Meditacija in njen namen
Adelaide Gardner

Izvleček iz Meditation: A Practical Study.

“Meditacija je neizrekljivo hrepenenje notranjega človeka po Neskončnem.” - H.P. Blavatsky

“Meditacija je sestavljena iz prizadevanja, da bi v budno zavest, to je, v um v njegovem normalnem stanju delovanja, prenesli neko spoznanje o nekem idealu, in odpiranje vrat ujete nižje zavesti vplivu tega ideala.” - J.I. Wedgwood

Namen meditacije je sprememba polarnosti osebnostnega uma, tako da se ta ne odziva več samodejno na čustva in čute, ampak se naravno obrne proti spodbudi in v smeri Božanskega Jaza, Korenu vsega. Uporaba meditacije v ta namen vključuje sprejemanje določenih načel, ki jih moramo imeti za resnične. Od teh je glavno pojmovanje človeka kot “nastajajočega boga”, ki ima v sebi vse latentne sposobnosti, ki so potrebne za razumevanje Božanskega Življenja in njegovih zakonov; in obenem tudi vse moči, ki so potrebne za polno sodelovanje s temi zakoni. Drugo bistveno načelo je dvojna narava mentalnega sveta in človekovega uma. Um se lahko usmeri tako navzven, v čutni svet, da bi odseval dejstva fizične izkušnje, kot navznoter, da bi odseval realnosti duhovnega bivanja. Vključena so tudi druga pomembna načela in dejstva, vendar pa namena meditacije ne moremo navesti brez teh dveh premis. Priznajte ti dve in namen je jasen. V prvem primeru gre za odvračanje osebnostnega uma od njegove običajne vezanosti na poročila fizičnih in psihičnih čutnih organov. Nato se pojavi potreba po učenju voljne izpraznitve uma njegovih številnih podob, ki so zgrajene predvsem iz ponavljanja čutne izkušnje, “videnih in slišanih stvari”, ki jo je potvorilo čutenje. In nato, ko um postaja nadzorovan, ga je mogoče, kot čisto ogledalo, obrniti v svet duhovne realnosti. “Ko si tega videl, si drugega ne želiš več.”

Cilj meditacije pa kljub temu ni le osebnostni samo-razvoj. Tisti, ki sledi tej poti, zgreši resničen cilj. Njen končni namen je priprava osebne narave tako, da bo sposobna odsevati in izražati svoj odnos z Univerzalnim Jazom. In ko je enkrat ta notranji odnos vzpostavljen, aspirant lahko postane resnično uporaben za božanski načrt, saj je takrat sposoben uveljaviti duhovno modrost v vsakodnevnem življenju.

Medtem ko je to cilj in namen meditacije, pa metode, ki jih uporabimo, če so te prave, pripeljejo do zaznavnih sprememb v celotni osebnosti. To je prijetno dejstvo, kajti za popolno preusmeritev uma prav lahko potrebujemo številna življenja.

Ovire in pomagala

Urjenje nadzora mišljenja predstavlja znanost in določene vidike njegovih višjih stopenj je mogoče razumeti le tedaj, ko človek poveča svojo izkušnjo. Na mnogih študijskih področjih in še posebej na znanstvenem je osnoven individualni preizkus bistven za nadaljnje uporabljanje bolj razvite tehnike. To gotovo velja za uporabo meditacije, kajti le inteligenten nadzor mišljenja usposablja praktikanta za postopno višje zavedanje ravnanja lastne notranje zavesti. Kmalu začenja prepoznavati nekatere od globoko ukoreninjenih avtomatizmov svojega telesa, čustev, uma, in ceniti napor, ki je potreben za usmerjanje pozornosti v nove smeri. Rast, napredek, gibanje v novi smeri - imenujte to tako, kakor želite - je odvisno od odločnosti in voljnosti, da zaradi duhovne pustolovščine žrtvujemo znano, navajeno.

Tako je glavna ovira za uspeh v meditaciji običajen odpor osebne narave, da bi oblikovala nove navade. Koristno bo, če to preučimo bolj podrobno.

Odpor teles

Vsako od teles osebnosti se je razvilo na osnovi zunanje poti, obdobja rasti, za katerega je povsem naravno, da bolj poudarja zunanje kot pa notranje svetove. Med tem obdobjem je bilo vsako od teles hranjeno, spodbujano in podprto s svojo lastno naravo predvsem preko zunanjih stikov. Zato je fizičen svet običajno glavni, če že ne edini svet, kateremu “namenja pozornost” zavest, ki uporablja telesa. Zato je, da bi uspeli odvrniti pozornost od osebnostnih in posvetnih stvari ter jo usmeriti proti življenju duha, gotovo potreben določen napor. Še več, vsako od teh teles imajo svoje lastno elementalno življenje, tako da včasih pravimo, da se “elementali povežejo”, da bi preprečili, da bi prišlo do korenite spremembe, kajti takšna sprememba pomeni razgradnjo njihovih navajenih vzorcev in izgradnjo novih. Zato bodo um, čutenja in tudi fizično telo predstavili vse vrste izgovorov, da ne bi prišlo do meditacije. Če nadaljujemo s prakso, pa bodo uporabili vsako priložnost, da bi jo prekinili. Telo bo nemirno, čustva bodo zaskrbljena zaradi bližajočega se obroka, z njegovo pripravo ali z načrtovano uro, medtem ko bo um razmišljal o nakupih, zanimivem branju in o bolezni sorodnikov. Um podpira čustva in čustva razburkajo um.

Če študent ve, da je to normalno, mu to ne bo odvzelo poguma. Mirno naj opazuje te motnje, njih tip in izvor, ter jih vedno znova in znova odstrani. Če ne gre drugače, naj jih odloži na poznejši čas. “Dobro, s tabo se bom ukvarjal pozneje in ne sedaj.”

Tu pomaga praksa spominjanja. V pomoč je tudi jasna razčlenitev problema, ki je vključen v spreminjanje gorišča pozornosti od zunanjega k notranjemu, in spoznanje, da pozornost do zunanjega vodi do vznemirjenja, spreminjanja, skrbi, medtem ko le mir usposablja človeka, da prisluhne notranjemu. To je boj: doslej so si telesa dajala duška le z zadovoljevanjem lastnih nagnjenj. Sedaj morajo s tem prekiniti in slediti volji Jaza. Da pa bi lahko prišla pod njegov nadzor, sta potrebna čas in odločnost.

Praviloma le malo poudarka namenjamo tudi procesu, s katerim se duša osvobaja ali prazni svojih starih načinov delovanja. Pomembno je, da se ne borimo preveč zagnano proti neki oviri, kajti to zgolj še naprej hrani prvino lastnega interesa, ki jo s tem vključimo, tako da prihaja še do močnejšega odpora zaradi poudarka, ki ji ga namenjamo, in zato do njenega nadaljnjega obstoja. Izpraznitev je dvojen proces: odvračanje od starega vzorca mišljenja ali čutenja in polnjenje zavesti z novim življenjem izbrane lastnosti. To dvoje se mora odvijati sočasno, vsaj na začetku. Sčasoma se študent lahko nauči spretnosti hitrega izločanja, ki lahko deluje v trenutku. Če želimo, na podlagi predhodnega urjenja, za hitro brisanje in pozabljanje uporabiti voljo, potem je vse, kar pri tem potrebujemo, vizija, ki uvidi, kaj mora biti izbrisano; takrat se tega lahko znebimo v trenutku. Toda nastali vakuum moramo znova napolniti, avtomatično ali premišljeno, sicer se stara težava lahko spet pojavi, včasih v zelo subtilni preobleki.

Okolje

V veliko pomoč nam je, ko poskušamo s subtilno nalogo takšne narave, če se nahajamo med ljudmi, ki, ali uporabljajo ali pa so naklonjeni istim metodam. To je bila, in še vedno je, značilnost meniškega življenja. Menihi in nune lahko pričakujejo, da bodo prejeli usmeritev strokovnjaka glede težav, ki so povezane z duhovnim življenjem, vključno s tistimi, na katere naletijo v zasebni molitvi in meditaciji. Nekateri religiozni voditelji dajejo nasvete tudi laikom, ki po njih sprašujejo, zato je na vzhodu veliko šol yoge kot tudi samostanov. Običajni zahodnjak, ki je zaposlen, ali pa skrbi za hišna opravila, ta poskus pogosto opravi v težavnih pogojih.

Tehnična pomagala

Učenje začenjanja in opuščanja študija ali kakšnega drugega zanimivega dela brez vznemirjenja je odlično urjenje teles. Resna meditacija zahteva samoto, zato mora si mora biti prizadeven študent sposoben urediti kratko, neprekinjeno obdobje miru za ta namen, ne da bi bile te njegove zahteve pozornost vzbujajoče. Najbolj primeren čas je zgodaj zjutraj, pred zajtrkom. Pozen večer ni primeren čas za takšno delo iz več razlogov, pa čeprav je kratko obdobje izbranega čtiva pred spanjem zelo v pomoč.

Vrednost obdobja miru, lahkotnega dihanja in sprostitve pred meditacijo je splošno znana. Pogosto se pojavi vprašanje položaja. Vsak položaj, ki omogoča vzravnanost hrbtenice in dopušča popolno sprostitev preostalega telesa, je ustrezen; tudi klečanje, če je telo na to navajeno in se lahko sprosti v tem položaju. Ležanje ni dobro, kajti teži k pasivnosti ali celo k temu, da zaspimo. Vzhodnjaški položaj prekrižanih nog je popolnoma uravnotežen, če je udoben; a sedenje na primernem stolu, z zravnano hrbtenico, je morda primernejši za zahodnjake. Kombinacija vzravnane hrbtenice, ki pomaga k pozitivni mentalni drži, z globoko sprostitvijo preostalih delov telesa, natančno ilustrira stanje ravnovesja med skrajnostmi, ki je tako zaželeno med meditacijo.

Preučevati bi morali splošno zdravje ter učinek mišljenja in čutenja na življenjsko moč telesa. Ker vznemirjenost in mentalna napetost težita po ustvarjanju živčne utrujenosti, umirjenost uma in čustev pripelje do sprostitve vitalnosti. Vsaka vadba, ki povzroči napetost srca ali pa povzroča glavobol, bi morala biti vprašljiva; in če težave ne moremo preseči z nadaljnjo sprostitvijo, potem takšne vadbe ne bi smeli izvajati.

Nevarnosti in ukrepi

Do prekomerne živčne napetosti lahko pride tudi zaradi prevelike intenzivnosti v povezavi s celotnim vprašanjem okultnega študija. Ta se kaže v prebavnih težavah, glavobolih, preveliki napetosti, krčih in podobnem. Znebimo se jih s prakso globoke sprostitve, tako da se učimo delovati z večjo brez-osebnostjo, z manj lastnega interesa in z manj želje po tem, da bi se odlikovali. Včasih določena metoda ni primerna za določenega posameznika, ali pa morda telo ni dovolj zdravo za urjenje. V takšnih primerih si moramo priskrbeti nasvet strokovnjaka.

V nobenem primeru ne smemo pozornosti usmerjati na psihične centre telesa, kajti te z lahkoto spravimo v neurejeno delovanje; takšna motnja pa je nevarna za zdravje in jo je tudi težko pozdraviti.

Uporabiti tudi ne bi smeli nobene od negativnih metod “razvojnih seans”, ki jih priporočajo določene skupine z namenom, da bi vzpostavili komunikacijo z drugim svetom. Bolje je, če ne iščemo psihičnih moči neposredno. Pojavijo se naravno v kasnejšem obdobju; to je, takrat ko so pod zavestnim nadzorom.

V tej zvezi se izraz negativen uporablja zato, da nakaže držo, ki se voljno odpoveduje nadzoru nad telesi osebnosti, izgubi trenutnega ustroja teh teles ter s tem v zvezi vstopi v pričakovanje, z upanjem, da “se bo nekaj zgodilo”; to je, da bo neka zunanja entiteta prevzela nadzor in omogočila spoznavanje svojih idej preko avtomatičnega pisanja ali drugih sredstev, ki niso pod nadzorom tistega, ki sprejema. Pozitiven psihizem pa, po drugi strani, zahteva popolno ohranjanje samo-nadzora. Tisti, ki sprejema, ve kaj počne in sam preureja stvari. Pri pozitivni psihični izkušnji so fini sloji tisti, ki se odzivajo na notranje zaznave; tehnično, višje pod-ravni vsake ravni, pri čemer se običajno uporabljajo srčni center in centri v glavi. Urjenje, ki ga nakazuje ta tok študija, dokončno pripravi telesa za razvoj pozitivne psihične zaznave, kajti izloči gostejšo materijo iz teles osebnosti ter sproža delovanje srčnega in centrov v glavi. Psihična izkušnja se ne pojavi hitro, morda celo ne v tem življenju; če pa se, in ko se, je ta pozitivnega tipa. O tem nam ponuja koristno razpravo Wedgwood v knjigi Meditation for Beginners.

Od časa do časa rado pride do izgube poguma, zaradi neuspeha, ker nismo prišli do hitrih rezultatov. S tem se moramo soočiti s potrpežljivostjo. Večini ljudi, še posebej tistim, ki čutijo, da je za njih to nova pustolovščina, meditativne vaje ne prinesejo psihičnih vizij. Mnoge avtoritete poudarjajo, s kakšno lahkoto se želja po blestenju med prijatelji spremeni v željo po izjemnosti v duhovnem svetu. Dejstvo je, da lahko resen študent, ki se v tem življenju znova obrne k študiju notranjega življenja, skoraj v trenutku vzpostavi stik z vodnikom ali učiteljem, z neko izkušnjo, ki mu zagotavlja, da je na pravi poti. Nato pa se kaj takega lahko ne ponovi cela leta. Izguba časa je, če iščemo takšne izkušnje, ali pa, da izgubimo pogum, če se ne pojavijo. Človek se mora dobro paziti samo-zavajanja, kot je na primer to, da sončno svetlobo, ki osvetljuje zaprte oči, tolmači kot astralno razsvetlitev, da pretirava z občasnim čutenjem vzhičenja ob čudoviti izkušnji, itd. Takšna dogajanja bi si morali razlagati, če je le mogoče na fizični osnovi; če obstaja pristen dokaz o ne-fizičnih stikih, potem jih pretehtajmo v srcu in jim ne pripisujmo prekomernega pomena.

Umetnijam razne vrste, kot so posebno dihanje, post, dolge ure študija in pretiravanje pri katerikoli prvini pri delu, bi se morali gotovo izogibati. Z lahkoto privedejo do živčne napetosti ali do samo-zavajanja in so le drugačna skušnjava teles ali egoizma, zato da bi pridobili nekaj osebnega vzhičenja iz sicer nekako nezanimive naloge. Zlato sredstvo med vnemo in inertnostjo je - vedno - ideal. Vključuje neosebno podprt napor, kakor pri dobrem pohodniku, ki ve, kako dolgo lahko ohrani določen korak in ga zato izbere in pri njem vztraja. Študent se nikakor ne sme odvrniti od življenja. Vaje meditacije so v bistvu nek vidik življenja. So metoda urjenja za bolj učinkovito delo v svetu. Ko telesa postanejo disciplinirana in bolj odzivna na duhovno voljo, lahko študent razvije večji vpogled v potrebe drugih in sposobnost, da se bolj modro spopade z lastnimi problemi. Ko tisti okoli njega vidijo, da vsakodnevna meditacija spodbuja sodelovanje ali sorazmerno prijaznost, več razumevanja in prijateljstvo ter večjo sposobnost nudenja inteligentne pomoči, če je ta potrebna, potom bodo imeli boljše mnenje o načinu življenja, ki ga je izbral meditirajoči človek.

“Obstaja le eno življenje - “duhovno” življenje, ki je sestavljeno iz napolnjevanja le-tega na poseben način, tako da dejanja postanejo prepojena s kontemplacijo in služijo Neskončnemu preko končnih stvari.” (Evelyn Underhill, The Golden Sequence.)

Predlagane vaje

(1) Včasih so določene težave zelo vztrajne. Soočite se s problemom neposredno in se poskušajte spustiti do njegovih globokih korenin ter mu dati pravo ime. Na primer, plahost je pogosto povezana s sebičnostjo; zamera zaradi nepravičnosti drugih je običajno povezana s človekovimi lastnimi strahovi, razočaranji, itd. Poskušajte se spustiti pod površje težave, ne glede na to, kako neprijeten je lahko tak napor. Ne tuhtajte, marveč težavi posvetite neposredno pozornost in se je lotite ustvarjalno.

Če to ne prinese uspeha, potem sledite čutenju nazaj v zgodnje obdobje življenja. To je stara meniška vaja, čeprav jo je dandanes popularizirala sodobna psihologija. Kdaj sem se počutil enako? V mladosti, v zgodnjem otroštvu? Dovolite, da asociativne predstave in podobe mirno valujejo skozi um. Ne lovite jih. Sčasoma, če bo metoda uspešna, se bo morda pojavil nek zakopan spomin, dolgo pozabljen, skoraj vedno povezan z močnim čustvom. Dovolite čustvu, da se v celoti izrazi, občutite ga zopet v celoti. Pogosto obstaja nek otroški občutek nemoči ali nesreče. Podoživite ga v popolnosti. Bil je normalen za otroka; morda neizogiben v vseh tistih pogojih. Ali je nujno, da to čutenje še naprej ponavljam? Človek lahko pogleda na situacijo primerjalno, ohrani celotno sočutje za otrokovo izkušnjo, a izbere, da bo sedaj drugačen. Da bi se znebili učinka, bo morda potreben nek povsem določno drugačen pogled na starše, prijatelje ali situacije, kot sta recimo globlje razumevanje ali globlja ljubezen. Morda bo potrebno za določen čas izbrati posebno meditacijo, da bi izgradili nov pogled. Včasih lahko pride do skoraj čudežne sprostitve globoko vsajene napetosti; včasih pa so potrebna za to cela leta. Vendar pa pomaga že to, da vidimo njen izvor, da jo razberemo in spoznamo, da nato kot odrasel človek lahko izberemo druge načine čutenja. Čudovito dejstvo je, da lahko resnična ljubezen, brez želje po priznanju ali povračilu, deluje kot rešitev za mnoge stare vezi in napetosti. Ko karma to dopušča, bodo že preprosta dejanja dobre volje in služenja proti tistim, s katerimi smo povezani, pomagala vzpostaviti nov odnos. Vendar ne pričakujte hitrih rezultatov.

Dodati moramo opozorilo proti vsem oblikam javne ali skupinske samo-analize, ne glede na ime, ki ga imajo. V določenih psihiatričnih klinikah včasih spodbujajo skupinske razprave o pogojih v zgodnjem otroštvu, vendar pa vedno pod vodstvom visoko kvalificiranih psihiatrov. Proti takšni terapiji ni kaj ugovarjati. Toda v mnogih deželah se je sedaj pojavila modna navada na pol javnega izpovedovanja spominov, priklicanih s svobodno asociacijo predstav, ki ga v najboljšem primeru vodi nekvalificirani praktikant tega samo-analitičnega kulta. Takim srečanjem bi se morali izogibati zaradi številnih razlogov. Pri nekaterih naravah obstaja nevarnost nenadne sprostitve normalnih zadržkov; posledica je lahko histerija ali pa celo popolna izguba nadzora. Ko jih enkrat porušimo, je zelo težko znova vzpostaviti normalne zaščitne mehanizme, ki jih uporablja zavest, da zadržuje tiste ne-asimilirane sile, ki obstajajo, nepoznano, v mnogih značajih. Če je potrebna globoka analiza, potem jo morajo individualno opraviti kvalificirane osebe, ne pa amaterji, in ne v javnosti.

(2) Dejstvo je, da se življenje izpolnjuje s tem, ko ga živimo, in ne s tem, da poskušamo bežati od enega vidika življenja k drugemu. Končni odgovor na razočaranje, nezadovoljstvo in podobno, leži v celoti v notranjosti človeka. Preko odkrivanja človekove lastne potencialne celovitosti, tega, kar bi Berdjajev morda imenoval ne-ustvarjena svoboda človekove zavesti, se porajajo možnosti ustvarjalnih odnosov z drugimi in s samim seboj.

Pomembna praksa, tehnično imenovana “doktrina delovanja”, pomaga človeku, da sprejme življenje tako kot je v tem trenutku, ne da bi si želel več, ne da bi zavračal to, kar ima. Uporabiti bi jo smeli šele potem, ko je študent spoznal preproste oblike koncentracije in je do neke mere razvil moč osredotočenja mišljenja na eno vprašanje. Povzeli bi jo lahko tako. Medtem ko opravljamo katerokoli drobno dejanje, poskušamo ostati povsem pozorni na celoten obseg naše zavesti. Sprejmimo situacijo, podarimo ji našo celotno pozornost. S prakso je mogoče ohraniti pozornost nad čutnimi odzivi, recimo pri pomivanju posode, nad porajajočimi se občutki in tudi nad dejavnostjo uma, tako da človek izkusi polni akord trenutka, ki ga živi. To prikliče delovanje volje in je lahko izkušnja, ki prinaša celovitost ali zdravje.

Lahko se zgodi, da bo uporaba te vaje pripeljala, ne le do nekaterih reakcij - ki se bodo morda zdele uničevalne - in celo do spremembe dejavnosti. V vsakem primeru bi jo morali uporabiti za prijetne, pa tudi za dolgočasne in neprijetne izkušnje.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 3rd quarter 1991. Izvleček iz Meditation: A Practical Study, Adelaide Gardner, Theosophical Publishing House, Wheaton, Illinois, U.S.A.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji