Po smrti - kaj?
C. Jinarajadasa

Na svetu ni religije, ki človeku ne bi obljubljala nesmrtnosti. Krščanstvo in hinduizem, budizem in islam, vse nam pravijo, da smrt ni tudi konec človeka. Vendar pa je to sporočilo namenjeno naši intuiciji, našemu verovanju, ne pa našemu razmišljajočemu intelektu. Toda, mi bi vseeno radi vedeli, kaj nas čaka onstran groba. Ali si to vedenje lahko pridobimo?

Vsak, ki mu ni žal napora, lahko sam, brez pomoči in trikov medijev, ugotovi, da smrt ne pomeni prenehanje delovanja zavesti. O tem govorijo tudi znanstvena dela ljudi, kot so Sir W.Crookes, Sir O. Lodge, A. R. Wallace, Sir F. Barrett in F. W. H. Myers. Psihološke raziskave potrjujejo, da se ob smrti duša ne razprši; a nič več.

Več znanja o tem vprašanju si lahko pridobimo z metodo, ki ne temelji na sporočilih duhov, ampak omogoča, da ljudje sami spoznajo, kaj je onstran smrti. Ta metoda spoznavanja vključuje posebno urjenje, ki pa je znanstveno urjenje. Če želimo metodo razumeti, moramo najprej preučiti, kako se človek uči. Ko rečem: “Vidim te črke”, je to, kar se dogaja, zapleten proces. Sonce zasnuje v skrivnostni, nevidni substanci, ki ji pravimo eter, vibracijo, ki povzroči vibriranje mojega očesnega živca. Ta vibracijo nato prenese v možganski center, in Jaz, Ego, ki zaznam to vibracijo, pravim: “Vidim”. Enako je z vsemi drugimi našimi čuti - s sluhom, vonjem, tipom in okusom.

Pri slepem človeku se očesni živec ali možganski center, ne odzivata. Toda svet je navkljub temu še vedno poln svetlobe. Oči ne vidijo materije v vakuumski cevi, dokler ta ne začne žareti, potem ko smo vklopili elektriko.

Recimo, da obstajajo nekateri ljudje, ki imajo posebno vrsto živčnega odzivanja, ljudje, ki vidijo eter in druge tipe materije, ki jih znanost še ni odkrila. Vidijo, vendar ne v transu, ampak povsem budni, ob popolnem delovanju vseh petih čutov. To ni neko predvidevanje - to je dejstvo. Jaz, ki to pišem, lahko potrdim, da je okoli mene silno živ svet materije, ki prežema vso to materijo, ki jo poznamo. Ta svet vidim ponoči in podnevi, v vsakem trenutku, najsi berem, poslušam, mislim ali gledam. In to, kar vidim, je le droben del tistega, kar vidijo ljudje, katerih “oči so bolj odprte” od mojih.

Resnični svet je veliko večji od tega, ki ga vidimo z našimi čuti. Prežema naš zrak, naše trdne stene, naše svetove iz bolj fine materije. Dvem področjem tega širšega sveta okoli nas smo dali ime Astralni Svet in Nebeški Svet.

Moje telo - moje telo iz mesa, kosti in krvi, moje fizično telo - je sestavljeno iz materialov vidnega sveta, vendar pa imam tudi telo iz astralne materije in tudi telo iz nebeške materije. Ta tri telesa ima vsak človek. Astralno in nebeško telo sta po podobi enaka fizičnemu telesu, bivata sočasno in ga prežemata.

Vsak človek, v budnem stanju, uporablja vsa ta tri telesa. Nebeško telo za svoje težnje in ideale, astralno za svoja čustva, in fizično, ko želi kaj narediti v vidnem svetu. Ponoči pa, ko človek “spi”, odloži svoje telo iz mesa in živi v astralnem svetu in v svojem astralnem telesu ter v svojem nebeškem telesu. Medtem ko fizično telo spi - to telo ima svoje lastno življenje in lastno zavest, ki je podobno življenju in zavesti živali, in skoraj podobno življenju in zavesti otroka - resnični človek plava nad njim ter misli in čuti. Včasih potuje, si ogleduje nove stvari, doživlja nove izkušnje, ki se jih tu in tam spominja kot “žive” sanje.

Ob smrti odložimo telo iz mesa, tako, kot smo to naredili neštetokrat, ko smo šli spat, le da se tokrat vanj ne vrnemo več. In to je tudi vsa sprememba. V kakšnem stanju se znajdemo? Še vedno smo tukaj, kot prej. Vzemimo tipičen primer. Človek, ki je bil navezan na svojo ženo in otroka, umre doma v postelji. Ko telo zaspi, človek začne svoje življenje v astralnem svetu, v svojem astralnem telesu. Vendar je še vedno v sobi. Vidi svoje jokajoče sorodnike, čuti njihove misli in čustva. Toda med njim in sorodniki je nastala ovira, misel sorodnikov, da je mrtev, da je odšel, da ga ni več. Ko bi le razumeli! Mrtvi je še vedno ob njih in ne daleč stran. Po smrti je tam, kamor ga vleče njegov interes.

Nikoli ne bi smeli misliti, da je mrtvi odšel nekam na drugo stran. Nikoli ne bi smeli misliti na njegove napake. Misliti bi morali na njegove kvalitete, ki ste jih pri njem odkrili. Ne, na njegovo sebičnost. Misliti bi morali na njegove nesebične nagibe in dejanja. Morali bi ga idealizirati, kajti to pomeni, da vidite resničnega človeka, dušo, ki nikoli ne upada, ampak postaja vse bolj in bolj sijoča.

Po smrti ljudje najprej vstopimo v življenje v astralnem svetu - dolgo nekaj dni, mesecev, let. Različno, v skladu z značajem naše narave ob smrti. Nato vsi vstopimo v Nebesa, tudi najslabši. Kajti Nebesa so tisto obdobje po smrti, v katerem začnejo cveteti semena dobrega v nas, ki smo jih posejali med življenjem.

Toda človek mora rasti naprej. Bog je za naša srca in ume preveč nedojemljiv, da bi lahko spoznali ves Njegov sijaj v eni sami življenjski izkušnji. V Nebesih sicer rastemo, v sreči. Toda vrniti se moramo na zemljo, da ponovno preizkusimo svoje moči. Zato se vračamo.

Prav sedaj je nastopilo neko izjemno obdobje v procesu evolucije. Kajti v zgodovini človeštva nastopijo krize, ko stari svet umira in se rojeva novi. Za obema, za smrtjo in za življenjem, stoji Bog. Tistim, ki, skupaj z Njim, stojijo na strani življenja, ponuja priložnost, da se odpovejo Nebesom in se takoj povrnejo v rojstvo, da bi pomagali obnavljati uničen svet.

To, kar je potrebno storiti, ni problem smrti, ampak življenja. Le, če vemo, kaj je življenje, kaj naj bi bilo življenje, če imamo odprte oči in spoznamo veliki Božanski Načrt, potem ni smrti. Vedite, da ste Duša, ki ne more umreti. Ko to spoznate, potem življenje nosi Nebesa v vašem srcu in Božanski Načrt v vašem umu. Življenje za življenjem, dokler se krog rojstev in smrti ne izčrpa.

Za to se “rodimo” in za to “umremo”, onstran rojevanja in umiranja pa se nahaja nikoli zaključena, očarljiva, pustolovščina, odkrivanje Boga in odkrivanje samega sebe. To je največja skrivnost Življenja, ki je nobena smrt ne more uničiti in grob premagati.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji