Odlomki iz pisma, ki mi je pomagalo
William Q. Judge

To, kar preživljaš, sem, kakor veš, občutil in spoznal tudi sam. In verjemi, “preživljati” je kar pravi izraz, pa čeprav sedaj izgleda, da šok in izčrpanost zaradi žalosti dejansko onemogočata kakršno koli vrsto življenja.

Pogosto je tako, da lahko šele takrat, ko se zdi, da nam življenje nima več kaj ponuditi, nanj pogledamo brez predsodkov. To, kar se je zgodilo, ti predstavlja oviro. Preteklost je preteklost in konec z njo. Sedanjost je sama otopelost. V prihodnost si ne upaš pogledati. Tako se sedaj soočaš z življenjem v trenutku mirovanja - z golim in brezbarvnim življenjem, saj ni načina, na katerega bi ga lahko občutil; a morda je življenje pripravljeno, da ti preda svoje skrivnosti, kajti prvič se nahajaš na točki, ko lahko raziščeš življenje samo.

Praviš, da je BITJE, ki si ga ljubil, mrtvo. Zanj je prišel konec in ostal ti je le spomin. Toda, ali se je res obstoj povsem zaključil, vse povsem ustavilo, ko je telo tvojega dragega zapustila toplota in je oblika obmirovala v smrti; ali pa je morda le telo kot tako prenehalo obstojati in je Bitje zapustilo obliko, ker je bila tako poškodovana v nesreči ali zaradi bolezni, da se ni mogla več odzivati na povelja tistega, ki je deloval v njej in skozi njo?

Navkljub dejstvu, da si zaradi svoje nedavne izgube trpel in postal obupan, pa se morda pred teboj nahaja nov cikel rasti in razumevanja. Deliš skupno usodo. Vsi umremo, a nekateri se iz svoje globoke izkušnje žalovanja in izgube naučijo, kako olajšati žalost drugim. Najprej torej, razumeti. Jaz sem našel veliko pomoči v teozofskih knjigah in v študiju z drugimi. Odkril sem, da je bolečina učitelj in da je bila navsezadnje Smrt prijateljica tako meni kot tistemu, ki je odšel.

Kaj je bilo to, kar si ljubil pri tem Bitju, ki je prešlo - telo? Ali pa je bilo to Življenje, Zavest, Duša, ki ga je uporabljala? Ti veš, da si ljubil Posameznika skozi vse njegove spremembe telesa, ki so bile tako številne. Že to je samo po sebi dokaz, da ni bilo telo, ampak nekaj drugega tisto, kar si ljubil. In, ali je ta Duša, ki si jo ljubil, sedaj mrtva? Kako lahko to rečeš - ti, ki preživiš vsako spremembo oblike. To, kar živi in misli v tebi, je “Večni Romar”, za katerega ni začetka in ne konca, ne glede na to, kako številne so spremembe telesa in uma, ki jih rabiš. Isto je veljalo in velja za Bitje, ki si ga “izgubil” in sedaj deluje kot posameznik na svoji lastni ravni drugačnega načina bivanja od tega zemeljskega obstoja.

ZNANOST nam pravi, da se nikoli nič ne izgubi. In ta tvoja “izguba” ni nič drugega kot le začasna izguba fizičnega stika. Srečala sta se tu na zemlji v telesih med tem fizičnim življenjem. Tu se bosta ponovno srečala v naslednjih fizičnih življenjih. Vesolje je Vesolje Zakona. Učinki neizogibno sledijo vzrokom. Pomisli na vzroke, ki sta jih vidva zasnovala skupaj v času vajinega odnosa! Z učinki se bosta srečala skupaj v drugem življenju prav tu na zemlji, na kraju, kjer so se odvile vajine skupne misli in dejanja, na polju, kjer si posejal svoja semena. Tvoja “izguba” zato dejansko ni izguba, ampak le začasna ločitev.

“Toda to je Reinkarnacija”, boš rekel, “jaz pa nikoli nisem mogel sprejeti reinkarnacije."

Če je Reinkarnacija proces življenja in rasti, če edina prinaša popolno razlago o pogojih, s katerimi se srečamo in o odnosi, ki jih ustvarjamo, če pojasnjuje fizično življenje in smrt, potem tvoje sprejemanje ali zavračanje te ideje ne naredi bolj resnične ali zgrešene. Tvoje edino olajšanje iz sedanje uničujoče žalosti počiva v njeni razlagi, v razlagi, ki dejansko pojasnjuje.

REINKARNACIJA pomeni zaporedna življenja na zemlji. To je naraven proces, ki ga je mogoče videti na vsakem koraku in morda najbolje pojasniti s kroženjem rastlinskega življenja - od semena do rastline, do cveta, do sadu, do semena - in nato zopet do rastline, do vsakega naslednjega izraza življenja, ali Zavesti, ki počiva v semenu na temelju izkušnje in pridobljenega napredka v predhodnem izrazu.

Naša telesa pripadajo naravi, prav tako kot semena in rastline. Priskrbijo nam jih naši starši. Z njimi se povežemo že pred našim rojstvom. V njih vztrajamo preko raznovrstnih sprememb, od rojstva, mladosti, zrelosti in starosti, dokler smrt ne poskrbi za njihovo razgradnjo. Nato jih zapustimo, se začasno umaknemo iz fizičnega življenja, dokler se ne pojavi primerna priložnost za rojstvo in nam omogoči reinkarniranje.

Zakaj se zopet vrnemo na zemljo? Zakaj ne gremo v nekakšna “Nebesa” ali v obstoj na nekem drugem planetu.

“To, kar človek seje, to bo tudi žel,” pravi Sv. Pavel. “Reakcija je enaka akciji”, dokazuje Znanstvenik. “Ni vzroka brez ustreznega učinka”, pravi Filozof. Izkušnja nam pravi, da so vse te trditve resnične.

Prastara Modrost imenuje ta zakon Zakon Karme in razkriva njegovo delovanje na vsaki ravni bivanja.

Poskušajva ga preučiti. “To, kar človek seje, bo tudi žel.” Če je to res, potem je res tudi obratno. To, kar sedaj žanjemo, smo morali posejati. Torej so naši sedanji pogoji žetev tega, kar smo posejali. To je res danes - in moralo je biti res včeraj in dan pred tem in preteklo leto in vsako leto - res tudi na dan, ko smo se rodili.

Tako je bilo naše rojstvo, z vsemi svojimi telesnimi, družinskimi in značajskimi pogoji, s priložnostmi ali brez njih, žetev tega, kar smo posejali. Tudi smrt je žetev. Duša ve, kaj potrebuje. Njen vsakokratni razpon življenja v telesu je odrejen in določen. Ko je naloga enkrat zaključena, zapusti telo. In smrt vedno prihaja k duši kot prijateljica.

Naše družinske vezi, odnosi, sovražniki, ljubezni, sovraštva - so žetve vzrokov, ki smo jih zasnovali v preteklih življenjih, kajti vedno delujemo skupaj z drugimi in nikoli sami. Nismo neodvisni, ampak bolj soodvisni.

Tako je tudi z Bitjem, ki si ga ljubil, in ki je začasno zapustilo to zemeljsko življenje - na zemlji sta živela skupaj že prej, ter bosta na njej živela skupaj vedno znova in znova. Vez ljubezni je najmočnejša od vseh vezi in vzpostavi privlačnost, ki vaju bo neizogibno zopet pripeljala skupaj. Vsako življenje bo temeljilo na izkušnji in napredku, pridobljenem v predhodnih življenjih, zato se bosta učila, ljubila in rastla skupaj.

Kje je Duša, ki se je začasno umaknila? Ali vidi in ve kaj preživljaš? Ali si lahko zanjo želiš take nesreče, da bi s teboj delila tvojo žalost, videla spremembe, do katerih mora priti, delila tvojo osamljenost? Seveda ne, pa tudi Duša to ne vidi in ne ve. Deluje na svoj lasten način, vsrkava izkušnje preteklega življenja, v katerem si tudi ti sam odigral tako veliko vlogo.

Ali lahko stopiš z njo v stik v teh dnevih žalosti? Ali sta dejansko kdaj skupaj? Da, to je mogoče. A pomisli za trenutek! Ti sam si Duša, Posameznik, ki je šel skozi mnoga življenja, premoščal vrzel med njimi, kakor premoščamo obdobja med našimi zemeljskimi dnevi s spancem. Ko spiš, nisi mrtev. Telo je “nezavedno”, se ne odziva, a ti, Posameznik; sanjaš. To ti pove, da deluješ na drugačen način. Sanje se pojavijo kmalu potem, ko zaspiš in trajajo, kakor je bilo dokazano, le kratek čas. Nato pride “dolg dremež brez sanj”, ki vključuje večji del nočnega počitka. Kje si ti takrat? Ali si prenehal živeti, prenehal misliti, prenehal izkušati.

“Nočni čas telesa je dnevni čas Duše,” pravi Prastara Modrost. Med snom telesa brez sanj, deluješ kot resnični jaz, kot Duša, na dušni ravni bivanja. Tisto življenje, resnično življenje človeka, ne pozna smrti. Na tisti ravni si prav lahko skupaj s tvojim ljubljenim vsakokrat, ko zaspiš. Se ne spomniš? Dobro, potem pomisli nanj, ko greš spat in ko se zbudiš. Morda se bo pojavil bežen utrinek, občutek. Pri nekaterih se.

Da bi ga lahko ujel v popolnosti in spoznal resnico, morajo biti možgani izurjeni. Ti se spreminjajo tako kot telo; dejansko so le del telesa in Resnični Človek v vsakem od nas jih uporablja tako kot katerikoli drugi del.

Pridobi si resnično Filozofijo Življenja. Začni razmišljati brez ovinkov. Življenje lahko spozna in zadovoljivo pojasni - s preverljivo in dokazljivo informacijo - le vsak človek sam. Našel jo boš v Teozofiji.

A morda sem ti napisal preveč. Tako je in nič drugače. Tudi jaz sem trpel. Tudi jaz sem iskal pojasnilo. Kaj naj ti še rečem poleg tega, da sem ga našel, in da ga lahko najdeš tudi ti; v življenju in v samem sebi, ker si sam po sebi to Življenje.

Prejmi moje sočutje in ljubezen.

Tvoj zvesti prijatelj.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji