Astralno opijanje
William Q. Judge

Theosophia, Poletje 1962.

[Izvirno objavljeno v The Path, Vol. II, oktober 1887.]

Obstaja stvar, ki bi jo lahko poimenovali opitost v toku nesmotrnega zasledovanja tega, kar si zmotno predstavljamo kot duhovnost. V krščanskem Svetem Pismu je zelo moder nasvet, naj si “dokažemo vse” in obdržimo le tisto, kar je dobro; ta nasvet je prav tako pomemben za študenta okultizma, ki misli, da se je ločil od tistih “inferiornih” ljudi, ki so se odločili, da bodo sledili neki dogmi ali pa skušali pridobiti sporočila od umrlih sorodnikov - ali sovražnikov - tako kot spiritisti, ki verjamejo v “deželo večnega poletja” in v “vračajoče se duhove”.

Spokojna površina morja duha je edino ogledalo, v katerem je mogoče nemoteno ujeti odseve duhovnih stvari. Ko študent stopi na pot in tu pa tam ugleda prebliske svetlobe ali kako se mimo njega valijo krogle zlatega ognja, to še ne pomeni, da začenja videti dejanski Jaz - čisti duh. Trenutek najglobljega miru ali čudovitega razodetja, ki ga pridobi študent, še ni spoštljiv trenutek, ko človek ugleda svojega duhovnega vodnika, še toliko manj svojo lastno dušo. Niti niso fizični valovi modrega plamena, niti videnja stvari, ki jim nato sledijo, niti vpogledi v majhna področja astralne svetlobe, z njenimi čudovitimi slikami iz preteklosti ali prihodnosti, niti nenadna odzvanjanja oddaljenih pravljičnih zvonov, kakršen koli dokaz, da negujete duhovnost. Takšne in še bolj nenavadne stvari se vam bodo dogajale, ko boste prehodili nekaj korakov poti, vendar pa so to le predstraže nove dežele, ki je sama po sebi v celoti materialna in le en korak od grobe fizične zavesti.

Paziti se moramo izpostavljenosti, da nas ti pojavi zapeljejo in opijejo. V vseh takšnih primerih bi morali paziti, opazovati in razlikovati; jih shraniti za bodoče primerjave, ko jih bomo povezali z nekim zakonom ali primerjali z drugimi okoliščinami podobne vrste. Moč zavajanja Narave je brezkončna, in če se ustavimo pri teh stvareh, nas ne bo spustila naprej. Ne gre za to, da bi neka oseba ali moč v naravi izjavila, da se moramo, če počnemo to ali ono, ustaviti, ampak za to, da je rezultat zapeljanosti s strani tega, čemur Boehme pravi “Božja čudesa”, opitost, ki privede do zmedenosti razuma. Če človek na primer gleda na vsako sliko, ki jo ugleda v astralni svetlobi, kot na duhovno izkušnjo, kmalu zatem ne bo zaznal nobenega protislovja, kar pa je zgolj posledica tega, da se je opil s to vrsto vina. Če se še vnaprej vdaja tem zapeljevanjem in zanemari svoj resničen napredek, ki je vedno odvisen od čistosti njegovega vzgiba in nadvlade znanih ali določljivih hib, narava nadaljuje s polnjenjem shrambe utvarnih videzov, s katerimi se zadovoljuje. Gotovo je, da se bo vsak študent, ki se predaja tem astralnim dogajanjem, soočil z njih naraščanjem. Toda, če bo naše celotno življenje posvečeno in nagrajevano z velikanskim zaporedjem pojavov, je gotovo, da bo odlaganje telesa tudi konec vseh takšnih izkušenj, ne da bi dejansko karkoli dodali v našo shrambo resničnega znanja.

Astralna raven, ki je enaka kot ta naših fizičnih čutil, je tako polna nenavadnih slik in zvokov kot neprehoden južno-ameriški pragozd, tako da jo je potrebno dobro razumeti, preden se lahko študent v njej zadržuje dlje časa brez nevarnosti. Medtem ko lahko premagamo nevarnosti pragozda z uporabo človeških iznajdb, katerih cilj je fizično uničenje pogubnih stvari, na katere tam naletimo, pa nimamo na voljo takšnih pripomočkov, ko se sprehajamo po astralnem labirintu. Lahko smo fizično pogumni in si rečemo, da si ne bomo dovolili nobenega strahu, vendar pa ni noben neizurjen ali zgolj radoveden iskalec sposoben reči, kakšen učinek bo imel na njegova zunanja čutila napad ali vpliv na psihična čutila.

In človek, ki se sebično vrti okoli samega sebe je v večji nevarnosti zablode kot kdorkoli drug, kajti je brez pomoči, ki je na voljo, ko je miselno združen z vsemi drugimi iskrenimi iskalci. Človek lahko stoji v temni hiši, v kateri ni mogoče razlikovati predmetov, pa bo vseeno dobro videl vso osvetljeno zunanjost; na isti način lahko iz temine naše hiše - naših src - vidimo predmete, ki jih od zunaj osvetljuje astralna svetloba; vendar pa s tem ne pridobimo nič. Najprej moramo razpršiti našo notranjo temo, preden lahko poskusimo s tem, da bi videli v temi zunaj nas; najprej moramo spoznati same sebe, da bi lahko spoznali stvari, ki so zunaj nas.

Zdi se, do ni pot, ki bi bila za študente najlažja. Večini se zdi veliko bolj prijetno delo in, kakor mislijo, tudi hitrejše, če zrejo v vsa ta zunanja zapeljevanja ter negujejo vsa psihična čutila, z izogibanjem dejanskemu duhovnemu delu.

Resnično pot je mogoče z lahkoto najti: tako lahko, da jo mnogi študentje zgrešijo, ker ne morejo verjeti, da je stvar tako preprosta.

Pot leži v tvojem srcu;
sprašuj tam in ne tavaj;
potrkaj glasno, ne odlašaj,
kajti najprej se zdi, da te zvoki,
ki tam odzvanjajo, zavajajo.
In ko se vrata na stežaj odpro,
razkrivajoč sence črne kot noč,
se moraš ustaviti.
Tam notri Mojstrovi so sli
čakali potrpežljivo, da ti sporočijo:
Mojster si ti sam.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji