Zdravje in duhovno življenje
Geoffrey Hodson

Izvleček iz For the Love of Life.

Zdravje je tisto stanje, v katerem trije osnovni procesi Narave - vsrkavanje (absorbcija), presnavljanje (asimilacija) in izločanje (eliminacija) - delujejo v posamezniku v polni meri in v popolni harmoniji ter ravnovesju.

Življenje je dostopno v izobilju na vseh ravneh. Narava odreja, da bo valovalo skozi nas, nas ohranjalo popolnoma zdrave v vsakem nosilcu (telesu), v skladu z našim položajem v evoluciji.

Za aspiranta proti Duhovnemu Življenju je izredno pomembno, da je popolnoma zdrav. Njegova prva dolžnost je stanje popolnega zdravja do tiste mere, kot to dopuščata Karma in njegov ustroj, in da se prepriča, da ni ničesar v njegovem življenju, kar bi mu preprečevalo, da bi dosegel ta ideal.

Preglejmo nekatere od činiteljev, ki so pomembni za doseganje zdravja. Tudi tu bo pristop, glede na to, da je aspirant stopil v stik z duhovnimi silami, drugačen kot pri človeku, ki tega še ni naredil; kajti, to kar ne bi škodilo slednjemu, bi lahko bilo zelo škodljivo za prvega, katerega subtilnejša telesa, kot tudi fizično telo, postajajo bolj občutljiva in odzivna z njegovim napredovanjem na Poti in postajajo kanal za okultne sile.

S tega zornega kota je morda psihološki činitelj je najbolj pomemben. Obstajati mora čim večja možna mera harmonije med notranjim idealom, varno spravljenem v Egu, in njegovim zunanjim izražanjem, preko uma, čustev in fizičnega delovanja. Pomanjkanje harmonije med našimi ideali in našimi dejanji vzbudi trenje in ovira valovanje Božanskega Življenja skozi nosilce, kar povzroči odpor v mentalnem, čustvenem in fizičnem telesu, ki se odraža kot bolezen in bolečina.

Dalje, med tipom odpora in nosilcem, v katerem se odvija, in med vrsto bolečine, ki se razvije, ter med delom telesa, v katerem jo občutimo, obstaja sistem ustreznosti.

Bolečina je zato naš najboljši prijatelj in naš učitelj, še posebej na zgodnjih stopnjah našega razvoja. To se kaže v delovanju strahu, vznemirjenosti in osebne skrbi za telo. Kot rezultat slabih navad, se v mentalnem in čustvenem telesu oblikujejo področja zastajanja; in če je zlo vztrajno, potem vpliva tudi na eterični dvojnik, dokler se končno stanje ne objavi kot bolečina v fizičnem telesu. Ta manifestacija je lahko rak, vnetje žlez, živčni nered, glavobol ali izguba vitalnosti, ki ji sledi živčna izčrpanost. Subtilna telesa in fizično telo postanejo odvisna od sil, s katerimi pridemo v stik takoj, ko poskušamo z duhovnim življenjem.

Tako je s celotnim našim ravnanjem v vsakodnevnem življenju; če v njem obstaja zanikanje načel, ki jih skušamo izpopolniti, potem ne moremo pričakovati, da bi bili, in dejansko ne moremo biti, popolnoma zdravi.

Zato je nujno za vsakega od nas, da opravi celovito in neosebno preiskavo samega sebe, pri čemer mora uporabiti kot ključ naslednje testno vprašanje: “Ali moje razmišljanje, čutenje in delovanje resnično odraža ideal, ki ga skušam doseči?” Če dobimo negativen odgovor, se pred nami, kot poštenimi moškimi in ženskami, odpirata dve poti. Prva je, da opravimo odločen in trajen poskus samo-odpovedovanja in samo-urjenja, tako da bo življenje ustrezalo besedam. Druga pa je, da nadaljujemo s popuščanjem in prenehamo z izpopolnjevanjem.

Prva je morda težja, toda tudi druga ima svojo vrednost, kajti če ji sledimo postanemo pošteni. Za tiste med nami, ki skušajo živeti duhovno življenje, je poštenost absolutno bistvena vrlina. Poskus, da bi hodili po srednji poti, ter ohranjali tako popuščanje kot izpopolnjevanje, nas bo pripeljal do popolne izgube tako duhovnega kot fizičnega zdravja.

Res je, da lahko zakrpamo fizično telo in dosežemo začasno imuniteto pred učinki napak, vendar pa ne moremo doseči trajnega zdravja v tem življenju in v naslednjih, dokler ga ne zgradimo na tej temeljni osnovi, ki smo jo podčrtali.

Ne moremo biti zdravi, če smo v našem življenju zaskrbljeni, potrti, ljubosumni, kritični, kruti, sebični in nagnjeni k prestrašenosti; če smo osebni in malenkostni, egoistični, osredotočeni nase, hladni in neljubeči v naših odnosih do soljudi.

Ne moremo biti zdravi, če popuščamo nižjim čustvom, nizkim strastem, ali če smo nezvesti, in če bežimo od naših odgovornosti do staršev, krvnih sorodnikov, do žene in otrok.

Ne moremo biti zdravi, če prelomimo temeljni zakon ljubezni in povzročamo bolečine drugim, namesto da bi se odpovedali osebnemu poveličevanju in samo-zadovoljevanju.

To so zakoni v duhovnem življenju, in če želimo slediti klicu želje, posvetne poti, potem to tudi odkrito naredimo; bodimo pošteni glede tega, in si ne domišljajmo, da živimo višje življenje in se predajamo veliki stvari.

Čeprav te trditve lahko zvenijo kot pridiga o etiki, pa so temeljno povezane z zdravjem, in vsak poskus zdravljenja, najsi sebe ali drugih, ki se ne začne s temi osnovnimi načeli, bo le površen in začasen ter obsojen na neuspeh.

Načela

Temeljna načela so:

1. Vzrok bolezni je okvara značaja, ki omogoča karmične prestopke.

2. Slabo zdravje je posledica klica Narave, ki želi pritegni pozornost na pomanjkljivost.

3. Fizično zdravljenje, ki se ne dotakne značaja, ne more biti uspešno.

4. Vzgojno urjenje mora zato spremljati fizično terapijo, zato da nevarnost ponovitve dejanj, ki povzročajo bolezen, omejili na minimum.

5. Zdravljenje, ki zatre ali celo odstrani le čisto fizične simptome, ne moremo imeti za resnično zdravljenje.

Iz tega vidimo, da se zdravilna praksa ne sme omejiti le na medicinsko obravnavo. Tisti, ki jim je do tega, da bi se resnično usposobili, se bodo odprli polju nad-fizičnega in vzgojnega zdravljenja. Tisti, ki si želijo vključiti zdravljenje v svoja prizadevanja po duhovnem življenju, lahko dosežejo koristne in trajne rezultate le z naslednjo preprosto metodo:

Namen te metode je dvigniti trpečega v prisotnost Velikega Zdravilca Sveta, ga preplaviti z Zdravilno Močjo Gospoda Krista, z molitvijo, da bi ga lahko razsvetlilo resnično razumevanje razloga za njegovo trpljenje. Namen duhovnega zdravljenja ni nujno odstraniti fizične simptome; če se to zgodi, kakor pogosto se, toliko bolje. Glavni namen je razsvetliti pacienta z novo vizijo življenja mu dati razumevanje, da bi lahko presegel pomanjkljivosti značaja, in ga napolniti z močjo, ki jo lahko uporabi, ob preudarnosti ega, za obnovitev harmonije svoje celotne narave.

O trpečemu moramo vedno razmišljati kot o popolnoma zdravem človeku, o žareče srečnemu, ki oddaja svetlobo in moč Gospoda Krista.

Prisotnost in sodelovanje angelov je zelo pomembno pri tem delu. Oni vnašajo svoje lastne in dinamične življenjske sile, ki bdijo nad pacientom, ter obenem ohranjajo in usmerjajo spuščajoče se sile, ki jih je priklical zdravilec.

Boljše rezultate morda dosežemo tudi s predhodno meditacijo, v kateri si zdravilec prizadeva pritegniti in postati eno z Gospodom Kristom, se dotakniti “roba Njegovega oblačila”. Nato lahko On dvigne trpečega v zvezo s Seboj, da bo skozenj svetila Njegova svetloba.

Temu sledi zdravilna molitev, s katero lahko prikličemo Kristovo zdravilno moč in blagoslov

“Naj zdravilna moč Gospoda, Krista sestopi v .... in naj ga spremljajo sveti angeli.”

Zdravilec bi nato moral ostati miren, ohranjati molitveno-misel v tem miru in vizualizirati pacienta v Kristovi Prisotnosti in obkroženega s skupino sijočih angelov.

Bralec bo opazil besednjak te molitve, ki ne prosi po tem, da bi bil trpeči ozdravljen; če prosimo za tak določen učinek, potem bi morala molitev vedno vključevati tudi besede, “če je to zanj najbolj prikladno”.

(Bolj popolna navodila za zdravljenje in pomoč drugim boste našli v naslednjih avtorjevih knjigah: Thus Have I Heard, Angels and the New Race in The Brotherhood of Angels and Men.)

Aspirant po zdravilni moči bi si moral nenehno prizadevati, da poveča globino in moč svojega sočutja do trpečega v vsaki obliki.

Sila človeške ljubezni in usmiljenja ni nikoli zaman, ampak se skrbno ohranja. Še najmanjša misel sočutja do posameznika zmanjša trpljenje celote. Mi moramo zato preplaviti našo celotno naravo z najglobljim sočutjem in s tem dejanjem zmanjšati težko karmo bolezni, ki visi nad svetom. Mislite ljubeče in zmanjšajte sovraštvo; mislite na srečo in zmanjšajte žalost; mislite na zdravje in zmanjšajte bolezen, kajti te misli pripadajo sončni svetlobi manifestacije in večajo svojo moč, tako da ljudje postanejo manj dovzetni za vpliv teme, iz katere izhaja bolezen.

Če bomo dovolj močni v sočutju in ljubezni, bomo lahko zdravili že samo s tem, kajti to sta mogočni sili. V tisti meri, kot ju lahko izražamo, smo resnični zdravilci naših soljudi. Vsak nesebičen napor, da bi olajšali trpljenje, najsi se takoj ali ne odrazi v fizičnem uspehu, določno manjša bolno karmo človeštva.

Človeku je bila dana svobodna volja, da bi lahko postal bog, vse-mogočen, vse-veden in vse-prisoten. Najprej jo uporablja za nepravičnost in zato trpi. Iz trpljenja se uči, da jo začne uporabljati le za pravilno ravnanje, v katerem prebiva pravičnost. Na koncu se njegova volja naravno in vedno usmeri v dobro. Tak je namen trpljenja, tak je tudi cilj človeškega življenja, ki si ga želi doseči duhovni novinec v čim krajšem času, zato da bi bolj učinkovito zdravil in pomagal svetu.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, June 1990. Izvleček iz For the Love of Life, maj 1983, p.o. box 41584, Tucson, Arizona, USA.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji