Univerzalno Bratstvo
Alexander Fullerton

Predavanje v Aryan T. D., New York 1889
Theosophical Siftings, Zvezek 2.

Izraz “Univerzalno Bratstvo” je očitno razširitev zamisli, ki se nahaja v ozadju besede “brat” - otrok istih staršev, na celotno človeško družino. Ob njem nam takoj pridejo na misel enake pravice, skupen interes, medsebojna ljubezen in odgovarjajoča skrb. Še več, spodbuja poživljajoče pojmovanje tega, kakšno bi lahko bilo stanje stvari v svetu, če bi bila zakon celotnega življenja družinska nežnost, če bi se končala rasna in plemenska sovraštva in če bi vsak občutil krivico, povzročeno tujcu, enako ostro, kot če bi bila povzročena njegovemu sorodniku. To je pravšen pogled na človeško solidarnost in nje živo razumevanje bi odpravilo vojne med narodi, družbeno nasilje in osebno nepravičnost. Njegov neomejen vpliv na zagotavljanje miru in dobrohotnosti so sprevideli tudi ustanovitelji Teozofskega Društva in ga razglasili za prvega od svojih ciljev, ne kot neko prikupno čustvo, ne kot neko všečno frazo, ampak kot načelo delovanja, kot sredstvo za družbeno prenovo. Če vanj ne bi verjeli, potem ne bi bilo Arijskega društva, ne bi bilo današnjega srečanja.

In ker je dejstvo, da gre za načelo in ne za čustvo, je to dober razlog za raziskavo njegovega značaja. Če gre za načelo, potem mora imeti koren, mora vzdržati analogijo z drugimi načeli, mora biti zmožno praktične uporabe in se tudi mora podrejati omejitvam in pravičnim pridržkom. Ker je izraz “Univerzalno Bratstvo” izpeljanka, si lahko najprej ogledamo to in tako povzamemo dejstva o univerzalni človeški družini iz dejstev v domači družini, ki jih povzemajo.

Ko iščemo to, kar predstavlja povezovalni vpliv v družini, ga po mojem mnenju lahko najdemo v ničemer drugem kot tem, kar predstavlja povezovalni vpliv povsod drugod - v privlačnosti. Ne gre le za odnos. To je povsem slučajno. Mi ne izbiramo naših sorodnikov nič bolj kot izbiramo svoj značaj. Niti ne gre za tesnost povezanosti. Ta lahko sproži tako sovražnost kot prijateljstvo. Dejansko je posebna grenkost družinskih prepirov pregovorna. Niti ne gre za zavest o skupnih prednikih, kajti starši so lahko zelo neprijetni in vse prej kot vir skladja. Niti ne gre za podobnost nagnjenj, kajti različnost lastnosti je pri otrocih splošno znana. Niti ne gre za nujno isti interes, kajti interesi v domači hiši so si zelo pogosto v nasprotju in vzbujajo sovraštvo. Niti ne gre za instinkt povezovanja zoper sovražnike, kajti ta bi lahko deloval le v barbarskih skupnostih ali tistih, ki jim vladajo fevdalni zakoni.

Toda, če ne gre za nobeno od teh stvari, za kaj potem gre? Znova moramo usmeriti pogled v dejanske družine in se tako poučiti. Naše lastno opazovanje nam bo pokazalo, da imajo tam, kjer so družinske vezi zelo močne, pripadniki družine enake okuse, zamisli, težnje in cilje. Kjer so družinske vezi ohlapne, imajo pripadniki družine različna prepričanja, se razlikujejo v nagnjenjih in navadah, imajo različna merila glede vere ali dolžnosti. Kjer so določeni člani družine v eni skupini, drugi pa v drugi, pa lahko vidimo, da enote veže neko skupno sorodno mišljenje - mnenja, okus, kaj vse ne. In tam, kar ni tako redko, kjer se en član razlikuje od ostalih in najde svoje prijatelje povsem izven družinskega kroga, je to zaradi tega, ker značaj družine ni tudi njegov značaj, tako da mora svoje družbene potrebe zadovoljiti drugje. V tem ni nič skrivnostnega; vse je odraz delovanja privlačnosti. In privlačnost je, kot vsaka druga sila, pri čemer bo vztrajal vsak študent okultizma, veliko močnejša v nematerialnih področjih uma in duše, kot pa na materialni ravni mesa in krvi. Z drugimi besedami, privlačnost med dvema sorodnima dušama je neprimerljivo močnejša kot med dvema telesoma, ki imata slučajno iste starše.

Toda, nadalje, kaj je podlaga za to privlačnost? Če analiziramo privlačnosti, odkrijemo, da so vse tiste, ki so čisto sebične ali po značaju določno slabe kakovosti, lahko le prehodne. Pregovor pravi, da šminka slej ko prej izgine, vendar pa ni nič manj res, da so povezovanja zaradi sebičnih ciljev krhka v tolikšni meri, da ima vsaka vpletena stran svoj lasten interes kot najvišji. V nasprotju s tem so trajne vezi značilne za ljudi bolj prefinjenega značaja, ki priznavajo in spodbujajo določena načela, med katerimi vlada visok občutek za pravičnost in plemenitost, kjer se, na kratko, sebičnost podreja altruizmu. Združenost, ki obstaja med enako čutečimi člani družine mora imeti svoj koren v takšnih lastnostih, ali pa ne bo trajala dolgo. Edina stvar, ki zagotavlja nadaljevanje privlačnosti, je zato dobrota v vsakem od vpletenih.

Če so to dejstva, ki veljajo za družino, potem morajo biti to dejstva tudi v univerzalni človeški družini, o katere “Bratstvu” govori teozofija. Privlačnost določa povezanost njenih delcev. Mi ne pričakujemo, da se bo modrec družil z norcem, da bo razumen človek razveseljeval neumnega, da se bo tisti s širšim umom ujemal z malenkostnim, prefinjeni z grobim, plemeniti z zlobnim, takten z nerodnim, radosten z godrnjavimi gospodičnami, tisti z visokimi načeli s tistim z nizkimi. Podobno seveda povsem naravno išče podobno. Že samo dejstvo, da dva človeka posedujeta človeško naravo, ni, samo po sebi, dovolj močna vez, saj se morda ne strinjata niti glede tega, kaj tvori človeško naravo, ali pa glede njenih resnično vrednih lastnosti, ali pa glede smisla obstoja, ali kako ga doseči. Sorodnost, in zato privlačnost, se začne tam, kjer gre, kakor pravimo, za “nekaj skupnega”. Druga oseba nas mora zaradi nečesa zanimati, sicer za nas ne bo zanimiva.

Tako je, kakor pri družinskem bratu, tudi pri človeškem bratu trajanje privlačnosti odvisno od tega, koliko je ta dobra. Obstajajo vse mogoče vrste povezanosti, od rahlih in kratkotrajnih odnosov na najnižjih ravneh življenja do vzvišenih zaupnosti plemenitih duš, kot je primer Damona in Pitije, ki ga je zgodovina naredila za nesmrtnega, sveti spisi pa tistega Jezusa in Janeza Krstnika - da ne govorim o primeru dveh vzvišenih bitij, ki ju teozofi spoštujejo kot snovalca Društva, toda katerih imen naj ne bi na lahko izgovarjali.

Potrebno je, da neomajno razumemo, da teozofija od vsakega zahteva, da vsem ljudem priznava enake pravice, da je do njih stalno prijazen, da spoštuje njih čutenja, da jih prijazno upošteva, da je neomajno pravičen, pripravljen pomagati in da se nesebično trudi. Nezmotljiv preizkus teozofskega duha je človekova vztrajnost v zvezi z vsemi temi stvarmi. Vendar pa mora biti čustvo vedno na uzdah razuma, in zgodovina vseh človekoljubnih naporov kaže, da so ti jalovi, če že ne škodljivi, ko ne upoštevajo enakovredno realnosti, ali ko zanemarjajo zakone, ki jih je mogoče dokazati na enak način kot sorodnosti. Teozofija bi bila edinstvena v človeški izkušnji, če se ne bi soočala z nobenimi takšnimi tveganji, ali če bi jo vedno zastopala hladna in uravnovešena presoja dobro izurjenih mislecev. Tisti med vami, ki so na tekočem s teozofskimi besedili, vedo, kako je potrebno nenehno uporabljati sposobnost razlikovanja in s kakšno skrbnostjo mora človek paziti, da ne bi uporabil nekega napačnega argumenta ali neko skrajno stališče, ali pa nek enostranski pogled. Nauk Univerzalnega Bratstva je še posebej ponazoritev tega, saj je sam po sebi plemenita misel, ki navdihuje podobe prihodnjih možnosti ter ohranja pravilen občutek, ki se zdi polovičnežu neomejen. Zato včasih naletimo na pretirane predstavitve, včasih dogmatske, včasih prenapete, in le redko na razsodne in nepristranske.

Sedaj lahko na splošno rečemo, da ne more biti točna nobena teorija, ki je nujno v nasprotju s katerimkoli jasno dokazanim zakonom ali z dejstvi. Medtem ko je nauk Univerzalnega Bratstva lahko resničen, pa je katerakoli posebna predstavitev njegove uporabe zgolj teorija in se kot takšna podreja temu kriteriju. Mi na primer vemo, da so pravičnost, resnica, dobrobit družbe in delovanje določenih navad v družbenem življenju, nadrejenost načela nad spodbudo, dejstva, in da je to zakon, ki ga ni mogoče kršiti brez škode. Katerikoli načrt, ki bi kazal na to, da jih ne bo upošteval in se kljub temu izognil škodi, zanika ta zakon, in je zaradi tega, ne glede na količino verjetnosti uresničitve, dejansko varljiv.

Prava teorija o Univerzalnem Bratstvu, takšna, ki upošteva ta dejstva in zakone, se nima česa bati, ko jo soočimo z njimi. In prav v tem soočanju se izkaže napaka zgrešene teorije, in, ker “ni religije nad resnico”, bi se morali mi teozofi veseliti vsakega procesa, ki odpravlja utvaro ali potrjuje realnost.

Oglejmo si primer. Ne redko se srečamo s trditvijo, da je, ker so vsi ljudje bratje, nežnost edini pravi način postopanja z njimi. To vključuje sedem stvari; (1) da bodo vse vrste ravnanja deležne enakega povračila; (2) da s podobnim postopanjem dobimo enak rezultat pri različnih značajih; (3) da je vzgoja občutka za pravičnost rezervirana za javne uslužbence in da ji ni mesta v zasebnemu razvoju; (4) da iz nezasluženega sočutja ne dobimo nobene stranske škode; (5) da smo bolj modri od Narave, kakršna se kaže v svojih nepretrganih delovanjih; (6) da je enostranska kultura boljša kot simetrična; (7) da je splošna narava v nižjih človeških principih bolj pomembna kot splošen interes v višji.

Nobena od teh stvari ni resnična. Ni dejstvo, da občutek moralnosti gleda na vsa dejanja kot na enaka po moralni kakovosti, in zato ne more biti dejstvo, da jim pripisuje podobno nagrado. Ni dejstvo, da se različne narave odzivajo na enak način na isto postopanje, o čemer lahko priča vsaka šola in družina. Ni dejstvo, da bi morali le sodniki vzgajati in izražati občutek za pravičnost, kajti ta občutek - ki je dejansko najbolj abstrakten od vseh in ga je najtežje pridobiti ter zato kaže na najbolj prefinjeno urjenje - je točno tisti, ki je najbolj učinkovit pri omejevanju agresivnosti in katerega bi morali še posebej razvijati v okviru notranjega razvoja vsakega inteligentnega učenca. Ni dejstvo, da nežnost brez razločkov ne pritegne zla, saj to kažejo tako socialne kot kriminalistične statistike. Ni dejstvo, da sentimentalna oseba izvede več dobrega kot naravni zakon; celoten zakon Karme deluje posredno ravno nasprotno. Ni dejstvo, da postanemo bolj podobni bogu, če vzgajamo naše sočutje na račun našega razuma, in da postajamo bolj okrogli, ko postajamo mlahavi. Ni dejstvo, da smo bolj eno z drugimi zato, ker imamo telo iz mesa, in ne zato, ker nas združujeta duh življenja in resnica.

In dejansko se ta teorija ni porodila niti iz stanja stvari med brati v družini. Obstajajo dobri bratje in slabi bratje. Nihče ne trdi, da bi bilo potrebno na njih gledati in z njimi postopati enako. Z dobro voljo je seveda mogoče izraziti precejšnjo prizanesljivost, vendar pa se na deset primerov gotovo pojavi eden, ko pravičnost, pravice drugih in dobrobit celotne družine zahtevajo, da se določenega člana izžene in izobči. Ali je lahko karkoli bolj grozljivo kot trditev, da je imel brat, že samo zato, ker je brat, pravico, da nekaznovano slabo ravna s preostalimi člani družine? Če vaš brat ukrade vašo lastnino, ali vas lahko nato prosi, da ga rešite ječe, ker je vaš brat? Verjetno bi odgovorili, da je obstajal razlog, da vas ne bi okradel, ne pa razlog, da bi mu moralo biti dovoljeno, da vas okrade in da se izogne kazni. Človek se ne more sklicevati na privilegiran odnos, medtem ko odklanja svoje obveznosti. Dejansko bi bilo nenavadno, če bi, bolj tesna kot je zveza, ta nekomu omogočala večjo svobodo, da jo zastrupi in osramoti.

Podobno je z Univerzalnim Bratstvom. Nastopijo trenutki, ko je strogost nujnost. Veliki zunanji zakon Pravilnega je bolj neizpodbiten kot kakršnokoli sentimentalno sočutje; ostro orožje Pravičnosti ne more biti otopljeno s stokanjem ali obžalovanjem; daljnosežne potrebe celotne družine je potrebno bolj vzeti v obzir, kot pa trenutne muhe nepridiprava. Nimamo pravice, da bi žrtvovali dobronamernega zaradi zlonamernega, da bi žonglirali s čutom za spodobnost in postavili na glavo merila moralnosti ter obravnavali zlo, kot da bi bilo dobro. Če bi nas tako učila teozofija, potem bi bila vse kaj drugega kot blagoslov. No, jaz mislim, da nas ne. Ne verjamem, da nas uči kakršnihkoli naukov, ki bi slabili čut za moralnost ali ogrožali družbeno življenje. Če pa bi, bi bilo to v nasprotju z njenim lastnim velikim in temeljnim načelom - Karmo, obrambo pravičnosti.

Tako nežnost ni vedno dolžnost. Obstajajo prilike, ko se moramo v govoru, v delovanju, v funkciji sodelovanja, upreti in ukoriti naše brate, ki so ne-bratski. Človek, ko postane teozof, ne izgubi svoje terjatve do ustreznega postopanja; in če je ne, potem ne izgubi svoje pravice, da uveljavlja terjatev. Niti si, ko postane teozof, ne naloži dolžnosti, da bo zapiral oči pred kakršnokoli vrsto ali področjem resnice, ali da bo otopil katerokoli področje svojega moralnega sistema ali opogumljal enostranskost in nesorazmernost. Teozofija po mojem mnenju spoštuje Aristida enako kot Sv. Janeza.

“Toda,” boste rekli, “kakšen je potem domet, ki ga to dopušča delovanju bratskega čuta?” Jaz odgovarjam, še vedno velik, večji kot ga bo lahko kdorkoli od nas verjetno dosegel. Resnica je mnogostranska. V njej je prostora za prijazno podporo, za plemenito tolmačenje, za potrpežljivost in interes ter dobro voljo. V njej je veliko prostora za čut človekoljubja, za pospeševanje vseh bogatih in plemenitih dobrodelnosti, za sončno dobronamernost, ki rada preliva srečo na svojo okolico. Iz tega gotovo ne sledi, da ne bomo, ker je potrebno zaustaviti zlonamerne, spodbujali nobenega. Če slabi zapravi vaše spoštovanje, jih še vedno ostaja veliko, ki ga niso. Ne obstaja niti najmanjša nevarnost, da bi dobronamerni duh, kakorkoli povezan z razlikujočim umom, znašel v pomanjkanju ciljev. Če bi spodletel vsak zunanji poskus, bi za Teozofsko Društvo še vedno ostalo veliko dela, ki gotovo, pri svoji nameri in vnemi, da razširi najbolj plemenit vzgib od vseh, ne more biti preseženo v bratskem čutenju. V tem lahko sodeluje vsak od nas in tako ponazarja in širi načelo Bratstva.

Tako bo, tako kot v družinah, tudi v širšem človeškem bratstvu deloval instinkt privlačnosti. Teozof si ne domišlja, da je njegov največji interes povezan s stvarmi na okoliški ravni. Njegov nauk je prej ta, da so višje ravni enako odprte za stremljenje in da nudijo precej bolj bogato zadovoljstvo. Njegova polnejša sočutja se seveda usmerjajo proti tistim, ki so istega mišljenja. Tako kot izobražen človek ne najde veliko skupnega z nevednežem ali neumnežem, tako ga tudi ne neka eterizirana narava s tisto, ki je omejena za nematerialno. V višjih področjih mišljenja in intuicije morajo obstajati bolj živahna gibanja sočasnih čutenj, širša obzorja za skupen napor, bolj navdihujoče teme za um in srce. Ko se razvijajoči se duh vzpenja na višje ravni, je tam manj prijateljev, vendar pa so ti bolj sorodnega mišljenja. Če roječa množica človeštva ostaja spodaj, to ni njegova krivda, ampak njihova. On ne zavrača odnosa, vendar pa odkriva njegove bolj fine značilnosti na svoji lastni ravni. In če se bo katerikoli človek pritoževal, da si od teozofa ni zagotovil neomejenega sočutja, ki ga, kakor se zdi, nakazuje izraz “Univerzalno Bratstvo”, bi mu teozof lahko odgovoril tako, kot teozofu pravi Adept, “Ne zahtevaj, da se spustim k tebi, ampak se ti vzpni sem gor”.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji