Opredelitev teozofije
Geoffrey A. Farthing

The Theosophist, december 1994

Ali je mogoče opredeliti teozofijo?

V odgovor poslušajmo besede H. P. Blavatsky, instrumenta, ki so ga izbrali Adepti-Učitelji, za obnovo tradicije Modrosti v zahodnem svetu.

Ob oblikovanju Teozofskega Društva v letu 1875 v njegovem statutu Teozofija sploh ni bila omenjena in cilj Društva je bil preprosto “zbirati in širiti poznavanje zakonov, ki vladajo vesolju”. V letu 1878 je bolj popolna predstavitev ciljev Društva prvič omenjala Bratstvo Človeštva, katerega vzpostavitev je bil jasen namen Mahatem, v skladu z njihovimi ponavljajočimi se izjavami v Pismih. Vendar pa ni nikoli noben uraden dokument ustanoviteljev Društva ali kasnejših upravljavcev kdajkoli poskušal opredeliti Teozofijo.

Prva predstavitev teozofskih idej se je pojavila leta 1877 z objavo dveh zvezkov Isis Unveiled (Odstrte Izide). Ta širni izbor, pri katerega pisanju je H. P. B. pomagalo šest ali več njenih Učiteljev, vključuje navedbe iz okoli 1300 drugih del. Raziskuje ezoterično ali okultno stran svetovnih religij, filozofij in polja znanstvene vednosti. Dejansko naj bi bilo, v skladu z njenim posvetilom, takšno raziskovanje namen ustanovitve Društva dve leti pred tem. Pa vendar tudi tokrat ime Teozofija ni bilo povezano s “temeljnimi načeli vzhodnjaške filozofije”, povzetimi v zaključnem poglavju tega dela.

Potem, ko se je v sredini devetnajstega stoletja hitro širilo zanimanje za duhovnost, je H. P. B. predstavila razlage pojavov z okultnega zornega kota, ki se niso skladale z do tedaj sprejetimi idejami. Ko sta ustanovitelja prispela v Indijo, so bile napačne predstave o naravi Teozofije že tako prevladujoče, da je postal nujen “časopis, ki bi bil posvečen predstavitvi svetovne Teozofije” (C. W., II., str. 87 et seq.) Tako je začel oktobra leta 1879 izhajati The Theosophist. V njegovi prvi številki je H. P. B. Takoj odgovorila na vprašanje “Kaj je Teozofija?” V njem je, potem, ko je omenila različne ezoterične sisteme, ki so se v predkrščanskem obdobju predajali v Egiptu, Indiji in Grčiji, le-te obdelala, da bi orisala nauke, ki so jih zajemali:

Teozofija je torej arhaična Modrost-Religija, ezoterični nauk, ki je bil nekoč znan v vsaki starodavni deželi, ki se je imela za civilizirano (str. 89).

[Teozofija] je prepričanje v Božanstvo kot VSE, vir vsega obstoja, neskončno, ki ne more biti ne dojeto in ne spoznano, in katerega razkriva le vesolje ... (str. 91)

Da bi v celoti opredelili Teozofijo, jo moramo obravnavati v vseh njenih vidikih. Nepredirna tema ni skrila notranji svet pred vsemi. S tisto višjo intuicijo, ki jo je mogoče pridobiti s Teozofijo - ali Božjim znanjem, ki ponese um iz sveta oblike v tistega brezobličnega duha, je bil v vsaki dobi in vsaki deželi človek včasih sposoben zaznati stvari v notranjem ali nevidnem svetu (str. 92).

Teozofija je tako-rečeno eksaktna znanost o psihologiji; njen odnos do naravnega, nekultiviranega medijstva je enak odnosu med Tyndallovim poznavanjem fizike in tistim šolarčka (str. 95).

In v enem kasnejših člankov v The Theosophistu vztraja:

Da, Teozofija je znanost o vsem, kar je v človeku in naravi božansko. Je študij in analiza, v okviru znanega in spoznavnega o neznanem in tudi sicer NESPOZNAVNEM. (C. W., V., str. 353)

Pogoji, pod katerimi je bilo pridobljeno in preneseno “veliko Znanje” - kakor ga imenuje Mojster K. H. – je jasno predstavljeno v dolgem članku o “Teozofiji in Spiritizmu”, objavljenem v Societe Scientifique d’Etudes Psychologiques v Parizu. Ko govori o razliki med znanjem nekega Iniciata ali Adepta in tistim, pridobljenega od “duhov” na seansah, H. P. B. pravi, da imajo Iniciati veliko prednost, ker ne potrebujejo pomoči “raztelešenih duhov ali njihovih ‘lupin’”. Kajti za Adepte, pravi,

.... dokaz ni nekaj, kar je pridobljeno iz druge roke, niti po smrti, ampak je to dokaz z njihovimi lastnimi zmožnostmi, očiščenimi in pripravljenimi skozi dolga leta, da bi ga lahko prejeli natančno in brez kakršnegakoli zunanjega vpliva. Tisoče let so, en Iniciat za drugim, en hierofant, ki ga je nasledil drugi, raziskovali in ponovno raziskovali svetove medplanetarnih področij, dokler ni njegova zavestna duša, združena z duhovno dušo in VSEM, osvobodila in skoraj vse-močna zapustila njegovo telo ...

Inicirani Adepti vseh dob in narodov so skušali dognati in opazovati skrivnosti življenja, kot tudi smrti, vidnih, kot tudi nevidnih svetov. Preučevali so jih v svečanih trenutkih združitve svoje božanske monade z univerzalnim Duhom ter zapisali svoje izkušnje.”

Članek nadaljuje rekoč,

“resnica je bila vzpostavljena. Tako je bila vzpostavljena določna znanost, temelječa na osebnem opazovanju in izkušnji, okrepljena z nenehnimi pojasnili, vsebujočimi neizpodbitne dokaze, za tiste, ki so jo preučevali, ... (C. W., V.; str. 51).

Leta 1880 se je začela izmenjava pisem med angleškim novinarjem, A. P. Sinnettom in A. O. Humom, vladnim uradnikom, z dvema Mojstroma, znanima po začetnicah K. H. in M. Dopisovanje, ki je v Sinnettovem primeru trajalo štiri leta, a le eno z njegovim prijateljem, se je razvilo iz vprašanj, ki sta jih Angleža zastavljala o različnih vidikih okultne filozofije. Iz prejetih odgovorov je Sinnett sestavil knjigo The Occult World (Okultni svet), poročilo o pojavih, ki so se odvijali okoli H. P. B. v zgodnjih letih Društva, s kratkim orisom teozofskega sistema. V Esoteric Buddhism (Ezoterični buddizem) pa je nato predstavil popolnejše poročilo o učenjih, ki jih je prejel v pismih.

Medtem je H P. B. v člankih, objavljenimi v The Theosophistu in drugih revijah, nadaljevala z osvetljevanjem učenj, zajetih pod pojmom Teozofija. Poudarjala je etično pripravo, ki edina lahko pripravi človeka, da bi se približal njenim večnim resnicam, kajti le “čistost delovanja in mišljenja nas lahko dvigne do pogovora “z bogovi” in pripelje do cilja, ki si ga želimo” (C. W. II., str. 96). Splošna zmedenost, ki je povezovala Teozofijo s sektaško religijo, je vzbudila njen silovit protest in jo znova vodila do tega, da jo je poskušala še enkrat opredeliti. V dolgem članku v Luciferju, leta 1888, pod naslovom “Ali je Teozofija religija?”, je raziskala pomen obeh besed:

Zato pravimo, da teozofija ni religija, ampak da je sama po sebi RELIGIJA, katero povezuje združenost, ki je tako univerzalna in vse-objemajoča, da se izven njene svetlobe ne nahaja noben drobec - od bogov in smrtnikov navzdol do živali, do lista trave in atoma. ... Tako združenost vseh stvari v vesolju vključuje in opravičuje naše prepričanje v obstoj znanja, ki je obenem znanstveno, filozofsko in religiozno, in ki kaže na nujnost in dejanskost povezanosti človeka z vsemi stvarmi v vesolju; znanja, ki zato v bistvu postane RELIGIJA in ga je potrebno, glede na njegovo popolnost in univerzalnost, poimenovati z določnim imenom MODROST-RELIGIJA (C. W., X., str. 159 et seq.).

Ta članek se je pojavil ravno v času, ko je bil objavljen The Secret Doctrine (Tajni Nauk). V njegovem uvodu, najdemo kakšnih dvajset izrazov, ki jih uporablja kot soznačnice za Teozofijo. Ti vključujejo tudi izraz, ki ga je H. P. B. uporabila za svoje veliko delo - Tajni Nauk - ter Modrost-Religija, Arhaična Znanost, Okultna Filozofija in mnoge druge. Podnaslov tega dela, “Sinteza znanosti, religije in filozofije”, jasno kaže, kako je istovetila Teozofijo s Tajnim Naukom kot naukom, ki je določen izbor učenja, saj v nadaljnjem besedilu vidimo: Tajni Nauk uči ..., Ezoterična Filozofija uči ..., Nauk uči ..., Okultisti učijo ...

V povzetku na koncu prvega dela The Secret Doctrine (Tajnega Nauka) bralca pouči, da

Kot celoto ne moremo najti to, kar je bilo že zapisano niti to, kar bo še sledilo, nikjer. Ne podaja se v nobeni od šestih indijskih filozofskih šol, kajti pripada njihovi sintezi – sedmi, ki je okulten nauk (S. D., I., str. 269)

Sijajna opredelitev, ki sledi, s pomembnimi dodatki ponavlja trditve, ki so bile predstavljene v zgoraj omenjenem francoskem članku v zvezi s pogoji, pod katerimi so Adepti pridobili znanje:

Tajni Nauk je zbrana Modrost dob in že sama njegova kozmogonija je najbolj čudovit in dodelan sistem ... Toda skrivnostna moč Okultnega simbolizma je takšna, da so vsa dejstva, ki so jih dejansko skušale obvladati brezštevilne generacije iniciranih vidcev in prerokov, zapisati in razložiti, v osupljivih nizih evolucijskega napredka, zabeležena le na nekaj straneh geometrijskih znakov in glifov. Sijoč pogled teh vidcev je prodrl v samo jedro materije in zabeležil dušo stvari tam, kjer bi običajni posvetni človek, najsi še tako poučen, zaznal le zunanje delovanje oblike. Toda sodobna znanost ne verjame v “dušo stvari”, in bo zato zavrnila celoten sistem starodavne kozmogonije. Nima smisla govoriti, da ta sistem ni nikakršna fantazija enega ali več osamljenih posameznikov. To je neprekinjen zapis, ki pokriva tisoče generacij Vidcev, katerih izkušnje so bile usmerjene v preizkušanje in preverjanje tradicij, ki so se ustno prenašale iz ene rase v drugo, učenj višjih in vzvišenih bitij, ki so pazila na otroštvo Človeštva. “Modri Ljudje Pete Rase ...” so dolge dobe preživeli svoja življenja v učenju, ne poučevanju. Na kakšen način? Odgovor je: s pregledovanjem, preizkušanjem in preverjanjem vsakega področja narave starih tradicij s pomočjo neodvisnih vizij velikih adeptov; to je, ljudi, ki so razvili in izpopolnili svoja fizična, mentalna, psihična in duhovna telesa do najvišje možne stopnje. Sprejeta ni bila nobena vizija posameznega adepta, dokler je niso preverile in potrdile vizije - pridobljene na takšen način, da so lahko stale kot neodvisen dokaz - drugih adeptov in stoletja izkušenj (S. D., I., str. 272).

Teozofsko Društvo je bilo ustanovljeno prav zato, da bi preučevalo in širilo ta učenja.

Tako je H. P. B. videla njegov namen, ko je predajala zvezka Isis Unveiled (Odstrte Izide):

Teozofskemu Društvu v preučevanje vprašanj, ki jih zajemata.

Podoben pogled je predstavila v svojem zadnjem delu, Key to Theosophy (Ključ k teozofiji), kjer pravi, da je bilo Društvo

... ustanovljeno zato, da bi ljudem pomagalo pokazati, da obstaja takšna stvar kot je Teozofija, in jim pomagati, da bi se dvigali proti jej s preučevanjem in vsrkavanjem njenih večnih resnic (str. 57).

V tem raziskovanju vprašanja, “Ali je mogoče opredeliti Teozofijo?”, je pozoren bralec gotovo zaznal, ne le številne opredelitve s strani H. P. B., ampak tudi njeno rabo besed, kot so znanje, modrost znanost, nauk, ki nujno izključujejo na nesrečo splošno napačno predstavo, celo znotraj Teozofskega Društva, da Teozofije ni mogoče opredeliti, ali da je bolj ali manj nekaj, kar si posameznik želi misliti, da je, špekulativna stvar, prepričanje ali osebno mnenje. Naše preučevanje kaže, da se večne resnice, ki jih zajema beseda Teozofija, nanašajo na izvore vsega, vključno z nami samimi, na ciklični zakon, ki ga je mogoče opazovati v delovanjih Narave, na okulten ustroj človeka in vesolja ter posledično na dejstva, ki zadevajo smrt in prihodnjo evolucijo človeštva.

Študent, ki odkriva nekaj tega, kaj je Teozofija, lahko prepoznava, da mora vključevati vse, kar se nahaja v ciljih Društva. Lahko celo odkrije željo po dodajanju četrtega cilja:

Opogumljanje preučevanja Teozofije in širjenje njenega poznavanja po celotnem svetu.

Navsezadnje, ali ni ta zajet že v H. P. B.-jini posvetitvi The Key to Theosophy (Ključa k teozofiji)?

Posvečena s strani H. P. B., vsem njenim učencem, da bi se lahko Učili in nato Poučevali.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji