Osnove teozofije
C. Jinarajadasa

Vsem ljudem se dogaja, da si začnejo v določenem obdobju svojega življenja postavljati vprašanja: “Od kod prihajam?” “Kam grem?” Včasih, če so zelo trpeli, sprašujejo tudi: “Ali je to življenje zgolj naključje?” “Ali v svetu sploh vlada pravičnost?” “Ali obstaja Bog?”

Odgovore na ta vprašanja nudijo velike religije; nekatere odgovore ponujajo tudi sodobne znanstvene teorije. Vendar pa ti odgovori ne zadovoljijo povsem vseh ljudi. Če zadovoljijo razum, pa pogosto ne zadovoljijo srca. Ko pa zadovoljijo srce, pogosto ne prepričajo razuma. Tako se dogaja, da najdemo v vsaki deželi, navkljub rešitvam, ki jih ponujajo religija, filozofija in znanost, moške in ženske, ki iščejo bolj logično in bolj navdihujočo rešitev. Prav tem prinaša Teozofija posebno sporočilo.

Teozofija je izbor zelo starih idej. Nekatere od teh v religijah in filozofijah Indije, Kitajske, Egipta, Grčije, Palestine in Arabije. Druge prihajajo iz odkritij znanstvenikov, tako preteklih kot sodobnih. Teozofija se vam ne predstavlja kot razodetje ali dogma; ne ponuja se vam kot verovanje, ampak kot predmet preučevanja in presojanja. Kateri so potem takem glavni nauki Teozofije.

Prvič, da vesolje ni zgolj prostor, v katerem naključno delujejo naravne sile. Vsak dogodek, ki se je pripetil od začetka časa, se je odvil v skladu z določenimi zakoni, ki so vrojeni v vesolju. Ti zakoni so izrazi Zavesti. Vse, kar obstaja, od elektrona do največje zvezde, je prepojeno z Zavestjo.

Ta temeljna Realnost je tako daleč onstran našega dosega, da so jo modreci in svetniki poimenovali s protislovnimi izrazi. Mnogi so jo poimenovali “Bog”, drugi pa Zakon, Nebesa, Veliki Arhitekt, Evolucija. Vsak človek se mora, v skladu s svojo nravjo in izkušnjo, odločiti, kako bo gledal na to Zavest, ki usmerja vsako stvar. Recimo, da jo mi imenujemo Bog.

Naslednja velika resnica je ta, da narava Boga prebiva v vsakem moškem in ženski. Mi nismo ta telesa, ki umrejo; to so le naša oblačila, ki jih nekaj časa nosimo, nato pa odložimo. Mi smo nesmrtne duše. Popolnost Boga prebiva tudi v nas, kajti mi “živimo, se gibljemo in bivamo” v Njem. Vendar pa se mi ne zavedamo naše Božanske Narave, dokler se za njo ne prebudimo.

Rodimo se zato, da bi uresničili našo resnično naravo. Naše rojstvo je kot vstop v delavnico ali laboratorij, kjer z delom počasi razvijamo naše sposobnosti. Vendar pa ni mogoče uresničiti Božanske Narave v nas z izkušnjami enega samega življenja. Zato se vedno znova n znova utelesimo. Vstopamo v življenje, se rodimo, rastemo, delujemo, zaključimo naše delo in se vrnemo. Naš povratek je smrt. Po počitku v nebesih, kjer rastemo z uresničevanjem radosti, ki smo jih načrtovali, vendar pa nismo dosegli, se znova rodimo, bolj čisti, močnejši, modrejši, da bi znova delovali in postali bolj usposobljeni v mišljenju, čutenju in delovanju. To je Reinkarnacija.

Ko živimo in delujemo, včasih uspemo, včasih ne. Delamo dobro in delamo zlo. Vodi nas naš altruizem, ali pa naša sebičnost. Ko delamo zlo, ustvarjamo neskladje v univerzalni skladnosti, tako da moramo ponovno vzpostaviti to skladnost. Zlo delo mora biti uravnovešeno z dobrim delom; dobro delo mora biti preoblikovani v bolj daljnosežno dobro. Ta proces sejanja in žetve se imenuje Karma. To je zakon ponovne vzpostavitve tega, kar človek sproži z vsako svojo mislijo, besedo in dejanjem.

Ker so naše duše božanske, so vse duše enakovredne. Obstajajo mlade in stare duše, vendar pa so vse bratje. Navkljub vsem razlikam - ob rojstvu, po zmožnostih, v okolju, po rasi, prepričanju, spolu, kasti ali barvi kože, v dobroti ali zlonamernosti - vsi ljudje tvorijo nedeljivo bratstvo. Vsi mi, veliki ali majhni, nevedni ali modri, tvorimo verigo; in močnejši rastejo s pomočjo slabotnejšim. Bratstvo je zakon rasti vseh ljudi.

Toda to Bratstvo se širi na vse - živali, ptice, ribe, celo rastline, gore in morja. Mi rastemo z združenostjo z vsemi stvarmi. Božanska Narava, ki je latentna tako v njih kot v nas, pomaga naši vrojeni Božanskosti, da razvije vso svojo lepoto.

Obstajata dve večni skrivnosti: skrivnost Boga in skrivnost Človeka. Vse, kar predpostavljamo v zvezi z Bogom: dobrota, svetost, resnica in lepota, prebiva tudi v človeku. Religija, filozofija, znanost, umetnost, trgovina, industrija, človekoljubje, vse to so kanali, vzdolž katerih Božanska Narava razkriva svojo Lepoto. Naša človeška narava pa se vzpenja k Božanskosti z rastjo kreposti in sposobnosti, ki so povezane s temi kanali.

Teozofija pomeni Božanska Modrost. To je izraz načina, na katerega deluje Božanski Um. Mi rešimo vsa vprašanja, ko enkrat razumemo “Božanski načrt, ki je Evolucija”. To razumevanje je dediščina vsake duše. Vendar pa ga poseduje le, če se nauči biti brat vsemu, kar živi, kajti “ljubeče delovanje je Božanska Modrost na delu; in tisti, ki deluje ljubeče, bo neizogibno dosegel Modrost.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji