Teozofsko društvo in njegova prihodnost
Geoffrey A. Farthing

Dodatek k Manifestu 1996

Vsebina Dodatka

1. Komentar Manifesta - kratka razprava.
2. Prevladujoči pogoji v času nastanka Teozofskega društva
3. Hodsonovo poročilo. Obsodba H.P.B. Krivičen izgon iz Adyarja. Karmične posledice.
4. Nekoliko več o edinstvenosti teozofije, ki ni lastna nobeni drugi organizaciji.
5. Nekatera priporočila. Komercializem, profesionalizem, novi elektronski mediji.
6. Povzetek.

1. Komentar odzivov na Manifest 1996

Prejetih je bilo le malo. Povzel pa bi jih lahko v naslednje točke:

1. Preučevanje izvirne Teozofije bi pomenilo podrejanje dogmi in omejevanje.

2. Preučevanje izvirne literature bi nekako omejilo svobodo mišljenja in pravice članov na odločitev med ‘pravo’ in ‘lažno’ teozofijo.

3. Dokumenta ne bi smeli poslati drugim kot le članom Generalnega Sveta.

4. Predpostavke, da voditelji Društva niso imeli neposrednega stika z Mojstri so vprašljive.

5. Od smrti H.P.B. naprej nekateri člani Društva trdijo ali so trdili, da so bili v stiku z Mojstri, to pomeni, da se vezi Mojstrov s skupnim Društvom in/ali Adyarjem niso prekinile.

Omeniti je potrebno, da ni bilo razprave o zgodovinskem obrisu oblikovanja Društva med obdobjem Besant/Leadbeater in da prav tako ni bilo razprave, niti omembe, o ločitvi Društva od ostalih organizacij, kot recimo Co-Masonerije.

Čeprav je Manifest izrecno potrdil svoboščine vseh članov, recimo do tega, da prebirajo to, kar želijo in se pridružijo katerikoli organizaciji želijo, pa so ponekod menili, da bi Manifest omejil svobodo, še posebej v zvezi s tem, kaj bi bilo potrebno prebirati. Manifest je dejansko branil svoboščine, vendar pa je poudaril, da privatna mnenja ljudi o tem, kaj je Teozofija, sama po sebi niso Teozofija. Teozofija je določna znanost, povezana s samo naravo Narave in nikakor ni vprašanje mnenja, verovanja ali pogleda. Ne more biti ‘prava’ in ‘lažna’. V ožjem smislu je Teozofija vedenje o tem, kaj obstaja in kako obstaja na vseh nivojih bivanja. Študentu odpira pogled na celotno Kozmično prizorišče. Njene meje so najširše meje vesolja in njena globina najgloblje globine, do katerih lahko prodre človeško (in nadčloveško) spoznavanje s polno razvitimi sposobnostmi v eonih evolucije. Nima zaznavnih meja in je vse-objemajoča. Je odprta in v nobenem smislu nanjo ne smemo gledati tako, kot da jo omejujejo ali ovirajo ‘mnenja’, s katerimi nima nič opraviti.

Zdi se, kot da jo tisti, ki gledajo na nje preučevanje kot omejujoče, presojajo v luči omejujoče osebnostne ne-Iniciatske literature ‘teozofije’ druge generacije. Omejitev se nahaja v tistih, ki so dobili to, kar so hoteli, in ne želijo pogledati naprej.

Razprava o takšnih stvareh kot sta svoboda mišljenja in dogmatizem dejansko ni relevantna, ker Manifest teh vprašanj ni odprl. Njegov namen je bil odpreti razpravo o tem, kaj bi bilo potrebno narediti, da bi pospremili Društvo v naslednje stoletje, tako da bi lahko izpolnilo svoje predvidene funkcije, in da bi postavili osnovo za katerokoli nujno delovanje. Zgodovinsko ozadje, kakršno sedaj prevladuje v Društvu, je zelo pomembno v zvezi s temi premisleki.

Ugovarjalo se je predpostavki, da niti Annie Besant niti C. W. Leadbeater nista bila, razen morda na začetku, v stiku z Mojstri. Vendar pa je bila ta predpostavka postavljena na podlagi široke analize vseh glavnih dogodkov v zgodovini Društva v času njunega zasedanja odgovornih položajev. Zgodilo se je preveč protislovnih stvari, da bi bilo mogoče sklepati, da so se te zgodilo pod vodstvom kateregakoli Mojstra, najsi neposrednega ali posrednega. Tako se na primer postavlja vprašanje, zakaj se je Krishnamurti, ne le odpovedal položaju, ki sta mu ga namenila, ampak kmalu zatem v celoti zapustil Društvo. Če bi bil varovanec Mojstrov, bi gotovo vedel za njihove namene v zvezi z Društvom. Hotel bi ostati in delovati zanj. Vendar pa je, potem ko ga je zapustil, z njim prekinil stike in gotovo ni širil Teozofije. Odgovor na to vprašanje je gotovo to, da se je prepričal, da vloga, ki mu jo je namenil Leadbeater, ni bila posvečena s strani Mojstrov, še posebej ne tistega najvišje stopnje.

Stik z Mojstri, za katerega so nekateri voditelji - in drugi - trdili, da ga imajo, je temeljil na njihovih trditvah ali pa na sklepih in namigih, ki jih ni bilo mogoče potrditi. Na voljo imamo izjavo Mojstrov o njihovem sporočanju preko H.P.B. in o tem, da, ko ona ni bila na razpolago, ali celo, ko je bila njena aura izčrpana, ne bo nobenih pisem več (glej Pismo 20, str. 54 v Pismih Mojstrov Modrosti, 1. niz, Jinarajadasa).

Leadbeater je bil sposoben ‘zaslepiti’, ne le g. Besant, ampak večino članov Društva. To slepilo še vedno visi nad Društvom in se nahaja v osnovi precej zmotnega in celo vraževernega razmišljanja.

Krishnamurti je nagovarjal svoje poslušalce naj se osvobodijo prav tega pogojenega razmišljanja in odvisnosti od voditeljev, vodnikov, institucij, itd., ter naj se zanašajo le sami na sebe. Vendar pa, da niso voditelji, guruji, itd., tisti, ki so jih zasužnjili, ampak da so se to oni sami. Krishnamurti ni poznal, ali pa je zanemarjal, na naravne procese, od katerih je eden rast preko določenih stopenj. Svobode, kakršno je širil, ni mogla, in še vedno ne more, dojeti ali izkušati večina človeštva. ‘Vodniki, filozofi in prijatelji’ so še vedno zelo potrebni. A tudi, če je temu tako, ne smemo pozabiti na Jezusov izrek, “Resnica vsa bo osvobodila”. Kaj to dejansko pomeni, morda ni tako očitno, vendar pa se v Teozofiji vedno znova ponavlja. Na to se nanaša tudi odlomek v Zaključku Ključa k teozofiji:

Če govorimo o Teozofiji, je moj odgovor naslednji: Kakor je obstajala od nekdaj, skozi vse neštevilne cikluse v preteklosti, tako bo obstajala skozi vso neskončnost prihodnosti, kajti Teozofija je sinonim za VEČNO RESNICO. (Ključ k teozofiji, slov. izd., str. 228.)

Pa vendar nekateri mislijo, da se s časom spreminja.

2. Prevladujoči pogoji v času nastanka Teozofskega društva

Vlogo Društva moramo videti v smislu tega, kaj je ‘prevladovalo v ozračju’, ko je bilo ustanovljeno. Znanost je postala arogantna in je razglašala, da bo s takšnim napredkom, kakršnega je uživala, kmalu sposobna odgovoriti na vsa vprašanja v zvezi z naravo vesolja. Po drugi strani pa je bila religija, še posebej na zahodu, povsem dogmatska, formalna in institucionalizirana. Ob tem dvojnem družbenemu ozračju se je vzpostavilo živo zanimanje za spiritizem in nekoliko manj za magijo. Rožno-križarstvo, kabala, prostozidarstvo, hermetizem, ceremonialna magija, so bila gibanja, ki so vključevala sorazmerno precej ljudi na obeh dveh straneh Atlantika. Vsako od teh je imelo svojo elito, stopnje tajnosti in literaturo, ki je svobodno krožila med člani, a ni bila dostopna širši javnosti. Mnoga od teh gibanj so izvirala iz starih časov. Kje naj bi torej goreč in resen iskalec Resnice poiskal pristno, nepristransko informacijo o teh stvareh?

Tedaj so delovale (in morda še delujejo) nekatere tajne Okultne lože. Iz ene od teh, sta dva ‘teozofska’ Mojstra, člana Trans-Himalajske veje, dobila dovoljenje, da predata določeno količino okultnega učenja. Odločila sta se, da bosta to poskušala navkljub skepticizmu njunih bratov. Morala sta poiskati nekoga s potrebnimi sposobnostmi, da bi deloval kot njun govornik v svetu. Ne vemo, koliko kandidatov je bilo na voljo, vendar pa sta povedala, da je bila v tistem času H.P.B. najboljša med dostopnimi in zato sta preko nje svetu posredovala precejšnjo količino podatkov (glej P.M. 2).

Manifest govori o njenem delu na literarnem področju, ki naj bi svetu predalo Starodavno Modrost - posebno zahodu, saj so bila njena glavna dela napisana v angleščini.

Njeno delo je nato vključevalo Navodila njeni Notranji Skupini, ki jo je oblikovala v zadnjih dveh letih svojega življenja. Poleg njenih številnih člankov, obstajajo tudi Opombe s sestankov Blavatsky Lodge, znani kot Transactions of the Blavatsky Lodge, v katerih so pojasnjeni mnogi zapleteni vidiki Teozofije.

Med H.P.B.-jinim življenjem je zanimanje za spiritizem nekako popustilo; znanost je odprla nova polja raziskovanja in postala manj dogmatska; nekoliko manj toga je postala tudi religija. Na tem polju so prevodi svetih spisov in drugih svetih knjig iz Indije in Daljnega Vzhoda, ki so postali splošno dostopni na zahodu, začeli prinašati učinke.

Odnos Teozofije, kakršno nam je podala H.P.B., do sodobnega mišljenja v okviru stopnje, ki jo je sedaj dosegla znanost, in z ozirom na sedanje svoboščine, v okviru religioznega in psihološkega polja, doslej sploh še ni bil raziskan. Vendar pa je preroški značaj besedil H.P.B. zelo pomemben za številne vidike na teh poljih. Njena dela so enako pomembna danes kot so bila tedaj, ko so bila napisana, glede na to, da govorijo o Starodavni Modrosti ali Modrosti-Religiji, kakor jo je ona včasih poimenovala.

Pomembno je, da znanje, ki nam je bilo predano preko H.P.B. jasno ločimo od tradicionalnega znanja in modrosti, ki je bilo stoletja svobodno dostopno in je še sedaj vir navdiha in vodila za mnoge ljudi. Slednje ni v nobenem smislu ezoterično ali okultno. V njem ni celih področij teozofskega mišljenja in razlage.

3. Hodsonovo poročilo

Sedaj je bilo objavljeno celovito poročilo dr. Vernona Harrisona o njegovem raziskovanju Hodsonovega Poročila. Ta dokument popolnoma osvobaja H.P.B. vseh obtožb sleparjenja v zvezi z objavo Pisem Mojstrov. Ponovno vzpostavlja H.P.B. kot samostojno avtorico, vendar pa ne Pisem Mojstrov. Kakor pravi dr. Harrison, ni bilo drugega avtorja teh pisem, kot le sami Mojstri, ne glede na to, kako so bila ustvarjena in prejeta. Drug vidik tega poročila je osvoboditev H.P.B. vseh obtožb, ki so jo zoper njo naslovili misijonarji v Madrasu v aferi Coulomb.

Ta zagovor ima daljnosežne učinke. Če teh obtožb zoper H.P.B. ne bi bilo, potem zelo verjetno takrat ne bi zapustila Adyarja. Ko so bile podane obtožbe misijonarjev, je H.P.B. želela sodno postopati zoper njih, vendar je Olcott to odsvetoval, pri čemer ga je podprl Generalni Svet. Vendar pa se zdi, da so se nekateri člani Generalnega Sveta strinjali s H.P.B. Vendar pa niso naredili nič, da bi jo podprli, ampak jim je bilo ljubše, da zapusti Adyar. Ne vemo, kakšen pritisk so izvajali na njo, vendar pa vemo, da so ob njenem odhodu zahtevali, da se odpove vsem lastninskim pravicam nad posestvom in revijo The Theosophist, ki jo je ustanovila. Te zahteve kažejo na to, da njen odhod naj ne bi bil le začasen. Govorili so, da naj bi bil razlog za njen odhod v Evropo slabo zdravje; to je lahko bil dodaten činitelj, vendar pa bi se lahko po ozdravitvi vrnila v Adyar. Toda glede na stanje stvari, je ona čutila, da to sploh ni mogoče. Dejansko je bila ‘odpuščena’.

Posledice tega odhoda niso bile takoj očitne. Dejansko pa so pomenile, da je bila pretrgana magnetna vez med Mojstri in Adyarjem. Tam ni bilo več nobenega, ki bi lahko deloval tako kot H.P.B. Damodar je sicer šel skozi določeno urjenje in bi do določene mere morda lahko prevzel to vlogo, vendar tudi njega ni bilo več tam.

Dejansko ljudje niso razumeli, da je bila H.P.B. neposreden zastopnik Mojstrov (glej Pismo 19 v Pisma Mojstrov Modrosti, 1. niz, Jinrajadasa). Na primer, Sinnett tega ni mogel sprejeti in ga je to motilo, s tem rezultatom, da je njegovo naraščajoče nelagodje, da mora prejemati pisma preko H.P.B. povzročilo, da pisma Mojstrov enostavno niso več prihajala. H.P.B. jih ni več prenašala. Da bo do tega prišlo, sta ga opozarjala tako Mojstra kot H.P.B. Brez možnosti, da delujeta preko H.P.B., sta se umaknila v ozadje.

Karmične posledice nepripravljenosti Olcotta in Generalnega Sveta, da podprejo H.P.B., in njenega posledičnega odhoda iz Adyarja ostajajo. Njen odpust je povzročil veliko osebno rano in nepravičnost v luči njene nedolžnosti (ki se ni mogla dokazati). Vsak Generalni Svet, ki je skozi leta zanemarjal to, da bi vzpostavil njen položaj ali že samo poznavanje o tem, kaj se je dogodilo, ter ni sprejel nobenih ukrepov, da bi ponovno razpravljal o teh okoliščinah, je prenesel karmične posledice delovanje tedanjega Sveta na svoje naslednike, vse do današnjega časa. To je nekaj, kar je potrebno vedeti, ko obravnavamo, kakšno delovanje je potrebno, da bi zagotovili ustrezno nadaljevanje Društva.

4. Edinstvenost teozofije

V Manifestu je bilo podano kratko ozadje ustanavljanja Teozofskega društva. Na tej osnovi je mogoče zasnovati oceno, kaj je bilo namenjeno Društvu.

Pomembno je vedeti, v kakšnem razmerju so ta učenja do različnih klasičnih šol v starih časih. Tajni Nauk pravi: “To ni podano v nobeni od šestih indijskih filozofskih šol, saj pripada njihovi sintezi - sedmi, ki je okulten nauk. Tega ni mogoče zaslediti na nobenem razpadajočem egipčanskem papirusu niti ni vgraviran na nobeni asirski ploščici ali granitni steni. Knjige Vedante (zadnja beseda človeškega znanja) ponujajo le metafizični vidik te Kozmogonije sveta; in njihov dragocen slovar, Upanishade, Upa-Ni-Shad, so le sestavljena beseda, ki pomeni “zmaga nad nevednostjo z razkritjem skrivnosti, duhovnega znanja” – sedaj potrebujejo dodatno posedovanje glavnega ključa, ki bo usposobil študenta za razumevanje njih polnega pomena.” (T.N., I., 269.)

Ta navedba jasno razlikuje Teozofijo od tega, kar vsebujejo celo največja, tedaj dostopna religiozna učenja sveta. Ta razlika je bila kmalu zanemarjena in pozabljena.

To, kar je bilo v novem učenju določno drugače od tistega v starih sistemih se nahaja prav na polju Okultizma in Ezoterike. Mnogi stari religiozni in filozofski sistemi so imeli okultno ozadje, ki je bilo večinoma prikrito in ljubosumno varovano. Podrobnega pregleda bistvenih razlik ni mogoče podati v takšnem dokumentu kot je ta, vendar pa temeljijo predvsem na polnejšem poznavanju ravni Narave, s stopnjami ustreznosti in notranjim človekovim ustrojem ter prikazom, kako je mogoče s preučevanjem in vsrkavanjem Večnih Teozofskih Resnic pospešiti in razviti ‘širjenje’ človekove zavesti.

5. Nekatera priporočila

Zgoraj omenjeno kaže na to, kako se je v stotih letih od smrti H.P.B. in njenega odhoda iz Adyarja v celoti spremenil značaj Društva. Ne more se več vrniti nazaj k temu, kakršno je bilo v poznih letih prejšnjega stoletja, saj se je celotna situacija na svetu spremenila.

Vendar pa ostaja to, kar lahko Društvo ponudi preko Starodavne Modrosti, nespremenjeno. ‘Večne Resnice’ se s spremenjeno svetovno situacijo v kulturi, politiki in nacionalnih usodah ali katerikoli takšni okoliščini ne spreminjajo.

Spremeniti pa se mora način, na katerega se Starodavno Modrost predstavlja svetu, spremeniti se morajo sredstva predstavitve. V Manifestu je bilo zapisano opozorilo zoper poskus ‘popularizacije’ Teozofije s poenostavljanjem. To lahko vodi le do slabitve in možnega popačenja.

Zaradi obširnosti in zaradi, za nekatere ljudi, vrojene težavnosti pridobivanja teozofskega znanja, je prišlo do velike skušnjave, da bi pravo stvar zamenjali z nečim, kar bi bilo mogoče v praksi lažje dojeti. Dejanja nadomeščanja lahko sama po sebi vključujejo notranjo, včasih celo pomembno vrednost, vendar pa ne vsebujejo niti ne odsevajo edinstvene narave Teozofije, kakršno so navdihnili Mojstri.

Ta odmik pozornosti od namenov Društva je glavni argument za ločitev vseh drugih organizacij od Teozofskega društva. V Ključu k teozofiji (str. 21 v izvirni izdaji) je H.P.B. orisala razloge za pridružitev k Društvu in navedla, kako pomembno je, da ima vsaka loža svojo lastno posebno delovanje. Kot eno od takšnih je navedla zdravljenje. Člani bi morali spoznati, da so nekatera učenja, neposredno ali posredno, kot je recimo Egipčanski Ritual, neskladna s Teozofijo, še posebej ‘oboževanje’ umrlih entitet (angelov, itd.), ki so davno tega izgubile vse omejitve osebnostnih čutenj in si ne želijo nobenega čaščenja.

Vsi, ki vidijo v obredih sredstvo za odrešitev, bi morali prebrati zadnja dva odstavka na strani 279 in tretji odstavek na strani 280 izvirne izdaje Tajnega Nauka. Ti odlomki vključujejo naslednje:

“... niti kolektivne Množice (Demiurgi) niti katerakoli od individualno delujočih moči (v Kozmosu) ni ustrezen predmet za božanske časti ali čaščenje. Vse so upravičene do hvaležnega spoštovanja s strani Človeštva, vendar pa bi moral človek nenehno stremeti k temu, da pomaga božanski evoluciji Idej, tako da po svojih najboljših zmožnostih postane sodelavec narave v ciklični nalogi.”

Nato sledi velikokrat omenjen odlomek:

“Le vedno neznana in nespoznavna Karana, Brezvzročni Vzrok vseh vzrokov, bi moral imeti svoje svetišče in oltar na sveti in vedno neshojeni zemlji našega nevidnega, neotipljivega, neomenjenega srca, dostopen le preko “še vedno drobnega glasu” naše duhovne zavesti. Tisti, ki ga častijo pred njim, bi to morali početi v tišini in posvečeni osamljenosti svoji Duš; tako da bo njihov duh edini posrednik med njimi in Univerzalnim Duhom, njihova dobra dejanja edini duhovniki, in njihovi grešni nameni edine vidne in objektivne žrtve Prisotnosti.”

Ponoviti moram, da nič, kar je tu omenjeno, ne pomeni, da je članom Društva ‘prepovedano’ brati karkoli, kar si želijo. Vendar pa se vsakemu, ki želi preučevati Teozofijo, svetuje, naj prebira izvorno literaturo v izvirniku. Ta literatura ima vrojeno kakovost, ker so jo navdihnili Iniciati, lastnost, ki je zelo redka v drugi literaturi. To lahko potrdi vsak izkušen študent.

V Manifestu sta bila omenjena komercializem in profesionalizem. Ta dva seveda nimata nič skupnega s Teozofijo. Teozofsko društvo  prav gotovo ni bilo nikoli zamišljeno kot koncern, ki naj bi prinašal denar. Denar nedvomno pomaga pri njegovem delu, toda ta denar bi moral priti od tistih, ki želijo podpirati njegove dejavnosti in ki čutijo s tem v zvezi neko dolžnost. Določen komercializem je mogoče opravičiti na povsem racionalni osnovi: denar je potreben za objavljanje, oglaševanje, itd., vendar pa se tisti, ki težijo k dejavnostim, ki prinašajo denar, izpostavljajo tveganju, skrbem, itd., ki so v celoti v nasprotju s Teozofijo. Zato bi bilo potrebno resno razmisliti tudi o tem, kaj naj se objavlja, ali to širi predvideno sporočilo.

Profesionalizem lahko plačane zagovornike Teozofije vodi do tega, da ‘se držijo partijske linije’ ali pa uveljavljajo to, kar on ali ona misli, da so tiste ideje, ki so sprejemljive za njunega plačnika. S tem je ohromljena resnična svoboda izražanja ter onemogočena rast vpogleda predavatelja. Bolj ko človek pozna Teozofijo, bolj ‘živa’ stvar postaja. Nikoli ne more biti ‘ustaljena’ dogma.

Pravi amaterizem pomeni, da neko stvar počnemo iz ljubezni do nje, karkoli človek pač čuti, da bi lahko ali moral narediti za ‘stvar’, in bi moral biti znamenje in edini vzgib teozofskega delavca.

V Manifestu je bila omenjena tudi komunikacijska mreža (spletne strani, itd.). To so sodobna sredstva, ki omogočajo vedenje, da obstaja takšna stvar kot je Teozofija. Naučiti bi se morali njihove tehnike in skrbno preučiti njih rabo. Če je le mogoče, bi si morali izmisliti nekatera sredstva, s katerimi bi posredovali ‘pristno’ sporočilo Teozofije, v nasprotju s popačenimi različicami, ki so sedaj predstavljene pod tem imenom.

6. Ohranjanje pritiska

V preteklosti je bilo mnogo poskusov reforme Društva vzdolž linije Blavatsky/Mojstri, vendar pa je bil prevladujoči ‘oblak slepila’, ki prekriva celotno Adyarsko Društvo (z morda nekaterimi prezrtimi otočki luči), tako močan, da člani niso, ne le vedeli, za kaj gre, ampak so bili odločno proti. Na takšne poskuse se je gledalo kot na posebne domislice tiste določene osebe, ki je poskušala razpršiti meglo. Vendar pa stvar ni osebne narave, opraviti ima s svetovnim dogodkom najvišje pomembnosti za človeštvo kot celoto. Tega se enostavno ni cenilo. Ljudje so imeli raje svoja utrjena prepričanja.

7. Povzetek

1. Poleg treh ciljev je namen Društva ta, da širi poznavanje o Teozofiji. Teozofija je učenja, kakršno so predali H.P.B. in Mojstri Modrosti.

2. H.P.B. je bila krivično izgnana iz Adyarja. Njena nedolžnost je dokazana, zato smo ji dolžni določeno zadoščenje. Dejansko to pomeni ponovno vzpostavitev njenih učenj (in tistih njenih Mojstrov).

3. Ne Krishnamurti ne njegova učenja nimajo nič skupnega s Teozofijo, ne glede na njihove siceršnje zasluge.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji