Teozofsko društvo in njegova prihodnost
Geoffrey A. Farthing

Manifest 1996

Proti koncu devetnajstega stoletja, pa čeprav so njeni kolegi v “Bratstvu” menili, da čas ni primeren, to je, da človeštvo na splošno še ni dovolj duhovno napredovalo, in čeprav nekateri posamezniki morda so, sta Mojstra Modrosti dovolila poskus, da postane človeštvu na splošno dostopno okultno znanje, ki zadeva naravo obstoja in človekovega bivanja. Dotlej je bilo to skrivno. Teozofsko društvo, ki je bilo ustanovljeno leta 1875 v New Yorku, je bilo izvirno vzpostavljeno kot združenje ljudi, ki jih je zanimala duhovnost in psihični pojavi. Njegov prvotni cilj je to izražal, vendar pa je ta po nekaterih spremembah hitro postal takšen kot je še dandanes, s poudarkom na bratstvu.

Sedež društva se je 1880. preselil v Bombay in nato 1883. v Adyar. Čeprav so si bili Mojstri edini, da društvo naj ne bi bilo šola Okultizma ali Magije ter da je njihov edini namen, da bi koristili človeštvu na splošno, vendar pa so na razne načine dali vedeti, da posedujejo okultno znanje in moč, ampak da so nekaj tega sposobni in voljni tudi predati primernim kandidatom. To naj bi se zgodilo predvsem preko besedil H. P. Blavatsky, nekaj informacij pa sta omenjena Mojstra neposredno posredovala v svojih pismih A. P. Sinnettu.

Nekaj tega znanja je bilo različnega od tistega, ki ga je vsebovala tedaj obstoječa literatura, z izjemo nekaterih starejših in/ali obskurnih “okultnih” spisov. Ti so bili brez nujnih “ključev” večinoma nerazumljivi.

Vendar pa je bilo znanje v tem novem izlivu pospremljeno kot izvir in izvor vsega filozofskega in religioznega znanja v njegovi čisti obliki. Stari spisi in filozofska besedila naj bi “okužilo” človeško tolmačenje, dodatki in spremembe. Večinoma so sicer izšli iz čistega izvora, vendar pa nato izkrivili izvorne pomene.

Prvi poskus osvetlitve tega starodavnega znanja je bilo delo Isis Unveiled (Odstrta Izida), objavljeno 1877, izredno učeno delo, v katerem je navedenih okoli 1330 drugih del, nekaterih zelo redkih in starih. Znano je, da so pri njem sodelovali številni Mojstri, ki so priskrbeli HPB večino informacij, ki jih vsebuje.

Pisma A. P. Sinnettu so bila kasneje bolj popolno in posebej opisana v Pismih Mojstrov A. P. Sinnettu, po katerih je slednji napisal dve knjigi: The Occult World (Okultni svet) in Esoteric Buddhism (Ezoterični buddhizem).

Ta zadnja je, četudi nikakor ne popolna ali v celoti točna, pomembna zato, ker je bila prvi sistematični poskus oblikovanja in orisa tega, kar je kasneje postalo znano kot Teozofija. Knjigi sta bili objavljeni v letih 1884 in 1885. Od leta 1875 naprej so HPB-jini članki in pisma stalno prinašala vidike tega učenja. Ta besedila so sedaj zbrana in urejena v štirinajstih zvezkih njenih Collected Writings (Zbranih del).

HPB je bila v Teozofskem društvu v Indiji okoli dve leti, med katerimi so se široko potrdili njeni stiki z Mojstri in njeno poznavanje psihičnih pojavov. Vendar pa številni ljudje, celo na sedežu društva, niso sprejeli teh objavljanj kot pristna. Še več, pojavi so bili za lokalne cerkvene misijonarje povsem onstran verjetnosti.

Nekatera pisma, ki naj bi jih domnevno HPB pisala članom osebja v Adyarju, naj bi jasno dajala vtis, da so pojavi, ki jih je proizvedla HPB, temeljili na zavajanju. Po dolgotrajni preiskavi je preiskovalec iz Society for Psychical Research (Društvo za psihično raziskovanje), ki se je zanašal predvsem na sovražne priče in specialista za rokopise, izjavil, da je HPB sleparka.

To je vseboval dokument, ki ga je sprejelo SPR in je kasneje postal znan kot Hodgson Report (Hodgsonovo poročilo). Odtlej so ga sicer zavrnili številni raziskovalci, v zadnjem času celo SPR. Ena izmed tragičnih posledic poročila je bila ta, da je bilo HPB, ki je bila v tistem času sicer v zelo slabem zdravstvenem stanju, svetovano, da zapusti Adyar.

Potem ko je zapustila Indijo, je HPB preko Nemčije in Belgije prispela v Anglijo. Med tem časom je, ko ji je to dopuščalo zdravje in druge okoliščine, pisala The Secret Doctrine (Tajni Nauk), ki je bil nato objavljen leta 1888 v Londonu.

To je bilo njeno najbolj pomembno delo in predstavitev celotne Prastare Modrosti, ki so jo bili takrat pripravljeni objaviti Mojstri. Je zelo obsežno delo, v katerem je navedenih okoli 1100 drugih del in v katerem so razložene starodavne (in sodobne) religije in filozofije ter predstavlja ozadje neizmernega sistema znanja celotnega vesoljnega prizorišča in človeka v njem.

V dveh ali treh primerih hude bolezni je Mojster čudežno ohranil HPB pri življenju, da bi zaključila delo, kateremu je nato dve leti kasneje sledila knjiga The Key to Theosophy (Ključ  teozofiji).

Ob več priložnostih je bilo poudarjeno, da je bila HPB edini Mojstrov zastopnik. Z njenim odhodom iz Adyarja, se je njihov vpliv tam končal. Ena izmed posledic tega je bilo dejstvo, da je večina Chel “izginila” (vključno z Damodarjem, ki se iz Tibeta ni nikoli vrnil v Društvo). Na voljo imamo njeno določno izjavo, da ne bo več, v kolikor bo iz kateregakoli že razloga prenehala delovati kot zastopnik Mojstrov, prihajalo do stikov z njimi (glej M.L., str. 136, 2. in 3. izdaja).

Zdi se, da so na to vsi pozabili. Številni ljudje, tako v Društvu kot izven njega, kot na primer Alice Bailey, so kasneje trdili, da so v stiku z Mojstri in da so od njih prejeli sporočila.

Ta sporočila, od katerih so nekatera zelo obširna in prepričljiva, so bila prejeta psihično, ali pa bila “kanalizirana”: zelo pomembno, vsa so bila nepotrjena.

Sporočila preko psihičnega medija ni bila metoda, ki so jo uporabljali Mojstri. Ta dejstva, narava sporočil in poseben položaj HPB so izrednega pomena pri obravnavi tega, kar se je zgodilo v začetku 20. stoletja, v zvezi s trenutnim stanjem Društva in v zvezi z njegovim uspešnim delovanjem na začetku 21. stoletja.

Annie Besant

V zadnjih letih HPB-jinega življenja je bilo pomembno to, da je z odprtimi rokami sprejela prihod Annie Besant v Teozofsko društvo, ker je v njej videla izjemnega in sposobnega pomočnika. Kasneje jo je HPB priključila v svojo Inner Group (Notranjo skupino) dvanajstih.

Navedba Annie Besant v Pismih Mojstrov kaže na to, da so jo Mojstri poznali; vendar pa ni nobene navedbe, da bi ona postala chela, čeprav je leta 1900 prejela to, kar se zdi pristno pismo Mojstrov. Ne obstaja drug dokaz, razen njenih lastnih navedb, da bi imela z njimi kakršenkoli stik.

Če bi bila Annie Besant chela, bi njena “magnetizacija”, s pomočjo Chakravati, ki naj bi dozdevno “povezala njene principe” in ki jo je v izjavi očividca opisal (1895) dr. Archibald Keightly, ogrozila vsak odnos, ki bi ga morda imela z Mojstrom.

Ona je prav tako vpeljala Co-Masonerijo v Angliji in jo povezala s Teozofskim društvom, ki je bilo ustanovljeno kot neodvisno od katerekoli druge organizacije. A odtlej naprej so imeli vsi Mednarodni predsedniki visok položaj kot Co-Masoni.

HPB je izrecno poudarila, da “se mi ne mešamo v politiko ...”, pa vendar je bil prvi interes Annie Besant v Indiji politični.

To nikakor ne pomeni, da ni naredila izredno veliko dobrega pri vzpostavitvi šol in fakultet ter spreminjanju družbenega delovanja, vendar pa te dejavnosti niso specifično teozofske.

Politika si prizadeva spremeniti sisteme v korist ljudi; Teozofija si prizadeva na dolgi rok spremeniti ljudi same in tako koristiti samemu človeštvu.

Nedvomno je bila v začetnih letih članstva v Društvu Annie Besant mogočen glas za stvar Teozofije in njeno širjenje. Zdi se je, da je to tisto, kar je predvidevala HPB.

Vendar pa se zdi, da je od trenutka njene “magnetizacije” s pomočjo Chakravati dalje, morda pod tem vplivom bolj širno zagovarjala hinduizem. To je vidno v njenih kasnejših delih do te mere, da se glavna navedba Teozofije v Encyclopedia Britannica nahaja pod naslovom hinduizem.

Poleg vpliva Chakravati prav tako ni dvoma, da je bila kasneje Annie Besant tudi precej pod vplivom C. W. Leadbeatra. Očitno je ta pri njej prevladal, ko je šlo za vprašanje Liberalne Katoliške Cerkve in v primeru Krishnamurtija.

C. W. Leadbeater

CWL se je pridružil društvu leta 1883, vendar pa ni bil, tako kot Annie Besant, sprejet v HPB-jino Notranjo skupino.

Nekaj časa je dobival redna navodila kot chela v Adyarju in razvil svojo jasnovidnost, vendar pa ne obstaja nobeno potrdilo, da se je ta odnos nadaljeval.

Na svoje zgodnje sporočilo Mojstrom je sicer dobil odgovor, vendar pa ne obstajajo dokazi, da bi imel po teh uvodnih pismih še nadaljnje stike.

Na svetlo je prišla tudi to, da je precej vprašljiva njegova iskrenost: njegove trditve, na primer, o njegovi starosti, o bivanju v Južni Ameriki, da je študiral v Oxfordu, so se izkazale za lažne. V luči tega, kar je Mojster K.H. rekel o Bogu, religiji in duhovniški kasti v Pismu Mojstrov X, potem se Leadbeater, če bi bil res chela, ne bi nikoli pridružil Liberalni Katoliški Cerkvi in si zagotovo ne bi nikoli dovolil, da so ga oklicali za škofa in tako odtlej tudi naslavljali. Mojstri so rekli: “Naš glavni cilj je, da človeštvo rešimo njegove nočne more ... itd.” (Osebnostno teologijo o Bogu) (M.L. X, 2. in 3. izdaja).

To je pomembno v luči kasnejših CWL-jevih trditev o tesnem in trajnem odnosu, ne le enim, ampak številnimi Mojstri, celo z najvišjim v Hierarhiji, od katerega naj bi občasno prejemal navodila v zvezi s takšnimi stvarmi kot je bila vzgoja Krishnamurtija.

V luči nekaterih od teh domnevnih stikov, to je, z grofom St. Germainom, Jezusom, itd., je opravičeval povezovanje Liberalne Katolške Cerkve z Društvom.

Vendar pa sta bila tako Cerkev kot Co-Masonerija utelešenji preteklih ureditev. Obe sta imeli korenine v ceremonialni magiji, praksi, ki jo HPB ni podpirala zaradi možnih nevarnosti, ki jih vključuje. V pismu, ki ga je Damodar pisal Sinnettu, sta bila Masonerija in Rozenkrojcerstvo posebej prepovedana. (M.L. Stara izdaja, Pismo št. 142A, Kronološko št. 14A)

Med ustanavljanjem Društva je prišlo do predloga, da bi Društvo lahko postalo Masonsko. Odločitev je bila odločno proti temu. Drugo ravnanje takratnih voditeljev je tudi vprašljivo.

Na podlagi HPB-jinih različnih komentarjev o Masoneriji (v katero je bila včlanjena zaradi svojega poznavanja, vendar nikoli inicirana) je slednja izgubila svoje skrivnosti, kako je potem mogoče, da so voditelji Društva podpirali ne le Co-Masonerijo, ampak tudi Egipčanski Obred, ki ga je izmislil CWL s svojimi kolegi v Avstraliji in katerega še vedno izvajajo nekateri člani E. Š.?

Krishnamurti

Krishnamurtija je “odkril” CWL leta 1909. Po mnogih težavah, vključno s tožbami, ga je, skupaj z njegovim bratom, vzgojilo Društvo.

Bil je razglašen za bodočega govornika Gospoda Maitreye. Nanj so celo gledali kot na drugi prihod Gospoda. Sam Gospod Maitreya naj bi dal navodila CWL glede njegove vzgoje in urjenja. Vzgojen je bil v duhu angleškega gentlemana, ne pa kot hindujski “Avatar”.

Tisti, ki so skrbeli za njegovo vzgojo in izobrazbo, predvsem CWL in Dick Balfour-Clark, so bili predvsem teozofi druge generacije. Krishnaji zato verjetno nikoli ni nič vedel o učenjih HPB in Mojstrov.

Precej dvomljivo je tudi, ali je imel Krishnaji sam neposredno izkušnjo z Mojstrom, čeprav je zapisal, da je enkrat imel vizijo o treh Mojstrih. Če bi mel dejansko izkušnjo, je nebi ne pozabil ne kasneje dvomil v njih obstoj ter jih zavračal.

Nadalje, ker je njegovo učenje o svobodi, samo-zanašanju, neodvisnosti od avtoritete in institucij in tako naprej, je dejansko skladno s teozofijo “Mojstrov”, jih ne bi bilo potrebno zavračati kot tudi ne svoje povezanosti z Društvom. Žal se ni nikoli seznanil z morjem teozofskega znanja, ki ne bi le opravičilo njegove poglede, ampak jim priskrbelo tudi relevantne podatke, ki bi jih lahko uporabil v svojem učenju, to je, razlika med osebnostjo in individualnosjo, osnovna ideja o Združenosti in, če bi bil zainteresiran, o ustrezni naravi Jaza, celotnem kozmičnem ustroju in procesih.

Njegovo “lansiranje” je bilo tudi korak nazaj, tako kot v primeru Liberalne Katoliške Cerkve in Co-Masonerije, k tradicionalnemu, staremu načinu uvajanja avtoritarnega režima. Na drugi prihod Krista so v tistem času (v 1920-tih) gledali kot na neizbežnega, pa čeprav so Mojstri in teozofsko učenje navajali, da takšnega “drugega prihoda”, to je, prihoda Avatarja, ne gre pričakovati v tem tisočletju. V vsakem primeru je ločitev Društva od Mojstrov takšen “prihod” naredila še manj verjeten.

Aroganca tistih, ki so govorili, da so sposobni Krishnajiju izbrati dvanajst apostolov, je bil primer izkrivljenega pogleda na samega sebe, kakršnega so imeli ti voditelji. Gotovo bi si bil nek “Avatar” sposoben sam izbrati svoje učence.

V vsakem primeru bi lahko bila narave Karme, njegova vzgoja in zemeljske okoliščine dokaj skladne, če se ne bi vmešal CWL. Mnoge stvari glede Krishnajijeve vzgoje so begajoče: ena od teh je, da so zamenjali osebje v Adyarski kuhinji, ker ni pripadalo pravi kasti. V Društvu, ki še posebej nasprotuje takšnemu razlikovanju, je to težko razumeti.

Prepoznavanje Krishnajijevega duhovnega razvoja s pomočjo jasnovidnega raziskovanja njegove aure, ko je bil še tako mlad, je nedvomno pokazalo, da je CWL posedoval to sposobnost, vendar pa to ne podpira njegove trditve, da je prejel sporočila od “Kralja Sveta”. “Odkritje” Krishnajija, njegova vzgoja in nato nastavitev kot nosilca za Gospoda Maitreyo je bil dejansko vrh “ločitve” od teozofije Mojstrov.

Krishnajijeva zavrnitev tega položaja je bil resen udarec za Annie Besant, ki je očitno popolnoma iskreno verjela v svojo napoved Novega Prihoda. Zdi se, da se je CWL odzval na to zavrnitev precej bolj zadržano in s precej manj bolečine kot Annie Besant, pa čeprav je izgubil veličino, ki bi mu sicer pripadala kot najditelju, pokrovitelju in vzgojitelju novega božanskega nosilca.

Po Krishnajijevem umiku iz Društva, je tudi Annie Besant počasi začela zgubljati svojo veličino in postopoma tudi svoje zdravje.

Teozofija druge generacije

Dejstvo, da niti Annie Besant niti CWL dejansko nista bila, razen morda v enem ali dveh primerih na začetku, v stiku s katerimkoli Mojstrom, pa čeprav sta morda iskreno verjela, da sta, je imelo resne posledice, če pomislimo, kaj sta govorila in počela, ko sta prevzela položaj avtoritet.

Celotna smer društva je bila odtlej usmerjena v verovanje! Postalo je pantomima, večinoma zamišljena in orkestrirana s strani CWL: pravljica, vendar pa z nitjo resnice, ki se je vlekla skoznjo.

Poleg navajanja HPB kot “naše spoštovane učiteljice”, se je njeno literaturo kljub vsemu navajalo in preučevalo, vendar pa je prišlo do poplave knjig s strani Annie Besant in CWL ter kasneje drugih, ki naj bi bila “teozofska”.

CWL-jeva besedila so bila precej obarvana z njegovim lastnimi dejanskimi ali namišljenimi jasnovidnimi vpogledi ter njihovimi tolmačenji.

Pomembno je omeniti, da v literaturi HPB in Mojstrov se le malo navajajo in prikazujejo diagrami Chaker, ki so jih tako pogosto opisovali kasnejši pisci. Tisto malo, kar je je, se nahaja v papirjih Notranje Skupine (kar je Annie Besant nato vključila v svoj III. Zvezek T.N.).

Čeprav je mogoče literaturo Annie Besant in CWL kritizirati s povsem teozofskega zornega kota, pa je v njej pomembno duhovno navodilo. Vendar pa je bilo podano na konvencionalen, klasičen religiozen način ter po izvoru iz indijskih spisov, a s krščanskim in “teozofskim” pridihom.

Annie Besant je ob njegovem izidu napisala recenzijo Tajnega Nauka; to je na njej moralo pustiti trajen vtis, saj se je, poleg priznavanja svojega dolga HPB, pogosto vračala k njegovemu ali k učenju v Ključu k teozofiji.

Za CWL pa se zdi, da ni nikoli prebral teh knjig. V svojem uvodu h knjigi The Astral Plane (Astralna raven) se kot “okulten” avtor postavlja v povsem napačen položaj, ko pravi, da je bil njegov rokopis tako izjemen, da so ga hoteli Mojstri za svoj arhiv.

Težko je razumeti, zakaj bi bilo temu tako; precej podatkov v knjigi je v nasprotju z njihovimi učenji in ni niti jasno, kot na primer, katero “astralno” raven opisuje, HPB-jino ali svojo, saj je pri njej to druga raven Narave, pri njemu pa četrta.

V HPB-jini in razvrstitvi Mojstrov med človeškimi principi ni omenjen “eterični dvojnik”. CWL temu dvojniku pripisuje mnogo lastnosti, ki jih HPB pripisuje svojemu astralnemu telesu.

Sprememba pri naštevanju principov, med katerimi je Kama (čustvo, želja) na drugem, namesto na četrtem mestu, je pomembna. Pomoč pri razumevanju Tajnega Nauka je analogija in ustreznosti.

V literaturi Mojstrov Kama kot četrti princip nastopa v evolucijski stopnji razvoja v četrtem Obhodu, četrti Rasi in četrti Substanci, ne pa v drugi. Primer do kolikšne mere je člane Teozofskega društva, od starejših do novi članov, “okužil” CWL je primer Jinarajadasovega sprejemanja dejstva, da je bil CWL-jev rokopis Astralne ravni dejansko magično posredovan Mojstrom.

Očitno tudi Jinarajadasova trditev, da je šel, tako kot drugi, skozi številne iniciacije, o katerih ni vedel nič drugega kot to, kar mu je povedal CWL, zopet zastavlja vprašanje o CWL-jevi verodostojnosti.

Z leti se je razlika med učenji HPB in Mojstrov ter tistimi teozofije druge generacije večala; celo temeljna informacija se je spremenila, na primer vnos “eteričnega dvojnika” (s štirimi “eteričnimi” stanji fizične materije), spremembe v razvrstitvi principov in ravni, ter CWL-jevo poročilo o stanjih po smrti, ki je povsem drugačno od istega Mojstrov, itd.

Razlika med tema dvema sistemoma je postala očitna z objavo Pisem Mojstrov v letih 1924/25. Na nesrečo so številni razlogi odložili njih objavo.

Poleg “okultne” snovi, ki jih vsebujejo, so ta pisma postavila osnovo za poseben namen, zaradi katerega je bilo ustanovljeno Društvo. Ta je bil tesno povezan z Mojstri, ki so bili eden od slojev članstva v Društvu, s svojimi sprejetimi Chelami kot drugim in običajnimi člani kot tretjim.

Tako je bilo na začetku, vendar pa se je to očitno končalo s HPB-jino smrtjo (če ne že prej). Poskus, da bi to znova kasneje vpeljali z uredbo, je bil očitno nepristen.

Pisma dokaj podrobno opisujejo tudi pogoje, ki so bili bistveni za odnos med Mojstri in Chelami. Ti pogoji so bili zelo strogi, še posebej v zvezi s poštenostjo in iskrenostjo.

V obdobju po HPB-jini smrti in umiku Mojstrov nazaj v nedostopnost, se je, namesto neposrednega vodstva ali povezave z Mojstrom, pa čeprav samo v astralu, uveljavila praksa posrednega stika.

Na primer, ljudi naj bi zaradi iniciacij vodili do Mojstrov v njihovih astralnih telesih itd., o čemer pa slednji naslednji dan niso vedeli, razen tega, kar so jim povedali, nič. Na enem ali dveh mestih Mojstri sicer pravijo, da do tega lahko pride zaradi urjenja, vendar pa ne s priporočilom. Nadalje, iniciacije so poglobitve budne zavesti, kar pa se lahko zgodi le takrat, ko učenec ustvari nekatere nujne pogoje, ne pa nekdo drug v njegovem imenu.

Sedanjost

Ne glede na stanje v Društvu ima, zaradi vztrajanja in pomoči Mojstrov ter žrtvovanj HPB, svet in še posebej Društvo na voljo obsežno in pristno literaturo, navdihnjeno s strani Iniciatov-Mojstrov.

Društvo samo po sebi je sedaj svetovna organizacija idealističnega in dobrodelnega značaja, ki jo navdihuje ideja o univerzalnem bratstvu, vendar pa se drugi in tretji cilj tolmačita zelo ohlapno in široko, tako da vključujeta skoraj vse, od NLP-jev do tega, kar je na splošno posebno in senzacionalno.

Vse to pa je v nasprotju z ozadjem, ki bi ga lahko izrazili kot 'religijo' ali duhovnost, večinoma preko na primer vzhodnih eksoteričnih spisov in različnih idej o teozofiji, metodah yoge in meditacije. Ponekod je tudi veliko pripadnosti Liberalni Katoliški Cerkvi in Co-Masoneriji, kot da bi bila dejansko del teozofskega gibanja.

Ponekod, posebej v Afriki, se Teozofsko društvo istoveti s Theosophical Order of Service (Teozofskim Redom Služenja). Dobrodelnost se nalaga vsakemu članom preko ideje o bratstvu; vendar pa je na stotine dobrodelnih organizacij, za katere je mogoče delati, in v samem nazivu 'teozofski' ni nič tako posebnega, da bi ga morali povezovati z Društvom.

Podobno je tudi Round Table (Okrogla miza) občudovanja vredna organizacija, vendar pa v njej ni nič posebno teozofskega.

Teozofske skupine Služenja, ki seznanjajo zainteresirane člane s tekočimi znanstvenimi spoznanji, le redko, če sploh, povezujejo znanost s tem, s čemer se jo je povezovalo v klasični teozofski literaturi. Ker so nekateri znanstveni člani odkrili napake in nedoslednosti v 'znanstvenih' trditvah v literaturi, so opustili celoten teozofski sistem ter tako pokazali vsaj pomanjkanje občutka za sorazmernost.

Tam, kjer še obstajajo stare Lože in osrednje knjižnice Sekcij, najdemo na seznamih ali katalogih knjig o teozofiji predvsem tiste piscev druge generacije. Njihovo vsebino na splošno brez vprašanj obravnavajo kot Teozofijo. Redki posamezniki poskušajo popraviti to situacijo, vendar pa je na splošno njihov vpliv zelo majhen. Klasični 'teozofski literaturi' iz obdobja HPB in Mojstrov se posveča le skromno in površno pozornost. Splošno razširjena je predstava, da ljubosumno varovana svoboda mišljenja članov pomeni, da so kakršnikoli pogledi ali mnenja o 'teozofiji' že dejansko teozofija.

Temu je vsekakor bilo tako v zgodnjih letih 20.stol. Takrat se je skoraj ognjevito poudarjalo, da ne obstaja nobena takšna stvar kot določen 'teozofski' sistem mišljenja, znanja ali učenja. To pa predvsem zaradi velikega strahu pred 'dogmatizmom'.

Ta beseda pa se je in se mestoma še vedno napačno uporablja. Dogma pomeni neko obvezno prepričanje, medtem ko se članom Teozofskega društva ne nalaga nobene takšne stvari. To še ne pomeni, da ne obstajajo avtoritativna izjavljanja o dejstvih, kakršne na primer podajajo Mojstri, ki trdijo, da vedo, o čem govorijo ali pišejo, to je, ne špekulirajo, posredujejo mnenj ali vsiljujejo teorij.

Vsa prepričanja v zvezi s Teozofijo in Teozofskim društvom je potrebno resno preveriti v zvezi s tem, kar je mogoče odkriti o izvornem učenju in namenih za ustanovitev Društva. To bo omogočil že resen pregled Ključa k teozofiji.

To, kar je bilo zgoraj povedano o 'ustvarjanju verovanja' v Društvu, velja tudi za E.S. (Ezoterično Šolo). Primer tega je naznačena povezava z Mojstri preko Outer Head (Zunanjega Predstojnika). Dejansko takšne povezave ni.

Še več, skrivno ali celo privatno nakazovanje, da poseduje neko ezoterično znanje, ki ga lahko posreduje članom je tudi 'ustvarjanje verovanja'. Ponuja poziv naj-bo aspirantom za učeništvo in vsiljuje nekatere predhodne discipline, vendar pa opušča nujnost trdega dela pri preučevanju in vsrkavanju večnih resnic Teozofije, kakršno so podali Mojstri.

Prihodnost

Prvič, Adyarsko Društvo mora pošteno in brez strahu pogledati na sedanji položaj v luči zgoraj omenjenega ozadja.

Lojalnosti do preteklih voditeljev, do njihovega osebnega vpliva in njihovih učenj, morajo postati drugotnega pomena. To pomeni priznavanje, da je vse, kar se je zgodilo v Društvu kot posledica C. W. Leadbeatrovega vpliva, posrednega ali neposrednega, njegov vpliv na Annie Besant in njegov trajni vpliv preko njegovih besedil, dvomljivo. Priznati je treba, da so ta besedila 'teozofsko' pomanjkljiva in zavajajoča.

Vpliv Annie Besant je prav tako potrebno, zaradi njenega dolgotrajnega predsedovanja, zelo objektivno oceniti. Ne glede na njeno osebno integriteto, je bila očitno zavedena in v zmoti, o čemer priča popoln polom v zvezi s Krishnamurtijem, njeno širjenje Co-Masonerije kot dela Teozofskega Društva in njeno obnašanje v zvezi s 'primerom' Judge, z njegovimi uničujočimi posledicami.

Za večino članov bo sprememba mišljenja ali temeljnih prepričanj v najboljšem primeru boleča, v najslabšem pa težavna, če že ne nemogoča. To pomeni, da le del obstoječega članstva ne bo mogel, vsaj na začetku, sposoben sprejeti kakršnekoli korenite spremembe, in da ta del nujno vključuje člane E.Š., ki bodo očitno ohranili svoje lojalnosti, vendar pa so morda le pridobili nekaj zaupanja vase in se naučili razmišljati neodvisno.

Nekateri člani že imajo ali bodo imeli, v luči svoje dolgotrajne povezanosti z Društvom  težave v zvezi z vprašanjem njihovega članstva v Liberalni Katoliški Cerkvi in Co-Masoneriji. Na mnoge od teh institucij se je dejansko gledalo kot na 'teozofske', celo kot na teozofijo samo.

Vendar pa je nujno, da Društvo tudi formalno izjavi, da odslej ni več nobena od teh njegov del ali kako posebej povezana s Teozofskim društvom.

To ne pomeni, da se člani ne bi smeli pridružiti Liberalni Katoliški ali katerikoli drugi Cerkvi ali pa postati Masoni ali člani katerekoli druge institucije, če te niso sovražne do ali pa da nasprotujejo Teozofiji, in ostati člani Društva.

Društvo mora širiti svoje lastno sporočilo. To sporočilo obstaja le v besedilih HPB in v Pismih Mojstrov. To sporočilo je v svoji popolnosti (kolikor ga je bilo posredovano) edinstveno.

Zato mora prihodnja usmeritev Društva vključevati:

Odstranitev Leadbeatrovega vpliva po 'ustvarjanju verovanja' - na vseh področjih, vključno z literaturo, ter odstranitev iz Društva vseh drugih organizacij, to je, Liberalne Katoliške Cerkve in Co-Masonerije.

Celovit pregled vse literature, ki se ima za 'teozofsko' ter pogumna izjava in nobeno nadaljnje širjenje česarkoli, kar ni v celoti v soglasju z izvornimi učenji. To ni noben predpis, vendar pa bi bilo potrebno vse knjige, ki naj bi bile domnevno teozofske, pa to niso, označiti, da so zgolj avtorjevi pogledi na predmet in ne nujno pristni. Člani seveda lahko svobodno prebirajo to, kar želijo, vendar pa bi jih lahko opozorili, če že ne vodili. Del knjig v kateremkoli Teozofskem društvu, ki vključuje teozofsko literaturo, bi bilo potrebno ločiti od drugega ponujenega materiala, jasno označiti in knjigam dati prednost na seznamih, katalogih, itd.

Obdržati in širiti tri cilje Teozofskega društva, skupaj z dejavnim širjenjem Teozofije, kakršno so podali Mojstri.

V vseh centrih Teozofskega društva, na sedežih, itd., bi moralo biti prisotno osebje, ki je usposobljeno za razpravo o Teozofiji, ki zna povedati, kaj je, in iskalcem priporočiti knjige. Ta usluga bi morali biti, če je le mogoče, stalno na voljo, ali pa vsaj obvestilo, ki jo je mogoče poiskati. Trgovanje v kakršnikoli obliki, to je, prodaja knjig ali objavljanje kot tako, brez posebne povezave s širitvijo poznavanja Teozofije, ni del legitimnih dejavnosti Društva. 'Mejno' literaturo je mogoče dobiti v običajnih knjigarnah ali pri drugih organizacijah, to je, Arcane School, Anthroposophical Society, itd. To priporočilo je podano z mislijo na naš drugi cilj. Društvo naj bi opogumljalo študij primerjalne religije, vendar pa mu ni potrebno tiskati in prodajati knjig.

Potrebno bi bilo preveriti profesionalizem v Društvu. Če je očitno potrebno 'dobrine in usluge' plačati, pa Teozofije kot take ni mogoče prodajati. Ali naj bi bilo osebje plačano? Če da, do kolikšne mere?

Potrebno bi bilo opogumljati resen študij 'prvotne' literature in zagotoviti vse ugodnosti, najsi v Ložah, Centrih, itd. Potrebno bi bilo zagotoviti pogoje za meditacijo - mir in če je mogoče odmaknjenost. Meditacija pa bi morala biti 'teozofska', to je, klasična (Patanjali), Diagram HPB ali samo tišina, ne pa v skladu z lokalnimi guruji in amaterji s 'posebnimi' metodami, ter NIKOLI za denar.

Društvo bo očitno potrebovalo skupino študentov, predanih preučevanju literature in širitvi tega, kar bodo z napredovanjem odkrili, tako v besedilih kot v samih sebi. To bi lahko zagotovili nekateri sedanji člani E.Š. Trenutno v Društvu ni nobenih 'ezoteričnih' voditeljev ali učiteljev; zato se bodo morali dvigniti sami, z lastnimi močmi, kakor pravimo.

Za skrivnost znotraj E.Š. ali Društva ni nobenega opravičila, vendar pa so včasih zasebna srečanja članov lahko učinkovita za razpravo, izmenjavo informacij, medsebojno opogumljanje, itd. Očitno trenutno ne obstaja nikakršna skupna povezava z Mojstri, zato lahko 'ustvarjanje verovanja' odpravimo. Študij E.Š. bi se moral omejiti na besedila Mojstrov in HPB. Društvo nima nobene druge literature, ki bi jo navdihnili Iniciati. Kjer člani E.Š. menijo, da potrebujejo, poleg The Voice of the Silence (Glasu Tišine), Light on the Path (Luči na pot) in nekaterih klasičnih mističnih del kot je The Bhagavad Gita (Bhagavad Gita), še kakšna druga dela, potem seveda lahko, ker je to osebna zadeva, takšno svobodno tudi poiščejo. Na ta način bo razlikovanje glede tega, kaj je skladno s teozofskimi učenji, rastlo. Študentje naj se pazijo samo-postavljenih učiteljev, ali pa da bi se sami imeli za takšne. Sami bodo vedeli bodo, kdaj so resnično usposobljeni - kdaj so prejeli 'pooblastila'. Naj si nihče ne domišlja.

Odnos Društva do 'kompjuterizacije', interneta, itd., je potrebno resno preučiti in sekcijam dati navodila.

O teozofiji

HPB je uporabljala besede okultizem, ezoterizem, ezoterična znanost, itd., kot sinonime za Teozofijo. V Tajnem Nauku večkrat poudarja, da nekaj od tam podanega učenja ni bilo nikoli prej posredovano javnosti. Te izjave nakazujejo, da so učenja vključevala več materiala kot jih je vsebovala katerakoli dotlej objavljena religiozna ali filozofska literatura.

Ta razlika je bila skoraj v celoti spregledana. Veliki hindujski spisi so bili dejansko obravnavani kot Teozofija. Inicirani Brahmani vedo, da temu ni tako, vendar pa ohranjajo svoje ezoterično znanje zase.

Takšne so bile razmere, ko je HPB objavila nekaj od tega znanja: precej mu je nasprotoval celo Subba Row, katerega Mojster je bil mimogrede isti kot HPB-jin. Vsi obstoječi spisi so eksoterični, pa čeprav v svoji mistični vsebini odsevajo precej tega, kar je značilno za teozofijo. Takšne razprave kot je Bhagavad Gita, Purane, mnoga sufijska in druga svetovno priznana besedila so lepa in navdihujoča ter lahko vodijo aspirante do najvišjih izkušenj.

Vendar pa nobeno od teh, tako kot ne objavljene oblike hinduizma in buddhizma, niso 'ezoterične', kakor to seveda tudi ni sedaj objavljen Tajni Nauk, razen v tem smislu, da njega preučevanje spreminja naš način mišljenja in razumevanja ter podarja vpoglede, ki jih sicer ne bi osvojili.

Kaj vključujejo teozofska besedila, kar druga ne? Čeprav se lahko zdijo razlike na videz površinske, pa to dejansko niso.

Na primer, hindujski sistem je v zvezi s človeškimi principi in skandhami peteren, medtem ko je teozofski sedmeren. Obstaja sedem ravni Narave, vsaka z ustreznim nivojem zavesti.

V Teozofiji je Karma vsestranski, univerzalen Zakon, ki ne prinaša nagrade ali povračila le človeškim bitjem. Teozofija vključuje širen evolucijski načrt z Verigami, Oblami, Obhodi in Rasami, ki se preko analogije na vse manifestirane stvari, to je, vse tiste 'stvari', ki jih vsebujejo kraljestva Narave. Mimogrede, dejansko ni nobenih 'stvari', ampak je vsaka 'stvar' življenje.

Nekateri pretekli 'ezoterični' sistemi, kot recimo izvirna Kabala, v nekaterih primerih skoraj natančno odsevajo teozofski načrt, vendar pa niso niti tako vsestranski niti tako nedvoumni. V Tajnem Nauku na primer, HPB povezuje velik del teozofskega učenja s prvotnimi religijami sveta in pojasnjuje veliko njihovega simbolizma in praks.

Nekatere od teh je obravnavala tudi v Odstrti Izidi, v kateri lahko študent najde vznemirljive poglede in mnoge razlage starodavnih spisov. Je rudnik informacije, ki vodi to vsestranske in relativno sistematizirane predstavitve Starodavne Modrosti v Tajnem Nauku, kolikor jo je pač takrat bilo mogoče objaviti.

Vso to znanje je dopolnjevalo 'mistično' informacijo in učenja v eksoterični literaturi. Izliv informacije in učenja v Tajnem Nauku je potisnil naprej meje znanja za številne korake preko tega, kar je bilo tedaj dostopno človeku sveta.

Svet je v precejšnji meri to spregledal in, kar je še bolj žalostno, celo večina članov Teozofskega društva, ki imajo, v skladu s Ključem k teozofiji, posebno odgovornost, da “poskrbijo za to, da bo postalo znano, da takšna stvar kot Teozofija sploh obstaja”. To pa seveda ne morejo, če še sami ne vedo, kaj je.

Maha Chohan uporablja reklo “popularizirati vedenje o Teozofiji”. Kjer so to sploh opazili, so tolmačili, da to pomeni, spremeniti širna in učena teozofska učenja v obliko, ki bo primerna za razumevanje s strani splošne javnosti.

Povsem očitno je, da tega ni mogoče storiti in da mora vsak tak poskus v najboljšem primeru nujno preveč poenostaviti velika pojmovanja, v najslabšem pa tako zvodeneti, dokler povsem ne izgubijo svojo globino ter notranji pomen. Takšen poskus 'populariziranja' Teozofije, da bi postala dostopna ljudem, ki je sicer ne bi razumeli, je dejansko skrunitev.

Zato to ne bi smela biti taktika za višanje števila članstva Društva. Društveni cilji so znani in vpiše se lahko vsak, potrebno je poskrbeti le za to, da bo obstoj društva poznan čim širše kot je to mogoče. Teozofije same pa ni mogoče popularizirati.

To je potrebno upoštevati, ko obravnavamo prihodnost Društva. Nikoli ne smemo pozabiti na naravo izvirnih besedil. V Ključu k teozofiji ni nobenega poskusa, da bi se 'poenostavilo' ali 'zvodenelo' obravnavano vsebino. Delo je napisano kot poziv 'višjim umom', ki naj bi nato njegovo vsebino posredovali naprej drugim, to je, velike ideje naj bi nato delovale navzdol in vplivale na celotno družbo.

Posledica zamenjave izvirne literature s tisto piscev druge generacije je ta, da je na voljo zelo malo materiala, ki bi sledil izročilu HPB in Mojstrov. Vendar pa ga je vseeno dovolj, da lahko predmet predstavimo novim študentom.

Da bi človek lahko dojel Teozofijo, mora vložiti resen in dolgotrajen trud. V Bowenovih opombah “Madam Blavatsky o tem, kako preučevati Teozofijo”, mu je HPB razložila, “Ta način razmišljanja, je tisti, ki ga Indijci imenujejo Jnana Yoga” in nato omenila izkušnje, ki iz njega izhajajo. Teozofsko društvo je bilo ustanovljeno na pobudo Mojstrov in z vzvišenim ciljem: odrešitvijo celotne človeške rase s 'popularizacijo' njihovih učenj. Gotovo lahko poskusimo to doseči do te mere kot smo zmožni. Zatorej poskusimo!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji