Pismo XXI.
Ljubljana, v aprilu 1924.

Postanek materijalnega sveta.
(Po Sankaracharju.)

V vsej naravi vidimo dvoje vrst oblik življenja: življenje Popolnega, ki pronica ves svet, a ni pronicano, razsvetljuje vse stvari, te pa njega ne morejo, ki oživljajo ali niso oživljene, drugič pa življenje narave, ki je bivališče popolnega Brahme. To bivališče telo ali lastnost prvine je satva račas in tama guna. Račas predstavlja lastnost strasti, poželjenje, jezo, slepost, nevošljivost, hudobijo, ljubosumnost in egoizem, radi česar se ustvarja nagnjenje do delovanja in dela. Tamas predstavlja temo, nevednost, zaslepljenost, lenobo, zaspanost, zmoto.

Sattva je sredstvo odrešenja, tudi ako je pomešana z ostalima dvema. Lastnosti pomešane satve so: samovzgoja, samoobvladovanje in samozatajevanje. Lastnosti čiste satve so globok mir, vzvišena mirnost, zadovoljnost, čustvena veselost ter zaznava božanstvenosti v nas.

Vse tri lastnosti tvorijo prvotno telo neumrjočega Jaza (karana sharira), katerega spanje se razodene v globokem spanju brez sanj. V tem spanju spi telo ali duh deluje. Adept se zaveda tudi v tem spanju. In naloga naša je doseči to stanje zavesti tudi v spanju.

Kakor nastane iz ognja svetloba, tako se rodi iz satva račas tama petero tatvas (etrov), akaša (eter), iz tega vaju (ognjeni zrak), iz tega tejas (svetlobni eter), iz svetlobnega etra apas (voda) in iz vode prithivi (zemlja).

Iz satvinega dela med temi peterimi etri se rodijo, in sicer:

Iz satvinega dela akaše moč slišanja,
iz satvinega dela vaju moč tipanja,
iz satvinega dela tejas moč vida,
iz satvinega dela apas moč okusa,
iz satvinega dela prithivi moč vonja.

V vsakem teh tatvas so pomešane imenovane lastnosti satva, račas, in tamas, in s tem, da se pomešajo satvini deli z vsakim izmed petero tatvas nastane petero prvin človeka: manas ali čustvo, buddhi ali razum, intuicija, ahamkara ali samozavest, egoizem, chitta ali zavest, predstava, in ahtahkarana ali miselni princip, moč zaznave, itd.

Izvršitelj in uničevatelj vsega je Atma (Sam), ki je v čustvu kot samozavest in v buddhiju bivajoči samoobstoj ali zavest večnosti.
Izvršitelj ahamkare ali predstava množine posebnega bitja “Jaza” (Jaz sem tisti, ki napravi to ali ono.).
Izvršitelj chitte je moč predstave.

Enota postane dvojica ali množina takoj, ko izgubimo samospoznanje. Ako premagamo to zmoto, zadobimo zopet pravo samospoznavanje.

V notranjosti peterih tatvas se rodijo iz račas dela istih:

Iz račas ustvarja akaša moč glasu
iz račas ustvarja vaju moč rok (oprijemanje),
iz račas ustvarja tejas moč nog (premikanje),
iz račas ustvarja apas moč oploditve,
iz račas ustvarja prithivi moč odvajanja.

S tem, da se združijo in pomešajo račas deli teh petero tatvas se rodi petero vrst etrov. Ti so izvršitelj peterega življenjskega delovanja, in sicer:

Udana – dvigajoče se življenje,
Samara – vezno življenje,
Vyana razdelitveno življenje,
Prana – višje hrepeneče življenje,
Apana – nižje hrepeneče življenje.

Iz delov tamasa peterotatvasa izvirajo petpeterokrat sestoječi tatvas, in sicer na sledeči način:

Vsaka izmed peterih prvin delov tamasa se deli v dva dela. En del zaostane, vsak del vseh ostalih se deli v 4 dele, od katerih štirih delov ene prvine se združi vsak s četvernimi deli druge prvine.

Iz te petorice velike prvine, od katere je združen vsak petkrat, nastane sthula-sharira ali materijelno telo.

Najlepše razvidimo ta nastanek vidne materije nevidnih moči iz slike:

Posamezni tatvasi sestojijo iz sledečih delov:

	Akaša		Vaju		Agni		Apas		Prithivi
I. Akaša	4	+	1	+	1	+	1	+	1
II. Vaju	1	+	4	+	1	+	1	+	1
III. Agni	1	+	1	+	4	+	1	+	1
IV. Apas	1	+	1	+	1	+	4	+	1
V. Prithivi	1	+	1	+	1	+	1	+	1

Te petero prvine v sestavi svojih delov tvorijo materijelno telo, mi potem razločujemo njih materijelne oblike kot eter, zrak, ogenj, voda in zemlja. Vse te zunanje oblike imajo pa za podlago svojega obstoja nevidne moči, ki ž njimi delujejo.

A. Z.
Pomladni listi.

Bojazen.

V prirodi človeka je, da se vedno boji pretečih nezgod. Vedno se nam dozdeva, da v ozračju visi neko gorje, katero mora prej ali slej pasti od nas. Vedno, čeprav nimamo za to to povoda, se bojimo nesreč, siromaštva, javnega mnenja, itd. Ta bojazen nas spremlja od zibeli do groba ter zastruplja naša telesa in naše duševno življenje. Ta bojazen ustvarja iz nas črnogledeže in nezaupneže, da v vsaki stvari vidimo sebi nasprotno silo, da vsa svoja dejanja in nehanja motrimo iz slabe strani ter s tem miselno pritegnemo take vplive, ki donašajo ono, česar se ravno bojimo.

Za primero vzemimo še, kako vpliva bojazen na zdravje človeka. Bojazen že sama ob sebi ovira obtok krvi, vpliva zelo slabo na delovanje možgan ter povzroča pljučnico, zlatenico, kap, itd. Vplive bojazni take vrste, katerim moramo iskati vira izključno le v miselnem svetu, pa opažamo povodom epidemij. Epidemične bolezni se najrajši prijemajo tistih, ki se bolezni bojijo. Kuga sama ne pomori toliko ljudi, kolikor jih pomori bojazen pred kugo.

V prirodi človeka je, da se vedno boji bodočnosti. Čemu to? Za poštenega človeka je taka bojazen nesmisel, ker se mu kaj slabega zgoditi ne more. Zli vznosi miselnega sveta lahko vplivajo trajno na slabega človeka, dočim pri poštenjaku ne smejo do veljave.

Ako si slučajno izvršil nepremišljenost, katere ni možno popraviti, pusti, da se kamen vali dalje. Samo nikar se ne boj! Morebitne zle posledice pa nosi junaško in jih smatraj za še te glede bodočnosti.

V slučaju, da okolnosti zahtevajo bojevanje, potem se bojuj! Samo nikar se ne boj! Utrdi svoj značaj! Misli vedno, da ti nihče ne more storiti zlega. Nikar se ne boj! To je zate edino sredstvo, če hočeš kedaj doseči uspehe v življenju.

Starost.

Kdo je star? Tisti, ki je doživel mnogo pomladi, pravijo ljudje.

Ta odgovor ni točen. Pogostoma srečujemo po letih mlade ljudi, a z razoranimi obrazi, upognjenimi hrbtiči in z drhtečimi rokami prikazujejo starce. Poznamo pa tudi po letih stare ljudi, ki so v vsakem oziru vstrajnejši in boljše ohranjeni, kakor mladiči. Stari, v pravem pomenu besede, so torej samo tisti, ki hočejo biti stari, drugi ne.

Domišljaj si, da bolehaš, potem bodi uverjen, da v doglednem času resno oboliš na zaželjeni bolezni. Domišljaj si, da si star, potem kmalu postaneš starec, nesposoben za delo.

Autosugestija ustvarja čudeže v ugodnem ali neugodnem smislu, kakor jo obvladamo. Celo skrajno nevšečne razmere in pomanjkanje ne morejo moža, ki ume priboriti pravo spoznanje človeka, pretvoriti v starca, dasi morda šteje že mnogo let. Samo volje je treba.

V človeškem organizmu je najmočnejši faktor volja. To treba koncentrirati na način, da preprečimo vsako razkrajanje telesa. Domišljaj si, da si mlad, in ostaneš mlad. Prepričan bodi, da si krepak, in krepak si. Ako premagaš starost, premagaš udi smrt ter jo potisneš v ozadje.

Sreča.

Kaj je sreča? Sreča je zadovoljnost. Kaj je zadovoljnost? Zadovoljnost je tišina želja. Kdaj je človek srečen? Tačas, ko je zadovoljen s tistim, kar ima sam.

Nikdar ne želi nekaj, kar imajo drugi, marveč ceni samo svojo lastnino. Če je tvoje premoženje še tako majhno, je zate vedno več, kakor milijarde drugih. Doma med štirimi stenami si sam soj vladar, si navadno lastnik vsega, kar te obdaja. To uvažuj, drugega nič. Ako gledaš palačo, lahko iz estetičnega stališča ceniš njeno zunanjost, toda v duši jo smatraj za krtino na travniku. V primeri z vesoljstvom tudi ni kaj drugega: danes je, jutri je ne bo, kakor tudi ne bo tistega, ki prebiva v nji.

V prirodi veje svež zrak za te ravno tako, kakor za druge; grejejo solnčni žarki tebe ravno tako kot velikaša; se dvigajo gore, širijo livade in cveto rože za te ravno tako, kakor za tiste, ki so nagrabili milijone.

Skromna hrana daje tvojemu telesu to, kar dajeju bogatašu izbrana jedila. Okus traja le toliko časa, dokler je grižljaj v ustih, potem vplivata enako pečen fazan ali samo osoljen krompir. Krompir je pravzaprav še prikladnejša hrana človeškemu telesu in njegovim psihičnim svojstvom, kakor pa lešine živali.

Končno so tudi slučaji, ko človek navidezno ne po lastni krivdi trpi pomanjkanje. V takih težkih dneh si misli, da je neki vzročni zakon, ki upravlja in izravnava vsa naša dejanja in nehanja. Misli si, da poravnaš svoj dolg minulih trpljenj; da žanješ, kar si enkrat sejal. Sicer pa pomni, da kadar je sila največja, je pomoč najbližja. Ne obupaj, delaj in pojdi!

Kako je Mrs. Besant našla svojega Guru.

V spisu “The Case against Judge” pravi naša presidentinja med drugim tudi nastopno:

“V začetku leta 1889, predno sem vstopila v teozofsko društvo, sem z vso silo hotela prodreti temo, ki nas obdaja. Z vso strastno vnetostjo sem iskala direktnega dokaza v eksistenci naše duše in onega sveta, kar sem naposled tudi dosegla. Nekega dneva, ko sem na to željo koncentrirala vse svoje misli, zslišim glas mojstra, dasi nisem vedela, čegav glas je. Na nekoliko njegovih vprašanj in mojih odgovorov je sledilo zatrdilo, da zagledam luč. Kaj je bilo pravzaprav umeti pod tem zatrdilom, sem doznala šele pozneje.

V poletju leta 1889 sem se nahajala v Fontainbleau. Spala sem v mali sobici, ko se hipno zbudim in zravnam v postelji. Na svojo grozo začutim, da je zrak sobe napolnjen z električnimi vznosi. Ko tako strmim predse, zagledam astralno pojavo mojstra. Pozneje sem imela še več takih pojav, vplivajočih na vid, sluh in občutke, da ne govorim o prijetnem vonju, ki je spremljal ta razodetja.

Vse, kar sem doznala, se je pozneje izkazalo za resnično.

Jaz sem o teh pojavah do sedaj molčala, ker niso primerna za javna razmotrivanja in imajo večje veljave, kakor jih morejo dati moje besede. Dokazati jih seveda ne morem.