Splošna predstavitev teozofije
William Q. Judge

Iz uradnega poročila World’s Parliament of Religions, 1893
Lucifer, December, 1893

Obstoja trditev, ki pravi, da bi nepristransko preučevanje zgodovine, religije in književnosti razkrilo obstoj, od starodavnih časov naprej, velikega jedra filozofskega, znanstvenega in etičnega nauka, ki predstavlja osnovo in izvor vseh podobnih mišljenj v sodobnih sistemih. To je obenem religiozno in znanstveno ter zagovarja stališče, da religija in znanost ne bi smeli biti nikoli ločeni. Predstavlja vzvišena religiozna učenja in učenja o idealih, vendar sočasno opozarja, da je vsa ta učenja mogoče pojasniti z razumom in da tu ni mesta za nobeno drugo avtoriteto, kot le za to, s čemer se izogne hipokriziji, ki se poraja takrat, ko se dogme, ki naj bi počivale na razumu, pripisuje avtoriteti, ki je nihče ne more pokazati.

To starodavno jedro nauka je znano kot “Religija Modrosti”, ki so jo skozi čas vedno učili in ohranjali adepti ali iniciati. Ta kaže, in drugi nauki to potrjujejo, da je človek kot duhovno in nesmrtno bitje sposoben uveljaviti svoje dejansko življenje in zavest in da je to tudi ves čas počel v podobi ljudi, tistih višjih cvetov človeške rase, ki so pripadniki starodavnega in visokega bratstva ter povezani z razvojem človekove duše, ki ga vključujejo v vsak proces evolucije na vseh ravneh.

Iniciati, ki jih zavezuje zakon evolucije, morajo delovati s človeštvom tako kot to dovoljuje njegov razvoj. Zato od časa do časa ter vedno znova in znova razkrijejo nauk, ki ga sčasoma, pri različnih narodih in na različnih področjih, prekrije tema. To je religija modrosti in oni njeni varuhi. Včasih se v narodih pojavijo kot veliki učitelji in “odrešitelji”, ki zgolj znova oznanijo stare resnice in etični sistem. Ta pravi, da je človeštvo sposobno neskončnega izpopolnjevanja, tako časovnega kot kakovostnega, pri čemer so odrešitelji in adepti primeri te zmožnosti.

H. P. Blavatsky je izjavila, da je od tega živega in stalno delujočega jedra popolnih ljudi prejela vzpodbudo, da znova razkrije stare ideje in številne ključe do starodavnih in sodobnih naukov, ki so se porazgubili med sodobnimi boji za civiliziranost, a tudi nekatere resnično starodavne nauke, ki pa so v kakršni koli eksoterični obliki za današnji čas povsem novi. Te je vpletla med druge ključe, ki jih je predala svojim prijateljem in svetu. Tako imamo poleg pričevanj, ki jih je mogoče najti v zapisih vseh narodov, tudi to sodobno določno trditev, da na tej zemlji še vedno obstoja starodavno jedro učenih in človekoljubnih adeptov, ki se zanima za razvoj rase.

Teozofija priznava obstoj večnega principa, ki ga imenuje neznani in katerega ni mogoče nikoli zaznati drugače kot le preko njegovih objavljanj. Ta večni princip je v vsaki stvari in v vsakem bitju; se redno in večno objavlja in znova umika iz manifestacije. V tem plimovanju se odvija evolucija in je sama po sebi napredovanje objavljanja. Vidno vesolje je manifestacija tega neznanega, ki vključuje tako duh kot materijo, kajti teozofija pravi, da sta ta dva le nasprotna pola neznanega principa. So-obstojata in nista ločena in niti ločljiva eden od drugega, ali, kakor pravijo hindujski spisi, ni delca materije brez duha in niti delca duha brez materije.

Ob svojem objavljanju se duh-materija diferencira na sedem ravni, od katerih je za naše čute vsaka, na poti navzdol, bolj gosta od predhodne, pri čemer je snov v vseh ista, le da se razlikuje po stopnji. S tega zornega kota je torej vesolje živo in niti en sam atom ni v nikakršnem smislu mrtev. Je tudi zavestno in inteligentno, njegova zavest in inteligenca pa prisotni na vseh ravneh, čeprav sta na tej skriti. Na tej naši ravni se duh osredotoča v vseh človeških bitjih, ki mu to dopuščajo; izbira, da mu to ne dopustijo, pa je razlog za nevednost, greh in za vso žalost ter trpljenje.

V vseh dobah so nekateri dosegli to visoko stanje, postali kot bogovi, dejavni sodelavci v delu narave, ter iz stoletja v stoletje širijo svojo zavest ter večajo cilj svojega vladanja v naravi. To je usoda vseh bitij, zato teozofija že na začetku zagovarja to zmožnost izpopolnitve rase, zavrača zamisel o vrojeni grešni podlosti in ponuja smisel in namen življenju, ki sta v soglasju s hrepenenji duše ter njeno dejansko naravo, ter sočasno uničuje pesimizem in njegovega tovariša, obup.

Za teozofijo je svet proizvod evolucije omenjenega principa vse od najnižjih oblik življenja, ki so jo vodila inteligentna, izpopolnjena bitja iz drugih in starejših evolucij, ter sestavljeno tudi iz egojev ali individualnih duhov zaradi katerih, in preko katerih, se izliva. Zato je človek, kakršnega poznamo, zavesten duh, cvet evolucije, povezan z drugimi in nižjimi razredi egojev v nižjih kraljestvih, ki pa se vsi vzpenjajo in katerim je usojeno, da se bodo nekega dne znašli na isti človeški stopnji, na kateri smo sedaj mi, mi sami pa tedaj še na višji.

Tako izpopolnjena človekova zavest je sposobna prehajati z ene ravni omenjene diferenciacije na drugo. Če človek zgreši katero koli od teh ravni, katerih realnost v svojem bistvu je, je zaveden; cilj evolucije je namreč pridobitev popolne samo-zavesti, tako da se ob napredovanju vesolja lahko vzpenja na višje stopnje. Njegova evolucija je, potem ko je dosegla človeško stopnjo, pridobivanje izkušnje in s tem vzpenjanje ter prečiščevanje različnih ravni materije, ob čemer je mogoče v celoti slišati in dojeti glas duha.

Človek je duhovno bitje zato, ker je duh ujet v materijo, ki je tudi sama v svojem bistvu duhovna. Ker je duh, potrebuje nosilce, preko katerih lahko pride v stik z vsemi ravnmi narave, ki so vključene v evolucijo. In ti nosilci so tisti, ki iz njega naredijo zapleteno, sestavljeno bitje, podložno zmoti, vendar sočasno zmožno vzpona nad vse utvare in osvojitve najvišjega mesta. Je miniaturno vesolje, kajti je duh, ki se objavlja samemu sebi s pomočjo sedmih diferenciacij.

Zato ga teozofija opredeljuje kot sedmerno bitje. Krščanska delitev na telo, dušo in duh je do določene mere točna, vendar pa ne bo nikoli mogla odgovoriti na probleme življenja in narave, če ne bo, kar pa ni primer, ugotovila, da so te sestavljene še iz drugih, tako da jih dobimo sedem.

Na vrhu se nahaja duh, naslednja pa je duhovna duša ali Buddhi, kakor se imenuje v sanskrtu. Ta bolj pripada duhu kot katera koli pod njo in je povezana z Manasom ali umom. Te tri so dejanska človekova trojica, njegov neminljiv del, razmišljujoča entiteta, ki med svojo evolucijo živi na zemlji v drugih in gostejših nosilcih.

Pod njo je raven želja in strasti, ki jo delimo z živalskim kraljestvom, brez inteligence, in proizvajalka nevednosti, ki valuje iz utvare. Se razlikuje od volje in presoje in ji je zato potrebno dodeliti pravo mesto. Na tej naši ravni pa je grobo življenje, ki se objavlja, ne kot duh, iz katerega se je izlilo njegovo bistvo, ampak kot energija in gibanje na tej ravni. Človek je torej prisoten na celotni objektivni ravni; in ker je povsod, mora tudi sam ugotoviti, kakšen je tisti del, ki se mu odpove ob smrti telesa.

Pred objektivnim telesom, se nato nahaja model ali dvojnik zunanjega fizičnega ovoja. Ta dvojnik je astralno telo, ki pripada astralni ravni materije, ki ni tako gosta kot fizične molekule, ampak bolj nežna in krepkejša, kot tudi bolj trajna. To je izvirnik telesa, ki fizičnim molekulam omogoča, da se uredijo in nato vzpostavijo v trdno obliko in obris, ki ga določa notranji astralni dvojnik, obenem pa tudi njih nenehno izmenjavo.

Ti štirje nižji principi ali ovoji so prehoden, minljiv del človeka in ne on sam, vendar pa v vseh ozirih instrument, ki ga uporablja in kateremu se ob smrti odpove kot staremu oblačilu, da bi ga na novo zgradil iz splošnega zbiralnika ob vsakem novem rojstvu. Trojica pa je dejanski človek, mislec, individualnost, ki prehaja iz hiše v hišo in ki z vsakim rojstvom pridobiva izkušnje in ki trpi ali se radosti, v skladu s svojimi deli - je osrednji človek, živi duh-duša.

Potrebno si je razjasniti prisotnost tega duhovnega človeka, ki je vedno obstajal, ki je tesno povezan z evolucijo, ki mu vlada zakon vzroka in učinka, ker je sam po sebi ta zakon, in ker poleg tega na tej ravni kaže različno silo značaja, zmožnosti in priložnosti, na kar je potrebno računati. Vse to nam omogoča zakon reinkarnacije. Ta pomeni, da človek, kot mislec, sestavljen iz duše, uma in duha, zaseda na zemlji, ki je prizorišče njegove evolucije, telo za telesom, v enem življenju za drugim, in kjer mora, podložen zakonom lastnega bivanja, dopolniti to evolucijo, ko jo je enkrat začel. V vsakem od teh življenj je drugim znan kot osebnost, medtem ko je v celotnem razponu večnosti individuum, ki lastno istovetnost ne povezuje z imenom, obliko ali spominom.

Ta zakon je sam temelj teozofije, saj pojasnjuje življenje in naravo. Je en vidik evolucije, saj pomeni ponovno utelešenje. Ker pa se evolucija ne bi mogla odvijati brez ponovnega utelešenja, je, z ozirom na človekovo dušo, sam po sebi evolucija. Vendar pa je tudi zakon, v katerega so verjeli v času Jezusa in začetnih obdobjih krščanstva ter dandanes tej religiji enako potreben kot vsaki drugi, če želi pojasniti spise in spraviti pravičnost Boga z grobim in za večino smrtnikov neusmiljenim vidikom narave in življenja ter z razumom osvetliti vse probleme, ki nas tlačijo na našem popotovanju skozi ta svet.

Veliko in za katerikoli drugi nauk nepravično razliko med primitivnim in civiliziranim človekom, tako glede zmožnosti, značaja kot priložnosti je mogoče razumeti in pojasniti le s pomočjo tega zakona. Ta ščiti Naravo in Boga ter osvobaja religijo umazanije, katero so ji nadeli ljudje, ki so terjali veroizpovedi, ki slikajo kreatorja kot demona. Življenje in značaj vsakega človeka sta proizvod njegovih prejšnjih življenj in misli.

Vsak je svoj lasten sodnik, svoj lasten krvnik, kajti njegova lastna roka je tista, ki sproža orožje, ki ga kaznuje; in vsak si s svojim življenjem zasluži nagrado, vzpne na višine znanja in moči za dobro vseh, ki jih je morda pustil za sabo. Človek je mislec, ki s svojimi mislimi ustvarja vzroke za bedo ali blaženost, kajti njegove misli proizvajajo delovanja.

On je izvor vsake motnje univerzalnega skladja in k njemu kot izvoru se mora povrniti motnja, da bi se lahko vzpostavilo ravnovesje, kajti narava vedno deluje v smeri skladja. Človek stalno nosi s seboj niz misli, ki se širijo v oddaljeno preteklost ter nenehno ustvarjajo delovanje in odziv nanj. Zaradi tega je odgovoren za vse svoje misli in dejanja, in v tem je njegova popolna odgovornost; njegov lasten duh je bistvo tega zakona in priskrbi povračilo za vsako motnjo ter ureditev vseh učinkov.

To je zakon Karme ali pravičnosti, ki ga včasih imenujejo etični zakon vzročnosti. Ni nekaj tujega za krščanske spise, saj sta o njem jasno govorila Jezus in Sv. Pavel. Jezus je rekel, da “ne sodite, da ne boste sojeni; s kakšno sodbo namreč sodite, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo”. Sv. Pavel pa je rekel: “Bratje, na zavajajte se, Bog ne hlini, kar človek seje, to bo tudi žel”. In ta setev in žetev sta možni le v okviru naukov Karme in reinkarnacije.

Kaj pa smrt in po njej? Ali so nebesa kraj ali ne? Teozofija uči, tako kot to najdemo v vseh svetih knjigah, da po smrti duša dozoreva v počitku. In to zaradi svoje lastne narave. Je mislec in med življenjem ne more izpolniti in izpeljati vseh, niti ne majhnega dela neštetih zasnovanih misli. Zato, ko ob smrti odvrže telo in astralno telo ter se osvobodi strasti in želja, takoj začnejo delovati njegove naravne sile, tako da domisli svoje misli na ravni duše, oblečen v bolj fino telo, primerno za ta obstoj.

Ta se imenuje devachan, stanje, ki je vzpodbudilo opise o nebesih, ki so skupni vsem religijam. A ta nauk je zelo jasno predstavljen le v buddhistični in hindujski religiji. To je čas počitka, kajti zaradi odsotnosti fizičnega telesa zavest ni v popolnem stiku z vidno naravo, kar je slučaj na materialni ravni. Vendar pa je to realen obstoj, nič bolj utvaren kot zemeljsko življenje; obstoj, v katerem duša in um širita in shranita bistvo misli o življenju, ki so bile tako visoke kot je to dovoljeval značaj.

Ko se sila teh misli povsem izčrpa, dušo znova pritegne zemlja, okolje, ki ji je dovolj podobno, da ji bo nudilo ustrezno nadaljnjo evolucijo. Ta izmenjava stanj se odvija vse dotlej, dokler se preko ponavljajočih se izkušenj bitje na vzpne nad nevednost in v sebi spozna dejansko združenost vseh duhovnih bitij. Nato začne delati višje in večje korake po evolucijski poti.

Teozofija ne prinaša nobene nove etike, saj meni, da je prava etika vedno ena in ista. Toda v teozofskih naukih najdemo filozofsko in razumno osnovo za etiko in njeno naravno izvajanje v praksi. Rezultat tega, da drugim delamo to, kar želimo, da bi ti storili nam, in da ljubimo bližnje kot samega sebe - kar so kot pravilno objavljali vsi učitelji velikih religij sveta - pa je univerzalno bratstvo.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji