Kaj je resnično krščanstvo?
Franz Hartman

Iz The Path
(Theosophical Siftings, Zvezek 1)

Krščanstvo je religija. Beseda “religija” ima očitno tri različne pomene.

1. Prvič pomeni prakso določene vrste duhovnega urjenja, s katero urimo višje principe človekovega ustroja in jih znova povežemo z božanskim izvorom, kateremu pripadajo. V tem smislu je isto kot yogizem (iz yog, vezati).

2. Drugi vidik zajema znanje o resničnem odnosu, ki obstaja med mikrokozmičnim človekom kot delom Vsega in makrokozmosom duhovnega in materialnega Vesolja. V tem smislu je znanost.

3. V tretjem in splošno sprejetem pomenu izraza pomeni “religija” določen sistem oblik, obredov in praks, s katerimi častimo ali si pridobivamo naklonjenost nekega predvidenega zunanjega božanstva, zato da bi se grešnik lahko ubežal zasluženi kazni ter se izognil zakonu. V tem smislu je vraževerje.

Da bi človek postal “Kristjan” tretjega reda se mora podrediti določeni ceremoniji, imenovani Krst, katere način izvedbe je različen pri različnih sektah; vendar pa se zdi, da je, zato da bi človek dejansko postal Kristjan, nek drug krst, in sicer Krst Vode Resnice, Krst Krvi in Krst Živega Ognja duha.

Prvi krst, z Vodo Resnice, pomeni doseganje duhovnega znanja in ustreza prvi od štirih plemenitih resnic, ki jih je učil Buddha, “Pravilni Nauk”.

Za drugi, ali Krst Krvi, na splošno velja, da pomeni prelivanje krvi z mučeništvom v obrambo verovanja v zgodovinskega Krista. Toda takšen proces bi bil izguba krvi in ne njen priliv in ga ne bi mogli s pravico imenovati “krst”. Najboljši način pridobivanja vedenja v zvezi s tem “Krstom Krvi” je ta, da povprašamo tiste, ki so ga že prejeli, ali ki ga prejemajo sedaj.

Obstaja določen razred praktičnih okultistov, katerih notranji čuti so v veliki meri odprti in ki se učili od nikogar drugega kot le od duha znotraj njih samih in iz svoje lastne izkušnje. Ti pravijo, da Krst Krvi pomeni prodiranje rastoče duhovne klice v človeku skozi meso in, kri in kosti fizičnega telesa, zaradi česar se razredčijo in očistijo celo grobe prvine fizične oblike, in da ta proces prinaša bolečine in trpljenja, ki so podobna trpljenju, križanju in smrti človeka Jezusa iz Nazareta. Pravijo, da nihče ne more biti resnični privrženec Krista, ali dejanski Kristjan, če ni šel skozi ta Krst Krvi in ni izkusil bolečin križanja. In človek, ki je šel skozi ta okultni proces, postane adept, ki bo potreboval le še najvišji krst ali iniciacijo - Krst Ognja - da bi vstopil v najvišje dosegljivo stanje (duhovne moči) in postal Sin Luči.

Toda ljudje sprašujejo, kaj ima opraviti s tem procesom Jezus iz Nazareta? Kako je njegovo trpljenje tipiziralo ta proces in kaj je njegovo sporočilo?

Pravijo, da se, na začetku določenih zgodovinskih obdobij - ko obstaja nevarnost, da bodo stare religiozne resnice pozabljene, in ko mesto resnične religije prevzamejo razne oblike oboževanja - na zemlji pojavi nek veliki (planetarni) duh, inkarniran v človeški obliki, ki s svojo besedo in primerom silovito vtisne stare resnice v sprejemljive ume, da bi jih prenesli drugim ter tako položili temelji novemu religioznemu sistemu, ki uteleša stare resnice v novi obliki.

Pravijo, da je bil človek Jezus iz Nazareta smrtna oblika, v kateri se je utelesil duh; in da slednji ni bil nič manj kot to, kar menim, da je vsak planetarni duh – izliv iz Univerzalnega Logosa ali Besede. [To nima nobene zveze s tako-imenovano “stigmatizacijo”, ki je le vpliv močne domišljije na telo.] Toda, kaj je Logos? Ali, če se bolje izrazim, kako lahko iz njega oblikujemo pojmovanje? Mi ne moremo pojmovati nobenega drugega Boga, ali najvišjega Boga, kot le tistega, ki živi znotraj nas in za katerega pravimo, da je podoba Univerzalnega Boga, ki odseva v očiščeni človeški duši, v kateri lahko (On) doseže samo-zavestnost in vedenje o sebi. Univerzalnega Boga lahko opišemo kot nedojemljivo jedro, iz katerega izhajajo prvine Ljubezni, Življenja in Luči v različnih oblikah objavljanja na teh različnih ravneh. Celotna Narava je proizvod Božjega Duha, ki se je prelil skozi Vse z močjo Besede, ki je življenje ali misel, ki je postala dejavna z voljo.

Isti proces, ki se odvija v zunanjem Makrokozmosu Vesolja, se odvija tudi v notranjem svetu človekovega Mikrokozmoza. “Nihče ne more priti do očeta drugače kot le preko Sina.” To pomeni, noben Bog ne bo zasedel svojega mesta v človekovem notranjem templju drugače kot le z močjo Besede; z drugimi besedami, z osredotočanjem mišljenja in dobronamernosti na božansko klico, ki počiva v najbolj notranjem jedru vsakega človeškega bitja. Če osredotočimo našo ljubezen na to jedro dobrega, bo božanska klica začela s svojim dejavnim življenjem in notranji svet postopoma razsvetli Luč Duha. Ko ta princip raste, prodira v dušo, skozi dušo, skozi vse nižje principe, celo fizično telo, in odlaga vse nečistosti duše in telesa; in več ko je nečistosti, večje bo trpljenje, ki ga je predstavil Jezus, dokler se končno ne zaključi Krst Krvi, dokler se duša ne prečisti, živalski ego umre, in človek ne postane “Krist” ali adept: to je, tisti, v katerem se je oblikoval Kristov [6.] princip.

Takoj vidimo, da je ta proces precej težje opraviti kot pa iti v cerkev, plačati duhovniku pristojbino, sodelovati pri molitvah in izvajati predpisane obrede. Ta proces zahteva stalno meditiranje najvišje vrste in vztrajno uporabo moči volje za odbijanje motečih prvin zla, ki so pri človeku, ki si prizadeva doseči luč, še bolj silovite kot pri brezbrižnem človeku; kajti, takoj, ko je v duhovnem jedru prižgana luč, začne ta oddajati svoje življenje podarjajoče žarke skozi notranji svet, tako da “prebivalci na pragu” - zli Egoji, ki so jih ustvarile zle misli in sebične želje in ki plavajo na obrobju področja duše kot oblaki, ki jadrajo skozi ozračje naše zemlje, začnejo čutiti uničujoč vpliv osrednjega sonca ter se boriti za svoj obstoj. In mi moramo prodreti v to ozračje zla preden lahko dosežemo svetleče jedro in spokojna nebesa v njem. To pa dosežemo z naslanjanjem na princip dobrega in kreposti, katerega žarki žarčijo iz jedra. Ta princip bomo na začetku čutili le intuitivno, vendar pa ta raste, ko ga hranimo z dobrimi mislimi, da se začnejo odpirati notranji duhovni čuti, tako da lahko razločno vidimo in slišimo njegov glas ter njegov pomen, brez bojazni, da bi ga napačno razumeli.

“Spodnje” vedno natančno ustreza in je povezano z “zgornjim”. Mi smo potopljeni v vse-objemajoči, vendar nevidni ocean življenja, katerega valovi zalivajo naš psihični ustroj na enak način kot zrak vstopa v naša pljuča. In tako kot ta spodbuja življenje telesa, tako prvi spodbuja rast prvin duha, ki svojo substanco dolgujejo nižjim živalskim principom. Na enak način vstopajo v telesa rastlin sončevi toplotni žarki in spodbujajo vsrkavanje prvin, ki izhajajo iz zemlje, vode in zraka.

Tisti, ki so šli skozi ta okultni proces, ne potrebujejo dokaza za resničnost teh trditev, saj vedo, da so resnične na podlagi preizkusa. “Eksoterični kristjan” in skeptik, ki nimata takšne izkušnje, da bi pomagalu njunemu verovanju, lahko do določene mere prideta do prepričanja z rabo moči razmišljanja in logike, v povezavi z učenji Svetega Pisma. Pravijo, da je Krist rekel - “Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja,” (Janez, vi. 53) in - “Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj” (Janez, vi. 51).

To se zdi dovolj jasno vsakemu študentu okultizma, in če bi to prevedli v znanstveni jezik, bi pomenilo - “Če ne boš vsrkal in presnovil v svojem psihičnem ustroju šesti princip (Krista), ki je edini trajni in nesmrtni princip v človekovem ustroju, potem ne boš imel razvitega šestega principa in tako ne boš imel nobenega nesmrtnega življenja, vsaj kar se tiče tvoje osebnosti (kajti božanska in sedaj nezavedna klica v tebi ne more umreti, ampak se bo ponovno inkarnirala). Če pa boš vsrkal ta princip ali duhovno življenje in razvil duha v sebi, tako da bo rastel skozi tvoje meso in kri, potem boš pil iz Vrelca Življenja in prejel Krst Krvi ter postal Kristjan, Adept; kajti ‛Krist’ bo v tvojem telesu prevzel svojo obliko; in ker je On nesmrten, boš ti nesmrten preko Njega”.

Te poglede podpirajo veliki krščanski mistik, Jakob Boehme, Jane Leade, Paracelzus, Rožni križarji, in jaz ne najdem v njih nič takega, kar bi bilo v nasprotju z ezoteričnim naukom, ki ga učijo vzhodnjaški Adepti. Če bi se pojavila kakšna razlika v mnenju, potem bi se lahko nanašala le na osebo Jezusa iz Nazareta ali Jehoshuo, in na to, ali je dejansko živel v času, za katerega trdijo sodobni kristjani. To vprašanje moram prepustiti nekomu, ki je bolj moder od mene; vendar pa se meni ne zdi zelo pomembno; kajti obstoju Kristovega principa ne oporeka nihče, in če je človek Jezus umrl, potem je lahko sedaj za nas, če preučujemo Njegov značaj in posnemamo Njegov primer, le Odrešenik.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji