Povzetek teozofskih učenj
William Q. Judge

Razširitev traktata “Povzetek Teozofije” z dne, 20. junij 1888.
Theosophical Siftings, Zvezek 1.

TEOZOFIJA, Modrost-religija, obstaja od pradavnih časov. Ponuja nam teorijo o naravi in o življenju, ki temelji na znanju, katerega so pridobili Modreci v preteklosti, še posebej tisti na vzhodu; in njeni naprednejši študentje trdijo, da to znanje ni namišljeno ali povzeto, ampak znanje o dejstvih, ki so jih videli in spoznali tisti, ki so se hoteli podrediti pogojem, nujnih za videnje in spoznavanje.

Teozofija pomeni vedenje o Bogu [Ne v smislu osebnega, antropomorfnega Boga, ampak v smislu božanske “božje” modrosti.] in izraz “Bog” je univerzalno sprejet kot tisti, ki vključuje celoto, tako znanega kot neznanega, iz česar sledi, da mora “Teozofija” vsebovati modrost o absolutnem; in, ker je absolutno brez začetka in večno, je morala ta modrost vedno obstajati. Zato se Teozofija včasih imenuje Modrost-Religija, ker je od pradavnih časov imela znanje o vseh zakonih, ki vladajo duhovnemu, moralnemu in materialnemu področju.

Teorija o naravi in o življenju, ki jo ponuja, ni takšna, da bi bila najprej špekulativno zapisana in nato dokazana s prirejanjem dejstev ali zaključkov, da bi se ji prilagodili; ampak je razlaga o obstoju, kozmičnem in individualnem, izpeljana iz znanja, doseženega od tistih, ki so pridobili moč pogledati izza zavese, ki zakriva delovanja narave pred običajnim umom. Takšna bitja se imenujejo Modreci, če uporabimo ta izraz v njegovem najvišjem pomenu. V zadnjih časih so jih poimenovali Rishiji in Maharishiji, kar pomeni Veliki Rishiji.

Ne trdimo, da so ta vzvišena bitja ali Modreci obstajali samo na vzhodu. Znano je, da so živeli v vseh predelih sveta, v skladu s cikličnimi zakoni, o katerih bomo povedali več v nadaljevanju. Toda, glede na sedanjo razvitost človeške rase na tem planetu, jih sedaj najdemo na vzhodu, čeprav je morda dejstvo, da so se nekateri od teh, v davnih časih, tja zatekli z obal Amerike.

Ker med študenti modrosti-religije nujno obstajajo različne stopnje, je razumljivo, da so tisti, ki pripadajo nižjim stopnjam, sposobni predati le toliko znanja, kolikor ga pripada stopnji, ki so jo dosegli, in je do neke mere odvisno od nadaljnje informacije študentov, ki se nahajajo višje. Ti višji študentje so tisti, za katere trdimo, da njihovo znanje ni zgolj sklepanje, ampak da zadeva realnosti, ki so jih videli in spoznali. Medtem ko so nekateri od njih povezani s Teozofskim Društvom, pa so vendar nad njim.

Moč videti in v popolnosti poznati takšne zakone je posledica naravnih, vrojenih ureditev, katerim se je potrebno podrediti kot vnaprejšnji pogoj; zato se ni mogoče odzvati na prošnjo posvetnega človeka po takojšnji predstavitvi te modrosti, saj je ta ne bi mogel dojeti, dokler ni izpolnil teh pogojev. Ker to znanje obravnava zakone in stanja materije ter zavesti, o kateri se “praktičnemu” zahodnemu svetu niti ne sanja, ga je mogoče pridobiti le korak za korakom, ko študent napreduje proti uničenju svojih predsodkov, ki so posledica, najsi neprimernih ali napačnih teorij. Ti višji študentje trdijo, da je predvsem na zahodu cela stoletja prevladovala zgrešena metoda sklepanja, katere rezultat je splošna navada uma, da ljudje gledajo na mnoge učinke kot na vzroke, na to, kar je nerealno, kot na realno in obratno. Kot primer lahko vzamemo pojava mesmerizma in jasnovidnosti, ki ju je, do pred kratkim, zahodna zanikala, četudi so vedno obstajale številne osebe, ki so na podlagi nezamenljivega introspektivnega pričevanja poznale resnico teh pojavov in v nekaterih primerih razumele njun vzrok in logično osnovo.

Sedaj sledijo nekateri temeljni predlogi Teozofije:

Duh v človeku je edini realni in trajni del njegovega bitja; ostala njegova narava je sestavljena različno. In ker je odmiranje lastno vsem sestavljenim stvarem, je vsaka stvar v človeku, razen njegovega duha, prehodna.

Nadalje, ker je univerzum ena stvar in ne raznolika, in ker je vsaka stvar v njem povezana s celoto in z vsako drugo stvarjo v njem, o čemer na višji ravni obstaja popolno znanje, se ne more dogoditi nobeno dejanje ali misel, ne da bi jo zaznal in opazil vsak delec velike celote. Zato je vse neločljivo povezano z vezjo Bratstva.

Ta prvi temeljni predlog Teozofije predpostavlja, da univerzum ni neko nakopičenje raznolikih enot, ampak ena celota. Ta celota je tisto, kar so zahodni filozofi poimenovali “Božanstvo”, hindujski Vedanti pa “Para-Brahm”. Lahko bi ga imenovali Ne-manifestirani, ki vsebuje potencialnost vsake olike manifestacije, skupaj z zakoni, ki vladajo tem manifestacijam. Nadalje, prisotno je učenje, da ne obstaja kreacija svetov v teološkem smislu, ampak da je njih pojavljanje strogo posledica evolucije. Ko nastopi čas za to, da se Ne-manifestirani manifestira kot objektivni Univerzum, kar se dogaja periodično, on izlije Moč ali “Prvi Vzrok”, ki se tako imenuje zato, ker je sam po sebi brez-korenski koren tega Vzroka in se na vzhodu imenuje “Brez-vzročni Vzrok”. Prvi Vzrok lahko imenujemo Brahma ali Ormazd ali Oziris ali s katerimkoli imenom hočemo. Projekcija vpliva ali tako-imenovanega “Diha Brahme” v času povzroči postopno pojavljanje svetov in bitij na njih. Ta ostajajo v manifestaciji tako dolgo, dokler traja evolucijsko napredovanje tega vpliva. Po dolgih eonih izdihovanja se evolucijski vpliv upočasni in univerzum se začne umikati v zatemnitev ali pralayo, dokler se “dih” v celoti ne povleče in ne ostanejo nobeni prdmeti, kajti ničesar drugega ni kot le Brahma. Študent mora biti pozoren na to, da razlikuje med Brahma-o (brezosebnim Parabrahma) in Brahmâ-o, manifestiranim Logosom. Razprava o sredstvih, ki jih uporablja ta moč v delovanju, ne bi bila primerna za ta Povzetek, vendar pa Teozofija obravnava tudi ta sredstva.

To izdihovanje je znano kot Manvantara ali Manifestacija sveta med dvema Manujema (iz Manu, in Antara, “med”), medtem ko zaključevanje vdihovanja prinese Pralayo ali uničenje. Prav iz teh resnic sta izšla zmotna nauka o “kreaciji” in “poslednji sodbi”. Te Manvantare in Pralaye so se večno odvijale in se bodo periodično odvijale tudi vnaprej, in večno.

Za potrebe manvantare domnevno obstajata dva tako-imenovana večna principa, in sicer, Purusha in Prakriti (ali duh in materija), ker sta oba vedno prisotna in skupaj delujeta v vsaki manifestaciji. Ta da izraza se tukaj uporabljata zato, ker zanju nimamo ustreznih izrazov v angleškem jeziku. Purusha se imenuje “duh” in Prakriti “materija”, vendar pa ta Purusha ni ne-manifestirano in Prakriti ni materija, kakršna je znana znanosti; tako arijski Modreci izjavljajo, da obstaja še višji duh, ki se imenuje Purushottama. V noči Brahme, oziroma v tako-imenovanem pritegovanju navznoter njegovega diha, sta namreč v Ne-manifestirano vsrkani tako Purusha kot Prakriti; to pa je pojmovanje, ki je isto kot ideja v osnovi biblijskega obrazca - “ostati v prsih Očeta”.

To nas je pripeljalo do nauka Univerzalne Evolucije, kot ga razlagajo Modreci Modrosti-Religije.

Oni pravijo, da Duh ali Purusha izhaja iz Brahme preko različnih oblik materije, ki se je razvijala sočasno, v duhovnem svetu iz najvišje in v materialnem svetu iz najnižje oblike. Ta najnižja oblika sodobni znanosti še ni znana. Zato mineralne, rastlinske in živalske oblike zapirajo v sebi iskro Božanskosti, delec nedeljive Purushe. Te iskre se borijo, da bi se “povrnile k Očetu”, ali z drugimi besedami, pridobile samo-zavestnost, ter na koncu vstopile v najvišjo obliko na Zemlji, v človeka, v kateri edino je mogoče doseči to zavest o samem sebi. Obdobje, preračunano v človeškem času, skozi katerega se odvija ta evolucija, zaobjema milijone dob. Vsaka iskra božanskosti ima zato na razpolago milijone dob, da izpolni svoje poslanstvo - pridobiti popolno samo-zavestnost v človeški obliki. Toda to ne pomeni, da božanski iskri že sam prihod v človeške oblike prinaša samo-zavestnost. Veliko delo je mogoče dovršiti med Manvantaro, v kateri Božanska iskra doseže človeško obliko, ali pa ne; vse je odvisno od posameznikove volje in naporov. Vsak poseben duh gre torej skozi Manvantaro, ali vstopa v manifestacijo, zaradi svoje lastne in obogatitve Celote. Mahatme in Rishiji se torej med Manvantaro razvijajo postopno in postanejo po njenem koncu planetarni duhovi, ki vodijo evolucije drugih prihodnjih planetov. Planetarni duhovi naše oble so tisti, ki so v preteklih Manvantarah - ali dnevih Brahme - opravili te napore in postali v toku tistega dolgega obdobja Mahatme.

Vsaka Manvantara je namenjena istemu cilju in namenu, tako da bodo verjetno Mahatme, ki so sedaj dosegli te višine, ali pa tisti, ki bodo to dosegli v naslednjih letih sedanje Manvantare, postali planetarni duhovi naslednje Manvantare tega ali drugih planetov. Ta sistem torej sloni na istovetnosti Duhovnega Bitja in predstavlja, pod imenom “Univerzalno Bratstvo”, temeljno idejo Teozofskega Društva, katerega cilj je uresničitev tega Bratstva med ljudmi.

Modreci pravijo, da je ta Purusha temelj vseh manifestiranih predmetov. Brez nje ne bi moglo obstajati ali biti povezano nič. Ona povsod prežema vsako stvar. Je realnost, za katero, ali na podlagi katere, so vse stvari, ki jih mi imenujemo realne, zgolj podobe. Ko Purusha doseže in objame vsa bitja, so ta povezana; in na ravni, na kateri obstaja Purusha, obstaja popolna zavestnost o vsakem dejanju, misli, predmetu in okoliščinah, najsi se te odvijajo na tisti, ali pa na tej ali katerikoli drugi ravni. Kajti pod duhom in nad intelektom se nahaja raven zavesti, v kateri se zapisujejo izkušnje in katera se imenuje človekova “duhovna narava”; za to pogosto pravijo, da je tako dovzetna za kulturo kot njegovo telo ali njegov intelekt.

Ta gornja raven je dejanska beležnica vseh občutenj in izkušenj, čeprav obstajajo še druge ravni beleženja. Včasih se imenuje “podzavestni um”. Vendar pa Teozofija meni, da gre za napačno rabo izrazov, če rečemo, da je duhovno naravo mogoče vzgajati. Dejanski cilj, ki ga je potrebno imeti pred sabo, je odpiranje ali ustvarjanje poroznosti nižje narave, da bi lahko skoznjo svetila duhovna narava in postala njen vodnik in vladar. “Vzgaja” se jo torej zgolj v smislu priprave nosilca, ki ga bo lahko uporabila, v katerega se bo lahko spustila. Z drugimi besedami, da bo lahko dejanski človek, ki je višji jaz - iskra Božanskosti, o kateri smo govorili - prekril vidno bitje, kateremu se tako ponudi možnost, da se združi s to iskro. Zato pravijo, da višji človek ni v človeku, ampak nad njim.

Ta je vedno spokojen, ravnodušen, blažen, poln popolnega znanja. Nenehno se nahaja v stanju Božanskosti, saj je trajno to stanje samo po sebi, “združen z Bogovi, se hrani z Ambrozijo”. Študentov cilj je torej, da omogoči, da luč tega duha sije skozi nižja oblačila.

To “duhovno vzgojo” je mogoče doseči le, ko se grobi interesi, strasti in zahteve mesa podredijo interesom, stremljenjem in potrebam višje narave; to pa je vprašanje, tako sistema kot vzpostavljenega zakona.

Ta duh lahko postane vladar le, če se najprej vzpostavi trdno intelektualno prepričanje ali priznavanje, da obstaja le ON. In, kakor smo omenili zgoraj, ker ne gre le za posameznika, ampak tudi za celoto, mora biti iz nižje narave odstranjena vsa sebičnost, preden je mogoče doseči njegovo duhovno stanje. Tako dolgo, dokler ostaja prisotna še najmanjša osebnostna ali sebična želja - celo po duhovnem dosežku zaradi nas samih - tako dolgo zaželenega cilja ni mogoče doseči. Zato omenjen izraz “zahteve mesa” dejansko pokriva tudi zahteve, ki ne pripadajo mesu, tako da bi bilo bolj pravilno, če bi rekli “želje osebnostne narave, ki vključujejo tiste posamezne duše”.

Če se sistematično predajo urjenju v skladu z omenjenim sistemom in zakonom, ljudje pridobijo jasen vpogled v nematerialni, duhovni svet, in njihove notranje sposobnosti dojamejo resnico enako neposredno in hitro kot njihove fizične sposobnosti dojamejo čutne stvari ali kakor njihove mentalne sposobnosti dojamejo tiste uma. Ali, če uporabimo njihove besede: “Sposobni so neposrednega vpogleda v ideje”, zaradi česar je njihovo pričevanje o takšni resnici vredno enakega zaupanja kot tisto znanstvenikov ali filozofov o resnicah na njihovih področjih.

Med tem duhovnim urjenjem takšni ljudje pridobijo zaznavo in nadzor nad raznovrstnimi silami Narave, ki drugim ljudem niso znane, in so zato sposobni izpeljati dejanja, ki jih običajno imenujemo “čudežna”, čeprav so dejansko le rezultat širšega poznavanja naravnega zakona. Kaj so te moči, lahko zvemo v Patanjalijevi “filozofiji yoge”.

Njihovo pričevanje o nadčutni resnici, preverjeno na podlagi njihovega posedovanja tovrstnih moči, izziva iskreno preverjanje s strani vsakega religioznega uma.

Če se sedaj obrnemo k sistemu, ki so ga predstavili ti modreci, najprej odkrijemo, da vsebujemo poročilo o kozmogoniji, o preteklosti in prihodnosti te zemlje in drugih planetov, evolucijo življenja preko - kakor se imenujejo - elementalnih, mineralnih, rastlinskih, živalskih in človeških oblik.

Ti “pasivni življenjski elementali” sodobni znanosti niso znani, čeprav se jim včasih približa, ko ih obravnava kot subtilne materialne posrednike pri ustvarjanju življenja, četudi so dejansko oblika samega življenja.

Vsaka Kalpa, ali veliko obdobje, je razdeljena na štiri obdobja ali Yuge, od katerih vsako traja več tisoč let in je zaznamovano z neko posebno značilnostjo. Ta obdobja so Satya-yuga (ali doba resnice), Tretya-yuga, Dvapara-yuga in naša trenutna Kali-yuga (ali doba teme), ki se je začela pred pet tisoč leti. Beseda “tema” se tu mamaša na duhovno in ne na materialno temo. V tej dobi namreč vsi vzroki veliko hitreje prinesejo svoje učinke kot v katerikoli drugi dobi, dejstvo, ki je posledica silovitejšega zagona “zla”, ko se tok njegovega cikla začenja obračati proti novemu ciklu resnice. Tako lahko iskren ljubitelj rase v treh inkarnacijah, preživetih med Kali-yugo, doseže več kot bi lahko v precej večjem številu inkarnacij med neko drugo dobo. Tema te dobo ni popolna, ampak večja kot v katerikoli drugi dobi; njena glavna težnja je usmerjena v materialnost, ki pa občasno popusti zaradi etičnega ali znanstvenega napredka, ki vodi do dobrobiti rase in takojšnje odstranitve vzrokov za zločin ali bolezen.

Naša zemlja je eden od sedmih planetov v verigi in edina vidna na fizični ravni, medtem ko se drugih šest nahaja na drugih ravneh in so zato nevidni. [Vsak od drugih planetov našega sončnega sistema pripada neki drugi verigi sedmih planetov.] Življenjski val se spušča z višjega na nižji planet v verigi, dokler ne doseže naše zemlje, nakar se vzpenja in prehaja skozi tri druge na nasprotni strani loka, in to sedemkrat. Evolucija oblik sovpada s tem napredovanjem, tako da val življenja nosi s seboj mineralne in rastlinske oblike, dokler ni vsaka od obel pripravljena na sprejem človeškega življenjskega vala. Naša zemlja je četrta obla.

Človeštvo prehaja z oble na oblo v nizu Obhodov in najprej kroži na vsaki obli ter se na njej reinkarnira v določnem številu inkarnacij. V zvezi s človeško evolucijo na nevidnih planetih je dovoljeno povedati le malo. Zato se moramo ukvarjati le z našo Zemljo. Slednja je začela, ko jo je zadnjič dosegel življenjski val (v tem, našem, Četrtem Obhodu), razvijati človeka in ga deliti na rase. Ko je vsaka od teh ras preko evolucije dosegla obdobje, ki je znano kot “trenutek izbire” in določila svojo bodočo usodo kot posamezna rasa, je začela počasi izginjati. Rase so med seboj ločene z naravnimi katastrofami kot so pogrezanje celin in veliki naravni preobrati. Sočasno z razvojem ras se odvija razvoj specializiranih čutov; tako je naša rasa doslej razvila pet čutov.

Modreci so nam nadalje povedali, da se stvari in ljudje na tem svetu podrejajo cikličnim zakonom in da med nekim ciklom ni mogoče razviti razpona ali kakovosti napredka, ki pripada nekemu drugemu ciklu. Ti ciklični zakoni delujejo v vsaki dobi. Ko dobe postajajo temnejše, še vedno delujejo isti zakoni, le da so cikli krajši; to je, v absolutnem smislu so enako dolgi, vendar pa dosežejo določeno mejo v krajšem časovnem obdobju. Ti zakoni nalagajo omejitve napredovanju rase. V ciklu, med katerim se vse spušča in vzpenja, morajo adepti počakati na trenutek, ko lahko pomagajo vzponu rase. Oni se ne morejo, in ne smejo, vmešavati v Karmični zakon. Tako začnejo v duhovnem smislu aktivno delovati šele takrat, ko vidijo, da se cikel približuje svoji točki obrata.

Obenem pa ti cikli nimajo nekih trdih meja ali točk konca ali začetka, saj se eden lahko konča ali približuje koncu, medtem ko se je drugi že začel. Tako se prekrivajo in prelivajo eden v drugega, tako kot dnevi v noči; in šele, ko se eden v celoti konča in drugi začne razkrivati svoje cvetove, lahko rečemo, da se nahajamo v novem ciklu. Dva sosednja cikla je mogoče primerjati s prepletenima trikotnikoma, pri katerih se vrh enega dotika središča drugega, tako da je točka, na kateri se eden konča in drugi začne, točka, na kateri sta se križala njuna vrhova. Ali pa če si predstavljamo, da napredovanje ciklov predstavlja človek med hojo; njegov ritem hoje lahko ugotovimo le tako, da premerimo razdaljo njegovega kraka, točke na sredini vsakega koraka, med nogama, pa so začetek in konec ciklov.

Napredovanju cikla ali njegovemu slabšanju se nudi pomoč na naslednji način; ko se cikel vzpenja, razvita in napredna Bitja, ki so v sanskrtu znana pod izrazom Gnani-ji, sestopijo na zemljo z drugih področjih, na katerih se cikel zaključuje, zato da bi pomagala duhovnemu napredku te oble. Na podoben način ti zapustijo to oblo, ko se naš cikel približuje temi. Vendar pa teh Gnanijev ne smemo mešati z zgoraj omenjenimi Mahatmami in Adepti. Pravi cilj resničnih teozofov bi zato moral biti takšen način življenja, ki bi vodil do popolne razpršitve teme, tako da bi se ti Gnaniji lahko zopet obrnili proti tej obli.

Teozofija uči tudi o obstoju univerzalno razširjenem in visoko eteričnem mediju, ki so ga poimenovali “Astralna svetloba” in “Akasa”. To je shramba vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dogodkov. V njej so zapisani vsi učinki duhovnih vzrokov in vseh dejanj ter misli iz smeri, najsi duha ali materije. Lahko bi jo imenovali Knjiga Zapisujočega Angela.

Vendar pa je Akasa napačno ime, če jo mešamo z Etrom ali Astralno svetlobo Kabalistov. Akasa je nepojavnost pojavnega Etra ali Astralne svetlobe, kajti Akasa je neskončna, nedeljiva, neotipljiva, in njen edini proizvod je Zvok. [V misticizmu ezoterične filozofije se o Akasi ustrezno govori kot o ženskem “Svetem Duhu”; “Zvok” ali govor je logos, manifestirana beseda nemanifestirane Matere. Glej Sankhyasara, Predgovor, str. 33 et seq.]

In ta Astralna svetloba je materialna in ne duh. Dejansko je nižji princip tistega kozmičnega telesa, za katerega je Akasa najvišji. Vsebuje moč ohranjanja vseh podob. To vključuje trditev, da vsaka misel, kot tudi vsaka beseda in dejanje, v njej ustvari podobo. Za te podobe lahko rečemo, da imajo dvoje življenj. Prvič, svoje lastno kot podoba. In drugič, vtis, ki ga pustijo na matrici astralne svetlobe. V gornjem kraljestvu te svetlobe ne obstaja nič takega kot prostor ali čas v človeškem smislu. Vsi bodoči dogodki so misli in dejanja ljudi; ti so vnaprejšnji proizvajalci slike dogodka, i naj bi se zgodil. Običajni ljudje nenehno, neskrbno in zlobno ustvarjajo takšne dogodke, medtem ko Modreci, Mahatme in Adepti dobrega zakona ustvarjajo le takšne slike, i so v skladu z Božanskim zakonom, saj nadzorujejo ustvarjanje svojih podob. V Astralni svetlobi so tudi vsi diferencirani zvoki. Elementali so energijski centri v njej. Tam so tudi sence umrlih človeških bitij in živali. Zato lahko vsak videc ali oseba v transu v njej vidi vse, kar je kdorkoli naredil ali rekel, kakor tudi to, kar se je zgodilo komurkoli, s katerim je povezan. Zato tudi ne smemo presojati istovetnosti umrlih oseb - ki naj bi poročale posebej s te ravni - po podajanju pozabljenih ali neznanih besed, dejstev ali idej. S te ravni materije lahko povzamemo slike vseh, ki so kdajkoli živeli, da nato odsevajo na primerni elektro-magnetni površini, tako da se zdijo kot pojave umrlih in ustvarjajo občutke o njih teži, trdoti in velikosti.

S pomočjo Astralne Svetlobe in Elementalov lahko iz ozračja pritegnemo in precipitiramo na katerokoli ravno površino ali v obliki trdnega predmeta raznovrstne materialne elemente; ta precipitacija lahko postane trajna, ali pa je lahko sestavljena iz takšne povezovalne svetlobe, da hitro izgine. Vendar pa lahko pomoč elementalov pridobimo le z močno voljo in popolnim poznavanjem zakonov, ki vladajo bivanju elementalov. Na tem mestu nima smisla navajani nadaljnje podrobnosti; prvič zato, ker jih neizurjen študent ne more razumeti; in drugič, ker celovite informacije ni dovoljeno podati, če bi že imeli na voljo dovolj prostora.

Svet elementalov je pomemben činitelj v našem svetu in v življenju študenta. Vsaka misel, ki jo razvije človek, se v trenutku ovije v nek Elemental in ni več v dosegu človekovega vpliva.

Z lahkoto vidimo, da se ta proces odvija nenehno. Zato vsaka misel obstaja kot entiteta. Dolžina njenega življenja je odvisna od dveh stvari: (a) Izvorne sile človekove volje in mišljenja; (b) moči elementala, ki se je z njo povezal, in kateremu razredu ta elemental pripada. To enako velja za dobre kot slabe misli. In ker je volja v ozadju na splošno zlobnih misli običajno močna, lahko vidimo, da je rezultat zelo pomemben, saj elemental nima nobene zavesti in pridobi svoj ustroj ter usmeritev iz misli, katero prenaša.

Vsako človeško bitje ima svoje lastne elementale, ki pripadajo njegovi naravi in njegovim mislim. Če usmerite svojo misel proti neki osebi z jezo, ali pa s kritično, nedobrohotno presojo, pritegnete k sebi številne elementale, ki pripadajo, porajajo ali so porojeni s to posebno napako ali pomanjkljivostjo, tako da se ti zgrnejo na vas. Tako, zaradi nepravičnosti svojega čisto človeškega obsojanja, ki ne more poznati vira in vzrokov za delovanje drugega, v trenutku, z lastnim dejanjem, postanete del njegove napake ali pomanjkljivosti, zaradi česar se odposlani duh vrne “s sedmimi hudiči, ki so slabši kot on sam”. To je izvor priljubljenega reka: “uroki se, tako kot piščanci, vračajo domov h kokoši”, in ima svoj koren v zakonih, ki vladajo magnetni privlačnosti.

V Kali-yugi nas hipnotizira učinek izjemne količine podob v Astralni Svetlobi, sestavljenih iz vseh dejanj, misli, itd., naših prednikov, katerih življenja so težila v materialno smer. Te podobe vplivajo na notranjega človeka - ki se jih zaveda - s sugestijo. V svetlejši dobi je vpliv takšnih podob usmerjen proti Resnici. Učinek Astralne Svetlobe, ki ga oblikujemo in naslikamo sami, ostaja enak, dokler nadaljujemo z ustvarjanjem takšnih podob ter tako postaja naš sodnik in naš krvnik. Vsak univerzalni zakon tako vsebuje sredstva za svoje lastno izpolnjevanje in kaznovanje za njega kršitev ter ne potrebuje nikakršne druge avtoritete, ki bi ga postavila ali izvrševala njegove odredbe.

Astralna Svetloba s svojim vrojenim delovanjem tako razvija kot uničuje oblike. Je univerzalna beležnica. Njena glavna naloga je, da predstavlja nosilec delovanja zakonov Karme ali napredovanja principa življenja in je tako, v globokem duhovnem smislu, medij ali “posrednik” med človekom in njegovim Božanstvom - njegovim višjim duhom.

Teozofija pripoveduje tudi o izvoru, zgodovini, razvoju in usodi človeštva.

O Človeku uči:

1. Da je vsak duh manifestacija Enega Duha in s tem del vseh. V inkarnaciji prehaja skozi niz izkušenj in usojena mu je ponovna združitev z Božanskim.

2. Da ta inkarnacija ni ena sama, ampak da se ponavlja, tako da se vsaka individualnost ponovno uteleša, med številnimi obstoji, v zaporednih rasah in planetih naše verige ter tako zbira izkušnje o vsaki inkarnaciji na poti do svoje popolnosti.

3. Da med dvema inkarnacijama, potem ko so odstranjene vse grobe prvine, nastopi obdobje sorazmernega počitka in osvežitve, ki se imenuje Devachan in v katerem se duša pripravlja na svoj naslednji prihod v materialno življenje.

Človekov ustroj se deli na sedmeren način, pri čemer je glavna delitev na telo, dušo in duh. Te delitve in njim ustrezen razvoj vladajo njegovemu subjektivnemu stanju po smrti. Dejanske delitve ni mogoče razumeti in mora zaenkrat ostati ezoterična, saj za nje razumevanje zahteva določene čute, ki običajno niso razviti. Če se trenutne sedmerne delitve, kot jo podajajo teozofski pisci, držimo preveč natančno, brez kakršnekoli pogojne opombe, bo to povzročilo spore ali napačno razumevanje. Na primer, Duh ni sedmi princip. Je sinteza, ali celota, in je enako prisoten v šestem. Trenutne raznovrstne delitve je mogoče jemati le kot splošne delovne hipoteze, ki ih je potrebno razviti in popraviti, ko študentje napredujejo in se sami razvijajo.

Stanje duhovnega, vendar pa sorazmernega počitka, znano kot Devachan, ni večno, in to ni isto kot krščanska večna nebesa. Niti “pekel” ne ustreza stanju, ki je teozofskim piscem znano kot Avitchi.

Vsa takšna boleča stanja so prehodna in očiščevalna stanja. Ko jih posameznik preide, vstopi v Devachan.

“Pekel” in Avitchi tako nista isto. Avitchi je isto kot “druga smrt”, saj je dejansko izničenje le za “črnega Maga” ali duhovno zlobnega, kar bomo videli v nadaljevanju.

Narava vsake inkarnacije je odvisna od ravnovesja med zaslugami in pregrehami v preteklem življenju ali življenjih – od načina, na katerega je človek živel in mislil; in ta zakon je nespremenljiv in popolnoma pravičen.

“Karma” je izraz, ki pomeni dve stvari; zakon etične vzročnosti (Kar človek seje, to bo tudi požel); in ravnovesje ali presežek zaslug ali pregreh pri vsakem posamezniku določa tudi obseg izkušanja sreče ali žalosti v vsaki inkarnaciji, tako da je tisto, kar mi imenujemo “sreča”, dejansko “sladica” - sladica, zaslužena v preteklem obstoju.

Karma se ne izčrpa vsa v enem samem življenju, niti ni nujno, da bi človek v tem življenju izkušal učinek vse svoje pretekle Karme, kajti zadržijo jo lahko raznovrstni vzroki. Glavni vzrok je neuspeh Ega, da bi si pridobil telo, ki mu bo priskrbelo instrument ali aparat, v katerem, in s katerim, lahko učinkujejo in dozorijo misli iz preteklih življenj. Zato velja prepričanje, da v človekovih mislih med življenjem obstaja skrivnostna moč, ki bo z gotovostjo pripeljala do rezultatov, najsi takoj v naslednjem življenju, ali pa v enem od mnogih nadaljnjih življenj; to je, v kateremkoli življenju, ko bo Ego pridobil telo, ki bo sposobno odigrati vlogo gorišča, aparata ali instrumenta za dozorevanje pretekle Karme. Obstaja tudi nihajoča ali divergentna moč Karme v njenem učinku na dušo, kajti določen tok življenja - ali misli - bo včasih morda vplival na dušo v določeni smeri tri življenja, preden bo mogoče občutiti dober ali slab učinek neke druge Karme. Niti ni nujno, da bo vsak droben del karme občuten enako podrobno kot takrat, ko je bil ustvarjen, kajti na določeni točki življenja se lahko obenem izrazijo številne vrste Karme, njihov povezan učinek pa proizvede rezultat, ki je, četudi kot celota natančno zastopa vse svoje prvine, vseeno različna Karma s stališča vsakega posameznega sestavnega dela. To je znano kot izničenje domnevnega učinka vključenih razredov Karme.

Proces evolucije, ki se vzdiga do ponovne združitve z Božanskim, je in vključuje zaporedne vzpone, s stopnje na stopnjo, moči in koristnosti. Najbolj vzvišena bitja, ki se še nahajajo v mesu, so znana kot Modreci, Rishiji, Bratje, Mojstri. Njihova velika funkcija je bila v vseh časih ohranjanje, in ko to dovoljuje tudi cikličen zakon, širitev duhovnega znanja in vpliva.

Ko pride do združitve z Božanskim, človek spozna vse dogodke in izkušnje vsake inkarnacije.

V zvezi s procesom duhovnega razvoja teozofija uči:

1. Da bistvo procesa leži v zagotavljanju nadvlade najvišje, duhovne prvine v človekovem življenju.

2. Da do tega, med drugimi, prihaja na štiri načine:

(a) S popolnim izničenjem sebičnosti v vseh oblikah in vzgojo širokega, plemenitega sočutja ter truda za dobro drugih.

(b) S popolno vzgojo notranjega, duhovnega človeka preko meditacije, z seganjem do in zveze z Božanskim ter z izvajanjem tega, kar je opisoval Patanjali, to je, nenehnim prizadevanjem po doseganju idealnega cilja.

(c) Z nadzorom apetitov in želja mesa, vseh nižjih, materialnih interesov, ki jih je potrebno podrediti namenom duha.

(d) Skrbnim izvajanjem vsake dolžnosti, ki pripada človekovemu položaju v življenju, brez želje po nagradi in prepuščanjem rezultatov Božanskemu zakonu.

3. Da je, medtem, ko je opisano obvezno za in izvajano s strani vseh religiozno usmerjenih ljudi, mogoče doseči še višjo raven duhovne izpolnitve s posebnim fizičnim, intelektualnim in duhovnim urjenjem, s katerim se najprej prebudijo in nato razvijejo notranje sposobnosti.

4. Da se razširitev tega procesa doseže v stanju Adepta, Mahatme ali Rishijev, Modrecev in Dhyan Chohanov, ki so vsa vzvišena stanja, dosežena z truda polno samo-disciplino in trdim delom, ki se pne skozi številne inkarnacije ter preko mnogih stopenj iniciacije in povišanj, nad katerimi so še druge stopnje v približevanju Božanstvu.

V zvezi z razumnostjo duhovnega razvoja pravi:

1. Da se proces odvija v celoti znotraj posameznika, pri čemer vzgib, napor in rezultat izhaja iz njegove lastne notranje narave preko samo-razvoja.

2. Da ta proces, četudi oseben in notranji, ni brez pomoči, oziroma je dejansko mogoč le preko zveze z najvišjim virom vse moči.

V zvezi s stopnjo napredovanja v inkarnacijah pa meni:

1. Da ima že samo intelektualno seznanjanje s teozofsko resnico veliko vrednost pri usposabljanju posameznika za korak navzgor v njegovem naslednjem zemeljskem življenju, saj nudi spodbudo v tej smeri.

2. Da se še več pridobi z življenjem dolžnosti, usmiljenja in dobronamernosti.

3. da se še večji napredek doseže s pozorno in predano rabo omenjenih sredstev duhovne vzgoje.

4. Da vsaka rasa in posameznik dosežeta v razvoju obdobje, ki je znano kot “trenutek izbire”, ko sam določi svojo prihodnjo usodo s premišljeno in zavestno izbiro med večnim življenjem in smrtjo, in da je ta pravica do izbire posebna prirojena sposobnost svobodne duše. Ni je mogoče izvesti, dokler človek ni spoznal duše v sebi in dokler ta duša ni dosegla določeno mero samo-zavestnosti v telesu. Trenutek izbire ni neko določeno časovno obdobje; sestavljeno je iz vseh trenutkov. Ne more nastopiti, če do njega niso pripeljala vsa pretekla življenja. Kajti rasa kot celota ga še ni dosegla. Vsak posameznik lahko pospeši prihod tega obdobja v okviru prej omenjenega zakona dozorevanja karme. Če mu takrat ne bo uspelo izbrati pravo pot, še ne bo v celoti obsojen, kajti ekonomija narave poskrbi, da bo vedno znova in znova dobil priložnost izbire, ko bo nastopil pravi trenutek za celotno raso. Po tem obdobju začne razcvetela rasa težiti k svoji razgradnji. Nekateri njeni posamezniki presežejo njen razvoj in dosežejo stopnjo Adepta ali Mahatme. Večina, ki je izbrala pravilno, ki pa še ni dosegla odrešitve, preide v subjektivno sanje, kjer čaka na priliv človeškega življenja na naslednjo oblo, na kateri so prve duše za ljudi, ki so se premišljeno odločili za zlo in katerih življenja so potekala v velikem duhovnem pomanjkanju (kajti zlo so počeli zaradi ljubezni do zla per se), tako da so ogrozili zvezo z Božanskim Duhom ali monado, ki za vedno zapusti človeški Ego. Takšni Egoji preidejo v bedo osmega področja, da bi, kolikor lahko razumemo, tam ostali dokler ne pride do popolne ločitve med tem, kar so ustvarili, in osebnostnim Ishvaro ali božansko iskro. Toda Mojstri nam tega načela niso nikoli pojasnili in so se izogibali odgovora in zaključne razlage. V naslednji Manvantari bo ta Božanska Iskra verjetno na novo začela svoje dolgo razvojno popotovanje, vržena v tok življenja pri izviru in obsojena na ponoven vzpon preko nižjih oblik.

Dokler zveza z Božansko Monado ni ogrožena, se to izničenje osebnosti ne more odviti. Nekaj od te osebnosti vedno ostane povezano z nesmrtnim Egom. Celo po takšni ločitvi lahko človeško bitje živi naprej, kot človek med ljudmi - brez-dušno bitje. To razočaranje, če ga tako imenujemo, ko je Božanski Iskri odvzet njen izbrani nosilec, predstavlja “greh zoper Sveti Duh”, ki mu ga sama njegova narava prepoveduje oprostiti, saj ne more nadaljevati druženja s principi, ki so se ponižali in spridili v tako absolutnem smislu, da se ne odzivajo več na ciklične ali evolucijske spodbude, ampak se s težo lastne narave potopijo v najgloblje globine materije. Ko je enkrat zveza v celoti razbita, se v naravi Bitja ne more obnoviti. Vendar pa se brezštevilne priložnosti za povratek ponujajo same po sebi med postopkom razgradnje, ki traja tisoče let.

Obstaja tudi usoda, ki doleti adepte Dobrega Zakona, ki je nekako podobna izgubi “nebes” po neizračunljivih časovnih obdobjih sreče. Ko adept doseže določeno visoko točko svoje evolucije, lahko, če to želi, postane to, kar hindujci imenujejo “Deva” - ali manjši bog. Če stori to, potem, četudi bo dolgo časovno obdobje užival blaženost in moč tega stanja, v naslednji Pralayi ne bo sodeloval v zavestnem življenju “v nedrjih Očeta”, ampak bo moral v naslednji novi “kreaciji” sestopiti v materijo in izpolnjevati določene funkcije, ki ji za sedaj ni mogoče razjasniti, in se ponovno vzpeti preko elementalnega sveta; toda ta usoda ni podobna tisti Črnega Maga, ki pade v Avitchi. Vendar pa med tema dvema izbirama lahko izbere srednjo in postane Nirmanakaya – tisti, ki se odpove Blaženosti Nirvane in ostane po smrti v zavestnem obstoju izven svojega telesa: da bi pomagal Človeštvu. To je največje žrtvovanje, ki ga lahko opravi za človeštvo. Z zgoraj omenjenim napredovanjem z ene stopnje zanimanja in sorazmernega napredka na drugo, študent pospeši prihod trenutka izbire, po kateri postane hitrost njegovega napredovanja veliko večja.

Dodamo lahko, da je teozofija edini religiozni in filozofski sistem, ki ponuja zadovoljivo razlago za takšne probleme kot so:

1. Cilj, način in nastanitev drugih planetov poleg te zemlje ter kateri planeti služijo zaokrožitvi in nadaljevanju evolucijskega toka, da zapolnijo obseg, ki je potreben za univerzalno izkušnjo duš.

2. Geološke kataklizme na zemlji; pogosta odsotnost vmesnih tipov v njenem rastlinstvu; pojavljanje arhitektonskih in drugih ostankov ras, ki jih sedaj ni več in o katerih obstoju običajna znanost samo medlo domneva; narava izumrlih civilizacij in vzroki za njihovo izumrtje; razlike, fizične in notranje, med različnimi človeškimi rasami; smer prihodnjega razvoja.

3. Nasprotje in skupne točke ver sveta in skupen temelj v njihovi osnovi.

4. Obstoj zla, trpljenja in žalosti - brezupna uganka za človekoljube ali teologe.

5. Neenakosti v socialnem položaju in privilegijih; oster kontrast med izobiljem in revščino, inteligentnostjo in neumnostjo, izobraženostjo in nevednostjo, krepostjo in surovostjo; pojavljanje genialnih ljudi v siromašnih družinah, kot tudi druga dejstva, ki so v nasprotju z zakonom dedovanja; pogosti primeri neprimernosti posameznikovega okolja, do te mere, da zagrenijo voljo, zavirajo stremljenje in ohromijo prizadevanje; silovito nasprotje med značajem in stanjem; pojavljanje nesreč, zle sreče in končno smrti; - vse te probleme je mogoče pojasniti le s konvencionalno teorijo Božanske muhavosti ali teozofskima naukoma Karme in Reinkarnacije.

6. Posedovanje psihičnih moči – jasnovidnosti, jasnoslišnosti, itd, kot tudi pojavov psihometrije.

7. Resnična narava pristnih pojavov v spiritizmu in ustrezno zdravilo za vraževerje in pretirana pričakovanja.

8. Neuspešnost konvencionalnih religij na številnih področjih, preseganju zlorab, reorganizaciji družbe, širjenju ideje bratstva, zmanjševanju nezadovoljstva in zločina, povzdigovanju človeštva; in očitna neuspešnost, da bi posamezniki uresničili ideal, ki ga javno podpirajo.

Omenjeno je skica glavnih potez Teozofije, Religije-Modrosti. Podrobnosti je mogoče najti v hitro rastoči ponudbi čtiva o tem predmetu.

Študij Teozofije ponuja zadovoljitev naslednjih interesnih stopenj:

1. Intelektualnega raziskovanja - s preučevanjem del v javnih knjižnicah, itd.

2. Želje po osebni rasti – deloma s knjigami, ki so pripravljena za ta poseben namen, deloma z revijami, ki predstavljajo Teozofijo.

3. Osebnega istovetenja s Teozofskim društvom, združenjem, ki je bilo oblikovano leta 1875, in njegovimi cilji: oblikovati jedro Univerzalnega Bratstva, promovirati študij arijske in druge vzhodne literature, religij in znanosti; raziskovati nepojasnjene zakone narave in latentne psihične moči v človeku.

Le pristajanje na prvi cilj je predpogoj za članstvu, druga dva pa sta neobvezna. Društvo ne zastopa nobenega posebnega prepričanja, je povsem nesektaško in vključuje pripadnike vseh ver ter od vsakega člana zahteva le takšno strpnost do prepričanj drugih kot si jo želi za svoja lastna.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji