Tovarištvo
G. White Hickerson

Theosophia, poletje 1963.

Vedno je težko vedeti, ali je neka razlaga boljša ali slabša kot sploh nobena - in, ali je to, kar ima nekdo za razlago, to tudi za nekoga drugega. To se brez dvoma pojavi zaradi velikih razlik v izkušnji, ki je povezana s katero koli besedo kot simbolom. Tako se dogaja, da so dobronamerni zapisi nerealistični, ne glede na to, kako iskren je lahko bil piščev poizkus.

Lahko bi rekli, da včasih pride do neverjetne situacije, ko se zdi očitno, da se je potrebno braniti pred najboljšimi nameni in vzgibi tistih, ki si prizadevajo le za lastno dobro. In zaradi tega postane naloga pojasnjevanja še težja.

Vsak filozofski študent, ki ni zgolj prehoden raziskovalec, se mora slej ko prej srečati s tem izzivom, tako da takšna situacija ni nekaj edinstvenega. Kljub temu pa je ni mogoče na lahko razrešiti.

Če poskuša človek dilemo zapisati v besedah, morda to sploh ni v pomoč in ga celo lahko izpostavi še večjemu smešenju, obenem pa lahko deluje kot neka vrsta mentalnega utrjevalca, ki naj bi človeku pomagal razjasniti svoje lastne misli.

Ko se po mnogih letih discipliniranega življenja študija in dela, človek nenadoma sooči z nizom karmičnih pripetljajev, kaj lahko zgubi vpogled, razen če ni zmožen prepoznati resnico, da mora “karmični blok” slej ko prej nujno pasti na vse iskrene ljudi, ki se resno lotijo svojega dela. Toda celo mentalno sprejemanje in morda nekako nejasno prepoznavanje bistvenega dejstva ne pripravita posameznika na čustvene šoke, ki sledijo.

Ko se nato človek zazre v samega sebe - objektivno, kar ni nikoli lahko - začne izbirati smeri in odkrivati, v kateri smeri bi res rad šel ...

V vmesnem obdobju se mu nudijo in včasih celo vsiljujejo najboljše želje in dobri nameni, kakor tudi nasveti s strani dobro-mislečih.

Ta pritisk je, ko človek nanj pogleda odmerjeno, eno od znamenj NE-znanja - kajti na poti razvitja duše je bilo vedno breme romarja ali raziskovalca, da išče - in privilegij njegovega vodnika le ta, da pokaže pot, po kateri bi lahko raziskovalec sam našel znanje.

Karkoli manj so le čenče. Celo napačno tolmačenje in slabo podan nauk “Druge Zaveze” je le ponazoritev dejstva te starodavne pogodbe. Prav tako kot je po vseh, ustrezno predanih učenjih edina sprejemljiva “nadomestna pokora” žrtvovanje človekovih osebnostih želja in vse njegove nižje narave VIŠJEMU JAZU, JAZU enega bitja JAZU vseh in žarku prvega principa ali Božanskosti - torej edino inteligentna ZDRUŽITEV z BOGOM, ali KRISTOM.

Vsake toliko je v procesu prevrednotenja študent lahko izpostavljen skušnjavi, da bi tu pa tam obravnaval kakšnega od predloženih “pobegov”, najsi mentalnih ali fizičnih, kot so na primer izleti na odmaknjene kraje umirjene lepote, kjer lahko človek kontemplira o Naravi, ali pa neko povsem nedolžno, pa vendar lahkomiselno uživanje, ali pa celo temu, da bi svojemu umu dovolil kontemplirati o zamisli o čudežni sliki glede možnosti, da bi mu bilo nenadoma “podarjeno” VSE ZNANJE ali MOČ.

O teh izhodih lahko razmišlja kot o potrebah, kot o neke vrste ventilu, ki bi sprostil presežne napetosti, kot je prekomerna para. Vendar pa se zdi, da kaj lahko pride do tega, da si človek dovoli, da bi to, kar obravnava kot trenutno potrebo, postalo neko dejansko hotenje in da bi to hotenje postalo želja, da bi nadaljeval po poti najmanjšega odpora - po poti potešitve dolgo potisnjenih osebnih želja.

Vendar pa to, kam bi dejansko rad šel, morda ni tako očitno in zagotovo ni nekaj, kar bi v celoti razumel on sam, in kar brez dvoma zagotovo ne razumejo niti njegovi dobro-misleči svetovalci.

Morda bi stvar lahko postavili na naslednji način: ko enkrat spoznanje kakršne koli vrste sproži ogenj v notranjih predelih človekove zavesti, ta luč nikoli več ne ugasne (pa čeprav je lahko od časa do časa prekrita) in iskra ustvari magnetni center, ki stalno usmerja raziskovalčeva um in srce v smer načina življenja, ki lahko vodi do razkritja večnih resnic, tako da se romarjevi duši ponuja preizkušen in resničen “modus operandi”.

Takšen človek odkrije, da je bil tok zastavljen (najsi v tej ali v kateri od prejšnjih inkarnacij) v smer razvitja zmožnosti duše, ne pa v smeri katerega koli čisto mentalnega, fizičnega, čustvenega ali celo tako-imenovanega duhovnega iskanja. In četudi je obdan z vsakodnevno rutino dolžnosti in družinskega življenja ter celo otopel zaradi fizične utrujenosti in mentalne otrplosti, pa je v njem vseeno prisoten tisti notranji glas, ki govori, in luč, ki se tu pa tam pokaže, da bi nakazala, da je pot še vedno odprta. Kajti rečeno je, da se ta notranja pot, ko se enkrat v človeku odpre, zanj potem nikoli več popolnoma ne zapre, in da se vedno lahko znova vrne na pot, pa čeprav vmes pretečejo cele dobe.

Morda se nato človek, kakor so to izkusili nekateri, po mnogih letih osvobodi neposrednih in ožemajočih dolžnosti - in osvobodi tudi (če je sposoben živeti disciplinirano življenje) potrebe, da bi služil za vsakodnevni kruh.

Zdi se, da bi to lahko dejansko bil sad zahteve duše, da se ji razkrije pot - potem ko je voljno opravila žrtvovanja, ki vodijo do nje.

In ker je očitno izpolnil nekatere od zahtev, se človek potem sooči z mnogostransko izbiro: Svobodo. Končno svobodo, da naredi to, kar si želi! Toda, kaj si človek želi?

Sprejeti svobodo potem, ko je bila kupljena z žrtvovanjem, in jo uporabiti za svoje osebno uživanje se zdi pot, ki vodi do izgube vsega, dotlej vloženega truda, poleg tega, da je to oblika moralne hinavščine, s katero ni mogoče živeti, še posebej, če je bil te nove svobode pridobljen z žrtvovanjem nekomu, ki ga sedaj ni več.

To ne pomeni, da uživanja ne bi smeli sprejeti, če se pojavi na naraven način, tako-rečeno spontano - vendar pa se zdi, da iskanje uživanja kot cilja samega po sebi (pa čeprav le kot izgovora za sprostitev), zamegli vprašanja. To je, sprostitve in uživanja kot dejanske potrebe, najsi zaradi samega sebe ali zaradi nekoga drugega - ne bi smeli mešati z iskanjem uživanja ko cilja samega po sebi.

Obstaja pa še neko drugo sporno področje, ki se pojavi v študentovem umu. Kaj je z osebnostmi, ki jih je človek srečal pri delu - in odkril, da so nemarne? Celo med tistimi predanimi? Kdo naj jih sodi? Vsak se sooča z isto odločitvijo, in vsak bo moral, ko bo napočila ura, sam nositi karmične rezultate svoje presoje samega sebe ter večne pravičnosti. Če se je to zgodilo zato, da bi le-ti služili kot “karmični posredniki” pri človekovem pridobivanju discipline, potem je to nekaj, s čemer mora opraviti sam, vsaj kar se tiče lekcije, ki jo to vključuje.

Za vsak ego, ki gre po tej poti, nastopi ura “osamljenosti”. Tisti okoli njega, mu želijo iz vsega srca pomagati - razen tega, da si ne želijo z njim deliti tovarištva pri trdi disciplini na filozofovi poti. Hočejo, da bi z njimi delil sadove obilja, obenem pa ne sprejemajo pristne filozofske razlage, za katero je človek prepričan, da jo mora ponuditi, in gledajo z začudenjem na človekovo “nenavadno” predanost. Toda to ni “tovarištvo”. Edino dejansko tovarištvo lahko takšen človek najde le na tisti težji poti, na kateri obstaja, zaradi iskanja notranje poti, ki jo vsak, ki hodi na ta način, pozna le on sam - pristna vez prijateljstva.

Takšen človek si potem z vsem svojim srcem želi in upa, da bi mnogi prijatelji in dobro-misleči, s katerimi deli ure druženja, poznali dejanski notranji mir te druge poti - poti, ki je sočasno brez-krajna, pa vendar prisotna na vsakem kraju. Pot, katero je morda za kratek čas zanemarjal, vendar pa odkril, da je, zaradi tesnobe, ki jo to povzroča med njegovimi sestavnimi deli ali telesi, dejansko ne more.

Ta pot ni vidna. Ni je mogoče doseči z nobenimi fizičnimi sredstvi. Niti ni mogoče njene dejanskosti “podeliti” s pomočjo vere ali usluge ali celo moči. Ta poseben “preblisk” je morda tisto, kar imajo ljudje v mislih, ko so prepričani, da so pridobili Božansko Razodetje. Ker pa ne vključuje nikakršnega “prepričanja” ali “verovanja” si je ta preblisk mogoče napačno predstavljati, pa čeprav je dejanski.

Nekateri verjamejo, da so instrument, preko katerega se giblje nek aspekt Božanskega Duha, včasih imenovanega Krist. Lahko je temu tako. Vendar pa v Znanosti Duše ne obstaja noben nadomestek za filozofsko disciplino, ki je natančen proces in ki mora samo-nadzorovati samo-obvladujoča se enota. Ta vrsta discipline ni “razodetje”, ampak odločno napredovanje po poti razsvetlitve.

Kaj ta dejansko je, lahko resnično ve le popotnik po tej poti, ki pa nima na voljo nobenega načina, na katerega bi jo predal, razen da pokaže na način, na katerega so po njej hodili prej drugi. Rečeno je bilo, da “tisti, ki VEDO, ne govorijo - in da tisti, ki govorijo, ne vedo.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji