Vprašanja, ki si jih postavljamo vsi
C. Jinarajadasa

Preprosto navedena načela teozofske modrosti.

V nekem obdobju svojih življenj si vsi ljudje začnejo postavljati vprašanja: “Od kod sem prišel? Kam grem?” Včasih se ljudje, če so precej trpeli, vprašajo tudi: “Ali je celotno življenje le naključje? Ali vlada v svetu pravica? Ali obstaja Bog?”

Odgovore na ta vprašanja nam priskrbijo velike religije; na nekatera vprašanja nam priskrbijo odgovore tudi sodobne znanstvene teorije. Vendar ti odgovori ne zadovoljijo popolnoma vseh ljudi; če odgovor zadovolji intelekt, pa pogosto ne uspe zadovoljiti srca. Ko odgovori zadovoljijo srce, pa pogosto ne prepričajo dovolj uma. Tako se zgodi, da v vsaki deželi, navkljub rešitvam, ki jih ponujajo religija, filozofija in znanost, obstajajo moški in ženske, ki iščejo bolj logično in bolj navdihujočo rešitev. Prav tem ljudem prinaša posebno sporočilo Teozofija.

Teozofija je izbor zelo starih idej. Nekatere od teh najdemo v religijah in filozofijah Indije, Kitajske, Egipta, Grčije, Palestine, Arabije. Druge prihajajo iz preteklih in sedanjih odkritij znanstvenikov. Teozofija se vam ne predstavlja kot razodetje ali dogma; ne ponuja se vam kot prepričanje, ampak kot polje raziskave in presoje. Katera so torej glavna načela Teozofije?

Prvo, da vesolje ni le kraj, kjer naključno delujejo naravne sile. Vsak dogodek, ki se je pripetil od začetka časa, se je odvil v skladu z določenimi zakoni, ki so neločljivo povezani z vesoljem. Ti zakoni so izrazi Zavesti. Vse, kar obstaja, od elektrona do največje zvezde, prežema Zavest.

Ta temeljna Realnost je onstran našega dojemanja, zaradi česar so jo modreci in svetniki  poimenovali z nasprotujočimi si izrazi. Mnogi so jo poimenovali “Bog”; a mnogi so ji dali ime Zakon, Nebesa, Veliki Arhitekt, Evolucija. Vsak človek se mora odločiti, v skladu s svojim značajem in svojo izkušnjo, kako bo gledal na to Zavest, ki usmerja vse. Mi jo imenujmo Bog.

Naslednja velika resnica je ta, da narava Boga prebiva v vsakem moškem in ženski. Mi nismo ta telesa, ki umrejo; ta so le oblačila, ki jih nekaj časa nosimo in nato odložimo. Mi smo nesmrtne duše. Popolnost Boga prebiva tudi v nas, kajti mi “živimo, se gibljemo in bivamo” v Njem. Vendar pa se mi ne zavedamo naše Božanske Narave, dokler je ne prebudimo.

Rodili smo se zato, da bi uresničili našo resnično naravo. Naše rojstvo je vstop v delavnico ali laboratorij, kjer z delom počasi razvijamo svoje zmožnosti. Vendar pa ni mogoče uresničiti Božanske Narave v nas le preko izkušenj enega samega življenjskega obdobja. Zato se vedno znova in znova reinkarniramo. Vstopamo v življenje, se rodimo, rastemo, delujemo, zaključimo svoje delo in se vrnemo.

Naš povratek je smrt. Po počitku v nebesih, kjer rastemo z uresničitvijo radosti, ki smo jih načrtovali, a nismo dosegli, se ponovno vračamo v rojstvo, očiščeni, močnejši, modrejši, da bi nadaljevali delo, zato da bi postali večji strokovnjaki v mišljenju in čutenju ter delovanju. To je Reinkarnacija.

Ko živimo in delujemo, smo včasih uspešni, včasih neuspešni. Delamo dobro in delamo zlo, vodi nas naš altruizem ali pa naše neskladje z univerzalno harmonijo. In mi moramo obnoviti to harmonijo. Zlo, ki smo ga storili, moramo popraviti z dobrim; dobro, ki smo ga storili, moramo preobraziti v bolj daljnosežno dobro. Ta proces setve in žetve imenujemo karma. To je zakon preurejanja, ki ga človek sproži z vsako svojo mislijo, besedo in dejanjem.

Ker so vse duše božanske, so vse duše tudi enakovredne. Obstajajo mlade in stare duše, vendar so vse bratje. Navzlic vsem različnostim - glede na rojstvo, sposobnosti, okolje; glede na raso, vero, spol, sloj ali barvo; glede na dobroto ali zlobo - vsi ljudje tvorijo nedeljivo bratstvo. Vsi mi, najsi se nahajamo zgoraj ali spodaj, najsi smo nevedni ali modri, tvorimo verigo; in močnejši rastejo s pomočjo slabotnejših. Bratstvo je zakon rasti za vse ljudi.

Toda bratstvo se širi na vse - tudi na živali, ptice, ribe, celo na rastline, gore in morja. Mi rastemo z našo zvezo z vsemi stvarmi. Božanska narava, ki je latentna tako v njih kot v nas, pomaga naši vrojeni Božanskosti, da se pojavi v vsej svoji lepoti.

Obstajata dve večni skrivnosti: skrivnost Boga in skrivnost Človeka. Vse to, kar pripisujemo Bogu - dobroto, svetost, resnicoljubnost in lepoto, počiva tudi v človeku. Religija, filozofija, znanost, umetnosti, trgovina, industrija, človekoljubje, vse to so kanali, skozi katere se spušča Božanska Narava, da bi razodela svojo Lepoto. In naša človeška narava se vzpenja v Božanskost z rastjo vrlin in sposobnostjo združitve s temi kanali.

Teozofija pomeni Modrost Boga. To je ugotovitev načinov delovanja Božanskega Uma. Vprašanja, ki si jih je človek vedno postavljal, so dobila določene zadovoljive odgovore v razumevanju “Božanskega načrta, ki je evolucija.” To razumevanje je dediščina vsake duše, a ta se lahko polasti šele, ko se nauči biti brat vsemu, kar živi, kajti “ljubeče delovanje je Božanska Modrost na delu, in tisti, ki deluje z ljubeznijo, bo neizogibno dosegel Modrost.”

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, March 1989.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji