Kaj je Teozofija?
H. A. V.

Von jener Macht, die alle Wesen bindet,
Befreit der Mensch sich, der sich überwindet
.

Göethe

Mnogi ljudje sovražijo že samo besedo “Teozofija” zato, ker sploh ne poznajo njenega dejanskega pomena in ker nanjo gledajo kot na izraz klasične nezvestobe, ter glasno obsojajo vsakogar, ki teži k študiju v tej smeri.

Zato morda ne bo odveč, če splošni javnosti namenimo nekaj besed, v upanju, da bo ta skromen trud nekoliko osvetlil napačno razumljen predmet in da bo naletel na nek odziv v predsodkov polnih umih.

Poskušajmo človeka razdeliti na njegov “vidni” in “nevidni” del, to je, na njegovo fizično in psihično naravo, na njegovo telo in njegovo dušo. Tukaj se ne bomo ukvarjali z njegovim telesom ali njegovimi različnimi sestavnimi deli, pač pa bomo obravnavali njegovo dušo in njenimi tremi aspekti:

1. “Živalsko” dušo, ki zajema naše strasti in vsa nižja čustva.

2. “Človeško” dušo ali naš inteligentni ali razmišljujoči um.

3. “Duhovno” ali višjo dušo, kjer se porajajo nareki naše vesti, vse naše težnje proti božanskemu in splošna prišepetavanja naše religiozne narave.

Četudi te skupine predstavljajo mnoge razločne plasti ali sloje, pa jih moramo pojmovati kot prežemajoče ena drugo in medsebojno delujoče; vendar pa moramo vzpostaviti neko stopnjevanje od nižjega proti višjemu, saj to predstavlja bistveno osnovo teozofskega učenja.

“Živalsko” dušo imenujemo tako zato, ker je tesno povezana z vsemi hotenji in željami telesa; je pod našimi mesenimi in čutnimi vplivi in nenehno podlega njihovi moči, če je ne nadzirajo višja preverjanja.

“Duhovna” duša pa je, nasprotno, najdlje od materialne ravni in stalno poskuša in hrepeni po letu v smeri ideala ali božanskega, pa čeprav jo stalno ovirajo in silijo navzdol močne privlačnosti, ki izvirajo iz “živalske” duše.

V tem boju med njima in njuni medsebojni pomoči se nahaja “človeška” duša, polna odločnosti ali omahovanja, ali je pripravljena in naj začne, najsi vso svojo moč v eno ali drugo smer, ali pa se prepusti, skoraj pasivno, nihajočim se gibanjem boja.

Pa vendar je “človeška” duša, v svojem aspektu “razmišljajočega uma”, tista, ki se mora na koncu odločiti, ali se bo predala služenju samovoljni nižji duši, ali pa bo prisluhnila notranjemu glasu vesti ter predala vse svoje energije razvoju naše višje narave in vstopila v mejno področje božanskega.

V tem boju naših različnih narav uspeh pomeni evolucijo naših višjih principov in zrušenje naših nižjih, kajti zmago je mogoče doseči le, ko so mogočni vplivi naših materialnih želja do te mere obvladani, da ne nudijo več nobenega odpora vzponu duše.

Nimamo želje, da bi zagovarjali asketizem ali togo odmaknjenost, ki naj bi aspiranta usposobili za doseganje te stopnje samo-obvladovanja; ne gre za to, da bi ubili našo “živalsko” dušo, ampak za to, da bi njene moči popolnoma podredili očiščeni volji, tako da bi bile lahko uporabljene kot dejavni vzvodi našega vzpona, četudi morajo biti nedvomno njihove energije za povzročanje zla, preden lahko postanejo uporabne za višje namene, nekako “preobražene”, zmanjšane do najmanjše možne mere. Za doseganje tega cilja pa bodo za različne posameznike najbolj primerne različne metode. Praktična lekcija, ki se je moramo predvsem naučiti, je nadvlada naših sebičnih želja in predanost našim najboljšim energijam za služenje našim soljudem.

Ko je obvladovanje materije dovolj veliko, ali, če uporabimo podobno misel, ko se ljubezen do jaza dovolj podredi, da dosežemo stanje vsaj začasnega ravnovesja med našo nižjo in višjo dušo, evolucijsko napredovanje doseže stopnjo, na kateri naša zavest v celoti prepozna pomembne stvari, ki so postavljene v naš doseg, tako da občasne zmage napolnijo dušo, ne le z svetlejšim zaupanjem v svojo moč, ampak tudi z jasnejšo zaznavo metod delovanja, ki so potrebne za dosego cilja.

Jedro našega dušnega življenja mora, pravijo, gravitirati proti vztrajno rastoči ravni zavesti, kajti le tako, z vlivanjem višjega in čistejšega namena v vsako misel in delovanje v našem vsakodnevnem življenju, lahko dosežemo veliki cilj, poduhovljenje naše duše. S tem poduhovljenjem bomo morda dosegli tisto notranjo razsvetlitev, ki razkriva “Krista v nas”.

Vedeti bi morali, da so ti pogledi povsem vizionarski, kajti dokaza za takšno teorijo ne moremo najti nikjer; je pa brez dvoma res, da je verovanje na eni ali drugi stopnji vzpenjanja naše duše nujno, kajti, preden lahko izberemo pot našega romanja, ki vodi skozi neznana področja, moramo zaupati v vodstvo ljubečega nasveta tistih, ki so hodili po tej poti pred nami.

Pa vendar, kako majhna je količina slepe vere, ki jo potrebujemo! Vsak, ki poskuša goreče in stanovitno narediti nekaj korakov v nakazani smeri in se podrediti predpisani poti, lahko korak za korakom in brez težav preverja dejstvo, da cilj, proti kateremu se je usmeril, ni brleča lučka, ampak so to rezultati njegovega razvoja, ki postopoma, a z gotovostjo, vstopajo v obseg njegove zavesti ter mu dokazujejo možnost, ne, verjetnost, da bo dosegel višje stopnje. Ko se bo ozrl na svojo startno točko, bo v izginjajoči se daljavi videl vse ovire, ki so se tedaj zdele nepremostljive in ki so mu, dokler so obstajale, zapirale pogled na ves nadaljnji razvoj. Ali nismo, po takšnih samo-pridobljenih izkušnjah, upravičeni do tega, da zaupamo pričevanju svetnikov, zagotovilom iniciatov in splošnim učenjem teozofije, da bo, ob našem trdnem vztrajanju na vzpenjajoči se poti, notranja luč, katere privlačnost že medlo in občasno čutimo, vse bolj in bolj dosegljiva in da nas bo morda usposobila za to, da postanemo sodelavci v “večnem življenju”?

Vse religije učijo to veliko resnico in razglašajo, da je njihov končni cilj popolna zveza duše z Božanskim duhom. Toda Teozofija trdi, da nobena posamezna religija ne poseduje patentnega ključa za odpiranje nebeških vrat, ampak da je pravica vsake človeške duše, da zahteva in prejme dovoljenje takoj, ko je v procesu svoje duhovne evolucije dosegla zahtevana merila.

Za to čudovito delo so potrebna mnoga zemeljska življenja - življenja nenehnega boja, nesebične borbe in visokih teženj; toda, ko se v naših srcih enkrat prižge luč in ostaja živa, je to trden svetilnik, ki nas bo varno vodil skozi dobe teme do morebitne “osvoboditve” naše duše, veličastnega cilja in konca našega romanja.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji