Prihodnost Teozofskega društva
C. Jinarajadasa

Predavanje na teozofski konvenciji v Benaresu decembra 1930.

Prijatelji,
gotovo je aksiom, da je blaginja Teozofskega društva odvisna od teozofov, ki sestavljajo njegovo članstvo, in očitno je, da je nadalje odvisna od tega, kakšno je njihovo razumevanje teozofije. Kakršna je teozofija in kakršni so teozofi, takšna bo narava Društva. Če lahko opredelimo teozofijo, potem lahko rečemo, kakšni bi morali biti teozofi, in preko tega, kakšna bi morala biti idealna narava Društva.

Društvo sedaj deluje že 55 let in je dandanes sestavljeno iz 46 nacionalnih društev. Teozofska literaturo imamo v številnih jezikih in teozofski predavatelji se prav tako v mnogih jezikih trudijo predstavljati, kaj je teozofija. Društvo ima svoj Statut, to je, deluje v okviru določenih določnih pravil. Ta Statut nam daje cilje Društva, v njem pa so tudi pravila, ki obravnavajo izvajanje nujnih poslov.

Zanimivo dejstvo je, da v edinem dokumentu, ki povezuje vse člane Društva iz vseh dežel, to je, v Statutu Teozofskega društva, beseda teozofija sploh ni omenjena. V skladu z našim Statutom, Društvo ne obstaja zato, da bi kot filozofijo Društva razglašalo to, kar svet imenuje teozofija; Društvo ne obstaja zato, da bi razglašalo resnico katerekoli religije ali katerekoli filozofije. Zakaj potem obstaja Društvo? Njegove namere so določene v njegovih treh Ciljih, ki bi jih lahko povzeli na naslednji način: prvič, promovirati Bratstvo; drugič, opogumljati ljudi, da iščejo Modrost; in tretjič, odkrivati Boga v človeku.

Iz tega izhajata dva problema. Prvi je splošen problem, kaj je teozofija, in drugi poseben problem, kakšna bi morala biti narava Teozofskega društva. Predlagam, da najprej obravnavamo prvi, splošen problem - na kaj mislimo s teozofijo, kašna je njena definicija?

Prva zabeležena raba besede teozofija je povezana s Proklusom, v petem stoletju našega štetja. Ko on govori o “teozofiji tujcev”, jo očitno v svojih mislih postavlja v nasprotje s teozofijo Grkov. Od časov Neo-platonikov torej beseda označuje neko vrsto notranjega mističnega znanja, ki so ga posedovali filozofi in mistiki, in še posebej neko vrsto znanja, ki ga ljudem na splošno ni razodela tedanja religija.

To pojmovanje teozofije ali Božanske Modrosti, ki ga najdemo med gnostiki, je povsem isto kot to, ki ga najdemo pri nas v Indiji, med našimi filozofi. Brahma Vidya, vedenje o Brahmanu, lahko razglašajo le tisti, ki “poznajo Brahmana”. Ti učitelji, iz mističnega nasledstva Guruparampara ali apostolskega nasledstva, prenašajo svoje znanje z Guruja na učenca. Vsak, ki prenaša tradicionalno znanje, dodaja nekaj svojih lastnih odkritij v zvezi z naravo Brahmana.

Ko obravnavamo sodobno teozofijo, moramo začeti z izborom idej, ki so jih podali tisti, ki se imenujejo Mojstri Modrosti. Leta 1875 je z njihovim navdihom Madam Blavatsky začela s teozofskim gibanjem. Društvo je bilo zasnovano zato, da bi bila učenja, ki so ji jih predali v zvezi s širšo vizijo življenja, lahko predana celotnemu svetu. Mojstri sami so ob predajanju učenja poudarili, da to, kar pravijo, ni nekaj novega. Tako so rekli: “To je Starodavna Modrost, dandanes vam jo znova predajamo.” Toda, ker so predali učenje, lahko rečemo, da se je sodobna teozofija začela z neke vrste razodetjem. Toda, če bi rekli, da je teozofija sestavljena le iz razodetja, le iz učenja, ki so ga predali Mojstri, potem po mojem mnenju ta izjava ne bi bila točna.

Jaz mislim, da ji je potrebno, ker je teozofija Božanska Modrost, ki obravnava naravo Boga in naravo človeka, z zaporednimi generacijami neizogibno dodajati to Modrost. Ko se vesolje razvija, najsi v skladu z Božanskim Načrtom ali ne, mora teozofija ali Modrost o tem vesolju tudi rasti.

Popolnoma res je, da imamo določene velike ideje, ki so izšle iz misticizmov preteklosti kot jedo teozofije. Toda to je le jedro. Teozofija raste z vsako novo generacijo. Vsak od vas, vsako človeško bitje, ki presnovi eno samo življenjsko izkušnjo, s tem nekaj doda k teozofiji. Kajti človekova izkušnja je izjava njegove zavesti o odnosu med njim in Absolutnim; in ker je vsak človek drugačen od vseh drugih, ima njegova izkušnja neko prvino, ki jo je mogoče dodati k celotni vsoti izkušnje, ki jo imenujemo teozofija. Zato se teozofija veča, raste iz dobe v dobo; in vsi mi, tudi najmlajši člani Društva, ne, še več, vsak, ki živi v tem svetu, celo kuliji (orientalski delavci, op.p.) na ulicah, nekaj dodajajo k teozofiji kot Popolni Modrosti.

Še več, če je teozofija Modrost, potem je vsaka oblika znanja del te Modrosti. Zato je zame vsako odkritje sodobne znanosti neločljivi del teozofije. Vse, kar odkrivajo naši znanstveniki v laboratorijih, je teozofija, in bolj ko poznam ta odkritja znanstvenikov in njihova razmišljanja, bolj razumem teozofijo, ki jo najdem v teozofskih knjigah. Celo še več, vsaka oblika resnice, ne le v religiji in znanosti, ampak na vsakem področju človekovega delovanja, je zame teozofija. Zato jaz odkrivam teozofijo tudi v tistem velikem področju, ki jo imenujemo Umetnost, in si ne znam predstavljati teozofijo drugače kot le tako, da prežema vse dejavnosti umetnikov sveta; da vsa ta subtilna objavljanja človeškega Duha, ki jih imenujemo Umetnost, razkrivajo teozofijo.

Zato teozofija raste in mora vedno neizogibno rasti. In rezultat tega je, da ne more noben človek opredeliti, kaj je teozofija. Vendar pa lahko rečete: “Ali ne predavate o teozofiji? Ali ne potujete iz dežele v deželo in predavate o teozofiji, pripovedujete ljudem, kaj je teozofija?” Da, toda, ko poskušam opravljati to delo, da ljudem nekaj povem o Modrosti, v mojem umu ostaja neka zadržanost. Jaz razkrivam le majhen del tega, kar sem odkril o teozofiji. Nikoli nisem imel namena, da bi bil neke vrste razglaševalec vsega tega, kar je teozofija. Lahko vam zagotovim, da sem včasih v zadregi, ker moram biti med predavanjem do določene mere dogmatski, da bi bil jasen in natančen, in da se zato ne morem izogniti temu, da ponujam učenje tako, kot da bi vsi teozofi predani mojemu pogledu na to učenje.

Dejansko najdemo v tako-imenovanih priročnikih in učbenikih ter v splošni literaturi teozofskih avtorjev, številne vrste teozofije. Prav gotovo raziskovalcem priporočamo izbor knjig, ki jim bodo najbolj v pomoč pri njihovem razumevanju teozofije. Toda takšen seznam je predan zgolj kot najbolj primeren po presoji nekaterih. Vsak takšen seznam je neizogibno vprašljiv, in prav je tako. Vsak seznam knjig, ki ga izda neka organizacija ali skupina študentov kot “najbolj primernega za študij”, bo vedno vprašljiv. Pa vendar, kot praktična organizacija teozofov, ki deluje za to, da bi svet razumel določena načela Modrosti, moramo nekaj ponuditi. Po drugi strani pa je prav, da se ob tem soočamo z vprašanjem: “Ali ste prepričani, da ponujate najboljše knjige?” Kdo nam bo povedal, kaj je teozofija, če že zaradi same narave Brahma Vidye, Božanske Modrosti, nima nihče pravice reči: “To je resnica, in nič drugega”. Kako naj ponudimo katerokoli knjigo ali nek seznam knjig, ki bo ostal za vedno najboljši?

Zato je edina rešitev ta, da vsak raziskovalec prebira, posluša in odkriva, ne to, kar je teozofija Annie Besant, teozofija Madam Blavatsky, ampak, kar je njegova lastna teozofija. Spomnili se boste, kaj je bilo v Indiji povedano: “Dvignite se, prebudite se, iščite Velike in pridobite razumevanje”. Toda, čigavo razumevanje? Razumevanje Učiteljev? To gotovo ni bil pomen v ozadju teh besed. Iščite Učitelje in poslušajte, vendar pa pridobite svoje lastno razumevanje; kajti le ko odkrijete svojo lastno teozofijo, prvič postanete do neke mere resnični teozof.

Logični rezultat tega, kar pravim, je naslednji. Obstaja prav toliko teozofij kot je članov Društva; še celo več kot to, obstaja prav toliko teozofij kot je v tem svetu človeških bitij. To je razlog, zakaj jaz, medtem ko prebiram določene knjige, ki so obravnavane kot teozofske, prebiram tudi knjige o znanosti; zakaj prebiram tudi knjige o poeziji, hodim iz muzeja v muzej in si ogledujem slike in kipe ter s koncerta na koncert; in zakaj še posebej hodim v mesta, kjer trpijo revni. Kajti na vseh teh krajih najdem kakšen stavek Božanske Modrosti.

Medtem ko imamo danes izbor resnic, ki jih imamo za teozofijo, pa moramo še vedno odkriti precej resnic. Da bi dosegli ta rezultat, moramo imeti na razpolago nek fond znanja, s katerim lahko začnemo - v prvi vrsti vse pretekle tradicije. Te je v svojem delu Odstrta Izida prvič povzela Madam Blavatsky. Prav gotovo sem mnenja, da to, kar imenujemo “tradicija”, vsebuje del Modrosti. Zato je, ko kjerkoli obstajajo živi učitelji, ki so pripravljeni učiti o kateremkoli vidiku Modrosti, tudi to del Modrosti. Tako je takšno delo kot je Sinnetov The Occult World - Okultni svet - ki vsebuje učenja, ki so jih predali Mojstri, tudi del teozofije. S preučevanjem tega, kar razkrivajo živi učitelji, Veliki, odkrivamo več o teozofiji, ki obstaja v tradicijah.

Še več, kjerkoli obstaja nek član Društva, ki z lastnimi sposobnostmi raziskuje nek vidik Narave, je to zame nek dodaten način večjega razumevanja teozofije. Vzemite na primer tiste precej posebne raziskave Annie Besant in C. W. Leadbeatra preteklih zapisov, raziskave, ki sta jih izvedla s pomočjo jasnovidnosti. Vzemite tudi njune druge raziskave v zvezi z naravo atoma. Zame, ki sprejemam dejstva, ki sta jih zabeležila, njune raziskave prav tako prispevajo k izboru znanja, ki bi ga morali sprejeti kot teozofijo.

Ne želim reči, da mora vsak verjeti, kar nekdo drug razglaša za resnico. Toda, če je človek iskren iskalec resnice, potem ne bi smel iskati le v preteklosti, preučevati le to, kar učijo Veliki, ampak pogledati, ali ni morda to, kar so odkrili moški in ženske na njegovem lastnem nivoju, ali so mislili, da so odkrili, tudi resnica. Še več kot to, če naj bi prejeli še več teozofije, potem mora vsak od nas odkriti ta več odkriti s pomočjo meditacije, opazovanja življenja in predvsem z opazovanjem delovanj svojega lastnega srca. Kajti ni otroka, ki ne bi razodeval nekaj teozofije, niti enega samega stremečega bitja, ki ne bi razumelo nekaj o Popolni Modrosti.

Tako mora biti vsak od nas tako raziskovalec Modrosti kot tudi tisti, ki prispeva nekaj k nje nadaljnjemu odkrivanju. Ta dva aspekta sta povezana. Bolj ko raziskujemo, bolj odkrivamo tisto v nas, kar lahko podarimo. Toda, več kot lahko podarimo, ne glede na to, kako je to skromno, kajti to, kar imamo mi za resnično, je lahko tudi zmotno, več Modrosti bomo našli. Po mojem mnenju bi morala biti drža teozofa ta, da neustrašno razišče vsak problem, tako da ne bi bilo kraja na zemlji ali peklu ali nebesih, ki ga ne bi raziskal, da bi lahko odkril Popolno Modrost.

Ko raziskujemo takšno idealno iskanje resnice, naj omenim napako, ki jo počnemo kot teozofi. Ta se je zgodila pred štiriindvajsetimi leti, ko so naši člani odkrili, da je imel C. W. Leadbeater določene, precej osupljive ideje v zvezi s problemom spolnosti, ki vpliva na ljudi. Očitno je problem spolnosti eden od najbolj, če že ne najbolj akuten problem, s katerim se sooča človeštvo. In v zvezi s tem problemom mi, kot teozofi, ne ponujamo večje razsvetlitve kot tisti, ki niso odkrili teozofije. Razlagamo, da je vsak problem v vesolju mogoče rešiti v luči teozofije, vendar pa v zvezi s problemom spolnosti ostajamo nemi.

Nobene potrebe ni bilo, da bi kdorkoli sprejel C. W. Leadbeatrove ideje kot pravilne; vendar pa je obstajala potreba po prepoznavanju, da obstaja velik problem, ki ga morajo rešiti teozofi, pa čeprav jim je bil predstavljen na osupljiv način. To pa je prav tisto, kar naši člani niso storili. Pomešali so dve stvari - C. W. Leadbeatra kot posameznika in njegove ideje v zvezi z velikim problemom. Teozofska vest je bila šokirana in celoten problem spolnosti je bil potisnjen v ozadje. C. W. Leadbeater je odstopil in vsak, ki je rekel to, kar sem tudi jaz in nekateri drugi, da ima član Društva pravico ostati v Društvu ne glede na svoje ideje, je bil takoj označen in obrekovan kot da podpira Leadbeatrove ideje. Morda je za nekatere med vami nekaj novega, da sem bil zaradi tega stališča - da Društvo ni naredilo prav, da je prisililo C. W. Leadbeatra k odstopu - tudi jaz izključen iz Društva. Seveda sem bil kasneje ponovno sprejet. Toda dejstvo, da so teozofi, potem ko so izključili človeka kot nevrednega, da bi ostal v Društvu, kasneje izvolili za njegovega podpredsednika, kaže na to, da je presoja teozofov podobna presoji ne-teozofov, ko ti izgubijo glavo.

Torej, vse to omenjam zato, ker smo imeli priložnost, da raziščemo problem spolnosti, pa je nismo izkoristili. Vsi, še posebej tisti, ki so pozneje ožigosali C. W. Leadbeatra, niso dvomili v njegovo jasnovidnost do trenutka, ko so se seznanili z njegovimi idejami v zvezi s problemom spolnosti. Verjeli so v njegov psihizem in navajali njegova besedila o astralni in devachanski ravni, o miselnih-oblikah, o življenju po smrti, itd. Domnevno je on lahko videl nevidno in bi nam tako lahko pomagal razumeti problem spolnosti, njegove vzroke in učinke, kakor jih je mogoče videti iz nevidnega. Toda ali ga je kdo, kot resen študent enega od najbolj življenjskih problemov, vprašal, izprašal, kaj je videl, ga prosil, da razišče primer za primerom, tako da bi lahko imeli vsaj nekaj več dejstev, na osnovi katerih bi lahko nadaljevali, da bi lahko poiskali rešitev? To je prav tisto, kar teozofi niso naredili. Bali so se, da bi jih lahko istovetili s pogledi C. W. Leadbeatra, in zato so potisnili problem v ozadje.

Dandanes, čeprav tega mnogi med vami morda ne vedo, obstaja obširno znanje o problemu spolnosti. Toda to je znanje, pri katerem bi lahko bili mi teozofi pionirji. Zelo obžalujem, da smo mi, ki se razglašamo za ljubitelje znanja in služitelje človeštva, nekoč igubili zelo veliko priložnost, tako za znanje kot za služenje.

Iz povedanega je očitno, da je znanje, ki ga imamo o teozofiji danes, nujno omejeno. Vsak od nas, ki je teozofski predavatelj ali pisec, lahko pozna le del teozofije. Vendar pa je celo ta del, ne glede na to kako nepopoln je, danes potreben, da bi pomagali ljudem. Ko potujemo iz dežele v deželo, ko opazujemo tamkajšnje pogoje, vidimo, kako potrebna je teozofija, celo tisti majhen del, ki ga poznamo. Ko pogledamo v človeške pogoje in vidimo, kako so človekov duh ujele zle tradicije rase, spola, veroizpovedi, družbenega položaja in barve ter še posebej duhovništva, potem lahko jasno vidimo, kako zelo je potrebna teozofija povsod tam, kjer človek živi v podložništvu tradiciji, ujet v omejujoče ideje rase in religije, ki tako zelo prevladujejo v današnjem času.

Sedaj prehajam na poseben problem, s katerim se sooča Teozofsko društvo kot organizacija. Naj takoj na začetku povem, da bo ta problem vedno ostal, glede na to, kakšna je človeška narava. Tako dolgo, dokler so ljudje pač ljudje, bomo vedno imeli nasprotujoča si mnenja glede načinov uveljavitve velikih resnic, v katere vsi verjamemo, kajti vsak je prepričan, da sam najbolje ve, kako uveljaviti resnico. J. J. Van der Leeuw je nedavno rekel, da je v Društvu preveč “razodevanja” tistega, kar naj predali Mojstri in tako-imenovani “voditelji”. Prav gotovo smo imeli od časa do časa to, kar bi lahko imenovali “razodetja”. Toda, ali bomo imeli kaj koristi od tega, če bomo potlačili kakršenkoli tip izkušnje, ki prispeva k našemu znanju? To se mi ne zdi prava pot.

Prava pot se mi po drugi strani zdi varovanje svobode mišljenja in izražanja, tako da imajo vsi znotraj Društva priložnost strinjanja ali nasprotovanja. Zanimivo je, da to pomeni, še posebej ko o svobodi mišljenja govorijo mladi ljudje, da je “njim” potrebno omogočiti polno svobodo izražanja svojega mnenja, ne pa tudi starejšim. Tako se pogosto dogaja, da ljudje mislijo, ko govorijo o svobodi mišljenja, na lastno svobodo do nasprotovanja, ne pa tudi na svobodo drugih, da se strinjajo. Toda resnična svoboda mišljenja pomeni svobodo, tako strinjanja kot nasprotovanja. Duh resnične svobode ne počiva v strinjanju ali nasprotovanju, ampak v načinu, na katerega se to dvoje počne. To je razlog, zakaj deklaracija o “Svobodi Mišljenja”, ki je vsak mesec objavljena v The Theosophistu, pravi, da ima vsak član “pravico do svobode mišljenja in izražanja le-tega v mejah vljudnosti in upoštevanja drugih”. Če bi le razumeli, kaj pomeni vljudnost, potem mislim, da v Teozofskem društvu ne bi imeli toliko težav.

Popolnoma res je, da v njem prevladujejo teozofski “voditelji”. Toda kako naj to spremenimo? Ali lahko pokažete na katerikoli način, na katerega tako dinamična oseba kot je Annie Besant ne bi prevladovala, tudi če ne bi bila predsednica Društva? Nič ne morete storiti, če se nekateri ljudje dvignejo nad ostale. Vendar pa je to, kar potrebujemo, korektiv za njih možno prevladovanje; to pa je zavračanje verovanja ali da bi bili vodeni. Če bo več in več članov spregovorilo, “v mejah vljudnosti in upoštevanja drugih”, o svojem ne-sprejemanju pogledov vidnih teozofskih osebnosti, bomo imeli v Društvu bolj zdravo življenje.

Priznam, da se včasih, ko nek član zavrne, da bi verjel v to, kar razglaša nek “voditelj”, pojavi neka vrsta društvenega ostrakizma; toda razlog za to je, da so teozofi človeška bitja in da so nekateri, če se lahko tako izrazim, teozofi z majhnim t, in ne Teozofi z velikim T. Gotovo v vsaki loži obstaja nevarnost teozofske ortodoksnosti. Vendar pa, ali je to mogoče preprečiti s prisilo? Seveda je dolžnost uradnikov lože, da skrbijo za to, da se nikoli nobenemu ne zanika popolna svoboda izražanja. Vendar pa nima smisla, da bi poskusili brzdati teozofske voditelje z besedami: “Ti se ne bi smel siliti v ospredje”. Celo če si ne prizadeva, da bi si pridobil privržence, bo pravi teozofski “voditelj” vedno začel prevladovati, najsi si to želi ali ne, že zaradi svoje osebnosti. To, kar lahko storimo, je to, da imajo znotraj Društva tisti, ki se strinjajo, in tisti, ki nasprotujejo, enako pravico, da prispevajo svoje delo k teozofski stvari.

Naj v zvezi s tem vprašanjem nasprotovanja povem, da je v zvezi s tem Generalni Svet Društva posredoval že dvakrat; prvič že leta 1895, ko je bilo sprejeto zelo pomembno načelo. Tedanji podpredsednik William Q. Judge je več let prejemal sporočila Mojstrov. Mnogi so jih sprejeli s hvaležnostjo, medtem ko so drugi govorili: “To so ponarejena sporočila; on jih je potvoril, on zavaja ljudi”. Po dolgi razpravi je bil W. Q. Judge naprošen naj dokaže, da so sporočila pristna. Po precejšnjem vznemirjenju se je Generalni Svet končno sestal, da bi sodil g. Judgeu zaradi zavajanja. Tedaj je g. Judge pred Svetom ugovarjal, da Društvo sploh ne more opraviti nobene preiskave njegovega ravnanja, kajti preiskovanje, ali so njegova sporočila pristna ali ne, bi pomenilo, da Društvo vzpostavlja verovanje v obstoj Mojstrov Modrosti. Svet je podprl g. Judgea in sprejel načelo, da ni stvar Društva, da bi se na en ali drug način opredelilo glede obstoja Mojstrov. Zato je Svet odločil, da vprašanje pristnosti razodetij g. Judgea ni stvar, o kateri bi Društvo lahko podalo neko presojo.

Kasneje, leta 1923, je prišlo do podobne situacije, in sicer, ko je določeno število članov, ki so ugovarjali temu, kar so menili, da je odmik od teozofije, zahtevalo: “Nazaj k Blavatsky! Ne sprejmimo nobenih razodetij po obdobju Madam Blavatsky kot del Teozofije”. Na svojem sestanku je Generalni Svet, ki se je sestal na Dunaju, obravnaval ta problem in odločil: “Podajmo izjavo glede svobode mišljenja”. Takrat je Annie Besant, ki je videla globino problema, rekla, da ne le, da ne bi smel imeti noben teozof po H. P. B. nek nadrejen položaj kot pojasnjevalec teozofije, ampak da ta izjema ne more veljati niti za H. P. B. samo. Annie Besant je rekla: “Če hočemo imeti svobodo mišljenja, potem more biti dana tudi svoboda zavračanja učenj, ki jih je podala H. P. B.”.

Takrat je tudi določeno število teozofov izjavilo, da je potrebno posebno skupino teozofov, ki sicer niso imeli nobenega uradnega odnosa z Društvom, vendar pa vseeno imeli viden položaj v Društvu, ker so pripadali Ezoterični Šoli, na tak ali drugačen način disciplinirati, ker imajo premočan vpliv v Društvu. Drugi so govorili, da tudi tisti teozofi, ki se istovetijo z Liberalno Katoliško Cerkvijo, preveč vplivajo na Društvo. Govorili so: “Poskrbeti moramo, da ti ljudje ne bodo imeli takšen vpliv na T. D.” Toda, kako naj jim to preprečimo? Kako lahko preprečimo kateremukoli teozofu, da bi izvajal svoj vpliv na druge, če jih njegov značaj navdihuje ali pa ti verjamejo, da so njegova razodetja resnična?

Tako je Annie Besant zasnovala splošno načelo, da “nobenemu kandidatu za katerikoli položaj niti nobenemu volivcu ni mogoče preprečiti kandidiranje ali volitev zaradi kakršnegakoli njegovega mnenja ali članstva v katerikoli šoli mišljenja, ki bi ji lahko pripadal”. Če se danes zdi, da ima nek član Ezoterične Šole prevladujoč vpliv na posle Društva, mu tega ne moremo preprečiti. Edini korektiv, ki ga imajo na voljo drugi, je ta, da organizirajo druge Ezoterične Šole. Torej naj tudi drugi stopijo v ospredje rekoč: “Tudi mi smo srce Društva”.

Človeška narava je takšna kot je, zato članom nima smisla govoriti: “Vi ne bi smeli dajati teh ali teh izjav”. Menim, da bi v Teozofskem Društvu naredili bolje, ko bi vsakemu dopustili, da pove svoje “v mejah vljudnosti”. Popolnoma svoboden oder je varnejši za prihodnost Društva kot tisti, ki bi določal, kaj se ne sme govoriti, ker ni teozofsko.

Zelo verjetno je v organizaciji Društva veliko pomanjkljivosti; nobena organizacija ni popolna. Toda vsak član bi moral pomagati odstranjevati pomanjkljivosti: zato obstaja Generalni Svet Društva. Člani Generalnega Sveta, vladajočega telesa Društva, so človeška bitja in zato niso modri v popolnosti; vendar pa poskušajo ustvariti popolno organizacijo. Želijo poznati upoštevanja vredna mnenja članov. Vsak teozof lahko pomaga svojemu Nacionalnemu Društvu in Mednarodnemu Društvu tako, da “v mejah vljudnosti” pokaže na napake v metodi.

Toda težava je v tem, da člani kritizirajo zasebno med seboj, nimajo pa potrebnega poguma, da bi svojo kritiko naslovili na lokalne uradnike in se, če je potrebno, borili za reforme. Poteka veliko ohlapnega razpravljanja, a le redki si vzamejo čas, da bi se natančno poučili o tem, kaj je potrebno spremeniti, z rezultatom, da je njihova kritika sicer pogosto dobronamerna, vendar pa temelji na napačnih dejstvih. Odličen primer strpnosti imamo v primerih kritike Annie Besant, ki v svoji reviji vedno objavi vsako kritiko, ki je usmerjena zoper njo. Bolj ko je kritika ostra, več strani njene revije je na voljo kritiku. Ona je primer tiste svobode mišljenja, o kateri govorimo; ona želi, da kritiziramo. Vendar pa ona tudi odgovarja kritikom; ona ne upogiba glavo pred vsako kritiko. Nato pa se njeni kritiki pritožujejo, da skuša prevladovati.

Gotovo ne bomo nikoli imeli popolno organizacijo, vendar pa želimo delovati v tej smeri. Kot članu Generalnega Sveta mi dovolite, da omenim, kako lahko člani koristno pomagajo s svojimi predlogi. Oni bi morali najprej razumeti mehanizem Društva. Mnogi ljudje kritizirajo Društvo, ne da bi kdajkoli prebrali njegov Statut. Nima smisla pošiljati kritike, ki se nanašajo na vprašanja, ki so izven pristojnosti, k jih zagotavlja Statut. Če želijo spremembe v upravljanju, potem bi morali člani najprej ugotoviti, kaj je mogoče narediti in kaj ne. Seveda je mogoče Statut spremeniti, vendar pa smo, dokler obstaja, vezani na takšnega kot je sedaj.

Sedaj se mora lotiti velikega problema, ki se je pojavil pred teozofi. Ugotovljeno je bilo, da je ena od prvin nemira v Društvu posledica tega, da nekateri člani želijo spremeniti Društvo zaradi učenj g. Krishnamurtija. Teozofsko društvo bi se moralo stalno spreminjati, najsi g. Krishnamurti uči ali pa ne. To je zame aksiom. Mi bi morali stalno prilagajati delo Društva potrebam ljudi, ne glede na to, ali nek Učitelj uči ali ne. Vendar pa nekateri naši kritiki pravijo: “Ali ne bi moralo Teozofsko društvo sprejeti Krishnamurtijeva učenja, stati za njim, postati posoda, v katero bi lahko prelil svoje sporočilo?”

Rad bi poudaril, da Društvo ni nikoli razglašalo kateregakoli učenja kateregakoli Učitelja kot edino resnico. Tako Polkovnik Olcott kot Madame Blavatsky sta se opredelila za buddhistično religijo, vendar pa nikoli nista rekla, da je Buddha edini Učitelj. Annie Besant je naglašala čudovita učenja hinduizma, vendar pa ni nikoli rekla, da je bil Shri Krishna edini Učitelj za vse.

Po drugi strani smo razglasili, da je modro, če vsak teozof raziskuje vsako religijo in vsako mistično tradicijo. Če bi izjavili, da Društvo sprejema in odobrava učenje Krishnamurtija, potem bi počeli to, čemur Društvo ni bilo nikoli namenjeno. Ne podpiramo njegovega učenja, niti nismo proti njemu, tako kot tudi ne podpiramo učenja Shri Krishne niti ne tistega preroka Mohameda. Vendar pa zagovarjamo katerokoli in vsako učenje, ki spodbuja Bratstvo. To bi morala biti po mojem mnenju drža Teozofskega društva. Ker je naš prvi cilj širitev Bratstva, potem bi morala biti drža Teozofskega društva kot organizacije ta, da opogumlja vsako učenje, ki širi Bratstvo.

Nato nekateri pravijo: “Ali niste vi, voditelji Društva, ne razglasili Krishnamurtija za bodočega Učitelja; in ali ga ne bi morali sedaj, ko je prišel, podpreti in opraviti njegovo posebno delo?” Toda Teozofsko društvo ni nikoli razglasilo prihod Učitelja Sveta. Toda, ali ga niso vodilni teozofi? Da, Annie Besant, C. W. Leadbeater, Geo S. Arundale, tudi jaz sam, mi vsi smo to rekli. Toda ne pozabite, da so bila srečanja Order of the Star - Reda Zvezde - vedno ločena od sestankov Teozofskega društva. Od samega začetka, ko so nekateri med nami razglasili, da bo mladi Krishnamurti nosilec Velikega Učitelja, in ko je to sprožilo precejšnje vznemirjenje pri nekaterih, da se bo Društvo predalo tej nenavadni ideji, se je vsako srečanje Reda Zvezde odvijalo ločeno in ne pod okriljem Teozofskega društva.

Popolnoma res je, da je bil v času Konvencije poseben dan namenjen Redu Zvezde z Vzhoda. Toda to je bilo zaradi članov Društva, ki so bili člani Reda Zvezde, tako kot so bili posebni trenutki med Konvencijo namenjeni drugim skupinam teozofov, ki jih zanimajo drugi tipi dela, kot na primer vzgoja, družbeno delo, umetnost in celo politika. Toda kadarkoli sem govoril o pripravi umov ljudi na sprejem Učitelja Sveta je bilo to vedno pod okriljem Reda Zvezde z Vzhoda in ne kot del mojega dela za Teozofsko društvo.

Kateremukoli članu, ki globoko verjame, da lahko nekaj ponudi, je potrebno v okviru Društva ponuditi priložnost, da to predstavi. Ne mislim, da bi lahko imeli več primerov načina, na katerega je bila ta priložnost izkoriščena, kot je bilo to v življenjih dveh ustanoviteljev Društva in sedanje predsednice, Annie Besant. Ko sta prišla Madam Blavatsky in polkovnik Olcott na Ceylon, sta se pridružila buddhizmu. Ali niso imeli tedaj teozofi pravico reči: “Ne bi se smela pridružiti neki posebni religiji; celotno Društvo bosta zavezala buddhizmu.” Vendar pa mislim, da niti en sam hindujski teozof ni napačno razumel sprejetje buddhizma s strani Madam Blavatsky in polkovnika Olcotta in rekel, da ne bi smela postati buddhista.

Ko je leta 1893 Annie Besant začela s svojim delom v Indiji, so nekateri člani v Evropi hitro rekli - takrat sem živel tam - “G. Besant predaja celotno Društvo hinduizmu.” Kasneje, ko je Annie Besant v Queen’s Hall začela s čudovitim nizom predavanj o Ezoteričnem Krščanstvu in prvič podala okultno razlago takšne skrivnosti kot je spreminjanje kruha in vina v Kristusovo telo, so nekateri protestantski člani rekli: “Annie Besant nas predaja rimo-katolištvu!” Kasneje, ko je leta 1911 za Krishnamurtija rekla, “Ta fant bo postal nosilec za Velikega Učitelja,” je določeno število članov reklo: “Annie Besant predaja celotno Društvo svojemu verovanju v Zvezdo na Vzhodu!” Ko se je Annie Besant kasneje začela zanimati za liberalno katoliško gibanje in se udeleževala njegovih obrdov, so ekateri rekli: “Annie Besant predaja Društvo Liberalno Katoliški Cerkvi!” In letos, ko je Annie Besant odšla v Star Camp v Ommenu, ni pa odšla v Huizen, sedež Liberalno Katoliške Cerkve na Nizozemskem, so nekateri liberalni katoliki rekli: “Kako to, da odhaja Annie Besant le v Star Camp, ne bo pa prišla k nam?”

Ena stvar je popolnoma jasna; Annie Besant potrjuje svojo svobodo delovanja in jo tudi izraža. Annie Besant ni nikoli rekla, “Sledite mi.” Niti enkrat v življenju ni rekla, “Pojdite tja, kamor grem jaz.” Ona ni oseba, ki bi se ozirala, da bi videla, koliko jih hodi za njo. Ona pravi, “Jaz vem, kaj je moja dolžnost in to tudi počnem.” Toda nekateri so rekli: “Ali ni to neka vrsta prisile? Ko se je Annie Besant pridružila gibanju Hime Rule, ko je delovala zoper Gandhijevo politiko, ali ni tudi nas silila k temu, da bi ji sledili?” Jaz odgovarjam, “Ne!” Kajti narava človeških bitij je takšna, da če nekdo odseva večjo moč duhovnega življenja, ta vpliva na vse nas. Ko sije sonce, bodo vse drobne rastline, ki rastejo v senci drevesa, pač v senci; toda to ni krivda drevesa.

Rešitev je, da si vsak od nas prizadeva postati voditelj, da deluje v smeri takšnega položaja, ne pa da tega obsoja. Nič ne pridobimo, če vnaprej omejujemo svobodo kateregakoli voditelja. Vendar pa mu lahko nasprotujemo, če je to potrebno, in ga razrešimo njegovega položaja. Če nam to uspe, to pomeni, da je naša politika takšna, kakršno si želi Društvo.

Rekel bi, da mora biti naše delo kot teozofov raziskovanje vsakega učenja, ki pomaga vzpostavljati Bratstvo. Ker je to naša dolžnost, mislim, da bi morali vsi raziskovati neko od najbolj očarljivih učenj, ki dandanes obstajajo v svetu, vključno z učenjem Krishnamurtija. Če bo njegov nauk pravilno dojet, bo globoko pomagal stvari Bratstva. Vendar pa ne moremo predati Teozofskega društva njegovemu nauku bolj kot ga ne moremo predati naukom hinduizma ali buddhizma ali krščanstva.

Če govorim za sebe, potem lahko rečem, da je moja naloga, da ljudem pojasnim pomen Krishnamurtijevega učenja. Vendar pa to isto velja tudi za učenja Krista, Buddhe, Shri Krishne, Mohameda, Zoroastra in drugih Učiteljev. Prav pred nekaj dnevi sem napisal nekaj strani predgovora h knjigi o Mohamedanstvu in poudaril lepote Islama. Na povsem enak način bom, dokler sem član Teozofskega društva in bom preučeval Prastaro Modrost, bom naredil vse, kar zmorem, da bi ljudje razumeli pomen Krishnamurtijevega učenja.

Iz lastne izkušnje lahko o tem učenju rečem naslednje: kadarkoli, ko sem moral med svojo turnejo po Latinski Ameriki podati dve predavanji poslušalcem, ki niso nič vedeli o teozofiji ali o Krishnamurtiju, sem najprej govoril o teozofiji in pojasnil našo splošno teozofsko držo do življenja, še posebej v zvezi z Božanskostjo vseh ljudi in stvari, nato pa sem predaval o Krishnamurtijevih idealih, tako da so, “zaradi priprave njihovih umov, ki jo je zagotovilo predhodno predavanje o teozofiji”, poslušalci lahko precej bolje razumeli Krishnamurtija. To je moja izkušnja. Zato menim, da je največje služenje, ki ga lahko jaz ponudim Krishnamurtiju, da nadaljujem s svojim teozofskim delom, pojasnjujem velike ideale teozofije in tako omogočim svetu, da spozna, da je, ker obstaja le ena Božanska Modrost, tudi modrost Krishnamurtija del te Božanske Modrosti.

Obstaja še en vidik našega dela kot teozofov, ki ga moram sedaj obravnavati. To je delo za svet, s katerim še nismo začeli, pa čeprav nam ga je že davnega leta 1881 nakazal tisti veliki Adept, ki se imenuje Mahachohan. V določenih svojih pogledih na prihodnost Teozofskega društva, ki jih je Mojster K. H. nato predal A. P. Sinnettu, je Mahachohan najprej pojasnil, čemu naj Društvo ne bi bilo namenjeno, in nato, kakšna je njegova resnična vloga. Ni bilo namenjeno temu, da postane šola magije, mesto, kjer bi se vsaki osebi, ki bi to hotela, predajala okultna učenja v zvezi s skrivnimi močmi v človeku, ne glede na to, ali si je s svojimi moralnimi zaslugami zaslužil to znanje ali ne. Resnični ustanovitelji Društva, Adepti, so Društvu določno namenili to, da na vse mogoče načine deluje za širitev Bratstva.

Kot organizacija za praktično Bratstvo, ima pred sabo, kot del svojega dela, prizadevanje, da zmanjša strahovit boj za obstoj, ki ga sodobna civilizacija vztrajno poglablja. Z zmanjševanjem boja za obstoj naj bi Teozofsko društvo s pomočjo teozofije pokazalo svetu utvarnost posvetnih stremljenj. Veliki Adept je želel, da bi poučili svet o “praktičnosti prezira do zemeljskega življenja”, ker je to edino zdravilo za neizrekljivo bedo ljudi. Naj navedem naslednje besede:

“Z eno besedo, kako naj se - če že tisti, ki so nam najbolj voljni osebno služiti, napačno tolmačijo glavne cilje Teozofskega Društva - ukvarjamo s preostankom človeštva? S tistim prekletstvom, ki je znano kot boj za življenje in je dejanski ter najbolj plodovit vir večine stisk in gorja, in vseh zločinov? Zakaj je ta boj postal skoraj univerzalni načrt vesolja? Naš odgovor je, - zato, ker nobena religija, z izjemo buddhizma, ni učila uporabnega zaničevanja tega zemeljskega življenja; vse so, še vedno s to edino izjemo, preko svojih peklov in prekletstev vbile v glave največji strah pred smrtjo. Zato ugotavljamo, da boj za življenje besni najbolj silovito v krščanskih deželah, predvsem v Evropi in Ameriki, slabi v poganskih deželah in je skorajda neznan med budističnim prebivalstvom. (Na Kitajskem, kjer množice najslabše poznajo svojo lastno ali katerokoli religijo, je bilo med lakoto mogoče zaznati, da so matere, ki so požrle svoje otroke, pripadale krajem, kjer ni bilo nobene; in da je tam, kjer so imeli polja zgolj Bonzi, prebivalstvo pomrlo ob popolni brezbrižnosti.) Učite ljudi, da bodo uvideli, da je celo najsrečnejše življenje na tej zemlji le breme in utvara; da je naša lastna Karma (vzrok, ki ustvarja učinek) tista, ki je naš lastni sodnik - naš Osvoboditelj v bodočih življenjih - pa bo veliki boj za življenje kmalu izgubil svojo silovitost.”

Mislim, da nismo kaj dosti storili v zvezi s tem delom našega dela pomoči pri zmanjševanju boja za obstoj. Kot teozofi nismo kazali takšne lakote in žeje po življenju v ne-fizičnih svetovih, da bi lahko svetu pokazali tisti “prezir do zemeljskega življenja”, o katerem govori Adept. Veliko preučujemo “Devachan” - kjer naj bi končno naša stremljenja zacvetela v vsej svoji lepoti - toda naše dojemanje vsega tega je tako ohlapno, da se le malo razlikujemo od ostalega sveta. Seveda preučujemo veliki načrt sedmih ravni, vendar pa večina teozofov glede na te ravni od spodaj navzgor, zaradi česar je v njihovi umih prisotno živo dejstvo, da je ta fizični svet realen in da je vse nevidno, ne le nevidno, ampak tudi zastrto in nerealno. Pri resničnem teozofov bi moralo biti ravno nasprotno.

Rezultat je ta, da posamezniki, kljub temu, da je Društvo rastlo, niso postali bolj duhovni. Naše poročilo o družbenem delu je obsežno, vendar pa bi bilo še bolj učinkovito v pomoči ljudem, če bi kazali večjo lakoto in žejo po življenju v nevidnih svetovih. Dejansko je načrt pomagati svetu plemenit, toda “svet”, ki potrebuje pomoč, ni zgolj fizična raven, ampak tudi šest drugih ravni. In ko gre za pomoč človeštvu, so te bolj potrebni “mrtvi” kot živi. Če bi več teozofov živelo ta vidik teozofije, potem mislim, da bi morali biti sposobni vzpostaviti, kamorkoli gremo, nov niz vrednot v zvezi s tem, kar predstavlja srečo. Ko bo to opravljeno, se bo zmanjšal boj za obstanek in ljudje se ne bodo več tako naslanjali na to zemeljsko kraljestvo kot se sedaj in tako grenko trpeli zaradi tega naslanjanja.

Tako dolgo, dokler ostaja še kakšna vrsta dela za Bratstvo, tako dolgo ima Društvo svojo vlogo v svetu. Tako dolgo, dokler je tukaj v Indiji en sam “nedotakljivi”, tako dolgo, dokler ostajata hinduizem in islam ločena, tako dolgo, dokler en sam nevedni hindujec ali nevedni musliman ne vesta, kako spoštovati drugega, delo Društva še ni zaključeno. In tako dolgo, dokler so v Združenih Državah njeni temnopolti prebivalci deležni družbene podložnosti, delo za Bratstvo ni zaključeno.

Delo teozofov je potrebno v vsaki deželi in delo najmlajših teozofov je včasih enako dragoceno kot delo predsednika Društva. Tako dolgo, dokler so ljudje pod oblastjo duhovnikov in rasnih predsodkov, tako dolgo bo potrebno delo za Bratstvo. Na razpolago imamo vse mogoče načine delovanja. Delovali smo v preteklosti in naše spričevalo je sijajno. Vsak ima svoje delo, svojo vlogo v Velikem Načrtu.

V vsem mojem delu je en sam cilj, ki ni razglašanje nekih posebnih teozofskih idej, ampak prizadevanje, da bi na vse mogoče načine spodbudil v srcih in umih ljudi spoznanje o Skrivnem Božanstvu v človeku, katerega Božansko Naravo je potrebno sprostiti z razumevanjem Modrosti. Če mi je teozofija predala kakšno sporočilo, potem je to gotovo tisto o skrivnosti tega ostrega prevladujočega občutka o Naravi Boga v vseh stvareh in predvsem v vseh ljudeh. Zato sem hodil okoli in poskušal učiti ljudi, katere so resnice iz preteklosti, kaj je Znanost in kakšen je njen pomen ter kaj je lepota Umetnosti in njenega sporočila. In ko sem govoril v zahodnih deželah, je bil moj namen pokazati izredno čarobnost Vzhoda in njegove duhovnosti, ta skrivnostni občutek duhovnih prisotnosti, ki ga najdemo v Indiji.

Vse to sem poskušal narediti v luči Modrosti, ne kaotično, ampak z vedenjem, da Modrost obstaja. Pravim, da Modrost obstaja, ker, bolj kot študiram, bolj spoznavam, da vesolje ni kaotična skupina sil in stvari, ampak da se v ozadju vseh stvari in dogodkov nahaja Božanska Modrost, ki “mogočno in prijazno ureja vse stvari,” Božanska Modrost, ki sije v vsem – v Naravi, v gibanju zvezd in planetov, v vsaki rastlini in živali. To isto Modrost, ki se tako čudovito nahaja v atomu, pa jaz še posebej odkrivam na obrazih majhnih otrok.

Da bi postalo naše Društvo mesto srečevanja vseh, ki se skušajo ponuditi v služenje Bogu ali človeku, je zame naloga, ki se nahaja pred nami vsemi. Tako dolgo, dokler uspevamo poučiti vsakega, ki se pridruži Društvu, da odkrije svojo lastno teozofijo, je prihodnost Društva povsem zagotovljena. Mi moramo naučiti vsakega, da odkrije “svojo lastno teozofijo”, tako da mu pokažemo pot do njegovega najbolj notranjega Jaza; to pot pa mu lahko pokažemo tako, da ga obdamo z vsem, kar je najbolj plemenitega v vseh preteklih tradicijah in z vsem, kar je navdušujočega v sodobnih odkritjih.

Delo Teozofskega društva je, in mora vedno biti, da pušča odprta vsa vrata, ki nam sedaj zapirajo deželo Bratstva Duha, ki je dediščina vseh ljudi.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji