Kaj je delo teozofov?
C. Jinarajadasa

Adyar Pamphlets, št. 210.

Prav lahko bi mi zastavili vprašanje: ali razglašaš neko novo religijo, nek nov evangelij odrešitve? Dandanes boste v eni deželi za drugo našli reformatorje, nekatere, ki bi radi reformirali družbene nepravičnosti, nekatere, ki bi radi izpeljali spremembe v ekonomskem življenju sveta, nekatere, ki bi radi odpravili vojno, in tako naprej, in ki delujejo na eni reformi za drugo. Ni pa veliko takšnih, ki bi delovali na reformi religije; skoraj se zdi, da so ljudje prepričani, da religija ne more pomagati pri odpravi materialnih in moralnih zlih, zaradi katerih trpi svet. Ko vidimo, da obstaja tako veliko organizacij, ki delujejo za raznovrstne odlične cilje, kaj torej počnejo teozofi?

Univerzalno bratstvo

Če vam odgovorim zelo na kratko: teozofi delujejo na tem, da bi na svetu vzpostavili obdobje Univerzalnega Bratstva. Fraza “Univerzalno Bratstvo” pomeni, da so vsi ljudje, vsake rase, na vzhodu ali na zahodu, vsake kulturne stopnje, od tiste primitivnega človeka do tiste visoko civiliziranega, vseh stopenj v življenju, najsi bogati ali revni, izobraženi ali nevedni, dobri državljani ali kriminalci, da so vsi ti bratje. Univerzalno Bratstvo ne pomeni le to, da so temeljno vsi ljudje bratje, ampak tudi to, da so vsa naša trpljenja, tako posameznika kot sveta, posledica našega ignoriranja tega dejstva naše skupne združenosti.

Tisoči sprejemajo Univerzalno Bratstvo kot plemenit ideal; nihče ne bo nasprotoval načelu, ki bi moral biti končni cilj civilizacije. Vključen je v besedi Demokracija; jasno je objavljen v motu francoske republike: Svoboda, Enakost, Bratstvo. Ideja ni nova. Obstajajo mnogi, ki delujejo zanjo v vsaki deželi. Teozofi niso edini ljudje, ki delujejo za Univerzalno Bratstvo. Toda teozofi delujejo za Univerzalno Bratstvo na poseben način. Način našega delovanja, ideje, ki nas navdihujejo pri našem delu, so tiste, ki so vredne vaše pozornosti.

Glavna ideja v teozofiji o človeku je ta, da je on nesmrten. Z drugimi besedami, človek ni telo, ki umre ob smrti; on je zavest, ki preživi smrt telesa. Telo je oblačilo; in zapustitev telesa ob smrti ne prinese večje spremembe v zavesti ali v človekovih spominih kot tedaj, ko odložim trenutna oblačila, da bi šel spat. Tako kot oblačila niso človek, to ni niti telo. Toda, ker moram nositi oblačila zaradi določenih družbenih prikladnosti, tako tudi telo uporabljam zaradi določenega dela v življenju.

Človek je torej duh, duša; imenujmo ga s katerimkoli izrazom želimo, le da vemo, da gre za nesmrtno naravo. Ta duhovna narava v njem je ista duhovna narava, ki obstaja v vseh drugih ljudeh. Vsi ljudje so nesmrtne duše. Prav zaradi tega dejstva obstaja Univerzalno Bratstvo. Mi vsi vemo, da obstaja neke vrste Bratstvo, kajti kri ima pri vseh ljudeh isto barvo in sestavo, in ker se vsi podrejajo istim zakonom prehranjevanja, rasti, bolezni in smrti. To je bratstvo v razpada in razgradnje. Toda Univerzalno Bratstvo teozofov je duhovno bratstvo, bratstvo življenja in sodelovanja.

Dejanska civilizacija

Ker so vsi ljudje nesmrtne duše, je to, kaj so v fizičnih telesih le malo pomembno. Otrok se lahko rodi v kraljevski družini ali pa v siromakovi. Toda oba sta duši in zato brata. Bogati in revni, modri in nevedni, dobri državljan ali kriminalec, rjavi, rumeni, črni ali beli človek, vsi ljudje so bratje.

Popolnoma res je, da obstajajo neenakosti. Ne obstaja neenakost le v blagostanju ali revščini, ampak tudi neenakost v mentalnih zmožnostih in v moralni moči. Nekateri med nami so bolj bistri od drugih; ta razlika ni zgolj posledica vzgoje in okolja. Nekateri otroci so bistri, drugi topi; nekateri otroci si želijo sodelovati s svojimi starši in učitelji, drugi so uporniški. Obstajajo dobri in slabi ljudje, pravični ljudje in kriminalci. Neenakost obstaja; vsi jo lahko vidimo. Te neenakosti ne zmanjšujejo vezi Bratstva. Zakon Bratstva postaja vse bolj vztrajen. Kajti, velik ali majhen, bogat ali reven, dober ali slab, vsi ljudje so le kot členi v eni verigi. Moč verige je v povezanosti členov, ki skupaj prenašajo napetost, ko se veriga raztegne. Na povsem enak način civilizacija napreduje le takrat, ko so bogati velikodušni do revnih, ko modri delijo svojo modrost z nevednimi, ko so dobri potrpežljivi do zlobnih.

Glavna značilnost resnične civilizacije ni v tem, da v njej ne obstajata ne revščina ne bolezen, ali da znajo vsi brati in pisati in da je na razpolago zaposlitev za vse. Vse to so nujna in odlična svojstva nekega naroda. Ampak v tem, da ljudje ali narod kaže najvišja znamenja kulture v medsebojni pomoči, v tem, da je močni prvak šibkega, v tem, da bogati obravnava svoje bogastvo kot fond vseh, v tem, da kultivirani goreče delijo svojo prefinjenost z manj srečnimi.

Gospodarski činitelji

Na začetku sem poudaril, da vsa naša trpljenja, najsi nekega posameznika ali naroda ali celotnega sveta, izhajajo iz našega zapostavljanja dejstva Univerzalnega Bratstva. Kdo ne ve, da je svet dandanes potopljen v trpljenje? V vsakem narodu je prisotna nezaposlenost in trpljenje izobraženih moških in žensk, ki so jih vrgli iz službe, je še posebej veliko. Med narodi obstaja silovita tekmovalnost in vsak se organizira tako, da bi tujim deželam prodal čim več kot je mogoče ter ohranjal visoko ceno svojih izdelkov. Vodilni narodi se bojijo drug drugega in trošijo ogromne vsote za vojske in mornarice. Na vseh straneh obstajata strah in nezaupanje.

Pa vendar je dejstvo, da so narodi odvisni eden od drugega. Brez surovin kot so kavčuk, baker, bombaž in mnoge vrste rudnin, ki jih azijski narodi izvažajo v Evropo, bi bila evropska industrija ogrožena. In mi v Aziji potrebujemo stroje iz Evrope in Amerike. Najsi si še tako zelo vsak narod prizadeva biti nekaj izključnega, se osredotočati le na lasten napredek, pa je vseeno v zvezi napredkom ali depresijo povezan z vsakim drugim narodom. Frank je povezan z angleškim funtom in ameriškim dolarjem; prenos zlata iz Pariza v New York in nazaj počasi vpliva na cene izdelkov, ki jih prodajo v Saigonu. Naša sodobna civilizacija je prepojena z ljubosumjem in sovraštvom. To gotovo ni civilizacija Bratstva.

Poskušajmo si predstavljati, da sta vsak moški in ženska v vsaki deželi v svetu dojela dejstvo Univerzalnega Bratstva, da je napredek posameznika v skupnosti odvisen od napredka skupnosti kot celote in da je dobrobit posameznega naroda odvisna od dobrobiti vseh drugih narodov. Predstavljajmo si za trenutek, kakšne spremembe bi to prineslo. Prvič, vso bogastvo sveta - njegovi rudninski viri, proizvodi, od kmetijskih do industrijskih, vseh narodov - vso to bogastvo bi bilo prepoznano kot skupna last človeštva kot celote. Skrbna ureditev nekega Mednarodnega Odbora, ki bi predstavljal vse narode, bi poskrbela za ugotavljanje, koliko vsak narod potrebuje surovin, strojev in proizvodov ter koliko bi moral ta narod izvoziti. Vsi bi sprejemali načelo, da noben narod ne sme uporabiti svojih prednosti za to, da bi nadvladoval druge narode.

Mednarodni Odbor ne bi mogel ustvariti raja za vse, vendar pa bi lahko veliko storil za odpravo današnje silovito tekmovalnosti. Kaj omogoča to tekmovalnost? Z uporabo zbranega bogastva privilegiranih razredov, s kopičenjem inventivnosti ter z izkoriščanjem nemočnih množic, je določeno število poslovnih ljudi organiziralo svoj narod tako, da vlada drugim narodom. Dandanes v poslovnem svetu ne obstaja niti najmanjša predstava o tem, da plača delavcev ne bi smela biti odvisna od prodajne cene izdelkov, ampak od potrebe delavca po določenih pogojih za življenje, ki so bistveni za njegovo življenje kot človeškega bitja, ki nima le materialne potrebe, ampak tudi kulturne in duhovne.

Toda v dobi Bratstva vrednost franka, funta ali dolarja ne bi nakazovala blaginje Francije, Anglije ali Amerike. Kazalci, ki jih gre iskati, bi morali biti, koliko bolezni je bilo odpravljenih, koliko je v deželi vrtov in parkov, koliko ur je na razpolago za oddih, koliko moških in žensk se ukvarja s poezijo, kako malo je kriminalnih dejanj in kako prefinjeni in prijazni so postali ljudje. V dobi Univerzalnega Bratstva se bomo osredotočili na dobrobit vsakega posameznika, najsi je ta bogat ali reven, izobražen ali neizobražen. Vsak narod bo prepoznal potrebo, da sodeluje z vsemi drugimi narodi, in kdaj mora žrtvovati svoje lastne posebne interese za dobro človeštva kot celote.

V smeri te velike dobe v prihodnosti delujemo teozofi. Ne delujemo le z razmišljanji, ampak z določnimi idejami, ki so jasne in logične. Umu raziskovalca predstavljamo v preiskavo določena široka načela; ne pravimo: “Verjeti moraš, sicer boš šel v pekel,” ampak: “Obstajajo določena dejstva in zakoni, ki jih lahko odkrijete sami, če vam je do tega dela. Pridobljeno znanje vas bo naredilo bolj srečne in bolj koristne.”

Temeljne ideje

Dovolite mi, da vam sedaj predstavim nekatere od glavnih teozofskih idej.

Prvič, vesolje ni zgolj kraj, kjer naključno delujejo naravne sile. Vsak dogodek, ki se je dogodil od začetka časa, se je dogodil v skladu z določenimi zakoni, ki so vrojeni v vesolju. Ti zakoni so izrazi Zavesti. Vse, kar obstaja, od elektrona do največje zvezde, je prepojeno z Zavestjo.

Ta temeljna Realnost je tako onstran našega dosega, da so jo modreci in svetniki poimenovali z nasprotujočimi se izrazi. Mnogi so ji nadeli ime “Bog”; medtem ko so jo drugi poimenovali Zakon, Nebesa, Veliki Arhitekt, Evolucija. Vsak človek mora, v skladu s svojim značajem in izkušnjo, določiti, na kakšen način bo gledal na to Zavest, ki usmerja vse. Trenutno jo imenujmo Bog.

Druga velika resnica je ta, da narava Boga prebiva v vsakem moškem in ženski. Mi nismo ta telesa, ki umrejo; to so le oblačila, ki jih nekaj časa nosimo in nato odložimo. Mi smo Nesmrtne duše. Popolnost Boga prebiva tudi v nas, kajti mi “živimo, se gibljemo in prebivamo” v Njem. Vendar pa se mi ne zavedamo naše Božanske Narave, dokler je ne prebudimo.

Rodili smo se zato, da uresničimo našo resnično naravo. Naše rojstvo je vstop v delavnico ali laboratorij, v katerem z delom počasi razvijamo naše sposobnosti. Vendar pa ni mogoče uresničiti Božanske Narave v nas z izkušnjami enega samega življenja. Zato se vedno znova in znova reinkarniramo. Vstopamo v življenje, se rodimo, rastemo, delujemo, zaključimo naše delo in se ponovno vrnemo. Naš povratek je smrt. Po počitku v nebesih, po rasti preko uresničitve radosti, ki smo jih načrtovali, a nismo dosegli, se ponovno vrnemo v rojstvo, bolj čisti, močnejši, modrejši, da bi nadaljevali z delom ter tako postali bolj izkušeni v mišljenju, čutenju in delovanju. To je Reinkarnacija.

Ko živimo in delujemo, včasih uspemo, včasih ne. Delamo dobro in delamo zlo, glede na to, ali nas vodi naš altruizem ali naša sebičnost. Ko delamo zlo, ustvarjamo neskladje v univerzalni harmoniji, tako da moramo obnoviti to harmonijo. Zlo, ki ga počnemo, mora biti izničeno z dobrim; dobro, ki ga počnemo, mora biti preoblikovano v bolj daljnosežno dobro. Ta proces sejanja in žetve se imenuje Karma. To je zakon ponovne ureditve, ki ga človek sproži z vsako od svojih misli, besed in dejanj.

Ker so duše božanske, so vse duše enakovredne. Obstajajo mlade in stare duše, vendar pa so vse bratje. Navkljub vsem razlikam - rojstvu, zmožnosti, okolju; rasi, veri; spolu ali barvi kože; dobro ali zlonamernosti - vsi ljudje tvorijo nedeljivo Bratstvo.

Mi vsi, veliki ali mali, nevedni ali modri, tvorimo verigo, in močnejši rastejo s pomočjo šibkejšim. Bratstvo je zakon rasti vseh ljudi.

Toda to Bratstvo se širi na vse - živali, ptice, ribe, celo rastline, gore in morja. Mi rastemo preko naše združenosti z vsemi stvarmi. Božanska Narava, ki je latentna tako v njih kot v nas, pomaga naši vrojeni Božanskosti delati korake naprej v svoji lepoti.

Božanskost v človeku

Tu moram usmeriti vašo pozornost na idejo, ki sem jo ravnokar omenil: da znotraj nas obstaja Božanska Narava, ki je polna dobrote in lepote. Ko se ozremo naokoli po svetu in vidimo tako veliko sebičnih in krutih ljudi, tako mnogo nepravičnih in takšnih, ki jim ni mar za dobrobit skupnosti in naroda, ni lahko verjeti v temeljno človekovo dobroto. Pa vendar je ena od največjih teozofskih resnic ta, da je človek, ne glede na to, koliko zla počne, v svoji temeljni naravi vseeno dober in plemenit.

Zakaj počne zlo? Zaradi nevednosti. M vsi si želimo biti srečni; to je globoko ukoreninjen instinkt v nas. Vendar pa še ne posedujemo znanja o resničnem pomenu sreče. Tavamo v našem iskanju sreče, točno tako kot človek v zatemnjeni sobi, ki se spotika ob ovire, ko jo skuša na hitro zapustiti. Noben človek ne počne zla zavestno, to je, vedoč, da je to zlo. Misli, da ne gre za zlo, ali da je to na nek način opravičljivo. Zlo v nas je posledica pomanjkanja razumevanja zakonov naše rasti, ravno tako kot je vsaka bolezen, zaradi katere trpimo, znamenje kršenja zakonov zdravja.

Dobro in zlo je ena izmed največjih ugank. Uganko začnemo reševati, ko začenjamo z aksiomom, da ima vsak človek nekje v sebi naravo Božanskosti. Vendar pa je ta, v človeku prebivajoča Božanskost, skrita; je tako zastrta pred našimi očmi, tako da pri zlobnem človeku opazimo le njegova zlobna dejanja, ne pa seme dobrote in lepote, ki skušata prebiti oklep, pognati korenine in vzbrsteti. Ali niste opazili, da so vsi veliki svetniki, vsi resnično popolni ljudje, nežni do vseh, celo do zlobnih? Zakaj? Zato, ker, ko opazujejo zlobnega človeka, vidijo, ne njegova zlobna dejanja, ampak poskuse semena dobrega, da bi se objavilo. Tako kot je z majhnim otrokom, katerega noge so še šibke in ki zato po dveh ali treh korakih pade, tako je z zlobnimi ljudmi. Oni ne razumejo sami sebe, niti zakonov njihove resnične rasti in sreče. Vodijo jih spodbude njihovih želja, zaradi česar tavajo in povzročajo rane sebi in drugim.

Ali ste kdajkoli držali v roki grob diamant, ki še ni bil obrušen in zloščen? Grob diamant je brez sijaja, v njem ni iskre; z lahkoto bi ga zamenjali z majhnim kremenjakom. Pa vendar obstaja v tem grobem diamantu sijaj popolnega diamanta. Toda popolnost je potrebno izvabiti na površje z umetnostjo obdelave. Ta ne more spremeniti diamantovega ustroja, vendar pa uporablja poznavanje njegovega ustroja za loščenje njegovih medlih površin, dokler te ne postanejo gladke in bleščeče. V medlem diamantu, ki ga izkopljemo iz zemlje, je lepota popolnega diamanta vedno skrita.

Tako je tudi z našo človeško naravo. V najglobljih predelih nas samih smo dobrota, resnica, ljubezen in lepota. Toda kdo jih bo priklical iz teh kotičkov? Kdo bo razumel našo skrivnostno naravo in nam pomagal odkriti naš resnični jaz?

Kaj pravi Karma?

Obstaja nekdo, ki razume in ki nam bo pomagal. To je Življenje. To Življenje, ki ga moramo živeti jaz in vi, s toliko boja in bolečine ter tako malo veselja in miru, to življenje samo po sebi je naš učitelj in vodnik. Naša življenja niso takšna kot so po naključju. V svetu ni naključij. Če vidim na tleh, pod vejami, mango, ne rečem, da je tam po naključju; poznam celotno zgodbo, kako je nekoč iz mangovega semena zraslo drevo, kako je to drevo začelo po nekaj letih cveteti; kako je kmalu zatem na drevesu stotine malih mangov in kako je nekega dne, ko je določen mango dozorel, ali pa je nevihta močno stresla drevo, ta mango padel. Ves čas lahko sledim temu, kako učinek sledi vzroku; in četudi nisem bil prisoten, ko je pihal veter, vem, kaj se je moralo zgoditi.

Na povsem enak način vodi ta zakon vzroka in učinka tudi naša življenja. Ta zakon karme pravi: delaj dobro in sledila bo sreča; delaj zlo in rezultat bo nesreča. Včasih učinek sledi vzroku v trenutku; položite prst v ogenj in takoj se boste opekli, kajti zakon Karme deluje hitro. Včasih pa je rezultat odložen; posadite nekaj semen riža in morali boste čakati nekaj dni, preden se bodo pojavili zeleni kalčki, in tedne, preden boste lahko poželi riž. Vse težave v življenju - bolečine telesa in uma, neizpolnitve naših hrepenenj, ovire, ki se pojavljajo na naši poti, ko iščemo srečo, so učinki vzrokov, ki smo jih zasnovali dolgo tega, v naših preteklih življenjih. Ne spomnimo se, kje in kdaj smo sprožili delovanje teh sil; vendar pa se k nam vračajo isti učinki. Kako naj se soočimo s temi učinki, kako naj sprejmemo našo žetev?

Moder človek sprejme svojo žetev bolečine z vdanostjo; nevedni človek postane jezen in krivi druge. Karma vas ne kaznuje, zato ker ste prekršili zakon dobrote; ampak vam pošilja rezultat kot bolečino. Toda Življenje zahteva od vas, da neprestano rastete, da bi odkrili svetu skrito lepoto vaše duše. Če ste torej modri, boste sprejeli svojo žetev bolečine brez upora; uporabili boste svoje trpljenje kot priložnost za to, da postanete bolj čisti, bolj razumevajoči do drugih, v vseh ozirih močnejši. Neumen človek bo krivil druge in s svojo zamero bo postal do njih nepravičen ter si tako ustvaril novo žetev bolečine.

Govoril sem o težavah in trpljenjih v življenju. Vendar pa obstajajo tudi srečni trenutki. Vsako izkušanje sreče je prav tako žetev iz preteklosti. Modri človek bo sprejel takšno žetev z zahvalo in razpršil svoja semena veselja na daleč in na široko, tako da bodo vsi ljudje lahko imeli korist od njegove dobre karme; nevedni človek pa bo stiskal svojo srečo k sebi in govoril: “To je moje” in je ne bo delil z drugimi. Modri bo rasel tako s svojimi bolečinami kot radostmi; tako kot grob diamant, ki je vpet v brusilno kolo, bo modri človek uporabil vsako Karmo, ki se vrne k njemu, za izpopolnitev svojega značaja.

Karma narodov

Tako kot v človekovem življenju ni naključij, tako kot je vsak njegov dan le stvar pobiranja žetve iz preteklosti ali sejanje za prihodnjo žetev, tako je tudi s svetom kot celoto. Svet, ki je sestavljen iz milijonov ljudi, ima udi svojo dobro in zlo Karmo, kolektivno Karmo teh milijonov ljudi. Kajti današnji prebivalci sveta so bili njegovi prebivalci pred petsto leti, pred tisoč leti, v drugih deželah. Ko se ponovno rodijo, prinesejo s seboj svojo preteklo Karmo. Tako kot seje dobro in žanje srečo, ali pa seje zlo in žanje bedo, človek, tako je tudi z Narodi. Moški in ženske, ki sedaj živijo v nekem narodu, so živeli skupaj v preteklosti v neki drugi deželi; tam so si pomagali ali pa škodovali drug drugemu. Vračajo se skupaj, da bi izčrpali sojo Karmo. Narodi se dvigajo in padajo, imperiji prihajajo in odhajajo, ne po naključju, ampak zaradi Karme. V ozadju rasti narodov in imperijev je nespremenljivi zakon Karme. Če si narod dovoli, da njegovi nemočni pripadniki trpijo, če si dovoli, da močni izkoriščajo slabotne, potem se narod ponovno rodi, da preko nesreče za nesrečo požanje svojo Karmo. Obstaja strog, nepopustljiv sodnik, ki sodi brezobzirnim, krutim, mogočnim, tako ljudem kot narodom. To je Karma. Karma včasih deluje hitro, včasih pa je delovanje odloženo; vendar pa deluje stalno in nihče ne more ustaviti njenega delovanja z molitvijo ali kesanjem.

Univerzalnost Življenja

Tako kot mora prehajati otrok, zato da bi se vzgojil, iz razreda v razred, iz vrtca do univerze, tako je tudi  vsakim od nas. Ne le, da ne smemo početi zlo, ampak se moramo veseliti dobrega in ga ustvarjati na vseh straneh. Ne le, da moramo biti potrpežljivi, ampak tudi močni, da bi razvili svojo lastno pobudo. Ne le, da moramo posedovati dober intelekt, ampak tudi sočutno srce, ki razume. Vsaka krepost, ki so jo lahko predstavlja vaša domišljija, je potrebna za izpopolnitev vašega značaja. Šola in univerza našega urjenja pa je Življenje. Vodeni od zakona Karme se rodimo vedno znova in znova, enkrat kot moški, drugič kot ženska; včasih v telesu vzhodnjaka, včasih tistemu zahodnjaka. Svet, s svojimi rasami, narodi, posli, umetnostmi in znanostmi - to je naša univerza, na kateri se izpopolnjujemo.

Ko se ponovno rodimo, prinesemo s seboj naše pretekle zmožnosti. Če sem bil v svojih preteklih življenjih dober glasbenik, bom imel naravne sposobnosti za glasbo celo kot otrok. Če sem živel kot skopuh, ali pa kot krut moški ali ženska, bom kazal ta svojstva celo kot otrok. Ne prihajam naključno v družino, v kateri se rodim; moj oče, moja mati, moji bratje, sestre, moja žena ali mož, moji otroci, vsi, ki so karmično povezani z mano, so bili to povezani z mano že v preteklosti. Prijatelj, ki ga imam sedaj predano rad, je bil tisti, ki mi je pomagal v preteklem življenju, ki je z ljubeznijo izvabil iz mene dobroto. Sovražnik, ki je do mene krut, je tisti, ki sem ga v preteklem življenju ranil. Povsod obstaja Karma, za posameznika, za narod, za cel svet.

A s prehajanjem dob se svet počasi spreminja. Življenje za življenjem vsak od nas postaja bolj plemenit in bolj prepojen z ljubeznijo. Ker se vsi vračamo življenje za življenjem, ponesemo z vsako dobo civilizacijo k višjemu cilju. Vse to pa se ne odvija mehanično, ampak ker za vsem tem obstaja načrt.

Veliki načrt

Tako kot mora obdelovalec diamanta poznati znanost obdelovanja diamanta, tako kot ima on v svojem umu načrt za delo, ki ga bo opravil, tako je v ozadju sveta obstaja načrt za njegovo rast iz ene na drugo stopnjo civilizacije. Ali ne obstaja znanost o rastlinah, ki se imenuje botanika? Ali ne razkriva botanika študentu, da vse rastline rastejo v skladu z zakonom, ki je vrojen v naravi? Tako obstaja tudi v svetu vrojen načrt za njegovo evolucijo. Nekateri imenujejo ta načrt Božanski Um, ki usmerja evolucijo; drugi ga imenujejo Dharma ali zakon Pravičnosti. Če vam bo do tega, da preučujete teozofijo, vam bo predstavljeno precej, kar bo potrdilo, da dogodki v svetu niso naključni. Migracije ljudstev, vzpon in padec imperijev, prihod ene religije za drugo, pojavljanje vladarjev, pesnikov, umetnikov - vse to je del Velikega Načrta, ki skuša organizirati življenja ljudi tako, da bi vsak človek razkril dobroto in lepoto, ki sta skriti v njem.

Recimo, da bi po nekem čudežu prejeli popolno razumevanje pomena vašega življenja, zakaj ste se rodili z določenimi sposobnostmi in ne drugimi, zakaj so se od vašega rojstva do sedaj odvili raznovrstni dogodki; ali vam ne bi takšno razumevanje pomagalo rešiti uganke, s katerimi se vsakodnevno soočate? Recimo, da bi prejeli tudi razumevanje razlogov za zapletene dogodke v svetu, zakaj obstajajo med narodi ljubosumja in kakšen bo zato rezultat; ali ne bi zaradi takšnega razumevanja postal svet bolj zanimiv?

To je vrsta razumevanja, proti kateremu vas lahko vodi teozofija. Ko boste preučevali teozofijo, boste začenjali razumevati samega sebe, vašega prijatelja, vašega sovražnika, vašo deželo, celoten svet. Najprej boste odkrili, da ni nikjer naključij, ampak da povsod deluje zakon; in drugič, da celoten svet in njegove milijone ljudi vodi Božanski Razum. Vaš um bo začel povsod odkrivati razloge; vaša sočutja se bodo okrepila, ko boste spoznali, da se svet počasi premika proti sreči, navkljub strahoviti teži njegove sedanje bede.

Teozofija poziva k delovanju

Recimo, da bi vas nekdo popeljal na puščoben predel dežele, ki meji na prenaseljeno mesto, ki se ne more širiti in v katerem živijo moški in ženske v takšni gneči, da ni mesta niti za en sam park ali otroško igrišče; recimo, da bi vam ta človek rekel: “Pripeljali bomo vodo z gora, zgradili kanale, posadili žito, zelenjavo in drevesa; tukaj bomo naredili park, tam gledališče in tam igrišče za staro in mlado; podrli bomo to nezdravo mesto in pripeljali tisoče v to puščavo, ki jo bomo spremenili v vrt; pridi, ali mi ne boš pomagal?” Kakšen bi bil vaš odgovor? Ali ne bi sodelovali, ko bi enkrat sprevideli, da je takšen čudovit načrt dejansko mogoče uresničiti?

Podobno je z življenjem, ko enkrat dojamete glavne teozofske ideje. V ozadju tragedije vašega življenja, v ozadju tragedije sveta kot celote, boste odkrili čudovit načrt. Modrost, ki jo boste prejeli preko teozofije, bo vaši najgloblji intuiciji razkrila, da se v ozadju Načrta nahaja neskončna ljubezen Boga, ki se izliva preko ljubezni in usmiljenja, in da bo načrt dosegel veličasten uspeh, kajti nobena človeška volja se ne more zoperstaviti končni Božanski Volji. Teozofija se vam bo razkrila kot poziv k delovanju, kot klic, da napredujete kot zagovornik soljudi, ki se bori za odpravo zla v vsaki obliki - brutalnosti, krutosti, pijančevanju, bolezni, korupciji, nevednosti in apatiji.

Teozofija vas bo poučila o tem, da je edini način hoje po poti k vaši lastni sreči delo za srečo drugih. Preko njenih učenj boste spoznali, da lahko pomagate, četudi lahko pogosto čutite, da ste vi tisti, ki najbolj potrebujete pomoč. Božanska Modrost, kar je teozofija, ne bo neka vrsta religije, ki bi vam jo nudili drugi, ampak notranja luč vaše lastne duše, ki ste jo odkrili, ker ste odvrgli obvezo z vaših oči in tako lahko sedaj vidite sami.

Delo za druge

Po celem svetu, v šestinpetdesetih deželah (v času nastanka članka, op.p.), teozofi delujejo zato, da bi odprli dobo Bratstva. Vedo, da ta Zlata Doba ne more nastopiti takoj; tako kot trajalo stoletja, da so se ustvarila in ohranjala trenutna zla, tako bodo potrebna stoletja, da bi jih odpravili. Toda njihova srca so predana temu delu; vedo, da bodo, ko bodo oni zapustili ta svet, druge generacije teozofov nadaljevale z delom, dokler ne bodo v novi inkarnaciji znova nadaljevali sami.

Mi teozofi nismo drugačni od preostalih soljudi; zaslužiti si moramo za življenje s svojim poklicem, kot uradniki, kot trgovci, kot delavci. Smo takšni kot ste vi. Pa vendar smo drugačni; to pa zato, ker gledamo daleč naprej in vidimo veličastno prihodnost za vse ljudi in za nas same. Vemo, da bo naša odrešitev prišla, ne od nekega zunanjega odrešitelja, ampak iz nas samih, s tem ko bomo postali plemenitejši in nežnejši. Naše navdušenje raste z vsakim dnem, ko bolj in bolj razumemo Božansko Modrost, ki se imenuje teozofija. Radi bi delili naše navdušenje z vami; okužili bi vas radi z našim idealizmom, z našim pogumom; z vami bi radi delili naše upanje in našo tolažbo. Od teozofije smo prejeli tako veliko in to bi radi delili z vami. Zaradi tega sem prišel v vašo sredino, da bi vas srečal kot svoje brate, da bi vam razkril, da sem vaš brat, in da lahko kot teozofi spremenimo cel svet v eno Bratstvo.

Prevod: Anton Rozman