delujejo, kar so si v prejšnjem začrtale potom delovanja (zaslug in krivde). One se rodijo potom semena, ko se združi po smrti neločeno z dušo.

Kakor rečeno, je vsaka duša v resnici vsevedni in vsemogočni Atman ali Brahman sam. Ona pa se tega ne zaveda, ker ji manjka še pravo spoznanje njenega Samega (Atman).

Vzrok temu je nevednost (avidya), ki se nam prikazuje ali subjektivno s pomanjkljivo zmožnostjo spoznanja ali objektivno s pomanjkljivim spoznanjem.

V prvem slučaju primerjaj dušo s slepcem, ki zadobi vid potom zdravila milosti, v drugem pa so upadhiji, ki zakrivajo božanstveno naravo, kakor zakriva pepel in les ogenj.
(Konec.)

A. Z.
Luč iz Himavata.

O človeku onkraj morja.

Dnevi praznika so minevali. Mahanara je celi čas praznovanja učil, bodril in svaril, obenem pa je svoje mlajše pripravljal za bodoče naloge.

Nekega popoldneva je rekel zbranim ljudem:

“Bratje in sestre! Valovje Kali yuge (Kali yuga, sedanja črna doba zemlje.) je razburkano in poplavlja zemljo. Pogledal sem v bodočnost in videl velikansko gorje, ki bo padlo na človeštvo. Človek onkraj morja je namreč pozabil na svoj božanski izvor in je postal žival. Človek onkraj morja je postal slabši kot žival! Zverina ne mori med svojim rodom, dočim ta človek davi lastne šibkejše brate. Žival se hrani samo v toliko, kolikor neobhodno potrebuje za svoj obstanek, ta človek pa neprenehoma hlasta živalske lešine in pije omamljive pijače do onemoglosti. Žival se združuje le v po prirodi določenem času, ta človek pa se v svoji strasti valja noč in dan v mlakužah demoralizacije. In čujte, ta usmiljena vredni človek hoče postati gospodar zemlje!

Prišlo bo, kar mora priti! Človek onkraj morja si s svojim brezmejnim egoizmom pripravlja pogin. Njegove pokrajine bo zadela katastrofa, podobna katastrofi Atlantide. Kar je pustil meč s svojimi spremljevalci, to bodo razorale kozmične sile.

Bratje in sestre, pojdite domov! Uredite potrebno, da vas bodoči dogodki ne najdejo nepripravljene. Valovje zlonosne Kali yuge bo pluskalo do vas, vi pa se zavedajte svojega božanstva in ni sile, da bi vam škodovati mogla. Zavedajte se, da nosite v sebi Boga!”

Ko so ljudje odšli, je mojster zbral svoje mlajše in je rekel:

“Predragi, ločiti se moramo! Pojdite na zapad in pripravljajte pot Vsečloveku, ki pride ob svoji uri. Poučujte zaslepljene brate, da je le v ljubezni odrešenje, drugod ga ni. Iščite naše somišljenike ter z njimi tolažite nesrečne in branite preganjane. Kjer bodete vi, tam bom jaz; in kjer bom jaz, tam bo tudi Brahma. Mir z vami!”

Ko je Mahanara izgovoril zadnje besede, je njegova postava začela medleti. Obrisi njegovega trupla so postajali bolj in bolj nejasni ter se je naposled dematerijaliziral popolnoma. Hipno je bil povsod in nikjer, ker se je združil z vesoljstvom v eno celoto.

Telesno je odšel, a se vrne. In takrat bodem vzkliknili: "Evoe, Vsečlovek prihaja!”

A. Z.
Srečanje.

Na cerkvenem pragu sta se srečala dva človeka: prvega so nesli h krstu, drugega od poslednjega blagoslova v jamo. Mimo je prišel popotnik in je rekel navzočim:

“Ljudje božji, ali ste videli? Srečala sta se življenje in smrt ... Prvi iz astralne sfere v materijo, drugi iz materije na astralno sfero. Ah, rojstvo in smrt, smrt in rojstvo, dve druga ob drugi sledeči postaji v življenju človeške duše. Amen.”

Ljudje so popotnika začudeno motrili, dočim je župnik pozval orožnike, da krivoverca vkujejo v železje. Prijeli so ga in vrgli v ječo, pozneje pa so ga zaprli v blaznico.