Kako naj meditiramo
Hossein Kazemzadeh Iranschär

Izvleček iz "Wie Sollen wir Meditieren".

1. Pomen in prednosti meditacije

Meditacija pomeni razmišljanje, spominjanje in opazovanje. Mistiki pod tem razumejo določeno poglabljanje, duhovno gledanje, doživljanje v globini duše, pogrezanje v notranjost, ki vodi do razsvetljenja duše. Človeška duša poseduje, kot iskra božanskega duha, v malem že vse, čeprav še neznane, ustvarjalne sile Boga. Meditacija je zato vzvišena dejavnost, ki presega običajno dogmatično molitev.

1. Meditacija privede človeka v neposredno zvezo z Bogom in v tolikšni meri razširi obzorje njegove zavesti, da slednji lahko zazna Božjo vse-navzočnost. Meditacija odstranjuje ovire, ki današnjega človeka ločujejo od njegovega Stvarnika.

2. Meditacija nas usposablja za prodiranje v svetišče naše duše, kjer prejmemo luč resnice in s tem spoznamo njeno pravo bistvo.

3. Meditacija človeka usposablja za spoznavanje skritih sil narave, njih obvladovanje in uporabo v korist človeštva, za to, da iz neizčrpnega vira večnega življenja črpa duhovno silo in luč ter ju posreduje drugim.

4. Meditacija vzpostavlja skladje med telesom, dušo in duhom, jih medsebojno usklajuje ter tako človeku zagotavlja enovit in skladen razvoj. Zato nam poklanja notranji mir in duševno spokojnost ter duhovno moč in telesno zdravje.

5. Meditacija je pomemben činitelj duhovne alkemije, kajti sublimira, oziroma spreminja našo grobo mentalno substanco in sile. Tesno je povezana s poznavanjem pravilnega dihanja, ki igra v ezoteriki tako pomembno vlogo. Mišljenje, predstavljanje in dihanje so najbolj pomembni instrumenti, ki jih v meditaciji uporablja ezoterik.

6. Meditacija nas usposablja za spoznavanje resnice, dobrote in lepote, ki tvorijo temeljno bistvo naše duše.

2. Meditacija je življenjska harmonija

1. Prava meditacija ustvarja pri človeku harmonijo med njegovim telesom, njegovim zunanjim življenjem in pravim bistvom njegove duše. Ponuja mu možnost, da se prepriča v obstoj in neumrljivost lastne duše.

2. Meditacija krepi povezanost centrov zavesti, tako v srcu kot v možganih. Odpira povezanost ter odstranjuje ovire med tema dvema poloma spoznavanja, tako da se lahko duhovne sile neovirano pretakajo od enega do drugega, s čemer ustvarja pravo ravnovesje in skladnost.

3. Prava meditacija obenem odstranjuje tudi vse neenakosti med prirojenimi lastnostmi, silami in funkcijami minljivih teles.

4. Prava meditacija ustvarja okoli duše sviloprejkinemu kokonu podoben duhovni ovoj, ki jo varuje še tudi po smrti. Po drugi strani pa ta ovoj omogoča in pospešuje notranje razsvetljenje.

3. Delovanje meditacije na telo

S pravilno meditacijo se lahko osredotočimo na centre zavesti v možganih ali v srcu ter tam vzpodbudimo k delovanju centre moči. S pomočjo ritmičnega in zavestnega dihanja lahko tok teh sil usmerimo v kateri koli organ v telesu. Z meditacijo je mogoče spremeniti življenjsko substanco, ki se nahaja v hrbtenjači, v ustvarjalno silo, ki nam prinaša duhovno luč, očistiti astralno in mentalno telo ter povečati njuno dovzetnost in sposobnost sprejemanja višjih vibracij. Tako, kakor fizična vadba krepi naše mišice, tako, na podoben način, meditacija krepi naša bolj fina telesa in njihove organe.

Meditacija poleg tega človeku omogoča obvladovati omahujoči razum in ga pripraviti do mirovanja, kajti notranje gledanje, ki nas poveže s predmetom ali dogodkom, o katerem meditiramo, je mogoče le ob mirujočem umu. Le v takšnih pogojih se lahko poglobimo v dolgo verigo vzročnosti, ki so vezane na predmet meditacije.

Namen meditacije

Ker nam meditacija posreduje duhovne sile, jo moramo izvajati z največjo možno predanostjo; njen namen pa naj bo vedno v dobrobit človeštva.

Cilj meditacije

Cilj meditacije je trojen: osvobajanje, razsvetljevanje in doživljanje združenosti.

Pogoj za pravilno meditacijo

Pogoj za pravilno meditacijo je koncentracija. To je popolna pozornost, ki je usmerjena na določen predmet. Že vsakdanje življenje nas navaja h koncentraciji, ki nam daje določeno trdnost in stabilnost ter s tem tudi napredek in rast. Brez zbranosti namreč nastaneta v našem življenju nered in nepotrebno trošenje sil. Celoten razvoj vesolja je en sam proces koncentracije ustvarjalnih sil, oziroma božanske volje.

Koncentracija je sestavljena iz treh stopenj, ki jih moramo v celoti obvladati.

Na prvi stopnji se koncentriramo na nek predmet, na primer, na neko rožo. Opazujemo jo nekaj minut, nato zapremo oči in si v duhu plastično predstavljamo njeno obliko in barvo. Pri tem si pomagamo tako, da v vseh njihovih podrobnostih najprej pozorno opazujemo steblo, nato pa liste in cvet. Enako storimo v primeru, ko si izberemo za opazovanje človeški obraz. Analiziramo ga od temena do brade ali obratno. Vsak del obraza posebej. Ta preprosta metoda je nujno potrebna in nam olajša vadbo. Z dolgotrajnejšo vadbo bomo dosegli, da bomo lahko z enim samim pogledom zajeli celotno sliko, tako kot nadarjen slikar, ki je sposoben v spominu ohraniti celoten vtis in nato doma sliko poustvariti v vseh njenih podrobnostih. Večina neuspehov pri meditaciji je povezana prav z omalovaževanjem teh preprostih vaj, ki so osnova višjih stopenj meditacije.

Druga stopnja koncentracije je predstavljanje nekega predmeta po spominu, in to v odsotnosti tega predmeta. Prisotnost predmeta v zunanjem svetu ni več potrebna. Doseči moramo, da se nam pred duhovnimi očmi prikaže predmet, na katerega nato vežemo svojo zavest, na enak način kot slikar, ki lahko riše brez predloge, ali glasbenik, ki lahko igra brez not.

Na tretji stopnji se koncentriramo na pojme ali abstraktne ideje. V tem primeru ne prihaja do nastajanja oblik ali slik, zato je to osredotočenost zelo težko doseči. Vendar pa si lahko pomagamo tako, da si ustvarimo neko nadomestilo. Tako si recimo lahko za pojem ljubezni predstavljamo nek center, iz katerega izhaja to, kar imenujemo čustvo ljubezni. Celo pojem ponižnosti si lahko pričaramo s prispodobo nekega bitja, ki moli, in iz katerega sevata spoštljivost in vdanost. Ta tretja stopnja čvrsto temelji na obvladovanju prvih dveh stopenj.

Za prvo stopnjo moramo razviti dar opazovanja, za drugo sposobnost predstave in za tretjo zmožnost razlikovanja.

Pri prvi vaji moramo razviti čute zaznavanja.
Pri drugi vaji sta udeležena zavest in spomin, ki sprejeto sliko odseva kot zrcalo. Ob tem moramo obvladovati čute.
Pri tretji vaji pa sodelujeta miselni organ in volja, čeravno mora volja delovati v vseh treh vajah, kajti slednja tako usmerja zavest, kakor na nek predmet usmerja svetlobo žaromet.

Ti trije načini koncentracije tvorijo osnovo meditacije, čeprav na višji stopnji prave meditacije nato vsi ti trije načini koncentracije odpadejo. Pri višji obliki meditacije namreč svoj um ali duh ne usmerimo več na nek pojem ali podobo, marveč naredimo nekaj povsem nasprotnega: izključimo vse misli in predstave. Um ostane pri tej obliki meditacije popolnoma tiho in čist, zaradi česar je bolj sprejemljiv za duhovno luč in notranje gledanje.

Odstranjevanje ovir pri meditaciji

Najbolj pogosta ovira pri koncentraciji je pojavljanje nezaželenih misli in podob, ki pretežno izvirajo iz doživljanja skozi dan, in ki so tako-rekoč sveže vtisnjene v spomin ter se pri večerni meditaciji pojavljajo kot prvi odziv na zbranost. To pojavljanje lahko preprečimo z določeno miselno predpripravo, tako, da si izberemo, bodisi neko prijetno sliko, ali pa neko vzpodbudno idejo ter se z njo nekaj časa miselno ukvarjamo. Leta bo potisnila nezaželene vtise globlje v podzavest in tako naredila prostor, oziroma nekako pripravila teren za želeno vajo v koncentraciji. Z vztrajno vadbo in vedno globljim razlikovanjem bomo z vsakim novim dnem lažje ugotovili, kako priti do prave zbranosti in kako odstraniti nezaželene ovire in motnje.

Ustvarjanje in ohranjanje notranjega ravnovesja

Skrivnost metode prave ustvarjalne mistike počiva v čistosti srca ter ravnotežju vseh življenjskih funkcij. Le-ta odklanja vsako pretiravanje, prekomerno naprezanje in enostranskost, saj prav slednje moti notranjo skladnost in zavira polno razvitje ustvarjalnih sil duše.

Omenili smo že, da sta srce in možgani rojevališči ustvarjalnih sil duše. Srce je območje, kjer se razodevajo ljubezen, verovanje, zavestnost in intuicija. Možgani pa so področje, kjer se porajajo mišljenje, razum in volja do duhovnega spoznanja. Pri nezrelem človeku delujeta ti dve središči ločeno in pogosto eno proti drugemu, zaradi česar se medsebojno zavirata, kar poraja notranje boje in neskladnosti. Ker je človek sestavljen iz telesa, duše in duha, je namen meditacije ta, da za te tri principe naše individualnosti ustvari ustrezne pogoje miru in skladnosti, sicer ne bi nastali ustrezni pogoji za sprejem tega, kar prinaša, oziroma omogoča sprejeti iz božanskega vira, prava meditacija.

Kot že vemo so trije glavni pogoji naslednji:

sprostitev fizičnega telesa,
očiščenje čustev, oziroma srca,
očiščenje misli, oziroma uma.

Seveda morajo biti ti trije pogoji izpolnjeni sočasno, saj so tesno povezani in soodvisni.

1. Sprostitev telesa je obvladovanje telesa v tolikšni meri, da ga ne vznemirja niti notranje delovanje niti zunanji vpliv.

2. Umiritev čustev je potrebno privesti do takšne stopnje, da našega srca ne vznemirjajo nobena čustva, najsi tista, ki prihajajo iz zunanjega sveta, ali pa tista, ki se samovoljno porajajo v naši notranjosti. Doseči moramo neke vrste nevtralno opazovanje in neprizadetost.

3. Umiritev miselnega principa, in predvsem uma, pomeni neobčutljivost za vse negativne vplive, ki slednjega nenehno obdajajo in ki vplivajo na miselno ter zaradi tega tudi na čustveno odzivanje. Le v takšnem stanju lahko ohranimo jasno zbranost.

Sprostitev telesa

To seveda ni neka vrsta dremavosti, ampak izredna pozornost. Sprostitev dosežemo takrat, ko:

1. so vsi telesni deli, katerih gibanje je sicer odvisno od naše volje, na primer, glava, roke, noge, razbremenjeni do te mere, da ne čutimo več njihove navzočnosti;

2. morebitno gibanje določenega dela telesa, na primer, premikanje roke, kašljanje in podobno, ne vpliva na druge dele telesa;

3. ne čutimo potrebe, da bi dosegli bolj globoko sprostitev.

Pomembna je drža telesa. Hrbtenica naj bi bila čimbolj vzravnana, prsni koš in ramena pa povsem sproščena, brez utesnjenosti. Nekateri ljudje se počutijo bolj ugodno, če lahko hrbet naslonijo na neko oporo, na naslon ali blazino. Način sedenja ni najbolj pomemben. Tako ni nujno, da sedimo na tleh ali na blazini in v jogijskem položaju s prekrižanimi nogami v tako-imenovani lotosovi drži, saj je za večino starejših oseb, ki te niso vajene že od mladosti, ta drža prenaporna in prej škodljiva kot koristna, saj takšen telesni napor preprečuje pravo sprostitev, ki je, kakor smo rekli, predpogoj.

Izbrati moramo primeren sedež, primerne višine, ki bo ustrezal velikosti telesa. Ob sedenju naj roke počivajo na kolenih, z dlanjo obrnjeno navzdol in brez kakršnega koli pritiska. Takšna drža dobro vpliva na pretakanje energetskih tokov.

Pomemben je tudi izbrani kraj. Za uspeh je predvsem na začetku potreben prostor, na katerem nas ne bodo motili drugi ljudje. Dobro je, če uporabljamo vedno isti prostor, saj se tako pozitivno delovanje nadaljuje tudi po zaključeni meditaciji. Ozračje se iz dneva v dan dograjuje in pozitivno deluje na uspešnost naše meditacije.

Pomemben je tudi čas meditacije. Zelo koristno je, če jo izvajamo vedno ob isti uri. Seveda moramo vsakemu posamezniku prepustiti, da v svojem življenjskem okolju sam odkrije tako-imenovani življenjski ritem in v danih pogojih izbere ustrezen čas za meditacijo, najsi zjutraj, opoldan ali zvečer, seveda odvisno od tega, za koliko meditacij dnevno se odloči. Pri tem je zopet odločilnega pomena namen meditacije.

Mislim, da lahko nekateri ljudje za kraj svojega meditiranja z veliko koristjo uporabijo tudi razne kultne stavbe (cerkve ali celo umetnostne galerije ali muzeje). Če pa je kraj meditacije domače okolje, je le-tega potrebno prilagoditi morebitnim sostanovalcem.

Prav tako je pomemben činitelj prehrana. Predvsem mislim na čas prehranjevanja. Ni namreč dobro, če meditiramo takoj potem, ko smo se najedli, kajti ob polnem želodcu nastopita dve oviri: tiščanje in prebavljanje, ki ga spremlja zaspanost, kar nas oddaljuje od popolne sproščenosti.

Že od nekdaj je znano, da je zelo primeren čas za izvajanje meditacije čas sončnega vzhoda in zahoda. Če je meditacija namenjena drugim, je bolj ustrezen nočni čas, kajti takrat verjetno dotična oseba že spi in je v podzavesti bolj dovzetna, njena mentalna in čustvena dejavnost pa zmanjšani na minimum.

Pri ljudeh, ki so že prebrodili osnovne ovire in dosegli višjo zmožnost samo-obvladovanja, sam kraj, kakor tudi čas meditacije, ni tako pomemben. Ti redki mistiki živijo tako-rekoč v naročju večnosti in večne blaženosti.

Na razpoloženje ob predpripravi na meditacijo imajo pomemben vpliv različni pripomočki. Naj jih na kratko omenim:

1. Razne slike - podobe svetnikov, angelov, prerokov ali naprednih gurujev ali celo rishijev, skratka bitij, ki so naš vzor ali ideal, s katerim postopoma vzpostavljamo čustveno in miselno povezavo.

2. Razne cvetice, ki ponazarjajo ustvarjanje v naravi ter s svojimi vonjavami ugodno delujejo na zaznavne centre našega telesa.

3. Ogenj, ki ponazarja očiščevalne sile božanskega duha v človeku. V preteklih generacijah je imel ogenj, oziroma kres, veliko vlogo. Ljudstva, ki živijo v stiku z naravo, še dandanes nadaljujejo s to tradicijo.

4. Sveče so še danes priljubljen pripomoček za ustvarjanje vzdušja in primernega okolja za meditacijo. Že sveča sama po sebi je simbol za razsvetljenje, ki ga prinašata in ponazarjata samo-žrtvovanje in samo-darovanje.

5. Prižgano kadilo oddaja zaradi svoje sestave najrazličnejše vonjave, ki delujejo na zaznavne centre. Obenem kadilo vzpostavlja, tako kot ogenj in sveče, nevidno vez z elementali in devami, kar je sicer opisano v poglavju o obredih, a ni odveč, če to omenim tudi ob tej priložnosti.

6. Pomembno vlogo igra tudi voda, pa najsi gre za čisto meditacijo, ali pa za obred.

7. Enkratno razpoloženje za katero koli vrsto meditacije nam nudi pogled na zvezdno nebo, ki se nam nudi v jasni noči, najsi je to v naravi, ali pa na primernem kraju v mestu. V naši notranjosti pogled na neizmerne širjave nujno izzove določeno doživetje, ki ga naša duša hrani v svojih globinah kot zapis trajnega obstoja in združenosti našega porekla, katerega neovrgljiva priča je zvezdnato nebo.

Način življenja

Osnovna misel ali vodilo našega življenja naj bo trditev, da se nobenemu idealu ni mogoče približati brez žrtve. Žrtev je predvsem naš dosedanji način življenja in mišljenja. Pri tem ne gre za neko popolno revolucijo našega ustaljenega življenjskega reda, ampak za postopno prilagajanje temu, kar sledi naši odločitvi, da bi notranja luč razsvetlila našo nižjo naravo.

Prvi korak bi moral predstavljati naš interes in predvsem naše prepričanje, da odločitev temelji na prepričanju, da takšna pot resnično obstoja in da vodi proti cilju, ki je realen. Nadalje se moramo zavedati in biti prepričani v obstoj kozmičnega zakona, da se noben napor ne izgubi v prazno in da vsakršno prizadevanje rodi določen uspeh. Pri tem pa nam mora biti jasno, da za to pot potrebujemo odločnost, pogum, pripravljenost na odpoved marsikateri stvari, ki nas ovira, in predvsem veliko vztrajnost. Takšno notranje hrepenenje odstrani vse dvome, kolebanja in neodločnosti.

Priporočljivo je, da telo navadimo na brezmesno hrano. Seveda pri tem lahko uspemo le počasi. Marsikdo se odloči za takojšnjo opustitev mesne prehrane, a se pozneje zopet povrne k staremu načinu prehranjevanja. To samo po sebi ni nič slabega in tragičnega. Pri določeni vztrajnosti ta navada odpade sama po sebi in se na koncu izkaže kot povsem nepomembna. Vendar pa bi rad na tem mestu poudaril, da je za višje stopnje meditacije čista vegetarijanska prehrana neizogibno nujna.

Ker ima hrana, ki jo uživamo, glavni delež pri obnavljanju telesa, je seveda od nje odvisna sprememba v ustroju in kakovosti našega fizičnega telesa ter s tem zmožnost odzivanja na višje vibracijsko delovanje.

Tako kot je za fizično telo pomembno s kakšno hrano ga vzdržujemo, tako je tudi za drugi dve telesi, čustveno in miselno, pomembno, s čim ju izgrajujemo. Naša čustva neprestano dopolnjujejo ustroj našega čustvenega, astralnega telesa, kakor tudi misli vplivajo na zgradbo mentalnega telesa. Ta trojna vrsta prehrane je torej odločilnega pomena pri doseganju našega cilja, iz česar nedvoumno izhaja, da mora zaradi tega priti do določene spremembe v načinu našega življenja.

Vendar pa naše prizadevanje ne more in ne sme niti v najmanjši meri spremeniti vsebine našega življenja glede odnosov do bližnjih in do družbe, katere del smo. Ne potrebujemo askeze, ki bi nas odvračala od izpolnjevanja naših družbenih obveznosti ter nas gnala v neko samoto. Kdor zaradi doseganja samo-izpolnitve beži pred karmičnimi obveznostmi, še ni zrel, da bi stopil v vrste tistih, ki so že postali služabniki resnice.

Pomembno je tudi to, da razvijemo strog čut za dostojnost in druge vrline, ki so značilne za dobro vzgojenega človeka. Danes še nimamo trdnih dokazov, s katerimi bi lahko znanstveno katedro prepričali v trdno vzročno zvezo med vrlinami in pregrehami na eni strani ter telesnimi težavami in udarci usode na drugi. S tem bi rad povedal, da se pravilni način življenja in pravilna meditacija medsebojno dopolnjujeta. Ker pa se ljudje na različnih stopnjah razvoja razlikujemo v mnogih lastnostih in sposobnostih, je tudi uspeh pri meditacijskih vajah zelo različen. Nekateri dosežejo svoj cilj že po nekaj mesecih, drugi pa za to potrebujejo več let. Pomembna je vztrajnost in izogibanje vsaki misli na neuspeh.

Očiščenje značaja

Značaj je stekališče vseh človekovih občutkov. Je, če to povemo simbolično, zrcalo našega duševnega življenja. V mistiki značaj obravnavamo enako kot podzavest, zato imamo srce za fizični organ ali center, preko katerega se razodeva stanje našega značaja.

Značaj je laboratorij naših občutkov in duševnih tokov. V njem se stekajo naši občutki, nagoni, poželenja, želje in zaznavanja, bodisi dobra ali slaba, visoke ali nizke vrste. Mešajo se med seboj, tvorijo nove oblike in se spreminjajo v bolj ali manj močne gonilne sile. Pogosto namesto značaja napačno uporabljamo besedo duša.

Preden bom pojasnil pomen in pomembnost čiščenja značaja, bi rad še enkrat poudaril, da mora sproščanje telesa in čiščenje značaja, čustev in misli, potekati sočasno in brez pretiravanja. Ti trije vidiki zemeljskega življenja, fizično, astralno in mentalno telo, namreč tvorijo enotnost in so medsebojno odvisni.

Kako čistimo naš značaj

Mistik je tisti človek, ki se je osvobodil vseh strupov in zajedalcev ter negativnih občutkov in nagonov. Da bi to dosegli, moramo spoznati vse tri zakone, ki vladajo našemu telesu, značaju in razumu. Zapovedi in prepovedi, ki temeljijo na avtoriteti, današnjemu človeku ne ustrezajo, saj je navajen, da preveri vsak ukaz in da ga sprejme šele potem, ko ga v to prepriča spoznanje razuma. Rad bi opozoril na dvoje stvari. Prvič, kako mistik premaga negativni vpliv strahu; in drugič, kako v sebi prebuja in trajno ohranja pozitivno in konstruktivno ljubezen do Boga.

1. Pravi mistik se ne boji smrti, ker ve, da je ta samo potrebni počitek za njegovo dušo, sprememba oblačila, tako-rekoč prečkanje oceana ob prehodu z enega na drugi breg. Smrt je njegov prijatelj in ne sovražnik.

2. Ne boji se bolezni, ker ve, da je ta naravno očiščevalno sredstvo, ukrep za ponovno vzpostavitev porušenega skladja. Zanj je to vzpodbuda za razmislek o kršitvi zakona življenja. Da bi odstranil vzroke bolezni, skuša spoznati zakone življenja.

3. Ne boji se udarcev usode, ker ve, da so zgolj uveljavljanje vzrokov, ki jih je spočel sam. Zanj je trpljenje lestev, ki vodi do vrha razvoja in popolnosti, spodbuda za razvoj skritih sil. Kdor ne pozna trpljenja, dejansko ne more občutiti blagoslova blaženosti.

4. Ne boji se revščine in bede, ker ve, da je bogastvo srca edino pravo bogastvo. Kdor je bogat v dobroti in ljubezni, ne pozna uboštva.

5. Ne boji se storjenih grehov, saj jih s tem ne more odstraniti, ampak jih obžaluje in jih skuša poravnati z dobrimi deli.

6. Ne boji se prihodnosti, ker ve, da je ta odvisna od njegovih sedanjih dejanj. Ve, da bo v prihodnosti vsakdo žel to, kar seje v sedanjosti. Zato seje seme dobrih del in misli ter s tem tlakuje svojo srečno prihodnost.

7. Ne boji se niti Boga, ker ve, da je Bog vse-obsegajoča ljubezen in pravičnost in da je kakršen koli strah neutemeljen in nesmiseln. Zaveda se, da si pekel in paradiž ustvarja v lastnem srcu. Do Boga čuti le strahospoštovanje, ki pa je tvorno, ne pa razdiralno kot je strah.

Boji se le samega sebe, to je, svojega nižjega jaza, ki ga s tako lahkoto vara in zavaja. Zato ga skuša pravilno in temeljito prevzgojiti, obrzdati in spremeniti v poslušnega služabnika. Modri človek se bori proti vsem negativnim in razdiralnim občutkom.

1. Pravi mistik ne more sovražiti, ker je njegovo srce napolnjeno z božansko ljubeznijo. On pozna duhovni zakon, po katerem sovraštvo poraja sovraštvo, ki se okrepljeno vrača k njemu samemu. Zato iz svojega srca prostovoljno izruje ta plevel.

2. Ne pozna zavisti, ker ve, da zavist izhaja iz revnega srca; njegovo srce pa je bogato. Zato s pogumnim žrtvovanjem premaguje to lokavo pregreho.

3. Ne pozna lakomnosti, ker ve, da so posvetne dobrine minljive in vredne njegove pozornosti le toliko, kolikor lahko z njimi koristi človeštvu. Zato za časa svojega življenja te dobrine posreduje drugim.

4. Ne pozna nečimrnosti, ker ve, da je domišljavost sad samoprevare in zablode ter leglo mnogih nezaželenih lastnosti.

5. Ne pozna jeze, ker je le-ta znak nevednosti in zasužnjevanja duše; njegova duša pa je svobodna. Ve, da jeza uničuje življenjsko silo in v telesu ustvarja razkrajajoče strupe.

6. Ne pozna sebičnosti, ker čuti, da je eno z vsem človeštvom in vsemi bitji. Ne živi le za sebe, ampak tudi za druge. Na svet gleda z božanskimi očmi, ker pozna zakone vesolja. Na njegovi poti do sreče ga spremljata prijateljsko žrtvovanje in darežljivost.

7. Ne pozna sovraštva, kajti žar njegove goreče ljubezni v njegovem srcu razkroji vso vsebino sovraštva. Nima niti notranjih niti zunanjih sovražnikov, kajti vse je premagal tako, da jih je spremenil v prijatelje.

Kako se učimo očiščevanja značaja

Iz lastnih izkušenj vemo, da nam le poznavanje nujnosti in prednosti nekega delovanja nič ne koristi. Poznavanje moramo doživeti in spremeniti v delovanje. V praksi je očiščevanje našega značaja le izvajanje vrlin. Pomanjkljivosti, oziroma razvade, so dejansko le zlorabljene vrline. Mnogi se zavedajo svojih negativnih lastnosti, ki so lahko celo nevarne, pa vendar storijo za to, da bi se jih osvobodili, le malo ali nič. Pri tem gre za pomanjkanje znanja, vztrajnosti in za šibko voljo.

Morali bi si neprestano prizadevati po:

1. jasni sliki o nevarnosti razvad in prednosti vrlin;

2. sprejemanju sklepa o brzdanju vseh razvad našega nižjega jaza.

3. To nam bo omogočila vztrajna, zavestna vadba. Tako bomo iz dneva v dan lažje dosegali uspehe in prevzgojo nižjega jaza. Vse napake, ki jih počne naš nižji jaz, moramo vsakodnevno ocenjevati ter ga usmerjati na začrtano pot. Vsakodnevni pregled celodnevnega početja, za katerega je najbolj primeren večerni čas pred spanjem, nudi učinkovito metodo samo-vzgoje.

Urjenje v božanski ljubezni

Poleg navedenih, pozna mistik pozna, še neko višje sredstvo, ki je krona vseh sredstev očiščevanja - božansko ljubezen. Tako kot se človek predaja neki osebi, ki mu predstavlja ideal, tako se mistik prepušča božanski volji in ljubezni, ker je to zanj ideal vseh idealov, ki v največji meri združuje vse popolnosti, ki si jih lahko predstavlja človek. V Bogu vidi najvišjo inteligenco, modrost, čistost, dobrohotnost, resnico, lepoto in ljubezen. Mistik ljubi Boga s povsem drugačno ljubeznijo kot jo pojmujemo mi. Boga ljubi z vso svojo dušo in vsem svojim srcem. Iz poslušnosti do svojega ljubljenega Boga se osvobaja vseh svojih slabih lastnosti in pregreh, ker ve, da so te v nasprotju z voljo ljubljenega. Svojemu osebnemu jazu omogoča okušanje razkošja te ljubezni, tako da se v žaru te ljubezni oplemeniti in postaja božanska vsa njegova nižja narava. Ve, da se v življenju vse podreja zakonu razvoja, kajti ta ni nič drugega kot spreminjanje prehajanje iz nižjega stanja v višje. Ker ljubi Boga iz vse svoje duše in ker je Bog stvarnik celotnega vesolja, ljubi vse, kar je na svetu. V svojem srcu združuje vsa bitja in vse svetove. Njegov Bog, njegov Ljubljeni, živi v vseh stvareh, kajti je vse-navzoč in večen.

Nek perzijski sufijski mojster je dejal: “O Ljubljeni, v sebi sem tako verno posnel Tvojo podobo, da sem postal Ti. Ti si se postopoma nastanil v meni in jaz me je postopoma zapustil. Ljubi Bog, ko te resnično ljubim, potem se ne menim za svet; in ko me Ti ljubiš, ne potrebujem druge ljubezni, kajti Ti si izvor vseh ljubezni.”

O preučevanju in izvrševanju vrlin

Za začetek bi morali odgovoriti na naslednje stvari:

1. Pomen modrosti.

Od kod izvira ta beseda?
Kaj predstavlja v pravem in kaj v prenesenem pomenu?
Kaj so o modrosti in o modrecih oznanjali veliki misleci in pesniki?

2. Delovanje modrosti.

Kako se modrost uveljavlja v življenju nekega posameznika in naroda?
Kakšno je to delovanje na socialnem, političnem in verskem področju? Kakšne primere delovanja modrosti lahko navedemo iz zgodovine?
Kakšni modreci so živeli med ljudmi in kako so vplivali na kulturo človeštva?

3. Izvajanje modrosti.

Kako lahko modrost uveljavljamo v vsakodnevnem življenju?
Kakšni so za to pogoji?
Kako se moramo vesti do drugih ljudi, če naj v teh odnosih prevladuje modrost?

4. Izvajanje.

Tisti, ki se bo odločil za meditacijo o teh vprašanjih, naj najprej razišče svojo lastno naravo in ugotovi, katerih vrlin še nima. Ugotovi naj, katere vrline so premočno in katere premalo razvite. V zvezi z izvajanjem vrlin naj si takšna vprašanja zastavlja vsak večer. Če bo odgovor pritrdilen, naj se za to zahvali Bogu in Sv. Duhu. Če pa bo odgovor nikalen, naj sprejme sklep, da bo naslednji dan stvari opravil bolje. To je prava in učinkovita pot samo-nadzora in samo-vzgoje. Blagor tistemu, ki se vneto trudi, kajti božanska ljubezen in modrost sta neločljivi, ker so v Bogu vse lastnosti eno.

Čiščenje misli
1. Moč misli

V predhodnem poglavju smo spoznali pomembnost in nujnost čiščenja značaja, to je, nagonov in občutkov ter njihovega vpliva na naše življenje. Naša življenjska harmonija in usoda sta odvisni od obvladovanja naših čustev, misli in dejanj. Ti trije vplivi, oziroma izrazne oblike našega življenja, so niti, ki tkejo našo usodo. Pri tem so naše misli mnogo močnejše in bolj ustvarjalne kot čustva. Neobvladana čustva, na katera misli ne vplivajo, človeka vodijo le v zmoto. Neobvladane in zle misli, ki jih razširjamo (oddajamo) zavestno in hote, pa vodijo do greha. Napake so moralno opravičljive, grehi pa ne, kajti za njimi tiči slab namen, zavestno nečista misel.

Obvladovanje je torej zelo pomembno, a obenem težko dosegljivo. Težava je v tem, da moramo misli obvladovati z drugimi mislimi, negativne s pozitivnimi in nizkotne z višjimi, bolj plemenitimi. V tem je pravi smisel in skrivnost očiščenja misli. Duša mora uporabiti kot orodje za obvladovanje mentalnih sil, oziroma misli, miselni princip. Obvladovanje teh večno valujočih misli in njih koncentracija na določeno konstruktivno idejo je podobno poskusu, da bi v zraku obdržali oblake; jih obdržali na določeni točki, vodili v poljubno smer ali iz njih tvorili poljubne oblike. Toda ne glede na to, kako se zdi ta naloga težavna, njena izpolnitev vseeno ni nemogoča. Izvajali so jo mojstri mistike, preroki in svetniki vseh ljudstev. Obstajajo dokazi, da pripada območju človekovega razvoja.

Človek je čudovita božanska stvaritev in moč njegove duše, ki je izliv božanske volje, ne pozna meja. Če bežno pregledamo zgodovino človeštva, bomo ugotovili, da so v njej obstojali tudi ljudje, ki so bili sposobni, ne le obvladovanja lastnih misli in njih koncentracije na nek cilj, ampak tudi obvladovanja mišljenja milijonov drugih ljudi in vodenja le-tega v smer, ki so jo izbrali in hoteli.

Ali kaj takega obstoja tudi danes? Kaj vodi usodo ljudstev, njih življenje, verovanje, njih misli in dejanja, če ne misli nekaterih močnih in visoko inteligentnih ljudi? Ali v današnjem času obstoja kakšna bolj mogočna sila kot je moč mišljenja? Tako kot je vesolje ustvaril božanski duh, tako tudi človek, božanska podoba na zemlji, s svojimi mislimi vsak dan ustvarja nove kulture in svetove. Z močjo mišljenja lahko spregledajo duhovno slepi, slišijo duhovno gluhi in oživijo duhovno mrtvi. Kdor zna obvladovati in voditi svoje misli, ta obvladuje svojo usodo. Kdor premaga samega sebe, ta premaga tudi svet. In kdor je postal gospodar svoje nižje narave, ta je vstopil v svet miru in dospel na drugi breg reke blaženosti.

2. Obvladovanje usode z miselno silo

Preden spregovorimo o zakonih, ki vladajo našim mislim in katere lahko uporabimo za obvladovanje usode, moramo prej pojasniti njeno bistvo. Usoda je gonilna sila; mi pa ne moremo za naše namene ne obvladovati in ne uporabljati sile, katere nastanek, bistva in zakonitosti ne poznamo.

Zato moramo spoznati:

1. Kaj je usoda? Kateri so njeni zakoni? Kako nastane in kako deluje na naše življenje?
2. Kakšno vlogo imajo pri oblikovanju usode naše misli?
3. Kako z močjo misli dosežemo obvladovanje naše usode?

Priporočljivo je, da vsak sam razmisli o teh vprašanjih. Kaj je pravzaprav usoda lahko izvemo od učiteljev modrosti in duhovnih voditeljev različnih ljudstev. Njih spoznanja o zakonih, ki se nanašajo na nastanek in razvoj človeške usode, so naslednja:

1. Na svetu se nič ne zgodi brez vzroka.

2. Vsakemu vzroku sledi delovanje, ki je samo po sebi zopet vzrok za novo delovanje, in tako naprej do neskončnosti. Vsak dogodek je sočasno vzrok in delovanje.

3. Človeška dejanja, misli in občutki so sile in zato obenem vzroki, akcije in reakcije.

4. Vsaka duša se s svojimi dejanji, mislimi in občutki zaprede v neskončno verigo vzrokov kot sviloprejka v kokon, v katerega se zabubi.

5. Vsaka duša se mora v fizičnih telesih utelešati toliko časa, dokler se ne prebudi in ne razveže verige vzrokov in učinkov, v katero se je zapletla. Ta veriga vzrokov in učinkov se s smrtjo ne pretrga, ampak ostaja še naprej in vpliva na življenje duše tako na oni strani kot v naslednjem življenju.

6. To je pravi pomen besede “razvoj”, ki vodi božanski duh v človeku ali dušo iz objema materije, tako kot sviloprejko iz kokona, iz katerega poleti kot svoboden metulj.

7. Vsaka duša prinese s seboj v vsako novo življenje svojo verigo vzrokov in učinkov. S sedanjimi dejanji, mislimi in čustvi še naprej tke mrežo svoje usode. V to tkanje so vtkani pra-atomi njenih preteklih življenj, kristalizirana nihanja preteklih dejanj, misli in občutkov. Ti tvorijo pravi in individualni značaj ter nadarjenosti duše. Le-te so nekaj povsem drugega kot po starših podedovane lastnosti. Pogosto so povsem drugačne, celo nasprotne. V tem počiva skrivnost pogosto tako očitne in zagonetne različnosti med značajem staršev in njihovih otrok.

8. Usoda je tista kontna knjižica iz preteklih življenj, ki jo v svoje sedanje življenje s seboj prinaša vsaka duša. Del svoje usode pa prejme tudi od svoje družine, naroda in rase, katerim pripada. Vendar pa ima vsaka duša svobodo in moč, da svojo usodo spremeni, izboljša ali obvlada. Vsaka duša uživa svobodo, da pretrga verigo in se popolnoma osvobodi tega krogotoka umiranja in ponovnega rojevanja.

9. S tistim dnem, ko je duša prestopila prag, ki jo je ločil od živalske vrste in ko jo je preplavil božanski duh, zaradi česar je sposobna ločevati med dobrim in zlim, je podvržena zakonu odgovornosti. Toda duša vsako odgovornost ali nujnost prevzema ob uporabi svobodne volje, sicer bi bila božanska vse-pravičnost samo prazna beseda in svet prepuščen fatalizmu. Človek je zato tvorec in sočasno zmagovalec nad lastno usodo. V ta namen sta mu bili podarjeni svoboda izbire in moč volje. Manjka mu le še višje spoznanje, oziroma modrost, s katero lahko svojo moč pravilno uporabi.

Za tistega, ki zakone in probleme raziskuje z izostrenimi duhovnimi očmi, je povsem jasno, da je vse, kar se mu dogaja, v njegov prid, saj so vsa delovanja le učinki vzrokov, ki jih je ustvaril sam. Usoda ni slep slučaj in še manj grozotno nasilje, marveč zakon izravnave, ki ne vsebuje le naša zla, ampak tudi dobra dejanja.

3. Zakon miselne moči

Zato, ker imajo pri nastanku naše usode in oblikovanju našega življenja najbolj pomembno vlogo misli, bi lahko rekli, da je naša usoda vsota vseh naših misli. Zato moramo raziskati bistvo in zakonitosti mišljenja.

Naj omenim naslednjo prispodobo:

“Misli predstavljajo korenine našega drevesa življenja, čustva veje in liste, dejanja njegove cvetove, usoda pa je njegov sad.”

Čustva in dejanja prejemajo hrano in moč iz misli kot iz korenin. Pri živalih in otrocih misli nadomešča instinkt. Naše misli so setev in naša usoda žetev. Miselna moč je največja in najbolj mogočna od vseh sil, ki jih je doslej prejel človek. Šele v naslednjih stoletjih bo človeku uspelo, da bo začel pravilno uporabljati to silo.

Zakoni mišljenja pa so naslednji:

1. Misel je fizičnemu očesu nevidna sila iz fine snovi, kot elektrika, ki se z nedojemljivo veliko hitrostjo izliva v zemeljsko ozračje iz človekove aure (svetlobnega ovoja jajčaste oblike, ki obdaja človekovo fizično telo).

2. Vsaka misel ima, glede na motiv, ki jo je sprožil - na primer ljubezen, sovraštvo, sočutje, itd. - poseben ton in posebno barvo, katere možni razpon sega od popolnoma temnih do izredno svetlih odtenkov. Volja in pa misel, ki trenutno obvladuje človeka, podarjata ustrezno barvo svetlobi njegove aure. Tako je barva aure odvisna od vsakokratne misli in volje.

3. Vsaka misel prežema neko posebno obliko, ki je skladna z naravo te misli. In izurjen jasnovidec te barve in oblike lahko zaznava. Vsak glas ali ton povzroči v ozračju valovanje, ki se širi kot vonj in prevzema nevidne oblike in barve; in to isto se dogaja tudi z našimi mislimi.

4. Vsaka misel tako za krajši ali daljši čas obdrži svojo obliko, barvo in ton, odvisno od duhovne energije njenega ustvarjalca, to je, stopnje nihanj njenih atomov.

5. Za nihanje misli nista prostor in čas nikakršni oviri; meje njenemu življenju postavlja le stopnja njene sile. Tako se še dandanes hranimo z miselnimi močmi preteklih stoletij in tisočletij.

6. Vsaka misel stremi, v skladu z zakonom privlačnosti in odbojnosti, po združitvi s sebi enakimi in se bori s sebi nasprotnimi mislimi. Privlači sebi enake in odbija sebi neenake misli.

7. Vsaka misel se vrača nazaj k svojemu ustvarjalcu, okrepljena s sebi enakovrednimi mislimi.

8. Vsaka misel povzroči, glede na svojo moč, večjo ali manjšo vzpodbudo volji, ki stremi za tem, da bi jo spremenila v dejanje. Tako vpliva na povzročitelja ali nekoga drugega z enakim valovnim obsegom moči in s težnjo, da bi izvršil to dejanje.

9. Med miselnimi valovi tistih, ki živijo skupaj, ali pa so medsebojno duševno ali duhovno povezani, obstoja trajna povezava ali izmenjava in medsebojno vplivanje. Tiste, ki se ljubijo ali sovražijo, usoda duševno ali duhovno povezuje toliko časa, dokler se ustvarjena energija ne izčrpa. Sleherni možgani so sočasno oddajnik in sprejemnik.

10. Vsakdo lahko, in je sposoben, iz svojih možganov pošiljati želene miselne tokove, najsi so ti pozitivni ali negativni, konstruktivni ali razdiralni. Vsakdo prav tako lahko, in zmore, svoj sprejemnik v možganih izklopiti za sprejem miselnih tokov drugih ljudi. S tem spoznavamo čudovito organiziranost in opremljenost človeškega duha; kako se vse v našem organizmu razvija in deluje v skladu z zakonom in namenom.

Tako vemo, da so naša dejanja in čustva, najsi so zavestna ali podzavestna, proizvod naših misli, in da v skladu z zakonom vzroka in učinka to troje - misli, čustva in dejanja - tke mrežo naše usode. Tako nas misli sovraštva do nekega človeka z njim tudi duševno in duhovno povezujejo. Ta miselni tok priteka v srce tega človeka in tam vzpodbuja enake misli in občutke. Na ta način povezan in okrepljen tok misli pa se nujno vrača k nam samim. Če pa človeku pošiljamo misli ljubezni, se kali sovraštva postopoma spremenijo v kali ljubezni in stalijo hladnost njegovega srca. S tem svojemu sovražniku, kakor tudi samemu sebi, storimo veliko dobrega. Ljubezen je pra-substanca vseh ustvarjalnih sil in vrlin. Le ona poseduje tako božansko moč, da v se njeni navzočnosti ne obdrži nobena sovražna prvina, ampak se nujno spremeni v ljubezen.

4. Koncentracija misli

Doslej smo že spoznali pomembnost in nujnost očiščevanja ter obvladovanja misli, tako da v to ne dvomimo več. A, da bi se sedaj lahko naučili koncentracije misli, so potrebna naslednja opravila:

a) izpraznitev miselnega organa ali centra vseh nezaželenih misli in predstav;
b) napolnitev le-tega z zaželeno mislijo;
c) vztrajanje pri zaželeni misli, to je, zadrževanje zavesti na izbrani misli ali predstavi.

Ti postopki ustrezajo vdihu, zadrževanju diha in izdihu. Pravilno dihanje je namreč oskrbovanje z energijo, ki nudi našim mislim in čustvom - če se izrazim v jeziku elektrotehnike - ustrezen potencial. Na tej osnovi je izgrajena vsa tehnika in počiva celotno znanje o yogi.

Prvi korak pri koncentraciji je notranja zbranost. Da bi slednjo uresničili, moramo pridobiti navado, da vse, kar mislimo, si predstavljamo ali delamo, vedno storimo zavestno in da v to vložimo vso našo duhovno moč. Ne glede na to ali je delo, ki ga opravljamo, za nas prijetno ali neprijetno, majhno ali veliko, bolj ali manj pomembno, ga moramo vedno opraviti z duhovno prisotnostjo, zvestobo in veseljem. Odvaditi se moramo tega, da že na začetku mislimo na dve stvari hkrati, kajti to slabi naše napore in živce. Poleg tega ne smemo preiti na neko drugo delo, ne da bi prvega dokončali. Našo zavest moramo usmeriti le na en organ, najsi je to srce, ali pa možgani. V tem primeru občutimo le ta organ in nobenega drugega. To je podobno zbiranju sončnih žarkov preko leče v eno samo točko, v kateri je potem zbrana velika moč, ki zažiga. To isto dosežemo, ko na nek organ usmerimo luč svoje zavesti in s tem dosežemo nesluteno stopnjo zavestne energije. To energijo sproži duhovni žarek, ki razsvetljuje dušo in značaj. Pri koncentraciji lečo predstavlja volja. Na današnji stopnji razvoja lahko delujemo na popoln način le na določenih področjih zavesti, to je, v fizičnem, astralnem in mentalnem svetu. Le popoln mojster lahko z močjo svoje koncentracije deluje na štirih ali celo sedmih ravneh ali področjih zavesti.

5. Kako čistimo naše misli

Trgovec, ki želi na pošten način izboljšati poslovanje svojega podjetja, bo začel tako, da ne bo več ustvarjal novih dolgov. Nato bo poskušal uravnotežiti njegovo bilanco z odplačilom starih dolgov. Na podoben način moramo ukrepati tudi pri čiščenju naših misli, saj vemo, da vsaka negativna misel prinaša negativen sad. Bdeti moramo nad svojim nižjim jazom in takoj zavrniti vsako negativno misel z naslednjimi besedami: “Ne spodobi se, da gojiš takšno misel”. Pri naslednjem ukrepu naj bi za protiutež oblikovali nasprotno misel. Tretji korak pa naj bo, v primeru, da smo sami, naslednji: zadržimo dih, zapremo oči, stisnemo zobe, pritisnemo jezik ob dlesni ali nebo, zberemo voljo in jo usmerimo v možgane ter v svoji notranjosti večkrat spregovorimo: MIR, MIR, MIR, ...

Če to vajo povežemo z globokim dihanjem, je njen učinek zelo velik in močan. To poduhovljeno dihanje izzove v možganskih celicah podoben proces kot navadno dihanje v pljučih; nekakšen kemičen proces, ki spreminja negativna nihanja v pozitivna. Lahko ga ponazorimo s prispodobo, da prihaja v miselnem stroju do spremembe v smeri vrtenja koles, iz levih v desne obrate. Po določenem času začutimo, da se je miselni stroj na to spremembo navadil. Če torej meditiramo o pozitivnih mislih, si moramo le-te predstavljati čim bolj plastično, z vso predanostjo in tihim prisluškovanjem notranjosti. Na začetku bo morda koristno, če si izbrano misel predstavljamo v pisni obliki.

6. Prispodoba o jezeru

Preden preidem k podrobnostim tega potovanja v duhovni svet, bi rad povedal, da je moj opis tega duhovnega gledanja, le kratek prikaz, kajti na tem področju igra najbolj pomembno vlogo osebno doživljanje duše. Pri tem pa vsaka duša to doživlja na svoj lasten, poseben način.

Poskušajmo si predstavljati majhen ribnik, okrog katerega rastejo najrazličnejša drevesa, grmi in cvetice. V ta ribnik doteka petero majhnih, burnih potočkov, ki na njegovi površini nenehno sprožajo vrtince in valove. In, če postane voda teh dotokov nečista, postane kalen in moten tudi ribnik, tako da na njegovi površini ni več mogoče videti odseva dreves in cvetja. Če teh pet dotokov popolnoma zapremo, se vodna gladina sicer umiri, vendar pa začne voda počasi upadati, dokler se ribnik povsem ne izsuši. V ribniku ohranjajo svežo vodo trije činitelji, in sicer: notranje valovanje vode, ki izvira iz globin, veter, ki sproža valovanje, in dež, ki dopolnjuje količino vode in katerega vloga pri tem obnavljanju je najbolj pomembna. Toda ti trije činitelji so podvrženi izključno zunanjim pogojem, na katere človek nima neposrednega vpliva.

Človek si lahko pomaga le tako, da skrbi za stalen dotok po dotokih, ki jih mora prirediti tako, da, prvič, voda ne bi dotekala preveč burno, drugič, da ne bi nosila s seboj umazanije, in tretjič, da lahko kadar koli za določen čas delno ali povsem zapre katerega koli od dotokov, ali pa vse te hkrati. To je edina in obenem razumna pot, s katero lahko ohranimo ribnik svež in bister in da lahko, ko se voda umiri, na njegovi gladini opazujemo okoliška drevesa, grmičevje in cvetje.

Ta ribnik je naš značaj in ti dotoki naših pet čutov, preko katerih sprejemamo vtise iz zunanjega sveta. Dno ribnika predstavlja zbiralnik naših nadarjenosti, prirojenih lastnosti in spominov, naših dnevnih vtisov, doživetij naše podzavesti in celice spominov. Ozračje in nebo nad ribnikom pa ponazarjata naše notranje, duhovno ali nebeško kraljestvo. Trije činitelji osvežitve pa predstavljajo: notranje valovanje - naš razum ali luč spoznanja; veter - naše misli in želje ter našo vest; dež pa - sveti duh.

7. Pozivanje mojstra in zaključna meditacija

Po tej prispodobi lahko sklepamo, da ezoterična meditacija ni neka fantazija, marveč visoka umetnost in prava duhovna zbranost. Sedaj nam je jasno tudi to, zakaj potrebujemo, preden lahko doživimo pravo meditacijo in postanemo sposobni ubrati sadove, po katerih stremimo, tri vrste predpriprave, to je, sprostitev telesa, čiščenje značaja ali čustev in čiščenje duha ali misli. Na pot notranjega opazovanja se lahko podamo takrat, ko razvijemo neomajno vero v božansko modrost in v moč volje lastne duše. Hrepenenje, vera in navdušenje so na tej poti učenja nujno potrebna oprema. A zaklade, ki jih v sebi hrani ocean božanskega prizorišča, bo lahko izkoristil le tisti, ki ima dovolj poguma za potop v njegove globine. Zato se priložnostna meditacija glasi tako:

Na bregu morja hrepenenja
sedim, o ljubljeni oče,
ter čakam, da se mi prikažeš.
Z duhovnimi očmi, polnimi luči vere,
opazujem neskončno obzorje morja.
Kdaj se boš končno, ljubljeni oče,
približal s Svojo ladjo miru
obrežju mojega srca.
Kdaj me boš povedel, Svojega otroka,
k sveti resničnosti.
Moje srce silovito bije
in moje potrpljenje me bo zapustilo,
čeprav mi moja vera v Tvojo ljubezen neprestano
nudi ustvarjalno moč zvestobe
in vztrajnosti.
Moj pogum je zato močan in neomajen,
kakor sta Tvoja volja in Tvoja moč.
Brezmejno morje mi pripoveduje
o globini Tvoje modrosti,
šumenje kipečih valov mi oznanja
Tvojo neizmerno ljubezen,
in v zrcalu teh voda gledam čistost Tvojega srca.
Večno bom čakal na Tebe,
večno bom upal v Tebe
in večno bom hrepenel po Tebi,
kajti Ti si večna Ljubezen in Večnost sama,
jaz pa ostajam za večno Tvoj zvesti otrok.

Ezoterična meditacija
1. Razlika med koncentracijo in meditacijo

Prava meditacija se začne šele takrat, ko so telo, čustva in razum dovzetni, povsem čisti, mirni in sproščeni. Preko meditacije ne vstopimo le v notranjost svetišča lastne duše, ampak tudi v srca in duše vseh bitij. Z meditacijo sprejmemo moč in nalogo, da bomo zavestno sodelovali pri izvajanju božjega načrta in njegove volje. Z meditacijo obvladujemo vse tuje in nezaželene miselne tokove ter se omejujemo na eno samo, želeno miselno valovanje. Pri najvišji stopnji meditacije pa se mora na površini jezera našega značaja poleči tudi ta, zadnji in edini val. Kajti šele tedaj lahko naš značaj odseva božansko lepoto naše duše.

Pri koncentraciji ostajata volja in razum - oziroma naša dnevna zavest - ker morata nadzirati ta proces, dejavni. Pri meditaciji pa volja in razum molčita ter obstajata le kot opazovalca. Duša se nahaja na povsem duhovni ravni, budni in dejavni pa sta le duhovna volja in višja duhovna zavest. Sad meditacije je očiščenje značaja in odrešitev duše.

Prva vaja

Na mestu svojega srca si predstavljajte cvet, ki vam je najbolj všeč in ki je še zaprt v popku. Koncentrirajte se na ta popek. Predstavljajte si, da se le-ta ob vsaki izgovorjeni besedi počasi razcveta in odpira ter da se ob vsakem odpirajočem cvetnem listu v vašem srcu razvije ustrezna vrlina. Poglobite se v meditacijo in v svoji notranjosti izgovorite naslednje verze:

Ta cvet predstavlja mojo dušo,
ki se sedaj odpira pred mojimi duhovnimi očmi
in razodeva z vsemi svojimi vrlinami.
Osvobojen sem vseh vezi;
sem v središču svoje duše,
kjer počiva čista božanska ljubezen.
V tem notranjem svetišču doživljam
večni mir, harmonijo in blaženost.

Druga vaja

Predstavljajte si, da stojite pred vzhajajočim soncem, in da njegovi blagi žarki prše preko vaše glave kot rahel dež. Čim višje vzhaja sonce, tem močneje prodirajo njegovi žarki v vašo glavo, dokler sonce popolnoma ne vzide in njegovi žarki ne prodrejo v vse centre in organe v vaših možganih. Predstavljajte si, da se v centrih vaših možganov razvijajo duhovne moči duše - sposobnost razlikovanja, volja, spomin, razum, ... Izberite si tiste duhovne moči, katerih si najbolj želite. Predstavljajte si, da z vsako besedo, ki jo spregovorite, ali z vsakim duhovnim pogledom, ki ga usmerite v ta center, prebudite moč, ki spi v tem centru. Ko se v vas prebudijo vse moči, meditirajte o naslednjih verzih:

Sedaj slišim glas svoje duše
in gledam svoj večni božanski jaz,
božanski sveti duh v meni.
Stopil sem v čudežno deželo duhovnega sveta
in doživljam božje delovanje v vesolju.

Tu se šele začne prava meditacija. Brez vodstva poklicanega učitelja, se smemo ob tej vaji koncentrirati le na možgane in srce. Vemo, da je srce središče vseh občutkov in vrlin duše ter da so možgani središče duhovnih moči in sposobnosti spoznavanja. Modrost veleva, da ti dve središči zavesti razvijamo enakomerno in sočasno.

Tu se začne notranje gledanje, začutimo predznak odrešitve in občutimo blaženost zlitja z Njim, ljubljenim notranjim bogom. Tu se nahaja tisto sveto mesto, kjer v svoji notranjosti duša zasliši  tako kot nekoč Mojzes božji glas, ki pravi: “Ne vstopaj sem; sezuj svoje obuvalo; kajti kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja.”

Tu je meja med duhovnim in fizičnim svetom.

2. Duhovno gledanje

Duhovno gledanje je preddverje templja razsvetljenja in ga pogosto izenačujejo z besedo kontemplacija, ki je istovetna z razsvetljenjem, ki ga bomo kmalu spoznali kot četrto stopnjo meditacije. Zaznavo s fizičnimi očmi označujemo z besedo gledanje, zaznavo z notranjimi očmi pa z besedo videnje ali zrenje. Pri meditaciji gre le za to vrsto gledanja. Pri duhovnem gledanju duša raziskuje in zre s svojimi duhovnimi očmi tako v materialni kot duhovni svet, torej v vse, kar jo obdaja in kar lahko zazna in dojame. Na svoj osebnostni jaz in fizično telo gleda kot na svoje oblačilo. Pri duševnem gledanju je le-to raziskujoči ali dejavni princip, pri duhovnem pa sprejemajoči ali pasivni princip. Prvo stanje je koncentracija, drugo pa kontemplacija.

Kaj je duhovni svet? Nahaja se nad astralnim svetom in predstavlja nevidni svet skritih vzrokov, medtem ko je naš fizični svet svet zaznavnih vzrokov in delovanj. Odgovor na vprašanji, zakaj in kako vseh zemeljskih dogajanj ter rešitev vseh problemov človeškega življenja, počiva prav v tem duhovnem svetu.

Astralni svet in nižji predeli mentalnega sveta imajo še vedno, čeprav fine, vse vrste oblik in tonov, ki so duhovno zaznavni in slišni. V višjih področjih mentalnega ali v duhovnem svetu pa je vse abstraktno in brez oblike ter nevidno. Tu prebiva s svojo čisto in višjo zavestjo človekov božanski duh. Ko osvojimo umetnost meditiranja ter pridobimo duhovno gledanje, postanemo sposobni odkrivati skrite vzroke dogajanj v duhovnem svetu.

3. Četvero vrat duhovnega sveta

Da bi pridobili dovoljenje za vstop v sveto mesto duhovnega sveta, moramo izpolniti štiri pogoje ali naloge. To mesto ima namreč četvero svetov, ki leže eden vrh drugega in jih zapirajo štiri vrata. Vsaka od teh vrat se duši odprejo šele potem, ko izpolni določeno nalogo.

Prva vrata so vrata čistosti telesa, čustev in misli. Druga vrata so vrata gledanja, ob katerih se odprejo naše duhovne oči, da bi sprejemale luč notranjega sveta. Da bi to dosegli potrebujemo značajske vrline kot so neomadeževanost, predanost in spoštljivost. Tretja vrata so razsvetljenje. Ob njih prejme duša toliko duhovne luči, da lahko spregleda in dojame skriti smisel vseh stvari in dogajanj. Pogoj za to zmožnost pa so pravilno spoznavanje, moč vere in zvestoba, s katerimi se razvija in krepi duševno mišljenje naše duše. Vse te sposobnosti pa še ne morejo odrešiti duše, ji podariti trajno blaženost, če si ni priborila moči, da osvoji vse, kar je videla in spoznala, na tak način, da to postane njen sestavni del. To pa se zgodi takrat, ko duša prestopi četrta vrata, ki jih imenujemo vrata uresničitve. Da bi to dosegla, mora duša razviti čisto ljubezen, požrtvovalnost in stanovitnost. Vse te duhovne darove, ki jih prejme duša, da bi jih ob povratku ponesla s seboj, mora pri odhodu iz tega svetega mesta položiti na oltar, ki je posvečen služenju človeštvu. Na pragu mesta čuvarji dušo vprašajo, če ima dovoljenje, da lahko vse te spomine prenese v svojo fizično domovino. Če tega dovoljenja nima, ji odvzamejo vsa zbrana spoznanja in ji podelijo pozabo o vsem, kar je preživela in prejela.

4. Okultna in mistična pot

Za razvijanje nadčutnih sil obstojata dve poti, in sicer okultna in mistična. Zavedati se moramo, da nam naš razum, volja, duševne moči in naši fizični čuti, skratka celotno naše telo, služijo pri tem romanju v tempelj duhovnega gledanja kot orodje. Kot pogosto zmotno mislimo, pri tem ne potrebujemo nikakršnih izrednih nadarjenosti kot so jasnovidnost, jasnoslišnost ali podobne, niti ne kakšnih zunanjih, duhovno-okultnih sredstev. Vse te sposobnosti z duhovnim gledanjem nimajo nič skupnega, če jih hkrati ne spremljajo moralne vrline.

Pot, ki jo označujemo kot mistično, je ozka in varna ter na prvo mesto postavlja čistost srca in čistost namena. Mistična pot se od okultne ali psihične razlikuje po tem, da je pri okultni poudarek na razumu in razvoju nadčutnih, psihičnih moči, ne glede na čistost srca, kar pa vodi do enostranskega razvoja duševnih moči, ne pa do popolnosti. Na našem popotovanju imamo na voljo svoje čute, misli, predstave in besede. Vsa ta sredstva so zelo pomanjkljiva sredstva izražanja. Zaradi tega lahko pridemo do ugotovitve, da je pri duhovnem gledanju pomembno le doživljanje, medtem ko so vse drugo le simboli in namigi.

5. Opazovanje

Vsak naravni pojav, sončni vzhod kot zahod, svetlikanje zvezd, dež, sneženje ali vihar, šumenje gozdov ali petje ptic, pa tudi to, kar ustvarja človek, je vrednota. Pri opazovanju teh pojavov nas preveva navdih, ki ga ne moremo črpati iz knjig. Vendar pa je intuicija le drobna iskra v plamenu duhovnega gledanja. Mistična intuicija je le miselni preblisk, ki za trenutek razsvetli zatemnjeno ozračje naše duše ter nam omogoči vpogled v notranje dogajanje, ki poteka v tem svetu. Ko duša doseže to stopnjo opazovanja, se v njej rodi sposobnost prodiranja v dušo vseh bitij, opazovanja v njih skritih vzrokov in nagibov. Namen opazovanja je požlahtnitev čutov za zaznavo višjih vibracij in razširitev obzorja zavesti v tolikšni meri, da lahko občutimo, ne le misli in občutke soljudi, ampak tudi instinkte in vzpodbude živali, rastlin in mineralov. Takšni duši se poklonijo in odprejo lastna srca vsa bitja in vse prvine v naravi.

6. Pronicanje v dušo narave

Kot že vemo, telo, oziroma aura, oddaja fine duhovne žarke, ki so včasih tako močni, da jih lahko občutijo ali celo vidijo tudi druge občutljive osebe. To občutljivost imajo tudi živali in rastline. Ti duhovni žarki, ki so vsota žarčenj telesnih organov, se spajajo s prvinami v zraku in s samo sončno svetlobo. To ozračje vdihavajo ljudje, živali, rastline in celo minerali. Vsaka stvar, ki pride, na kakršen koli že način, v stik z nami, je oblita s temi duhovnimi žarki duše. Žarki naše aure, ki stalno obdaja naše telo kot gibljivi vir svetlobe, vsebujejo prvine naših občutkov in misli. Zato lahko razsvetljeni mojster takoj prepozna duševno stanje vsakega človeka. Na enak način delujejo tudi določene zgradbe, templji ali cerkve ali kateri koli prostor, kamor zahajajo ljudje čistega srca, nesebičnih misli in občutkov. Po tem lahko ugotovimo, kako velika je naša odgovornost do narave. Po drugi strani pa vemo, da se vsako bitje, da, celo vsak atom, bori za svoj obstoj. Tako žarki pozitivne vrste delujejo na svojo okolico blagotvorno, negativni pa zavirajoče in zastrupljajoče za vsa bitja. In morda bomo sedaj razumeli, da mnoge živali napadejo ljudi, ne zaradi lakote ali zlobe, ampak iz strahu in bojazni, ki ju sproži to izžarevanje.

Prve štiri stopnje meditacije

1. Prva stopnja ezoterične meditacije je vse-obsegajoča ljubezen, ki je prvi korak v notranje svetišče narave in vseh bitij. Vse-obsegajoča ljubezen je romarjeva čarobna palica na njegovi notranji duhovni poti. Pri tistem, ki poseduje božansko, vse-obsegajočo ljubezen ter ima vse stvaritve in vsa bitja za božje otroke ter za svoje brate in sestre, aura izžareva dobrohotno in oživljajoče žarčenje, ki deluje na okolico pomirjujoče. Tako se dogaja, da se v takem mistiku, ki v vseh bitjih odkriva razodeto telo svojega Boga in se istoveti z njihovim trpljenjem in radostjo, razodene sama narava in mu razkrije svoje skrivnosti, da spozna nje govorico in ljubezen.

2. Druga stopnja ezoterične meditacije je občudovanje. Dar vse-obsegajoče ljubezni je osnova duhovnega gledanja, ki ji sledi občudovanje ali, z drugimi besedami, strmenje, spoštovanje in predanost. Kdor še ni razvil vse-obsegajoče ljubezni, še ni sposoben izraziti občudovanja. Tistemu, ki je sposoben s svojimi duhovnimi očmi zaznati vse barve in glasove narave in ki vidi, kako v raznovrstnem razodevanju duše utripajo tisočera gibanja, občutki, nagoni, želje in misli vseh stvaritev in ki pusti, da deluje njegova ljubezen, se srce samo od sebe potopi v občudovanje. Občudovanje pa je hrana prebujene duše. Občudovanje v nas prebudi navdušenje, vedrino in veselje. V tem se skriva izvir navdiha genijev in umetnikov ter vseh prebujenih in razsvetljenih duš.

3. Tretja stopnja je razlikovanje, ki je za umetnost meditacije nepogrešljiva. Kajti brez te sposobnosti so vse duhovne moči ali vrline nejasne in medle. Razlikovanje je najboljše zaščitno sredstvo pred nevarnostjo zlorabe ali pretiravanja, saj v ezoterični meditaciji ali v duhovnem gledanju pride, ob rasti duhovnih moči, kaj hitro do skušnjave in zlorabe. Naučiti se moramo ločevati med bistvenim in nebistvenim, med potrebnim in odvečnim, med minljivim in neminljivim, med koristnim in škodljivim. Zato je razlikovanje potrebno, ne le v fizičnem življenju, ampak tudi v duhovnem. Najbolj dragocen dar razlikovanja pa je samo-spoznanje. Z njegovo pomočjo pridemo do resnice, da smo bitja, sestavljena iz telesa ali osebnostnega jaza, iz nematerialnega, nevidnega in neminljivega duha, božanske iskre, in iz duše, povezujočega veznega člena med tema dvema nasprotujočima si principoma. Kako pomembno je razlikovanje, spoznamo takrat, ko ugotovimo, da se vsako človeško dejanje izvrši pod vplivom neke gonilne sile ali vzroka, pa najsi gre za instinkt, občutek ali željo. Ta gonilna sila se razodeva v treh stanjih:

a) spoznanju,
b) sodbi ali presoji in
c) odločitvi.

Vsako dejanje gre, zavestno ali nezavedno, skozi te tri faze razvoja - od trenutka njegovega nastanka, ko se porodi kot želja ali zamisel, do njegove uresničitve. Pri tem igra odločilno vlogo moč razlikovanja.

4. Četrta stopnja ezoterične meditacije je samo-pozabljenje in najdenje samega sebe. Samo-pozabljenje je mistični izraz za popolno obvladovanje in nadvlado nad nižjim jazom ter prevzgojo osebnostnega jaza v poslušnega in zvestega služabnika. Naučiti se moramo pozabiti na naš mali jaz, ki je izvor trpljenja, skrbi in bolečin, kakor tudi nezadovoljstva in nesreče. Ta mali, spremenljivi, sebični in poželjivi jaz je tisti, ki s svojim poželenjem in strastmi nenehno ruši našo harmonijo. Za mistika je samo-pozabljenje obvladovanje tega jaza. Najdenje samega sebe tako ne pomeni zavedanje samega sebe v smislu napuha, domišljavosti, bahavosti ali samo-poveličevanja. Pravo najdenje samega sebe s tem nima nič skupnega. Najti samega sebe, oziroma začeti se zavedati samega sebe, pomeni samo-spoznanje duše in njeno razodetje - samo-uresničenje duše. Ob tem najdenju se začne duša zavedati svojega izvora in spozna, da v tem fizičnem svetu le gostuje in da je njena prava domovina duhovni svet - božje naročje.

Vsi veliki misleci so spoznali delovanje zakona dualnosti (dvojnosti) v človeku in oznanjali, da ima človek dva principa, minljivega in večnega. Glede na to, kateri od dveh principov je tisti, ki prevladuje v razvoju ega, lahko človeštvo razdelimo na tri skupine:

1. Prva skupina se ne zaveda svojega višjega principa. Le-tega popolnoma zastirajo oblaki poželenj. Le v pomembnih trenutkih jih preblisne kakšno dejanje poguma, srčne dobrote ali žrtvovanja, ki izhaja iz ljubezni.

2. Drugo skupino tvorijo tiste prosvetljene duše, ki so popolnoma nadvladale svoj nižji jaz in bivajo v mirnem svetu svoje božanske samosti, v harmoniji in blaženosti. To so mojstri, razsvetljeni modreci, duhovni voditelji človeštva. Izbojevali so boj v veliki bitki med silami teme in luči. Postali so zmagovalci nad samim seboj, božja posoda, v katero se preliva njegova modrost, izpolnjevalci njegove Volje. Pri njih vlada le višji jaz, zaradi česar so njih misli, besede in dejanja kot sončni žarki, ki prinašajo razsvetljenje in podarjajo življenje.

3. Tretjo skupino predstavljajo tisti, ki se zavedajo svoje dvojne narave, se borijo proti svojemu nižjemu jazu, a ga še niso premagali. Tej skupini pripada večina ljudi našega časa. Ta boj med nižjim in višjim jazom je odmev in posnetek velike bitke med temo in lučjo, med materijo in duhom. Ta notranji boj je edina možna pot v razvoju in proti odrešenju duše. Najbolj učinkovito sredstvo za dosego zmage pa je mistična samo-pozaba.

5. Kako odrešujoče lahko deluje samo-pozaba. Znano je dejstvo, da ob telesnem trpljenju občutimo bolečino le tedaj, ko je dejavna naša sposobnost zaznavanja ali zavest. Če to zavest izklopimo ali izključimo, kakor je to primer pri narkozi, potem ne občutimo nikakršne bolečine. To je razlog zakaj v spanju ne občutimo vtisov iz zunanjega sveta in tudi ne telesne bolečine v enaki meri kot v budnem stanju. Takrat namreč naša duša pritegne zavest v raziskovanje notranjega ali duhovnega sveta. Kjer ni zavesti, tudi ni občutkov, in kjer ni občutkov, tudi ni bolečine in ne ugodja. To je materialno pozabljenje, ki je podobno duhovnemu ali mističnemu samo-pozabljenju, le da je slednje zavestno ali hoteno.

Da bi lahko pojasnil delovanje tega odklona, moram navesti prispodobo. Naša volja naj bo kot žaromet, naša zavest kot električni tok ali svetloba žarometa, duh pa opazovalec, ki z žarometom osvetljuje in raziskuje svojo okolico. Če opazovalec odmakne soj žarometa z določenega predmeta, ta takoj izgine v temi, tako da ga ni več mogoče zaznati. Isto se dogaja z našim duhom, zavestjo in voljo. Če naš duh z voljo odtegne zavest iz določenega organa, postane ta neobčutljiv za bolečino in ugodje. Naši zunanji in notranji organi so kanali, skozi katere duh pošilja svetlobo svojega žarometa, zato da bi jih raziskoval.

Pri mistični samo-pozabi gre za isti postopek, le da se ta odvija na področju duhovno-duševne dejavnosti. Mistik uporablja svojo voljo in zavest enako svobodno kot opazovalec žaromet. Rad bi omenil, da na tej duhovni preusmeritvi in umetnosti samo-pozabe temeljijo različni zdravilni postopki in metode. In četudi se sredstva in načini delovanja pri raznih metodah zdravljenja precej razlikujejo, imajo v bistvu vsa isto osnovo.

Duhovno usmerjen zdravnik, ki skuša določeno bolezen pozdraviti s pomočjo zdravil, dobro ve, da ima, poleg organskega delovanja zdravila, pomembno vlogo tudi vera v ozdravitev, tako s strani bolnika kot tudi s strani zdravnika. Pri tem je prav vseeno, katero od metod zdravljenja bo uporabil, ali homeopatijo, alopatijo, psihoanalizo, avto-sugestijo, biokemijo, magneto-terapijo ali duhovno zdravljenje. Pri vseh teh metodah je vera zdravnika in bolnika glavni činitelj ozdravitve.

6. Kako na dušo deluje samo-pozabljenje in najdenje samega sebe. V boju proti svojemu nižjemu ali demonskemu jazu mora mistik računati na več težav, in sicer iz treh razlogov:

Prvič, s svojo odločitvijo, da še v tem življenju razvije svoje vrline za dosego zmage nad samim seboj, bo mistik prebudil sile zla, ki še dremajo v njegovi podzavesti.

Drugič, s smelim vstopom na pot odrešenja bo neizogibno vznemiril duhove in demone teme, ki prežijo na robu poti, sprožil njihov odpor, saj gre za njihovo življenje ali smrt.

Tretjič, mistik se mora naenkrat rešiti vseh svojih moralnih dolgov, kar pomeni jih poravnati, sicer ne more doseči visoke svetosti in popolnosti.

To so vzroki, zaradi katerih občuti učenec mistike na začetku svoje poti, kako so se nanj zgrnili vsi nekoč storjeni grehi. Zdi se mu, da so že zdavnaj premagani in izumrli nagoni in poželenja vstali iz grobov in da zahtevajo maščevanje. Ladjica njegovih upanj se ziblje v grozi, da se bo potopila v globine. Za trenutek izpred njegovih oči izgine razsvetljeni breg miru in odrešenja, ki ga je videl že od daleč. Vendar pa ne izgubi vere in ne poguma, kajti od svojega učitelja, pod čigar vodstvom se nahaja, je že večkrat slišal, kaj ga čaka. Ve, da je hrepenenje po idealu obenem dokaz, da ima moč, da ta ideal tudi doseže. Zaveda se, da se v vesolju ne izgubi noben gib, nobena sila ali žrtev in da bodo vsi njegovi napori, boji in odrekanja slej ko prej obrodili sadove. Zato po svoji poti hodi pogumno in zanesljivo ter kljubuje vsem težavam; četudi večkrat omahne, se vedno dvigne, še z večjim pogumom in vnemo ter z neomajno vero napreduje proti svojemu cilju. Tudi če naleti na neizmerne težave, trpljenje in preizkušnje, ve, da so sile, ki jih ima na razpolago in s katerimi jih lahko premaga, tisočkrat večje in mogočnejše od vseh težav. Izmed vseh sil pa je najbolj mogočna sila božanska misel na združenost in povezanost z vsem; pa tudi ustvarjalna božanska volja, s pomočjo katere izvaja samo-pozabljenje in samo-premagovanje.

Da bi lažje razumeli to umetnost samo-pozabljenja, naj ponovno omenim primerjavo z žarometom. Z uporabo te metode lahko mistik po lastni volji čisti svoj značaj vseh nezaželenih občutkov, spominov in misli. Tako, kakor lahko leča zbere sončne žarke in jih spremeni v močno zažigalno silo, tako lahko mistik s koncentracijo zavesti ustvari tako močno duhovno luč, da z njo razsvetli in razgali najgloblje plasti stvari ter njihovo bistvo. Pri izurjenem mistiku tudi njegov spomin uboga božansko voljo na tak način, da se brez njegove volje v njegovem spominu ne morejo poroditi nikakršni vtisi. Na ta način doseže samo-uresničenje duše razodetje božanskega duha, ki je večen in vse-veden in od katerega lahko izvemo vse, kar potrebujemo ali si želimo. Razodetje nam omogoča razsvetljenje, ki je vir višjega spoznanja in modrosti.

Tri zadnje stopnje meditacije

1. Razsvetljenje, kot peta stopnja ezoterične meditacije, je najbolj pomembno in predstavlja vezni člen med štirimi nižjimi in dvema višjima stopnjama. To je most med fizičnim in duhovnim svetom. Omogoča spust luči božanskega spoznanja ali resnice iz sveta duhovnosti ter sprejemanje le-te v človekovi duši. Na tej stopnji nastopijo pri meditaciji največje težave in največja blaženost.

1. Na koncu te stopnje prenehajo vsi boji, kajti osebnostni jaz, nagonska volja in kratkovidni razum so sedaj vzgojeni in poslušni. Tako v zunanjem kot v notranjem življenju človeka sedaj vlada le ena sila - moč duhovne luči in resnice.

2. Do te ure duša meditirajočega potuje po obeh svetovih. Za raziskovanje dogajanj v obeh svetovih potrebuje sile ljubezni, razlikovanja, občudovanja in samo-pozabe. Od pete stopnje naprej pa je njeno področje delovanja omejeno na duhovni svet. Odslej ima razsvetljena duša v njem svoje stalno bivališče.

3. Od te stopnje naprej je duša zelo dejavna v tem svetu, saj je osvobojena vseh materialnih vezi in lahko brez ovir prebiva v duhovnem svetu.

4. Z nadvlado in pretvorbo osebnostnega jaza, s čemer je duša osvobojena v pravem pomenu besede, odpadejo izpred duhovnih oči vse tančice. Meglo nevednosti so razkrojili žarki sonca resničnosti.

To nepopisno lepo in osrečujoče stanje imenujemo razsvetljenje. V razsvetljenje duše je vključeno tudi telo. Pretrese in prevzame ga silni ognjeni tok. Ta tok lahko nastane v možganih, ali pa v srcu, odvisno od poti, po kateri se je mistik odpravil. Z razsvetljenjem vstopi duša v službo duhovne hierarhije. Razsvetljenec je sedaj mojster, posvečeni adept in nosilec resnice. Odslej živi med ljudmi kot sel ali zastopnik duhovne hierarhije. Šele na tej stopnji se prenesejo na razsvetljeno dušo vse ustvarjalne sile in moči duhovne hierarhije.

2. Pred oceanom duhovnega gledanja. Od te stopnje naprej živi mistik ali mojster povsem drugačno življenje. Njegovo zunanje življenje ne urejajo več okoliščine zunanjega sveta. Ker je postal zavestni sodelavec duhovne hierarhije, opravlja le naloge, ki mu jih zaupa hierarhija. Svoje zunanje življenje oblikuje tako, da ga nič ne ovira pri izpolnjevanju njegovega poslanstva.

Njegovo notranje življenje pa je zaradi čudovitih sil in doživljanj vse bolj bogato. Pogled pred njim, ki ga imenujemo duhovno gledanje, je podoben brezmejnemu oceanu. Toda ta ocean ni ne blizu ne daleč, ni ne na vzhodu in ne na zahodu, ne na nebu in ne na zemlji, ampak v globinah njegove duše.

Naša pot nas je pripeljala na obrežje oceana duhovnega gledanja, da bi skušali s svojimi duhovnimi očmi pogledati v njegove globine. Skrivnost človeške duše, ki je neizčrpna, ni moč raziskovati enostavno. Človeška duša je božanska skrivnost; ta skrivnost pa je Bog sam.

3. Zamaknjenost. Ko v duši pride do razsvetljenja in ko mali, osebnostni jaz popolnoma utihne in prisluhne, “ko govori” višji jaz, takrat duša občuti, ne le nedojemljivo telesno blaženost, ampak tudi duševno in duhovno vedrino in očaranost. To občutje imenujemo zamaknjenost ali ekstaza, ki spremlja dušo, ob izjemnem notranjem navdušenju, v omamo. Ta zamaknjenost se, kot posledica osvoboditve duše vezi živalskih nagonov, izraža v različnih oblikah - glede na njegov temperament in duhovno usmerjenost - tudi v fizičnem svetu in zunanjem življenju mistika. Doživljanje zamaknjenosti postopoma prehaja iz omejenosti na čas meditacije v trajno stanje.

4. Raztopitev kot šesta stopnja ezoterične meditacije. Trajno stanje zamaknjenosti dušo postopoma vodi do naslednje stopnje meditacije, to je, do raztopitve. Raztopitev pomeni prehod iz grobega v bolj fino stanje. Mistik pod tem pojmom razume spremembo, ki se odvije na fizični ravni in predstavlja očiščenje, oplemenitenje, rafiniranje živalsko zemeljskega jaza do te mere, da se ta povzdigne in združi z dušo v višjem, božanskem jazu. Ista stvar se odvije tudi na duhovni ravni, med dušo in božanskim duhom, Kristom v človeku. Človekov demon se mora spremeniti v angela, kajti le v tem primeru lahko duša živi v miru in osvobojena vseh vezi, se povzpne do božanskega duha in postane eno z njim. V besedi raztopitev se skriva globlji, ezoterični pomen, ki razkriva, da ne gre za uničenje in iztrebljenje nižjih in grobih nagonov, ampak za njihovo raztopitev in spremembo.

5. Združitev kot sedma stopnja ezoterične meditacije. Pri tej gre za združitev razsvetljene duše, potem, ko se je ta osvobodila jarma osebnostnega jaza, z višjim, božanskim jazom, s Kristom, oziroma svetim duhom v človeku. To združitev mistiki imenujejo mistična svatba ali poroka z nebeškim ženinom. Vsi veliki vzhodnjaški mistiki so govorili o mistični svatbi, ki so jo doživeli in v sebi uresničili. Na fizični ravni gre za dvig, ki je podoben hlapenju vodnih kapljic, prefinjenih grobih molekul čutnih organov in za njihovo združitev z bolj finimi molekulami v možganih, njih vsrkanje ter nato odtekanje, v obliki živčnih vzpodbud, v vse organe telesa.

Med snovnimi in duhovnimi molekulami človekovega telesa obstaja stalna magnetna privlačnost. Pri povprečnem človeku te privlačnosti ni, kajti molekule nižjih nagonov so pregrobe, duhovne pa prešibke, da bi jih lahko pritegnile in vsrkale. Pri tej pretvorbi imata zelo pomembno vlogo hrbtenica in zavestno dihanje.

To nas pripelje še do bolj pomembne duhovne svatbe. Ta se odvija, kakor sem že omenil, med osvobojeno dušo in višjim jazom, božanskim duhom ali Kristom in človekom. Duša, ki se je že na četrti stopnji osvobodila vezi nižje narave, sedaj popolnoma jasno spozna resničnost. Zaveda se svojega izvora, svojega bistva, svoje naloge in cilja. Dosegla je samozavest in samo-spoznanje. Dušin razvoj zavesti počasi napreduje proti zmanjšanju velikega odstopanja in razlike med njeno voljo in voljo njenega ljubljenega, do popolne stopitve. Duša, kot božji sin, postaja po svojem značaju vse bolj podobna svojemu božanskemu očetu. Ta mistični pomen se skriva v vzvišenih besedah Jezusa, sina človekovega, ko je rekel: “Jaz in moj oče sva eno, in kdor je videl mene, je videl tudi Očeta”. Jezusova duša je prepoznala Krista, božanski sveti duh, kot svojega nebeškega očeta, se dvignila k njemu ter postala eno z njim. Spoznanje, da nas naš višji jaz, to je, Bog v nas, ljubi in podaja roko, da bi se združil z našo dušo, nam daje neizmerno blaženost in nepremagljivo pripravljenost na žrtvovanje. V srcu našega nebeškega ženina, Krista, plamti tako velik ogenj hrepenenja, da bi se združil z nami, da si to komaj lahko predstavljamo. Neprestano stremi za tem, da bi zaznali njegov Glas in doumeli njegovo ljubezen.

6. Združenost duše in božanskega duha kot končni cilj. Združenost pomeni popolno združitev duše z višjim jazom. Na tej stopnji združenosti izgine tudi zavest, da obstoja dvojnost in s tem ločenost.

Na tej visoki stopnji dušo v mistični govorici primerjamo s kapljico vode, ki se je ločila od morja in ki potuje preko polj in gričev, preko gorovij in dolin ter končno, po mnogih izkušnjah in pretvorbah, izpari in se dvigne, da bi se nato zopet, kot dež, spustila nazaj v naročje morja, kjer bo uživala večni mir. To stanje doživi človeška duša, ko se združi z višjim jazom, božjim sinom. Izgubi zavest o jaz-stvu, preide v Vse in uživa večno blaženost združenosti. Potem, ko se učenec-mistik prepriča v to, da je učitelj, odrešenik, ki biva v njem, ali Bog, njegov višji jaz, in da je ta nesmrten in vir vseh radosti, miru in blaženosti, ga začne iskati in ljubiti. Z eno besedo, duša ponikne v svojega ljubljenega, v svoj božanski duh, tako da med njim in njo ni več razlike. Čuti in misli le to, kar čuti, misli in hoče njen ljubljeni.

7. Meditacija in svetovni mir. Dar meditacije je spoznanje, da pridobitev te božanske umetnosti ni le samo-odrešenje za prebujeno dušo, ampak tudi odrešenje vseh človeških duš.

Tako kot si ne moremo predstavljati, da bi se neka zemeljska mati lahko hranila s slastnimi jedmi, medtem ko bi njeni otroci stradali in prosili za košček kruha; tako si ne moremo predstavljati, da bi si neka razsvetljena duša želela blaženost in zamaknjenost le za sebe. Prav zato so mnoge vzvišene duše zapustile nebeško kraljestvo in se podale v pekel na tej zemlji, da bi rešile svoje brate in sestre. Zato se prostovoljno zopet utelesijo in živijo na zemlji, da bi pomagale človeštvu do odrešitve

Višja meditacija

Pri tej meditaciji zapusti duša, pri polni zavesti, poglobitvi in tišini, materialni svet in vstopi v duhovnega. S svojim telesom ostane povezana preko svetlobnega žarka. V duhovnem svetu doživlja, osvobojena vseh materialnih vezi, notranje gledanje, se pogreza v neskončnost in vidi, kako Bog v obliki duhovnih žarkov razliva svojo ljubezen na celotno vesolje. Na tej visoki stopnji meditacije in notranjega gledanja doživi duša združitev z Bogom, kar je najvišje doživetje v ezoterični meditaciji in katerega lahko označimo kot kontemplacijo, razsvetljenje, združitev z Bogom, “Unio Mistico”, v kateri molči tudi glas tišine, doživeto pa za vedno ostane neizrazljivo. Vendar pa ob tem zadoni v vesolju očarljiva simfonija vse-obsegajoče ljubezni, skladja in združenosti, ki nato omamno lepo odmeva v vseh srcih in dušah.

Kazemzadeh Hossein Iranschär je bil perzijski ezoterik, ki je veji del svojega življenja preživel v Nemčiji in Švici, kjer je objavil tudi večino svojih del.

Prevod: Anton Jesse
Uredil: Anton Rozman