Nekaj besed o pogojenosti
Geoffrey A. Farthing

Psihologi in filozofi pravijo, da se večina od nas odziva na zunanji svet tako, kot se, zaradi ‘pogojenosti’. Ta pogojenost je rezultat naše vzgoje, šolanja, tradicionalnih miselnih vzorcev, naših družabnih stikov, našega kaste ali našega položaja na družbeni lestvici; naša religija, naša politika, celo naša nacionalnost, vse to vpliva na nas. Hindujec vidi svet kot Hindujec, Musliman kot Musliman, buddhist kot buddhist. Vsak ima svoj etični kodeks, z določenimi stvarmi, ki jih lahko počne, in drugimi, ki jih ne sme. Za razbitje teh pogojenosti je potreben velik pogum, kajti s tem ogrozimo vezi z našim kultom ali celo družino.

Obstaja pa tudi, in to zelo pomembno, temeljna pogojenost iz naših izkušenj, iz tega, kar se nam je dogodilo, še posebej, če je bilo to nekaj bolečega ali strašljivega. Psihološki učinki teh izkušenj se z osebo razlikujejo. Dana izkušnja je lahko za nekatere pretresljiva in trajna, a nepomembna in kratkotrajna za druge. Te izkušnje bodo obarvale vtise, ki jih prejmemo preko čutov o tem, kaj se dogaja okoli nas. Vplivale bodo tudi na naše presoje in mišljenje. Te težnje bodo nakazane tudi v človekovi astrološki karti.

Naši učitelji so povedali, da je posledica pogojenosti zatemnitev Resnice. Ne moremo videti stvari, ljudi ali odnosov, itd., takšnih kot v resnici so, povsem objektivno. Obarvani so z odtenki naših pogojenih očal.

Ko modre ljudi vprašamo, kako se lahko rešimo te pogojenosti, je njihov odgovor: opazujte, bodite zavesti samega sebe in glejte, kako se odzivate ali kako se obnašate v skladu z vzorcem vaše posebne pogojenosti. Če lahko tako opazujete sami sebe v mišljenju in delovanju, pravijo, se boste lahko sčasoma osvobodili omejitev učinkov svoje pogojenosti.

Vendar pa se pogosto postavlja vprašanje, s čim opravljamo to opazovanje. Kako se lahko zavemo svojih odzivov? Če imamo na razpolago le naš pogojeni um, s katerim se opazujemo, kako naj potem presežemo njegovo in našo pogojenost? Ali se um lahko razdeli zoper samega sebe?

Nekateri učitelji nam svetujejo, naj prakticiramo redno disciplino samo-analize, še posebej našega obnašanja do drugih, v primerjavi s pravili obnašanja ali katerimkoli etičnim kodeksom, ki smo ga sprejeli. Tako lahko vidimo vsako neprijaznost ali to, kje nismo bili tako v pomoč kot bi lahko bili. Na ta način lahko odstranimo tveganje, da bi si nakopali nadaljnje karmične dolgove zaradi škodovanja drugim.

Za študenta teozofije je gotovo zanimiva ta delitev uma. Obstajata lahko dva nivoja: eden je tisti običajnega obnašanja ali odzivanja na samodejen, pogojeni način, drugi pa sposobnost beleženja in ocenjevanja teh delovanj. Vendar pa, ali lahko človek opazuje pogojene misli in odzive z istim umom in z istega nivoja, na katerem se nahajajo te misli? Teozofija nam ponuja nekaj odgovorov. Eden je razlikovanje med Individualnostjo in Osebnostjo. V teozofskem jeziku Individualnost zajema tri človekove gornje principe, to je, Atmo, Buddhi in Višji Manas, medtem ko nižji principi tvorijo Osebnost, to je, nižji manas, kamo (čustva, želje, itd.), prano, Linga Sariro in fizično telo. Običajno obstaja delitev med Višjim in nižjim manasom.

Dejanski človek, Egojeva individualnost, je osredotočen v Višjem Manasu, sedežu človekove enote zavesti in njegovega “Jaz”-stva. Ta “Jaz” je neomejen; takšna je tudi sama zavest, vendar pa to seveda niso vsebine zavesti: vse te so pogojene ali omejene. Zavest je odsev, na naši ravni, Absolutnega. Je brez svojstev, vendar pa poraja zavestnost, ki je neločljiva od stvari, katerih se zaveda. Te pogojene stvari so tiste, ki so med Manifestacijo prvine univerzalne Maye. Z drugimi besedami, zavest je na Egojevi ravni čista in ne-pogojena. Rečeno nam je, da je vsaka izkušnja višjega uma najvišjega duhovnega reda. To pomeni, da je ta povsem brezoseben in da vedno deluje bolj v okviru načel kot pa podrobnosti. S počasnim pojavljanjem prišepetavanj višjega uma nižjemu se rodi zavestnost. Človek začenja prepoznavati pravilno in napačno v samem sebi, brez kakršnihkoli pravil.

Če si sedaj ogledamo nižjo četverico, kakor včasih poimenujejo Osebnost, je um sestavljen iz nižjih tri in pol pod-principov manasičnega telesa, medtem ko so tisti višjega uma trije in pol pod-principi, ki odsevajo samo duhovno naravo Kozmosa. Nižji pa so povezani z objektiviziranim Kozmosom ali bivanjem - z drugimi besedami, z osebnostnim človekom, ko se ta nahaja v inkarnaciji. Ko se človek ne nahaja v inkarnaciji, ti principi osebnosti, skupaj s tistimi kamične ravni in ravnmi ‘življenja’, spijo. Zastopajo jih skandhe, ki so pogojeni ostanki iz preteklih življenj na Egojevi verigi.

Zaradi teh pogojenih skandh ne obstaja nobena takšna stvar kot neka ne-pogojena osebnost. Celo ob rojstvu je pogojena; temu pa je tako, povsem neodvisno od kakršnegakoli pogojevanja, do katerega pride kasneje, med njenim otroštvom, mladostjo in zrelim obdobjem. Nižji um je pogojeni osebnostni um. Ta ne more poznati nobenega stanja, ki ni pogojeno - čeprav se je zavest, ki se med človekovim življenjem lahko osredotoči v njem, sposobna odtrgati od te pogojenosti.

Ta pogojeni um je to, kar nas naredi za osebnosti, kakršne smo tu na zemlji. Ustvarja nas takšne kot smo. Celo Mojstri trpijo zaradi te pogojenosti. Nič ne obstaja, kar ne bi bilo pogojeno, to je, nosi značilno znamenje tega, kar je, in brez katerega ga ne bi bilo.

V zvezi s pogojenostjo Mojstrov imamo Olcottovo poročilo o Mojstrih, ki so pomagali H. P. Blavatsky pisati Odstrto Izido. Vsi so imeli svoje individualne značilnosti, ki so na primer odsevale v njihovem rokopisu in slogu pisanja. Eden ali dva sta z lahkoto govorila v angleščini, eden ali dva sta imela velike težave; eden od njih je govoril le francosko, imel pa je prefinjeno nadarjenost za umetnost in strastno nagnjenost do mehanskih inovacij. Nek drugi se tu pa tam usedel v bližino in nekaj čečkal s peresom ter podajal Olcottu ducate poetičnih stihov, ki so utelešali prefinjena ali zabavne zamisli. Tako je vsak od številnih ‘Pomembnežev’ imel svoje posebnosti kot vsak od naših običajnih znancev ali prijateljev. Eden je bil družaben, zaljubljen v dobre zgodbe in do določene mere družaben, drugega pa je bilo samo dostojanstvo, zadržanost in učenost. Eden je bil miren, potrpežljiv in hitro pripravljen za pomoč, nek drug čemeren in včasih jezen. Eden od ‘Pomembnežev’ je bil vedno voljan poglobiti filozofske ali znanstvene razlage o vprašanju, o katerem je pisal Olcott, medtem ko si jih drugi ni drznil niti omeniti.

Ostali smo pri vprašanju, s čim lahko opazujemo našo pogojenost? Ali naj mislimo, da tega ne morejo niti Mojstri? Gotovo je odgovor ta, da mi lahko nekako dvignemo našo zavestnost iz naših omejitev osebnostnega jaza v kraljestva Višjega Manasa, ki je osvobojen odtenka osebnostne pogojenosti.

Naslednje veliko vprašanje je, kako to naredimo? Teozofija pravi, da med nižjim in Višjim Manasom obstaja membrana, ki je na začetku pri večini človeštva neprepustna, ki pa s kasnejšim razvojem lahko postane most. Ko se vzpostavi ta most, lahko Egojeva ‘zavestnost’ prepoji osebnost in vpliva, ne le na njene mentalne vpoglede in razumevanje, ampak tudi na njeno obnašanje preko kamičnega in astralnega nosilca, to je, na spreminjanje njenih ali njegovih nagnjenj, želja, itd.

Vsako preoblikovanje našega mišljenja ali spreminjanje naših želja, ki nastopi kot posledica Egojevega vpliva, je dejansko proces od-pogojevanja. Mi postajamo bolj podobni našemu dejanskemu Jazu.

Še več kot to, z večjo osvoboditvijo naše zavestnosti omejitev (pogojenosti) osebnosti, se celotno jedro gravitacije našega bivanja dvigne v duhovna kraljestva, ki so, z ozirom na naš pogojeni objektivni svet, ne-pogojena. Zavestnost se osvobodi in to je edina resnična osvoboditev. Prav z delovanjem uma na tej ravni je mogoče dejansko nepristransko videti nakane našega nižjega uma. Ta višji um je nevpleten, nevezan opazovalec.

S to osvobojeno zavestnostjo lahko tako-rečeno spreobrnemo našo pozornost in dejansko vidimo našo pogojenost z ne-pogojenega zornega kota. Vendar pa nas to gledanje samo po sebi ne reši pogojenosti. Še vedno moramo delovati skozi nosilce, ki nosijo znamenje naših osebnostnih značilnosti kot je bilo to opisano na primeru Mojstrov. Dokler delujemo v manifesiranih nosilcih, morajo ti nosilci vedno odsevati to, kar smo na osebnostni ravni in so vedno ‘pogojeni’. Še vedno jih je potrebno nadzirati in ‘uporabljati’ kot učinkovita sredstva. Oni so sredstva za delovanje in zbiranje informacij (izkušenj) na fizični ravni.

Torej, kako dejansko postanemo ne-pogojeni? Resnica je, da tega ne moremo, dokler se povsem ne poistovetimo z našim Egojevim Jazom, v katerem ne delujejo kvalitete objektivnega obstoja. Osvobojena zavestnost je dejansko in edino stanje svobode.

Zakoni narave veljajo tudi za človekov duhovni razvoj. Vsako človeško bitje se nahaja na določni točki tega razvoja. Ko hodimo po tej poti, se razvijajo in rastejo sposobnosti. To se še posebej nanaša na mentalne. To prebijanje membrane med višjim in nižjim umom (gradnja mostu Antahkarana) je mogoče uspešno dovršiti le na določeni stopnji evolucijskega razvoja. S procesom gradnje mostu gotovo lahko začnejo mnogi med nami. Odvija se z razvijanjem sposobnosti, s primernim mentalnim urjenjem, z vajami, med katerimi igra meditacija, s svojimi številnimi oblikami, pomembno vlogo. Obstajajo pa še druga pomagala: uporaba literature in primerne glasbe, ki dvigujeta zavestnost. Ti spodbujata pod-principe našega višjega uma. Dejanja samo-žrtvovanja, resničnega altruizma, tudi rušijo meje naše izoliranosti od drugih in nam podarjajo bežne vpoglede v združenost človeške družine in vseh stvari v Naravi. Tako se rodi sočutje; to je občutljivost za vse, zaradi česar morda v svojem življenju trpijo ali celo uživajo drugi ljudje. Z večanjem naše občutljivosti postajamo sposobni deliti ta čutenja, ne le v domišljiji, ampak dejansko.

Tako postajamo resnično krepostni – spontano, ne s prakticiranjem kreposti kot to zahteva nek etični kodeks. V dejanski duhovni rasti ni prisotno nobeno ponarejanje ali pretvarjanje - to povzroča več slabega kot dobrega. Če naj bi rastli, moramo biti dejansko krepostni; ne moremo se pretvarjati.

Naši učeni filozofi in psihologi so rekli, da je ne-pogojeni človek kreposten. Glas Tišine nam pravi, kako bistvene so paramite, kreposti. “Prvi romar ima pred sabo dolgo pot.” To je res, vendar pa je pot polna smiselnosti, bogatih pripetljajev in tu pa tam opogumljanj.

S procesom od-pogojevanja ne moremo začeti, dokler nismo vzpostavili vsaj malenkostne Egojeve zavestnosti, to je, dokler človek ni razvil duhovnih oči za gledanje in duhovnih ušes za poslušanje.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji