125 let Teozofskega društva
Geoffrey A. Farthing

HPB je poudarila, da so pred sedanjim obstajala tudi že druga teozofska društva. Tako v Ključu k teozofiji omenja eklektično društvo, ki ga je ustanovil Ammonius Saccas in ki naj bi imelo naslednje cilje:

Da bi spravilo vse religije, sekte in narode pod skupnim sistemom etike, utemeljene na Večnih Resnicah.

To odseva tudi v objavi ciljev sedanjega Teozofskega društva, podani v njegovih pravilih leta 1880:

Cilj je vzpostavitev univerzalnega bratstva, utemeljenega na splošnem verovanju v Veliki Prvi Inteligentni Vzrok in v Božansko Sinovstvo človekovega duha ter s tem v nesmrtnost tega duha in temeljno bratstvo človeške rase.

Ta izjava je bila nato z leti preoblikovana, tako da smo dobili cilje Društva, kakršni so danes; to je, vzpostavitev univerzalnega bratstva, opogumljanje študija primerjalne religije, itd, ter raziskovanje latentnih moči v človeku, itd.

V prvih dneh društva so bili glavni interes ustanoviteljev Društva in ljudi, ki jih je pritegnilo, spiritistični pojavi, o katerih je HPB razkrila določene informacije, da bi pojasnila, kaj se dejansko dogaja, ko prihajajo sporočila preko medijev. Te so nakazale neke prvine velikega nauka, teozofije, ki naj bi sledil kasneje. Takrat je obstajala tudi tesna zveza nekaterih ustanovnih članov z masonstvom, ki jih je obvezovala k zaobljubi tajnosti. Takšna zaobljuba se je tedaj zahtevala tudi od članov Teozofskega društva, z značilnimi, tako kot v masonstvu, stiski roke. Ena od značilnosti tedanjega obdobja Društva pa je bila ta, da je, ne le sprejemalo tudi ženske, ampak so te lahko zavzele tudi pomembne, celo najvišje položaje v ložah. Šlo je torej za demokratično Društvo.

Ideja v ozadju tajnosti je bila ta, da je HPB, ki je bila vpeljana v okultizem Vzhoda, posedovala skrivnosti o močeh v Naravi, ki jih ne bi bilo modro razkriti javnosti. Ali je bilo kakršnokoli znanje, poleg tistega, ki ga je kasneje objavila v svojem obsežnem literarnem opusu, kdajkoli predano kateremukoli članu njene Notranje Skupine, ne vemo. Ta okultizem ali ezotericizem, če uporabimo besedo brez neprimernih konotacij, ki se sedaj držijo besede ‘okultno’, je bil del učenj Mojstrov in dejansko tudi njihovega obstoja samega kot Iniciatov v skrivno znanje. To ozadje okultnega znanja je zaznamovalo celotno Društvo in še sedaj, čeprav se to ne priznava, pogojuje ume in stremljenja nekaterih študentov.

To prepoznavanje skrite strani stvari seveda ni del nauka, ki je bil objavljen, to je, človekovih principov in ravni Narave, vključno s hierarhijami bitij, katerih bivališče so notranje kozmične ravni. Učenje je poudarilo dejstvo, da notranji in zunanji ustroj človeka v celoti odsevata tistega Kozmosa. Tudi to morda ni dovolj upoštevano. Najvišja stanja bivanja, ki se jih človek lahko začne zavedati, odsevajo tista z najvišjih nivojev kozmičnega reda, nato pa vse tja dol do fizične ravni.

Najvišja kraljestva kozmičnega prizorišča in zavesti so božanska. Poznavanje procesov evolucije, s katerim človek lahko razvije svoje sposobnosti dojemanja teh višin je samo jedro teozofskih učenj. Je tudi opravičilo za uporabo opisa teozofije kot Religije Modrosti. Ker nas to veže na sam izvor celotnega bivanja in vsega, kar obstaja v njem, to je, na Naravo v njenem najbolj celovitem smislu, je Narava sama tista, ki je resnična osnova celotne religije. Narava sama po sebi je brez kakršnihkoli alegoričnih ali mitskih zgodb; ne potrebuje nobenega tolmačenja. Nikoli ne zastara, navkljub svojemu nenehnemu spreminjanju. Nadalje, ker človekova narava popolnoma odseva tisto Narave same, od najvišjega nivoja navzdol do najnižjega, ne potrebuje nobenih duhovnikov ali drugih bitij, da bi delovali kot posredniki med njo in njeno lastno božanskostjo.

Učenje vključuje to, da ta celoten kozmični proces, ki nujno vključuje naš sončni sistem, našo zemljo in vse, kar je na njej, vključno z nami, vodi vrojeni zakon. Ta zakon je skrivnostno edina ‘Entiteta’, ki je odgovorna, tako za oblikovanje vesolja kot tudi za njegovo delovanje, ki pa se temeljno nahaja tudi v človekovem ustroju in ne ločeno od ali izven njega. Vesolje objavlja združenost. Kot je rekla HPB, “Obstoj je ena stvar”.

Glavni vidik tega zakona je vedno-nastajanje življenja, to je, evolutivni razvoj vseh stvari v manifestiranem vesolju proti popolnosti. To je težko razumeti, vendar pa leži ključ do skrivnosti v načelu združenosti. Vsaka manifestirana stvar je sama po sebi celota, in celota je v vsakem delu, kakorkoli majhen ali velik je lahko. To pojmovanje je prav tako težko, vendar pa ga je mogoče dojeti, ko spoznamo, da so subjektivni principi bivanja brez razsežnosti, vsaj relativni v odnosu na fizičnega. Na primer, kako velik in kje se nahaja nek namišljen predmet ali slika? Čeprav ni nič, pa ga vendar lahko vidimo z očesom našega uma, vendar pa glede na naš fizični svet nima ne mesta ne razsežnosti. To pojmovanje nam ponuja ključ v zvezi z univerzalnostjo Življenja, ki se manifestira skozi vse stvari in bitja, ne glede na velikost. Vsaka stvar živi.

Drugi vidiki zakona so tisti vzroka in učinka, to je, verige vzročnosti, zaradi katere ima vsaka obstoječa stvar v vsakem trenutku celotno verigo predhodnikov, ki jo vzpostavljajo točno takšno kot je. To se nanaša tako na nas kot na vsako drugo stvar. Nadalje, ta zakon ohranja harmonijo vesolja. To skladje podarja čas, v okviru časovnega razpona vsake stvari, da bi ta lahko izpolnila svojo funkcijo v življenju celotnega načrta. V nakopičenju celotnega življenja je delovanje dejansko delovanje Kozmosa, vendar pa so vsa delovanja vseh brezštevilnih vej značilnih življenj koordinirana in se prilegajo širnemu vzorcu, v katerem vsaka stvar izpolnjuje svojo posebno vlogo na sebi lasten način.

V veličastnem teozofskem učenju obstajajo nekateri osnovni vidiki. Ti kažejo na to, za kašen namen je bilo vzpostavljeno Društvo, to je, da širi poznavanje tega učenja. Tako v Ključu k teozofiji (Str. 59, slov. prev.) HPB pravi:

Društvo je bilo ustanovljeno, da bi ljudem pokazalo obstoj teozofije ter jim pomagalo, da bi se ji približali s študijem in sprejemom večnih resnic.

To spodbuja vsakega člana k preučevanju nauka, da bi se z njim seznanil ter ga nato lahko širil in z njim seznanjal vse tiste, ki so ga sposobno in voljni sprejeti.

V Predgovoru k Tajnemu Nauku HPB pojasnjuje, da je namen tega dela in njenih drugih besedil, da “bi postalo znano, da takšna stvar kot je teozofija sploh obstaja,” in kaj je.

Cilj tega dela bi lahko navedli tako: pokazati, da Narava ni “naključno sovpadanje atomov” in določiti človeku njegovo pravično mesto v načrtu Univerzuma; rešiti pred ponižanjem arhaične resnice, ki so osnova vseh religij; in do neke mere razkriti temeljno enotnost, iz katere te izvirajo; in končno, pokazati, da se znanost sodobne civilizacije ni nikoli približala okultni strani Narave.

HPB pojasnjuje tudi to, da precejšen del tega, kar je napisala, še ni bilo nikoli prej v zgodovini sveta predstavljeno javnosti. Prihod teozofije je bil svetovni dogodek, katerega pomen za celotno človeštvo, tako sedaj kot v prihodnosti, ni mogoče preceniti. Velike religije sveta in starodavni gnostični filozofi so prikrivali svoje skrivnosti in jih razkrivali le tistim, ki so bili vpeljani v njihove sisteme. Takšni so bili na primer inicirani Brahmini, katerim je pripadal na primer Subba Row. On je ostro ugovarjal, češ da HPB v Tajnem Nauku omogoča splošno poznavanje informacije, ki je bila do tedaj le v rokah Adeptov.

Vztrajnemu študentu ni težko odkriti področij tega, dotlej tajnega učenja, vendar pa razprava o njih ni predmet tega članka. V članku z naslovom The New Cycle - Novi cikel (21. marec 1889) HPB pravi:

V naših dveh zvezkih je nauk zgolj orisan, pa vendar odstrte skrivnosti v zvezi verovanji pred-zgodovinskih ljudstev, kozmogonijo in antropologijo, doslej niso bile objavljene. Določene dogme, določene teorije, so v nasprotju z znanstvenimi teorijami, še posebej tisto Darwina; vendar v nasprotju z njimi pojasnjujejo in razsvetljujejo to, kar je bilo do sedaj nedojemljivo, zapolnjujejo več kot le eno vrzel, ki je ni, nolens volens, zapolnila ortodoksna znanost. Te nauke smo morali predstaviti takšne kot so ali pa se sploh ne lotiti tega predmeta. Za tistega, ki se boji teh neskončnih pogledov in ki bi jih poskušal skrajšati s pomočjo bližnjic in visečih mostov, ki jih je preko teh tisočih vrzeli umetno postavila sodobna znanost, bi bilo bolje, ko se ne bi podal v Termopile arhaične znanosti.

Vsak študent, ki si želi odkriti čiste namene Teozofskega društva in ki hoče odigrati svojo vlogo v velikem delu, h kateremu je bil povabljen, bi moral prebrati ta članek v celoti.

Za konec pustimo, naj govori HPB sama:

Nima smisla stvari prepuščati slučaju ter čakati na intelektualno in psihično krizo, ki se pripravlja, z brezbrižnostjo, če že ne z neumnim dvomom, govoreč, da nas bo v najslabšem primeru naraščajoča plima naravno odložila na obalo; kajti zelo verjetno je, da bo plimovanje naplavilo le truplo. V vsakem primeru bo odvil strašen boj med grobim materializmom in slepim fanatizmom na eni strani ter filozofijo in misticizmom na drugi - misticizmom, tisto tančico, ki bolj ali manj prosojno zakriva večno Resnico.

Vendar pa ni materializem tisti, ki bo nadvladal. Vsak fanatik, ki ga njegove ideje ločijo od univerzalnega aksioma, “Ni religije nad Resnico,” bo sam videl, kako ga bo od novega Oboka, imenovanega Človeštvo, kot nevredni kamen zavrnilo že to samo dejstvo. Nošen od valov, gnan od vetrov, opotekajoč v tistem elementu, ki je tako strašen, ker je neznan, se bo kmalu znašel v prepadu ...

Da, mora biti tako in ne more biti drugače, ko zaradi pomanjkanja goriva ugaša umetni in hladen plamen sodobnega materializma. Tisti, ki ne morejo sprejeti ideje o duhovnem Egu, živi duši in večnem Duhu v svoji materialni školjki (ki dolguje svoj utvaren obstoj tem principom); tisti, za katere je veliko upanje na obstoj onstran groba muka, zgolj simbol za neko neznano količino ali pa predmet verovanja sui generis, rezultat teoloških in medijumskih halucinacij - ti bi naredili dobro, ko bi se pripravili na največje možno razočaranje, ki ga lahko za njih hrani prihodnost. Kajti iz globin teme, blatnih voda materializma, ki na vseh straneh skriva pred njimi obzorje velikega Onostranstva, se v teh zadnjih letih stoletja dviga mistična sila. Vsekakor je vsaj prvo prijazno šumenje, vendar pa nadčloveško šumenje - “nadčloveško” le za vraževerne in nevedne. Duh resnice prehaja sedaj preko obraza temnih voda, in ko jih zapušča jih sili, da izlivajo svoje duhovne zaklade. Tiste, ki ga prepoznavajo in čutijo, da je to vzvišeni trenutek njihove odrešitve, bo povzdignil in popeljal onstran utvar velike astralne kače. Veselje, ki ga bodo izkušali, bo tako ostro in silovito, da jih bi blaženost, ko ne bi bili mentalno ločeni od svojih teles iz mesa, prebodlo kot ostro jeklo. Ne bo ugodje tisto, ki ga bodo izkušali, ampak blaženost, ki je slutnja znanja bogov, znanja o dobrem in zlu, in o sadežih z drevesa življenja.

Gotovo bi morali biti vsi goreči člani pozorni na te besede.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji