Večna Filozofija
Aldous Huxley

Uvod v Bhagavad-Gito (v prevodu Swamija Prabhavanande in Christopherja Isherwooda).

Prešlo je že več kot petindvajset stoletij, odkar je bilo prvič zapisano to, kar je bilo poimenovano Večna Filozofija; in v toku teh stoletij je ta vedno znova in znova našla nek nov izraz, enkrat delen, enkrat popoln, enkrat v tej, enkrat v drugi obliki. V Vedanti in hebrejskih prerokbah, v Tao Teh Kingu in Platonovih dialogih, v evangeliju po sv. Janezu in Mahayana teologiji, pri Plotinusu in Aeropagitih, med perzijskimi Sufiji in krščanskimi mistiki srednjega veka in renesanse - Večna Filozofija je govorila v skoraj vseh jezikih Azije in Evrope in uporabljala izrazoslovje in tradicije vsake od višjih religij. Toda pod vso to zmedo jezikov in mitov, lokalnih zgodovin in posebnih naukov, ostaja najvišji Skupni Činitelj, ki je Večna Filozofija, v tem, kar bi lahko imenovali njeno kemično čisto stanje. Ta končna čistost se seveda ne more izraziti z nobeno besedno izraženo filozofijo, pa četudi je ta izraz lahko še tako ne-dogmatski, še tako premišljeno sinkretističen. Že samo dejstvo, da je zapisana v določenem času, s strani določenega avtorja, ki uporablja ta ali oni jezik, samodejno vsiljuje določeno sociološko in osebno pristranskost na ta način izraženih naukov. Le v dejanju kontemplacije, ko so presežene besede in celo osebnost, je dejansko mogoče spoznati čisto stanje Večne Filozofije. Zapisi, ki so jih pustili za sabo tisti, ki so jo spoznali na ta način, jasno povedo, da so vsi ti, najsi je bil to hindujec, buddhist, Hebrejec, taoist, kristjan ali musliman, poskušali opisati isto, v bistvu neopisljivo Dejstvo.

Izvirni sveti spisi večine religij so poetični in nesistematični. Teologija, ki na splošno prevzema obliko utemeljenega komentarja parabol in aforizmov svetih spisov, se običajno pojavi na kasnejši stopnji zgodovine religije. Bhagavad-Gita zavzema vmesen položaj med svetim spisom in teologijo, kajti povezuje poetično kakovost prvega in jasno metodičnost druge. Knjigo bi lahko opisali, kakor piše Ananda K. Coomaraswamy v svoji čudoviti knjigi Hinduism and Buddhism, “kot izvleček celotnega Vedskega nauka, ki ga najdemo v začetnih Vedah, Bramanah in Upanišadah; in ker je zato osnova vseh kasnejših dogajanj, lahko nanjo gledamo kot na gorišče vse indijske religije,” kar je tudi eden od najbolj čistih in najbolj celovitih povzetkov Večne Filozofije, ki je bil kdajkoli opravljen. Od tu njena trajna vrednost, ne le za Indijce, ampak za celotno človeštvo.

V jedru Večne Filozofije najdemo štiri temeljne nauke.

Prvi: pojavni svet materije in individualizirane zavesti - svet stvari in živali in ljudi in celo bogov - je manifestacija Božanske Osnove, znotraj katere bivajo vse delne realnosti in izven katere te ne bi obstajale.

Drugi: človeška bitja so zmožna, ne le vedenja o Božanski Osnovi na podlagi sklepanja, ampak lahko tudi uresničijo njen obstoj z neposredno intuicijo, nadrejeno dolgoveznemu umovanju. To neposredno poznavanje spaja spoznavalca s tistim, kar je spoznano.

Tretji: človek poseduje dvojno naravo, pojavni ego in večni Jaz, ki je notranji človek, duh, iskra božanskosti znotraj duše. Človek lahko, če to želi, istoveti samega sebe z duhom in zato z Božansko Osnovo, ki je iz iste ali podobne narave kot duh.

Četrti: človekovo življenje na zemlji ima le en cilj in namen: poistovetiti samega sebe s svojim večnim Jazom, da bi tako prišel do intuitivnega poznavanja Božanske Osnove.

V hinduizmu je prvi od teh naukov izražen z najbolj kategoričnimi izrazi. Božanska Osnova je Brahman, katerega ustvarjalni, podporni in preobrazbeni aspekti se manifestirajo v hindujski trojici. Hierarhija manifestacij povezuje neživo materijo s človekom, bogovi, Višjimi Bogovi in nediferenciranim Božanstvom onstran.

V Mahajana buddhizmu se Božanska Osnova imenuje Um ali Čista Luč Praznine, mesto Višjih Bogov pa zavzemajo Dhyani-Buddhe.

Podobna pojmovanja so popolnoma združljiva s krščanstvom in so jih dejansko gojili, določno ali naznačeno, mnogi katoliški in protestantski mistiki, ko so oblikovali filozofijo, ki bi ustrezala dejstvom, opazovanih z nad-racionalno intuicijo. Tako za Eckharta in Ruysbroecka obstaja Prepad Božanstva, ki je osnova Trojice, ravno tako kot je Brahman osnova Brahme, Vishnuja in Shive. Suso je celo zapustil sliko diagrama odnosov, ki obstajajo med Božanstvom, troedinim Bogom in bitji. Na tej zelo zanimivi in nenavadni risbi je veriga manifestacije povezana preko skrivnostnega simbola Božanske Osnove s tremi Osebami Trojice in nato Trojica, na spuščajoči se lestvici, z angeli in človeškimi bitji. Slednji imajo na voljo, kakor nazorno kaže risba, dve izbiri. Lahko živijo življenje zunanjega človeka, življenje ločene sebičnosti; v tem primeru so izgubljeni (kajti, po besedah Theologia Germanica, “v peklu ne gori nič drugega kot jaz”). Ali pa se istovetijo z notranjim človekom; v tem primeru se lahko, kakor kaže Suso, znova vzpnejo, preko spajajočega spoznanja, do Trojice in celo onstran te Trojice, v končno Spojenost z Božansko Osnovo.

V okviru muslimanske tradicije bi bila takšna racionalizacija neposredne mistične izkušnje nevarno ne-ortodoksna. Ne glede na to ima človek vtis, ko bere določena sufijska besedila, da so njih avtorji dejansko pojmovali al hagg, Realno, kot Božansko Osnovo ali Alahovo Združenost, ki je v osnovi dejavnih in osebnih aspektov Božanstva.

Drugi nauk Večne Filozofije - da je mogoče spoznati Božansko Osnovo z neposredno intuicijo, ki je višja od dolgoveznega umevanja - je mogoče najti v vseh velikih religijah sveta. Filozofa, ki se zadovolji zgolj s poznavanjem končne Realnosti - teoretično in na temelju govoric - je Buddha primerjal s pastirjem krav drugih ljudi. Mohamed uporablja celo še preprostejšo domačo metaforo. Za njega je filozof, ki ni spoznal njegove metafizike, zgolj kot osel, ki prenaša okoli tovor knjig. Krščanski, hindujski, taoistični učitelji niso pisali nič manj sočutno o absurdnih pretenzijah golega učenja in analitičnega razmišljanja. Po besedah anglikanskega molitvenika se naše večno življenje, sedaj in v bodoče, “nahaja v poznavanju Boga”; in to poznavanje ne izhaja iz logičnega sklepanja, ampak “iz srca”, je nad-razumska intuicija, neposredna, sintetična in brezčasna.

Tretji nauk Večne Filozofije, ki govori o dvojni naravi človeka, je temeljni nauk v vseh višjih religijah. Spajajoče poznavanje Božanske Osnove vključuje, kot nujen pogoj, samo-zatajevanje in dobrodelnost. Le s pomočjo samo-zatajevanja in dobrodelnosti lahko odstranimo zlo, norost in nevednost, ki sestavljajo stvar, ki jo imenujemo naša osebnost, in nam preprečujejo, da bi se začeli zavedati iskre božanskosti, ki razsvetljuje notranjega človeka in je sorodna Božanski Osnovi. S tem, ko se istovetimo s prvo, dosežemo spajajoče poznavanje druge. Ta empirična dejstva duhovnega življenja so bila na različne načine racionalizirana v okviru teologij različnih religij. Hindujci kategorično trdijo, da “ti si To” - da je notri bivajoči Atman isto kot Brahman. Ker v ortodoksnem krščanstvu ne obstaja istovetenje med iskro in Bogom, ga zamenja spojenost človeškega duha z Bogom - spojenost, ki je tako popolna, da se za njo uporabi beseda deifikacija (poboževanje); toda to ni spojenost istovetnih substanc. V skladu s krščansko teologijo je svetnik “deificiran” (postane božanski), ne zato, ker je Atman Brahman, ampak zato, ker je Bog vsrkal očiščen človeški duh v božansko substanco z dejanjem milosti. Zdi se, da gre v islamski teologiji za podobno razliko. Sufi Mansur naj bi dal besedama “združenost” in “poboževanje” dobesedni pomen, ki ga imata v hindujski tradiciji. Za naše trenutne potrebe pa je pomembno dejstvo, da ti dve besedi dejansko uporabljajo kristjani in muslimani zato, da bi opisali empirična dejstva metafizičnega spoznanja s pomočjo neposredne, nad-racionalne intuicije.

V zvezi s končnim človekovim ciljem v celoti soglašajo vse višje religije. Namen človeškega življenja je odkritje Resnice, spajajoče poznavanje Božanstva. Stopnja, do katere je to spajajoče poznavanje doseženo tu na zemlji, določa stopnjo do katere bo tega mogoče uživati v stanju po smrti. Kontemplacija o resnici je cilj, delovanje sredstvo. V Indiji, na Kitajskem, v starodavni Grčiji, v krščanski Evropi, so na to gledali kot na najbolj očiten in aksiomatičen del ortodoksnosti. Iznajdba parnega stroja je sprožila revolucijo, ne le v industrijskih tehnologijah, ampak v precej bolj pomembni meri v filozofiji. Ker je postalo mogoče postopoma izgrajevati vse bolj in bolj učinkovite stroje, je zahodni človek začel verjeti, da bodo ljudje in družbe samodejno zabeležile tudi ustrezno moralno in duhovno izboljšanje. Pozornost in vdanost se je začelo posvečati, ne Večnosti, ampak Utopični prihodnosti. Na zunanje okoliščine se je začelo gledati kot na bolj pomembne kot na stanja uma o zunanjih okoliščinah, in cilj človeškega življenja naj bi bilo delovanje, s kontemplacijo kot sredstvom za dosega tega cilja. Ti lažni in zgodovinsko zmotni ter heretični nauki se sedaj sistematično poučujejo v naših šolah in ponavljajo, dan za dnem, s strani tistih anonimnih piscev oglaševalskega kopiranja, ki, bolj kot katerikoli drugi učitelji, evropskim in ameriškim ljudem dandanes ponujajo njihovo trenutno življenjsko filozofijo. In ta propaganda je bila tako učinkovita, da so celo izpovedani kristjani sprejeli njihovo herezijo brez vprašanj in ne da bi se zavedali njene popolne nezdružljivosti z njihovo lastno ali z religijo kogarkoli drugega.

Omenjeni štirje nauki predstavljajo Večno Filozofijo v njeni najskromnejši in osnovni obliki. Človek, ki lahko izvaja to, čemur Indijci pravijo Jnana yoga (metafizična disciplina razlikovanja med realnim in pojavnim), ne potrebuje ničesar več. Ta preprosta delovna hipoteza je dovolj za njegove namene. Vendar pa je takšno razlikovanje izjemno težko in ga je težko izvajati, vsaj na začetnih stopnjah duhovnega življenja, razen s strani oseb, ki so obdarjene s posebno vrsto mentalnega ustroja. To je razlog, zakaj je večina predstavitev Večne Filozofije vključevala nek drug nauk, ki je potrjeval obstoj ene ali več človeških Inkarnacij Božanske Osnove, s posredništvom in milostjo katere, častilec dobi pomoč za dosego svojega cilja - tistega spajajočega poznavanja Božanstva, ki je človekovo večno življenje in blaženost. Bhagavad-Gita je ena od takšnih predstavitev. V njej je Krishna Inkarnacija Božanske Osnove v človeški obliki. Na podoben način sta Jezus in Gautama Inkarnaciji božanstva v krščanski in buddhistični teologiji. Toda medtem ko je v hinduizmu in buddhizmu možna več kot le ena Inkarnacija Božanstva (na katero se gleda tako kot da se je dejansko odvila), pa je za kristjane bila, in je lahko, le ena.

Neka Inkarnacija Božanstva in, v manjši meri, nekega teo-centričnega svetnika, modreca ali preroka je človeško bitje, ki ve, kdo je, in lahko zato učinkovito spominja druga človeška bitja na to, kar so si dovolili pozabiti: namreč to, da bi bili lahko tudi oni, če bi se odločili postati to, kar so dejansko že, večno združeni z Božansko Osnovo. Čaščenje Inkarnacije in kontemplacija o njenih svojstvih sta za večino moških in žensk najboljša priprava na spajajoče poznavanje Božanstva. Vendar pa je to, ali je s temi sredstvi dejansko mogoče doseči to poznavanje, že drugo vprašanje. Mnogi katoliški mistiki so potrdili, da je potrebno, na določeni stopnji kontemplativne molitve, na kateri, v skladu z večino avtoritativnih teologov, dokončno obstaja življenje krščanske popolnosti, odložiti vse misli o Inkarnaciji kot tiste, ki odvračajo od višjega poznavanja tega, kar se je inkarniralo. Iz tega dejstva so se porodila mnoga zmotna razumevanja in številne intelektualne težave. Tu je, na primer, to, kar piše opat Josh Chapman v svojih izvrstnih Duhovnih Pismih: “Problem sprave (ne zgolj spojitve) misticizma s krščanstvom je bolj težaven. Opat (Marmion) pravi, da je sv. Janez s Križa kot goba polna krščanstva. Lahko jo ožameš in ostane bogata mistična teorija. Zaradi tega sem kakšnih petnajst let sovražil sv. Janeza s Križa in ga imenoval buddhist. Ljubil sem sv. Terezo in vedno znova in znova prebiral njene stvari. Bila je najprej kristjanka, šele nato mistik. Nato sem odkril, da sem, vsaj kar se tiče molitve, zapravil petnajst let.” Pa vendar nato sklepa, da je, navkljub njegovemu “buddhističnemu” značaju, praksa misticizma (ali, če to povemo z drugimi izrazi, uresničevanje Večne Filozofije) ustvarja dobre kristjane. Lahko bi dodal, da ustvarja tudi dobre hindujce, dobre buddhiste, dobre taoiste, dobre muslimane in dobre Žide.

Rešitev problema opata Chapmana moramo iskati v področju, ne filozofije, ampak psihologije. Človeška bitja se ne rodijo istovetna. Obstajajo mnogi različni temperamenti in ustroji; in v okviru vsakega psiho-fizičnega razreda lahko najdemo ljudi na zelo različnih stopnjah duhovne razvitosti. Oblike čaščenja in duhovne discipline, ki so lahko dobre za enega posameznika, so lahko nekoristne ali celo zelo škodljive za drugega, ki pripada drugačnemu razredu in stanju znotraj tega razreda, na nižjem ali višjem nivoju duhovne razvitosti. Vse to je jasno predstavljeno v Giti, v kateri so psihološka dejstva povezana s splošno kozmologijo s pomočjo domnevnih gun. Za Krishno, ki tu govori v imenu hinduizma v vseh njegovih objavljanjih, je povsem normalno, da bi morali različni ljudje imeti različne metode in celo na videz različne cilje čaščenja. Vse poti vodijo v Rim - le če je seveda Rim tisto mesto, ki ga želi dejansko doseči popotnik, ne pa neko drugo. Podobna drža dobrohotnega vključevanja je, na nek način presenetljivo, v islamu lepo predstavljena v paraboli o Mojzesu in Pastirju, ki jo je zapisal Jalauddin Rumi v svoji drugi knjigi o Masnavi. Pa tudi v okviru bolj izključujoče krščanske tradicije so bili ti problemi temperamenta in stopnje razvitosti temeljito pretreseni v njihovem odnosu do načina Marije in načina Marte na splošno, in posebej v zvezi s pozivom in zasebno predanostjo posameznikov.

Sedaj moramo obravnavati etične razsežnosti Večne Filozofije. “Resnica,” pravi sv. Tomaž Akvinski, “je zadnji konec celotnega vesolja, in kontemplacija o resnici je glavni posel modrosti.” Na drugem mestu pravi, da moralne kreposti pripadajo kontemplaciji, sicer ne v bistvu, ampak kot nujna predpostavka. Z drugimi besedami, krepost, ni cilj, ampak nepogrešljivo sredstvo za doseganje poznavanja božanske realnosti. Shankara, največji od indijskih komentatorjev Gite, podpira isti nauk. Pravilno delovanje je pot do znanja, kajti očiščuje um; in le v um, očiščen sebičnosti, lahko vstopi intuicija o Božanski Osnovi.

Samo-odpoved je mogoče v skladu z Gito doseči s prakso dveh vse-vključujočih kreposti - ljubezni in ne-vezanosti. Slednja je ista stvar kot tisto “sveto ravnodušje”, pri katerem neutrudno vztraja sv. Francois de Sales. “Tisti, ki pripisuje vsako dejanje Bogu,” piše Camus, ko povzema učenje svojega mojstra, “in nima drugih ciljev kot le Njegovo Slavo, bo našel počitek povsod, celo med najbolj nasilnimi valovanji.” Tako dolgo, dokler v zvezi s sadovi delovanja prakticiramo to sveto ravnodušje, “nas ne bo nobeno zakonito delovanje ločilo od Boga; nasprotno, lahko postane sredstvo za tesnejšo spojenost.” Tu beseda “zakonito” priskrbi nujno usposobljenost za učenje, ki je brez nje nepopolno in celo potencialno nevarno. Nekatera dejanja so resnično zla ali neprikladna; in nobeni dobri nameni, nobeno njih zavestno žrtvovanje Bogu, nobena odpoved sadovom, ne more spremeniti njihovega bistvenega značaja. Svetega ravnodušja se je potrebno učiti skupaj z, ne le nizom zapovedi, ki prepovedujejo zločine, ampak tudi z jasnim pojmovanjem tega, kar je Buddha v Osmerni Poti poimenoval “pravilno življenje”. Tako je bilo za buddhista pravilno življenje nezdružljivo z izdelavo smrtnih orožij ali omam; za srednjeveškega kristjana je bilo jemanje obresti in razne monopolistične prakse sprejemljivo in je odtlej postalo legitimen dober posel. John Woolman, ameriški kveker, prinaša najbolj razsvetljujoč primer načina, na katerega lahko človek živi v svetu, medtem ko prakticira popolno ne-vezanost in ostaja ostro občutljiv za zahteve po pravilnem življenju. Četudi bi bilo zanj dobičkonosno in povsem zakonito, ko bi svojim kupcem v trgovini ponujal zahodno indijski sladkor in rum, pa Woolman tega ni počel, ker so bile te stvari proizvodi dela sužnjev. Na podoben način bi bilo zanj med njegovim bivanjem v Angliji tako zakonito kot prikladno, če bi potoval s kočijo. Ne glede na to pa je raje potoval peš. Zakaj? Zato ker je bilo mogoče udobje hitrega potovanja doseči le na račun velike krutosti do konj in najbolj krutih delovnih pogojev postrežkov. V Woolmanovih očeh je bil takšen način prevoza resnično nezaželen in nobena količina osebne ne-vezanosti ga ne bi mogla narediti za zaželenega. Zato si je nadel svoj nahrbtnik in hodil.

Na predhodnih straneh sem poskušal pokazati, da Večna Filozofija in njene etične razsežnosti predstavljajo Najvišji Skupni Činitelj, ki je prisoten v vseh glavnih religijah sveta. Potrditev te resnice ni bila nikoli bolj nujna kot v sedanjem času. Nikoli ne bo trajnega miru, če in dokler človeška bitja ne bodo sprejela filozofijo življenja, ki bolj ustreza kozmičnim in psihološkim dejstvom kot duševno bolna malikovanja nacionalizma in oglaševanje človekove apokaliptične usode v Napredku proti mehaniziranemu Novemu Jeruzalemu. Vse prvine te filozofije so, kot smo videli, prisotne v tradicionalnih religijah. Toda v obstoječih okoliščinah ni niti najmanjše priložnosti, da bi bila katerakoli od tradicionalnih religij univerzalno sprejeta. Evropejci in Američani ne bodo videli nobenega razloga, da bi se spreobrnili recimo v hinduizem ali buddhizem. In od ljudi v Aziji bi težko pričakovali, da bi se odpovedali svojim lastnim tradicijam zaradi krščanstva, ki ga izpovedujejo, pogosto iskreno, imperialisti, ki že več kot štiristo let sistematično napadajo, izrabljajo in tlačijo ter sedaj poskušajo končati delo uničenja z “vzgajanjem”. Vendar pa na srečo obstaja najvišji Skupni Činitelj vseh religij, Večna Filozofija, ki je bila vedno in povsod metafizični sistem prerokov, svetnikov in modrecev. Ljudje lahko ostajajo dobri kristjani, hindujci, buddhisti in muslimani, pa vendar združeni v popolnem strinjanju s temeljnimi nauki Večne Filozofije. Bhagavad-Gita je morda najbolj sistematična pisna predstavitev Večne Filozofije. Za svet v vojni, svet, kateremu mu primanjkuje intelektualnih in duhovnih predpostavk za mir in ki lahko le upa, da bo našel neko vrsto negotovega premirja, stalno kaže, jasno in nezmotljivo, na edino pot pobega iz samo-vsiljene nujnosti po samo-uničenju. Zaradi tega bi morali biti hvaležni Swamiju Prabhavanandi in g. Isherwoodu, da sta nam dala to novo različico te knjige – različico, ki jo je mogoče brati, ne le brez tiste topoglave estetske bolečine, ki so jo povzročili vse preštevilni angleški prevodi iz sanskrta, ampak z resničnim užitkom.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji