Bergström, Weno R.

Kaj je Teozofija?

Prav zanimivo je, da sta ta beseda in filozofski sistem, ki ga označuje, povprečnemu bralcu tako malo znana, saj sta ob svojem prodoru v svet - koncem XIX. in v začetku XX. stoletja - na splošno pritegnila izjemno veliko pozornost javnosti. Morda lahko razlog za to nepoznavanje pripišemo dejstvu, da je bil - tako sam filozofski sistem kot tisti, ki so ga zagovarjali in promovirali - v Evropi deležen ostrih nasprotovanj in celo preganjanj s strani ortodoksne znanosti in religije ter vseh totalitarnih režimov, ki so se v prejšnjem stoletju sprehodili skozi staro celino.

Beseda ‘teozofija’ je sestavljenka iz grških besed teos’ in ‘sophia’ ter pomeni Božanska Modrost. Pod tem imenom danes pojmujemo predvsem filozofijo, ki so jo razlagali H. P. Blavatsky in njeni sodelavci, pa čeprav ta izraz leta 1875, ko so zasnovali teozofsko gibanje, ni bil nov, saj so ga za poimenovanje določenega filozofskega sistema uporabili že aleksandrijski Neoplatoniki v 3.stol. našega štetja. Sam pojem ‘božanska modrost’ pa naj bi bil, kakor omenja Madame Blavatsky, prastar in univerzalen ter zajemal ‘skozi tisočletja zbrano modrost’, ki jo je skušala predstaviti predvsem v svojem delu The Secret Doctrine (Tajni Nauk), ki ga opisuje kot ‘sintezo znanosti, religije in filozofije’.

Z začetkom teozofskega gibanja je povezana tudi ustanovitev The Theosophical Society (Teozofskega Društva), ki naj bi kot organizacija v zunanjem svetu promoviralo to tisočletno modrost. A društvo samo nima neke uradne opredelitve pojma teozofija, saj ‘dlje, ko se človek vanjo poglablja, teže jo je opredeliti. Kako naj bi človek definiral modrost, ki je del življenja - ki je zato živa - v kateri so globine, ki so del tega, kar imenujemo duh - ki je subtilnejša od tega, kar lahko dojame najbolj subtilen razum?’ (N. Sri Ram)

‘Teozofija je področje, ki zaobjema vesolje … toda njene nauke je mogoče uporabiti pri vsaki zamisli in vsakem dejanju. Njeni nauki lahko pomagajo najbolj preprostemu človeku kot tudi geniju ali filozofu … Napredek ni toliko odvisen od poznavanja teh naukov, ampak bolj od pripravljenosti, da jih uporabimo v vsakdanjem življenju in po njih živimo.’ (L. W. Rodgers)

Teozofija nam nudi filozofijo, ki poskuša odgovoriti na življenjska vprašanja: od kod, kam in zakaj, razkriti nezmotljivost zakonov evolucije in na novo odkriti vedenja o duhu - znanje, ki pravi, da je človekov pravi jaz njegov neumrljivi duh - telo in um pa le njegova služabnika. Osvetljuje nauke in verovanja religij, razkriva njih skriti pomen in ga približa zdravi človeški pameti. Počiva pa na treh osnovnih načelih: Enosti, Gibanju in Zakonitosti.

Temelj teozofije je Enost - enost notranjega bistva vsega, kar obstaja - kajti za vsemi različnimi pojavnostmi, za vsem, kar zaznavamo, je ena sama resničnost, vzrok vsega, kar je kdajkoli bilo, je in bo - Enost, ki si nadeva različne pojavne oblike. In vse, kar živi, vse te pojavne oblike, se gibljejo - nobena oblika in nobeno stanje ne traja večno. Vendar pa se spremembe ne odvijajo naključno, kajti vsaka misel, čustvo in dejanje je vzrok, ki rodi zakonite posledice. Žanjemo to, kar sejemo.

O Bogu in človeku

Bog obstoja in je dober. Je veliki darovalec življenja, ki prebiva v nas in izven nas. Je večen in večno dobrotljiv. Ni ga moč slišati, videti ali se ga dotakniti, a ga vendar lahko zazna tisti, ki hrepeni po zaznavi. Vendar pa Teozofija razlikuje med Bogom kot Neskončnim Obstojem, Absolutnim, in med manifestacijo tega Vzvišenega Obstoja kot razodetim Bogom, Logosom ali Besedo, ki razvija in vodi vesolje.

Človek je nesmrten - resnični človek je duh, njegovo telo pa le instrument. Zato mora človek vsako stvar obravnavati s stališča duha. Tisto, kar običajno imenujemo človeško življenje, je le dan v človekovem resničnem in širšem obstoju. Tako smrt ni konec življenja, ampak le prehod iz ene oblike obstoja v drugo. Človek ima za seboj neskončno evolucijo, pred seboj pa čudovito prihodnost, v kateri bo vsako človeško bitje doseglo zastavljen cilj - spojitev z lastno božanskostjo.

Svet ohranja božanski zakon absolutne pravičnosti, po katerem je vsak človek sam svoj sodnik, razdeljevalec svoje lastne slave ali teme, sodnik lastnega življenja, povračila in usode. Navzlic drugačnemu videzu, vse stvari natančno sodelujejo za dobro. Vse okoliščine, četudi se zdijo nesrečne, so točno takšne kot so potrebne. Stvari, ki nas obdajajo, ne težijo k temu, da bi nas ovirale, ampak da bi nam pomagale, samo če jih razumemo. In glede na to, da ima celoten proces v vesolju težnjo, da človeku nudi dobro, je očitno, da je njegova dolžnost, da se nauči razumeti ta proces. Tisti, ki se tega procesa zaveda, pa dolžnost, da z njim inteligentno sodeluje. To pa pomeni, da mora glede na to, da vsaka misel, čustvo, beseda ali dejanje povzroči povsem določen rezultat, človek globoko preučiti ta božanski zakon in se z njim uskladiti tako, da doseže popolno obvladovanje jaz-a.

O svetovih, v katerih živimo

Teozofija pravi, da je človek duh, ki se objavlja kot duša (um, čustva in delovanje), ki poseduje telo - dejansko več teles, ki so njegovi instrumenti v različnih svetovih. Ti svetovi v prostoru niso ločeni, ampak so-obstojajo in se prežemajo. Sestavljeni so iz različne stopnje gostote kopičenja materije. Imena, ki jih običajno dajemo tem svetovom, od najbolj gostega proti najbolj redkemu, so: fizični, čustveni ali astralni, mentalni ali nebeški, intuitivni ali buddhični in duhovni ali atmični, oziroma nirvanični svet. Nad temi obstojata še monadični, ali svet izvorov, in božanski, ali svet Logosa. Človek obstoja v vseh svetovih, a je običajno zavesten le v najbolj gostem, čeprav se včasih v sanjah ali ekstazi povzpne nad njega. Tisti ljudje pa, ki jih odlikujejo vztrajnost, odkritosrčnost in pogum, lahko razvijejo lastne čute in sposobnosti, ki omogočajo stik z višjimi svetovi. Ti čuti in sposobnosti so pri nekaterih posameznikih že popolnoma razvite in dejavne, v bodočnosti pa bodo postale dediščina vseh ljudi.

O reinkarnaciji

Reinkarnacija določa, da človek lahko postane gospodar svoje usode, ker je rezultat svoje lastne individualne preteklosti - zato reinkarnacija vrača Bogu pravičnost in človeku moč. Vsak človeški duh začenja svoje človeško življenje kot klica, brez vedenja, brez zavestnosti, brez razločevanja. Preko izkušanja ugodja in bolečine zbira materiale, ki jih nato preoblikuje v mentalne in moralne zmožnosti. Tako sam oblikuje svoj značaj, s katerim se rodi. Z njim označi stopnjo, ki jo je dosegel na dolgi poti evolucije. Vsi potujemo po isti poti. Vsem je usojena končna človeška popolnost.

O karmi

Karma pomeni preprosto delovanje. Vsako delovanje pa ima neko preteklost, ki se ga dotika, in neko prihodnost, ki iz njega izhaja. Vsebuje željo, ki ga je določila, misel, ki mu je dala obliko, in vidno gibanje ter je člen v verigi vzrokov in učinkov. Na ta način je karma spoznano zaporedje v Naravi, nek zakon, ki ga včasih poimenujejo tudi zakon ‘ravnovesja’, kajti, ko se ravnovesje poruši, obstoja v Naravi težnja po ponovni vzpostavitvi ravnotežja.

O Yogi

Zahodno navdušenje za yogo se je omejilo na dva velika sistema te znanosti, na Hatha Yogo, pri kateri je poudarek namenjen urjenju fizičnega telesa, tako da bi človek postal njegov gospodar in da bi to služilo notranjemu duhovnemu jaz-u; in Mantra Yogo, ki vključuje petje svetih stavkov ali besed s predano in osredotočeno pozornostjo ter znanje o okultni moči zvoka, saj je njen cilj uglasitev osebne narave s subtilnejšo naravo kot je običajna budna zavest - z notranjim Glasom.

Že iz opisa teh dveh sistemov yoge je razvidno, da je njen cilj sprememba osebne narave, prizadevanje, da bi se le-ta začela odzivati na notranji Jaz. Sanskrtski koren besede yoga pomeni ‘zveza’ - med telesom in umom; telesa in uma z nečim globljim - Duhom ali Nesmrtnim Jaz-om; in končno individualnega Duha z Univerzalnim Duhom. Zato se beseda yoga uporablja za zaznamovanje vseh metod, tehnik samo-raziskovanja, ki vključujejo sistem samo-urjenja in preko katerih dosegamo to zvezo. Cilj yoge je torej uglasitev in povezanost vseh vidikov človekove narave - fizičnega, čustvenega, mentalnega in duhovnega. Praksa sama pa zahtevna stvar, saj mora biti vzgib za samo-uresničitev nesebičen.

Do tega cilja vodijo še drugi sistemi yoge, ki vključujejo manj nevarnosti, ki bi škodljivo vplivale na psihično naravo, če prakso izvajamo brez ustreznega vodstva. Jnana Yoga daje poudarek znanju - vpogledu v večne zakone, ki se nahajajo pod površjem življenjskih dejstev. Bhakti Yoga je yoga ljubezni, samo-predaje Vzvišenemu Duhu, ki je poosebljen v neki obliki. Karma Yoga je pot za tiste ljudi, katerih gonilna sila je doživeto sočutje ob trpljenju drugih in hotenje, da bi ga ublažili. Sistem yoge, ki vključuje vse glavne poteze vseh drugih sistemov pa je Raja Yoga - kraljevska znanost, ki ponavadi temelji na izrekih Patanjali-ja - pripravi na prakso, ki vključuje pravilno delovanje - v misli, besedi in dejanju - izvajanje moralnega življenja in izražanje temeljnih etičnih načel - in praksi, ki je dejansko stalna introspekcija, preko katere resnično spoznamo notranjo Samost.

O duhovnosti

Največji človekov problem je človek sam in njegov največji sovražnik je njegov lastni jaz, ki poimenuje, razvršča in tehta razna religiozna učenja ter jih poskuša bolj posedovati, kot pa da bi jih živel v lastnem, osebnem življenju - preko čutenj in izkušenj. Tudi na duhovnem področju obstoja dvojnost, neke vrste protislovje med tem, kar smo, in tem, kar naj bi bili; med tem, kar je naše prepričanje, in tem, kar dejansko počnemo. Učenja niso pomembna; življenje, ki ga živimo, je tisto, ki je dejansko pomembno. Ni duhovnega življenja, ki bi bilo popolnoma ločeno od našega fizičnega življenja, kajti živimo v svetu manifestacij in naša dharma je tukaj in sedaj. Globoko čutenje resnične duhovnosti bi morali izkusiti v naši notranjosti, kar pomeni, da bi morali ohranjati odprtost srca in uma ter pripravljenost za osrečevanje drugih. Dejavnosti v življenju mora prežemati duh samo-žrtvovanja na oltarju kolektivne koristi. Le popolno samo-žrtvovanje privede do pristne modrosti, kajti nesebično delovanje je bistvo ljubezni. Ljubezen pa izpopolni modrost kot zavest o enosti vsega obstoja.


O besedi “teozofija”

Teozofija je grška beseda, ki pomeni: theos - “bog”, sophos - “moder”. Beseda theos - “bog” v grščini pomeni bog, vendar pa to v smislu božanskega bitja in ne v smislu, ki ga tej besedi pripisujemo danes. Zato beseda “teozofija” ne pomeni Božja Modrost, ampak Božanska Modrost, ali modrost, ki jo posedujejo bogovi.

Beseda “teozofija” je stara že tisoče let. Diogenes Laertius [1] ji je sledil v obdobje pred ptolomejsko dinastijo in imel za njenega snovalca egipčanskega hierofanta z imenom Pot-Amun [2].

Nato so besedo “teozofija” v tretjem stoletju naše dobe znova uporabili aleksandrijski filozofi, ki so se imenovali prijatelji resnice, filaletetiki. Kot prvi med njimi jo je uporabil Ammonius Saccas [3], oče Neo-platonizma [4], in njegovi učenci, ki so se imenovali analogetiki in ki so zasnovali eklektični teozofski sistem. Analogetiki so se tako imenovali zaradi metode tolmačenja vseh starih legend, mitov in misterijev po pravilu analogije ali ustreznosti. Ammoniusov namen je bila sprava vseh sekt, ljudi in narodov pod skupnim verovanjem v Najvišjo, Večno, Neznano in Neimenovano Moč, ki vlada vesolju z nespremenljivimi in večnim zakoni. Njegov cilj je bil vzpostaviti prvoten teozofski sistem, ki je bil na začetku v bistvu enak v vseh deželah; da prepriča ljudi, naj opustijo spopade in prepire ter se združijo v namenu in mišljenju kot otroci iste matere; da očisti starodavne religije, ki so se s časom popačile, vse naslage človeških prvin ter jih združi na čistih filozofskih načelih; da povzdigne ume ljudi z raziskovanjem in kontemplacijo o eni Absolutni Resnici. Njegov glavni cilj, s katerim naj bi, po njegovem prepričanju, uresničil vse ostale, je bil ta, da izvleče iz različnih religioznih učenj, tako kot iz instrumenta s številnimi strunami, eno samo, skladno melodijo, ki bo naletela na odziv v vsakem resnicoljubnem srcu. Tako je bila osrednja ideja eklektične teozofije obstoj ene same Najvišje Esence, Neznane in Nespoznavne, zato ker: “Kako naj nekdo spozna spoznavalca?”, kakor raziskuje Brihadaranyaka Upanishada.

Vsak ustanovitelj nove religije, filozofske šole ali sekte je nujno teozof. Zato je teozofija obstajala, tako kot teozofi, vse od časov, ko je človek začel instinktivno iskati sredstva za izražanje svojih neodvisnih pogledov.

V tem smislu je teozofija starodavna Modrost-Religija, ezoterični nauk, ki je bil nekoč znan v vsaki deželi. Iz njega so izšle vse velike religije in filozofije, učili so ga vsi modri ljudje, ki so pojavili na zemlji, od Jezusa do Buddhe, od babilonskega Neba do grškega Hermesa.

Temeljno učenje starodavne religije modrosti ali teozofije je izvorna združenost vseh stvari. Zato teozofija ni religija, ampak samo bistvo vseh religij. Religija v pravem smislu je vez, ki povezuje vse ljudi, ne pa nek poseben niz dogem ali prepričanj. Religija per se, v najširšem smislu, ne povezuje v veliko enost zgolj ljudi, ampak tudi vsa bitja in vse stvari v vesolju.

Znanstvena teozofija razkriva simbolizem vseh dob in staro modrost kot izvor vseh veroizpovedi in znanosti sveta. Odpira nova obzorja onstran kristaliziranih, negibnih in despotskih veroizpovedi in spreminja slepo verovanje v razumno znanje. Vsakemu iskrenemu moškemu in ženski, ponuja jasen in dobro opredeljen cilj, ideal, za katerega je vredno živeti.

Praktična teozofija zajema vsako znanost o življenju, moralno in fizično. Nanjo lahko gledamo kot na varuha svetovnega znanja in izkušnje, znanja, ki, ne le da pomaga in vodi učence proti uspešnemu preverjanju vsakega znanstvenega in moralnega delovanja v svetu, ampak jih tudi usposablja za življenje, če se posvetijo preučevanju vesolja in njegovih skrivnosti v njih samih, namesto da bi jih preučevali skozi očala ortodoksne znanosti in religij.


[1] Diogenes Laertius iz Laerte na Siciliji je bil biograf antičnih grških filozofov. Njegova Življenja filozofov (Philosophoi Biol) desetih knjigah so pomemben vir informacije o razvoju grške filozofije. Grške filozofe je razdelil v dve skupini: ionsko in italijansko šolo. Prva se začne z Anaksimandrom, druga s Pitagoro. Knjige vsebujejo kratka poročila o življenjih, naukih in izrekih.

[2] Pot-Amun je koptsko ime, ki pomeni svečenika posvečenega Amunu, bogu ezoterične modrosti, kajti amen pomeni “skrito”.

[3] Ammonius Saccas je bil grški filozof iz Aleksandrije. Njegovi najpomembnejši učenci so bili Herennius, dva Origena, Cassius Longinus in Plotinus.

[4] Neo-platonizem je bila filozofska šola iz tretjega stoletja naše dobe. Temeljila je na učenju Platona, vendar ga tolmačila na nov način. Začela se je s Plotinusom, katerega najpomembnejše delo je šest Eneid, v katerih pojasnjuje svojo filozofijo. Njegovi nasledniki so bili Porfirij, Proklus, Iamblikus in Hipatia.


Home About this site Contact us Contribute Terms of use
Zadnjič obnovljena - Last update: januar - January 2009
Copyright © 2005 - Teozofija v Sloveniji - Theosophy in Slovenia