Kulturni in naravni spomeniki Slovenije
Zbirka vodnikov

Celjski Muzej V
Vlado Šlibar in Zmago Šmitek

ZBIRKA ALME KARLINOVE
Alma M. Karlin (1889-1950)

DRUŽINA, MLADOST

Popotnica, pisateljica in zbirateljica Alma Maksimilijana Karlin je bila rojena 12. oktobra 1889 v Celju v danes že podrti hiši poleg nekdanjih Ljubljanskih vrat. Oče Jakob Karlin je bil kmečki sin iz Tuncovca pri Rogaški Slatini, sicer pa potomec rodbine, ki izvira iz Francije. Kot poklicni vojak je služil v avstrijski vojski in dosegel čin majorja. Mati Vilibalda, rojena Miheljak, je bila hči prvega slovenskega notarja v Celju, Martina Miheljaka. Leta 1870 je postala mestna učiteljica, 1887. pa se je v svojem 43. letu v celjski župni cerkvi poročila s tedaj že 58-letnim Jakobom Karlinom. Čeprav je bilo poreklo Alminih staršev slovensko, je bilo za tisti čas nekako razumljivo, da je v družini državnih uslužbencev, kakršna je bila Karlinova, prevladoval nemški jezik. Alma se tako ni nikoli naučila slovenščine. Vendar duh, v katerem je bila vzgojena, nikakor ni bilo nemško-nacionalističen. Ta dokazujejo tudi njena dejanja pred 2. svetovno vojno in med njo, ki se jih bomo dotaknili pozneje.

Alma je bila zelo nadarjena, a tudi precej samosvoja osebnost. Že v rani mladosti je pisala kratke zgodbice in pesnila. Po dokončani srednji šoli je odpotovala v London. Denar si je služila kot prevajalka na Regent Street, in kot je sama pravila, se je tam “privajala lakoti”. Šest mesecev je preživela tudi v Parizu in poslušala predavanja na College de France in na Sorboni. Po kratkem obisku doma v Celju je čez Švedsko in Dansko odpotovala nazaj v Anglijo. Tam je spomladi 1914 opravila izpite v Society of Arts in končala študij italijanščine, španščine in ruščine. Že prej se je v Gradcu naučila več jezikov. Sestavljala je slovar v desetih jezikih, med katerimi je bil tudi slovenski. Zaradi začetka 1. svetovne vojne je morala kot avstrijska državljanka zapustiti Anglijo. Odpeljala se je na Norveško, preživela nekaj tednov v polarnem pasu in obiskala Laponce. Prezimovala je v Stockholmu in se preživljala s poučevanjem jezikov. Takrat se je začela tudi resneje ukvarjati s pisateljevanjem.

Za neevropske dežele se je začela zanimati v svetovljanskem Londonu, kjer je prišla v stik s študenti iz različnih azijskih držav. Lotila se je študija sanskrta in se delno seznanila z arabščino, s perzijščino in kitajščino. Ohranjeni so njeni rokopisni zvezki vaj v kitajskem jeziku. Nekaj časa je bila celo zaročena s sinom nekega kitajskega mandarina, s katerim se je srečala v Londonu. V Britanskem muzeju si je ogledovala etnološke in arheološke zbirke iz neevropskih dežel, kasneje pa je v univerzitetni knjižnici v Stockholmu prebirala raznovrstno literaturo o neevropskih kulturah, posebno o Inkih in Aztekih. Tedaj se je odločila, da bo tudi sama potovala in pisala o eksotičnih deželah. Začela je preučevati zemljevide in se vadila v pisanju krajših literarnih tekstov.

POTOVANJE

Po vrnitvi domov. maja 1919, se je mrzlično lotila dela, da bi zbrala dovolj denarja za potovanje. V Celju je odprla šolo za tuje jezike in tam poučevala po deset ur na dan, našla pa je tudi čas za pisanje in slikanje.

Nebeški pes, bron, Kitajska

Čas po koncu svetovne vojne ni bil posebno naklonjen popotnikom, kakršna je bila Alma Karlin. V svetu je vladalo nerazpoloženje do nemško govorečih ljudi, težko je bilo najti zaposlitev in dovoljenje za prestop državne meje. Jugoslovansko državljanstvo je Karlinovi vsaj do neke mere olajšalo pridobitev vizumov za vstop v tuje države. V Indijo, ki jo je želela najprej videti, pa je Angleži vseeno niso pustili. Tako se je 24. novembra 1919 s 130 dolarji in 950 markami odpeljala s celjske železniške postaje. Denar ji je hitro kopnel v Trstu, kjer je pet tednov čakala na ladjo in na vizum. Tedaj je bila še prepričana, da bo potovanje trajalo največ tri leta. Nameravala je naravnost na Japonsko, z ladjo, ki je pripeljala v Trst pripadnike češke legije iz Vladivostoka. Zadnji hip pa se je premislila in se odločila za pot čez Genovo v Južno Ameriko. Tako se je začelo potovanje, ki je trajalo dobrih osem let, do januarja 1928. Tedaj se je Alma Karlin vrnila domov na prošnjo svoje umirajoče matere, vendar tudi sama bolna in živčno razrvana.

ZBIRKA

Zaradi različnih zanimanj Alme Karlinove, ki so vplivala na zbiranje, je njena zbirka v Celjskem muzeju zelo raznovrstna, saj vsebuje poleg etnološko zanimivih predmetov tudi školjke, korale, ribe, različne vrste lesa, semenje, sadeže in spominke.

Pa smrti Alme Karlin je to njeno zbirko etnoloških, naravoslovnih in turističnih zanimivosti muzeju darovala slikarka Tea Gamelinova. Alma Karlinova je zapisala: “Hotela sem si ogledati tuje dežele z očmi pisateljice, slikarke in predvsem ženske ... Brala sem knjige o kulturi Inkov - in kako sem se zanje navdušila! Moja želja je bila, da bi sama videla in prepotovala deželo Otrok sonca ter iskala izgubljene sledi tega naroda.”

V Peruju pa je doživela svoja prva razočaranja. Sama je v pismu Tei Schreiber-Gamelin z dne 18. januarja 1934 zapisala: “Peru je uničil v meni vero v dobroto in človeško ljubezen, me vrgel v prepad divjaške manjvrednosti - kot žensko, kot človeka - vendar ne kot umetnico.”

Tudi v Panami je doživljala dneve hude stiske, dokler ni dobila službe tolmača pri upravi prekopa. Stanovala je skupaj z mulatskimi in črnskimi ženskami in se tako srečala s čarovništvom in z obredi vuduja; med drugim tudi s kolumbijskim mojstrom črne magije, ki so ga imenovali “rjavi vampir”. Vse to je opisala v knjigi Der Todesdorn.

Srednja in Severna Amerika ji na splošno ni zapustila dobrih spominov. Na tem delu potovanja je verjetno zaradi slabega materialnega položaja zbirala samo spominke in različne predmete, ki jih je našla v naravi, školjke, korale ipd. Iz San Francisca je odpotovala na Havajske otoke.

Tu je prevajala brošure za muzej v Honoluluju, sicer pa je brala in poslušala predavanja o vsem, kar je bilo v zvezi z ljudstvi in s kulturami Oceanije. Sledilo je potovanje na Japonsko, kjer je pristala v Jokohami in se od tam napotila v Tokio. Tu je preživela svoje najsrečnejše čase, posebno potem, ko je dobila zaposlitev na nemški ambasadi. Na Japonskem je tudi zbrala vrsto predmetov, ki so deloma spominki, deloma pa so odsev življenja ljudi, med katerimi je pisateljica živela. Število predmetov, ki jih obsega ta del zbirke, je sorazmerno veliko.

Kot primer noše na Japonskem v tridesetih letih 20. stol. imamo razstavljene lesene coklje, ki so podložene s kožo, in kimono, ki ga je pisateljica nosila sama. Poleg tega so predstavljeni različni predmeti za osebno rabo, kot so npr. brisače, robček, torbica in drugo. Drobne predmete, ki jih najdemo v tem delu zbirke, lahko deloma štejemo med okrasne predmete, deloma pa so to spominki. Sem sodijo različne posodice in šatuljice. Posebno lepo je narejena šatulja, ki ima pokrov in stene okrašene z intarzijo iz školjkine bisernice, nekaj posod in pladenj pa je poslikanih z raznobarvnim lakom. Lep primer krasitve z lakom je tudi jedilna paličica, na kateri so na črni osnovi naslikani različni okraski. Zraven je škatlica okrašena z rdečim lakom, v njej pa sta prav tako spravljeni jedilni palčki. Poleg tega so v tem delu zbirke številne pahljače, narejene iz lesa in drugih materialov, poslikane z različnimi prizori iz življenja, legend in s cvetličnimi motivi.

Med pomembnejše predmete sodita dve drobni plastiki, kipec Bude (gre za model velike figure iz mesta Kamakure) in majhna maska z dolgim nosom, ki predstavlja boga vetrov. Obe sta narejeni iz brona. Poleg teh je kot posebnost zanimiva posebna naprava za gretje rok, ki je narejena iz valjaste kovinske škatlice s pokrovom in oblečena v žamet vijoličaste barve. Vanjo so dali žareče oglje.

Poleg zgoraj navedenih predmetov je Karlinova s potovanja po Japonski prinesla več barvnih lesorezov različnih japonskih grafikov. Ti lesorezi so priključeni zbirki stare grafike, ki jo hrani naš muzej.

Blago iz lubja, "tapa", Oceanija, Samoa

Čelni okras, narejen iz lubja in okrašen s kauri školjkami, Oceanija, Fidži

Pisateljica pa tudi na Japonskem ni dolgo vzdržala. 1. julija 1923 je odpotovala čez Korejo in Mandžurijo na Kitajsko. Tudi s potovanja po tej deželi je prinesla nekaj zanimivosti: pahljače, tkanine in podobno. Posebno zanimivost predstavlja papirnati denar, ki mu pravijo tudi denar za duhove. O smrti in pokopu na Kitajskem pravi Karlinova, da je to zelo važen mejnik v življenju, pogrebne svečanosti pa so bile takrat zelo drage. Pred mrtvaškim odrom je stala posebna posoda za sežiganje papirnatega denarja. Čim več takšnega denarja so sežgali, tem bogatejši in imenitnejši je bil duh umrlega na drugem svetu. Denar je bil poslikan z rjavo in zlato barvo.

S Kitajske je Alma Karlinova odpotovala na Formozo, kjer je prišla v stik s plemenom Tayalov, ki so bili še lovci na glave. Od tod je preko Manile, Bornea, Celebesa in Avstralije prispela na Novo Zelandijo. Iz tega dolgega dela poti ni v zbirki nobenih predmetov. Navdušena pa je bila nad Novo Zelandijo. Denar za skromno preživljanje si je zaslužila z dopisovanjem v lokalne časopise in s predavanji, izpopolnjevala je predvsem svoje botanične zbirke, živo pa se je zanimala za kulturo domačih Maorov.

Z Nove Zelandije imamo v zbirki ohranjenega nekaj nakita. Sem sodijo žogice, narejene iz lubja in privezane na vrvico. Te žogice uporabljajo plesalci pri plesu pai; med plesom udarjajo z njimi po taktu, kar povzroča značilen šum.

Sledilo je potovanje na južnomorske otoke, kjer je pisateljica nameravala ostati samo šest do osem mesecev, a jih je zaradi slabih prometnih zvez, bolezni, idr. zapustila šele po dveh letih. Tu je pogosto morala živeti enako kot domačini, ki jih je zato spoznavala v njihovem lastnem okolju. Na Novih Hebridih se je srečala z ljudožerci, a je odnesla celo kožo. Jezero Sentani na Novi Gvineji, od koder je domov prinesla žensko poročno in mrliško obleko iz drevesnega lubja, je bilo v tistem času na meji znanega sveta. Dlje v notranjost zaradi pragozdov, močvirij in sovražnih domačinov ni prišla dotlej nobena ekspedicija.

Iz kosti narejeno bodalo, Oceanija, Fidži

Kakor v Južni Ameriki in drugod so tudi na južnomorskih otokih Almo zanimala predvsem zelo slabo raziskana področja duševnosti domačinov, praznoverje, čarovništvo, šege in navade. Tovrstne podatke, ki večinoma temeljijo na njenih lastnih izkušnjah in opazovanjih, je opravila v delu Mystik der Südsee, ki obsega dve knjigi. Prva je posvečena Polineziji, druga pa Melaneziji in Mikroneziji. Tudi v zbirateljskem smislu je bil ta del poti za Karlinovo najuspešnejši.

Na otočju Samoa je zbrala nekaj kosov blaga iz lubja, ki mu pravijo “tapa”. Beseda “tapa” je polinezijskega izvora in pomeni neke vrste blaga, nekak papirni proizvod, ki ga domačini naredijo iz ličja ali pa mehkega dela lubja posebne vrste drevesa iz družine murve. Blago samo je lahko, elastično, mehko, toda ni čvrsto in trpežno. Uporabljali so ga v kultne namene, prestižne, za zavijanje mrtvih in tudi pri krasitvi arhitekture.

Nekaj primerkov blaga “tapa” je tudi v naši zbirki. Okrašeno je z vrsto značilnih geometričnih vzorcev različnih oblik. Poleg tega je iz tega območja v zbirki še kos lubja, ki ni dokončno obdelan, in nekaj kosov različnega nakita.

Naslednja postaja na poti so bili Fidži ali Viti otoki, ki so bili v preteklosti zelo znani zaradi kanibalizma. Otoška plemena so uporabljala surovine, ki so jih njihovi pripadniki našli v svoji okolici. Kot podobna plemena na nekaterih drugih območjih Oceanije tudi ta še niso poznala kovin.

Iz kamna, lesa in kosti so izdelovali orodje in orožje. Kopja, ki so bila eno glavnih orožij, so naredili tako, da so najprej izdelali konico, nato pa so to konico vstavili v bambusov ročaj, ki je bil po vsej svoji dolžini enako debel in lepo okrašen. Konica je lahko koščena ali pa lesena in je bila navadno zastrupljena. Poleg kopij so uporabljali tudi koščena bodala, od katerih so lepi primerki tudi v naši zbirki.

Tudi na tem območju so se domačini radi krasili ob različnih priložnostih. Eden takih okraskov je čelni okras, ki je narejen iz lubja, na katerega so nato v nizih privezane školjke kavri: majhni polžki, katerih lupino - hišico so do XVII. stoletja v deželah okrog Indijskega oceana uporabljali za plačilno in krasilno sredstvo. Predvsem pa je bil to tudi neke vrste denar. Poleg tega okrasja je s Fidžija še zapestnica, narejena iz kosti, in čepica iz lubja.

Ornamentirani glavnik, Oceanija, Salomonovi otoki

Zapestnica iz rastlinskih semen, Oceanija, Salomonovi otoki

Na poti skozi Oceanijo se je Alma Karlinova ustavila tudi na Salomonovem otočju. Na tem otočju je zbirala v glavnem okrasni material domačinov. To so ogrlice iz različnih snovi. Domačini so za krasitev svojega telesa ob različnih svečanostih uporabljali material, ki so ga največkrat našli v okolici svojih bivališč. Bil je rastlinskega ali pa tudi živalskega izvora, bodisi semena raznih rastlin, papirju podobni lističi, itd. Iz podobnih snovi so delali tudi zapestnice. V ta namen so uporabljali različne vrste pletiv, ki so bila naravna ali pobarvana. Iz tega območja so zanimive pahljače. Pravijo jim biroko in imajo poseben namen. Narejene so iz palmovih listov, uporabljale pa so jih žene ob svečanostih, pri prvih korakih svojih otrok ali pa pri obrednem sežiganju mrličev na grmadah. Naše pahljače biroko so z otokov Bougainville. S tega otočja je Karlinova prinesla tudi dve plastiki, kipec moškega in ženske. Poleg tega se je s tega področja ohranil tudi kos orožja, lok.

Nova Gvineja, velik, v tistem času še ne dovolj raziskan otok, je naslednji pritegnil njeno pozornost. Tudi z Nove Gvineje je prinesla nekaj primerkov blaga “tapa”. Dva kosa tega blaga sta okrašena z ornamenti in sta verjetno del poročnega oblačila domačinov. Poleg teh dveh kosov so v zbirki še predmeti za osebno uporabo in okrasni predmeti. S tega otoka je Karlinova prinesla še nekaj orožja, ki so ga uporabljali domačini. Od orožja se v zbirki nahaja tudi konica puščice. Vsa orožja in orodja so v glavnem lesena in ornamentalno okrašena po vsej površini. Tudi sekire so zelo lepo obdelane. Domačini, ki jih je Karlinova obiskala, so bili dobri slikarji in rezbarji. V zbirki je nekaj zelo lepih primerkov lesenih plastik, moških in ženskih figur. Poleg tega se v zbirki s tega območja nahaja tudi poseben opornik za tilnik, ki so ga ponekod uporabljali zato, da si med počitkom ali med spanjem ne bi pokvarili pričeske. Pisateljica je na svojem potovanju po Novi Gvineji prišla najdlje do jezera Sentani.

Poleg predmetov, ki jim lahka določimo izvor, imamo v zbirki nekaj predmetov, za katere vemo, da sodijo v prostor Oceanije, vendar jim ne moremo točno določiti provenience, ker pisateljica ni zapustila nobenega pisanega gradiva ali spiska predmetov. Verjetno je predmete nabirala v občasnih postankih ladje na drugih otokih na poti od Avstralije do Indonezije.

Poročno oblačilo, narejeno iz lubja, Oceanija, Sentani, Nova Gvineja

V to skupino predmetov sodijo razni drobni okraski in drugi predmeti, kat so na primer: metlica, narejena iz korenin, s katero tolčejo za spremembo vremena, zapestnice, narejene iz različnega materiala in nakit, narejen iz perutnic hroščev, ki se lesketajo v različnih mavričnih barvah.

Po obisku plemen na Novi Gvineji se je odpravila v Indonezijo. Že ko je potovala v Avstralijo, se je ustavljala ali pa plula mimo različnih indonezijskih otokov (Bornea, Celebes, Maluki), ko pa je potovala z Nove Gvineje proti azijski celini, se je ustavila na Javi in Sumatri.

Zemljevid potovanja pisateljice in zbirateljice Alme Karlinove

Z Jave se je v zbirki ohranila tkanina z vzorci značilnih senčnih lutk. Tkanina je narejena v “batik” tehniki krašenja. To je posebna tehnika, ki je že iz davnine znana na Kitajskem, v Indiji, na Malajskem polotoku in na Javi. Z voskom pokrijejo določene predele, kjer so vzorci, preden tkanino namočijo v barvo. Vosek po postopku barvanja odstranijo. Podobno tehniko uporabljamo ponekod pri nas za barvanje pisanic. Tehnika sama pomeni torej pisanje ali tiskanje vzorca na bombažno tkanino. Na otoku Javi je dosegla izredno visoko stopnjo. Sedaj je postopek že delno mehaniziran.

Posebna značilnost Jave so majhne okrasne senčne lutke. Zgodovina indonezijskega lutkovnega gledališča obsega senčne in marionetne lutke in sega v zgodnji srednji vek. Gledališče senčnih lutk je bila izredno razširjeno prav na Javi v 13. stoletju. Te lutke so pomembni predmeti tamkajšnje likovne umetnosti. Igralec je vedno samo eden, kljub temu, da nastopa v igrah veliko različnih lutk, ki so narejene iz govejega usnja, oblikovane v profilu in okrašene.

Poleg že opisanih tkanin, okrašenih s tehniko batik, se je s tega dela Azije ohranila še druga tehnika krašenja tekstila. Tkanino, krašeno v tehniki ikat, je prinesla Karlinova z otoka Sumbe. Predstavlja slovesno ogrinjalo in pregrinjala za mrtve. Tehnika ikat je ena najstarejših krasilnih tehnik, saj je bila znana že v bronasti dobi. Bistvo tega načina krašenja je v tem, da izdelovalka določene niti osnutka, ki jih želi ohraniti nepobarvane, ovije z ličjem ali povoščeno prejo. Pri barvanju daje tako pripravljeno blago določen vzorec. Naše ogrinjalo je okrašeno z motivi ptic in konj , ki predstavljajo duše umrlih, in z motivom drevesa življenja.

V pogrebno, iz lubja narejeno oblačilo oblečena Alma Karlinova; Oceanija, Sentani, Nova Gvineja

Na poti iz Indonezije proti Indiji je bila njena bera skromnejša. Z Malajskega otočja, Burme in Siama so ohranjene le pahljače in nekaj spominkov. Zanimive so pahljače, ki so narejene iz palmovega listja. Za ročaj rabi steblo lista, ki je nato polkrožno odrezan in pobarvan.

Zadnja daljša postaja na njeni osem let trajajoči poti okrog sveta je bila Indija. Ogledala si je precejšen del Indije, med drugim tudi Kalkuto, Benares, Delhi in Karači, kjer se je vkrcala na ladjo in odpotovala nazaj v domovino. Na poti od Kalkute prek indijskega polotoka do Karačija je zbrala različne predmete, ki predstavljajo le materialno kulturo nižjih kast indijske družbe. V glavnem so to obrtniški izdelki. Med temi so zastopani izdelki islamske in hinduistične kulture.

Življenje v nezdravem tropskem okolju je Almi Karlinovi počasi črpalo moči. V Indijo je prispela tako bolna in čustveno otopela, da je ni moglo več prevzeti niti sveto mesto Benares niti z mesečino obsijani Tadž Mahal. Še leta 1930 je v pismih prijateljici Tei tožila, da občasno dobiva napade malarije. Morala je jemati velike doze kinina, kar pa je slabo vplivalo na želodec. Ko leta 1932 tudi kinin ni pomagal, si je pomagala le še z vročimi kopelmi. Tudi tropske dizenterije si ni mogla ozdraviti več let po prihodu domov. Če upoštevamo, da je občasno zapadala še v hude depresije, je skoraj neverjetno, da je kljub vsemu toliko pisala: to je lahko zmogla samo jeklena volja.

LITERARNO DELO

Po dosedanjih podatkih je Alma Karlinova napisala 22 del, ki so bila natisnjena, nekatera tudi v več izdajah in v različnih prevodih. Napisala je tudi več kot 40 neobjavljenih daljših tekstov, celo vrsto novel in črtic in nešteto člankov poljudnoznanstvene vsebine. Zapustila je tudi številne pesmi, notne zapise in risbe. Nekatere njene knjige je ilustriral celjski slikar Seebacher, druge pa prijateljica Tea Schreiber-Gamelin, ki se je za stalno preselila k Almi leta 1932.

V potopisih Alme Karlinove ne gre zgolj za naštevanje in opisovanje dežel in krajev, marveč je v središče dogajanja vedno postavljen človek. Pisateljica je iskala, nakazovala in reševala življenjske probleme v posameznih kulturah. Zato imajo njena dela kljub poljudnosti tudi etnološki značaj. Etnološko zanimive pa so njene knjige Der Todesdorn, Mystik der Südsee in knjiga z naslovom Glaube und Aberglaube im fernen Osten, ki pa je ostala v tipkopisu. V njeni zapuščini je tudi neobjavljena zbirka ljudskih pripovedk iz Azije in Oceanije. Almini spisi - predvsem leposlovni - so imeli tudi šibke točke, ki so jim kritiki pripisovali večji ali manjši pomen. Tako je npr. neki kolonialni uradnik, ki je na Južnem morju srečal avtorico in pozneje bral njene knjige, dejal, da je nekatere dogodivščine preveč dramatizirala, z nekaterimi njenimi podatki o deželi in ljudeh pa se sam kot “kolonialni praktik” ni mogel strinjati. Poleg tega so kritiki Karlinovi zamerili, da v svojih potopisih ponekod povsem opušča časovne navedbe, posamezniki pa so celo trdili, da njen nemški jezik stoji na trhlih nogah in da pretirava s pesimizmom in zajedljivostjo. Na splošno pa so knjige Alme Karlin doživljale priznanja med bralci in kritiki. Leta 1932 so bile prvič razstavljene tudi v Celju v izložbi knjigarne Goričar in med Celjani je zanje vladalo veliko zanimanje.

Ženska podoba, les, Oceanija, Nova Gvineja
Vrhnji podolžni del opornika za tilnik, Oceanija, Nova Gvineja

V začetku leta 1934 je v pisateljevanju Alme Karlinove nastal pomemben premik. Odločila se je namreč, da ne bo več pisala eksotičnih romanov. Usmerila se je na področje okultizma, do katerega je vse življenje čutila posebno nagnjenje. Pri tem je imelo pomembno vlogo že njeno srečanje s teozofijo v študentskih letih v Londonu. Tudi kasneje je vzdrževala stike s teozofi in brala tovrstno literaturo. Leta 1923/24 je bila celo članica ameriškega teozofskega društva. Pod vplivom teozofskih knjig Rudolfa Steinerja in drugih avtorjev o potopljenih kontinentih Atlantidi in Lemuriji je tudi sama začela pisati podobna dela. V najpomembnejšem tovrstnem spisu z naslovom Isolanthis je prikazala visoko kulturo Pozejdoncev (prebivalcev Atlantide), ki naj bi kakih 10000 let pred našim štetjem izginila v oceanskih valovih. Vračala se je tudi v prazgodovino Kitajske, Peruja in Mehike. Trdila je, da opisi niso bili plod njene fantazije, temveč vizij, ki jih je dosegala s posebnim načinom koncentracije. Teozofske prvine kažejo tudi njeni romani Der Götze, Erdgebunden in še nekateri drugi.

Na stotine Alminih člankov je raztresenih po časopisih. S poti je npr. pošiljala poročila v Cillier Zeitung, in to brezplačno, medtem ko so ji drugi časopisi zaradi razvrednotenja denarja plačevali komaj kaj več. Tudi v člankih je pogosto načenjala etnološke teme, npr. o avstralskih domačinih, novozelandskih Maorih, o prebivalstvu Novih Hebridov, Malajskega polotoka in Burme, o japonski in siamski umetnosti, o veri indijskih Parsov, o animizmu v jugovzhodni Aziji, o šolstvu, ženitovanjskih običajih, noši in bivališčih v Aziji in Oceaniji.

Tkanina z vzorcem senčnih lutk, "Batik tehnika", Indonezija, Java

Doma in v tujini je tudi pogosto predavala, večinoma v ženskih društvih, o svojih potovanjih, o verovanjih, šegah in navadah, prehrani, ljudski medicini, ustnem izročilu in jezikovnih značilnostih posameznih neevropskih ljudstev.

Po vrnitvi s poti si je Karlinova v svojem celjskem stanovanju uredila malo zbirko. Tu je leta 1937/38 dala zavetišče nemško-francoskemu proti-nacistu Hansu Joachimu Bonsacku in iz protesta prenehala objavljati v nemškem tisku. V Nemčiji so sežigali njene knjige. Spomine iz tega časa je zbrala v neobjavljeni knjigi Ferne Frau. V zvezi z Bonsackovim primerom je pisala tudi Združenim narodom: “Zdaj se bolj kot kdaj prej bije boj za pravico, svobodo in demokracijo in vsi tisti, ki ne bodo takoj ukrepali po svojih najboljših močeh, bodo ječali pod jarmom tiranov, ko bo prepozno.” Po zasedbi Jugoslavije je Karlinovo aretiral Gestapo. Poslana je bila v taborišče, a je pobegnila k partizanom, odšla v Črnomelj na osvobojeno ozemlje in od tam z letalom v Dalmacijo. Iz časa NOB je ohranjenih več njenih partizanskih zgodb.

Po vojni sta s prijateljico Teo živeli v hišici na Pečovniku. Tam se je v revščini, bolezni in obupu Almino življenje končalo 14. januarja 1950. Na svojo željo je bila pokopana na Svetini. Njeno življenje v nekaterih potezah spominja na tragično pot Jacka Londona, ko z ogromnim delom in odrekanjem kupljena “sreča” pride prepozno, če sploh pride.

Slovesno ogrinjalo in pregrinjalo za zavijanje mrtvih, Indonezija, Java

BIBLIOGRAFIJA DEL ALME KARLINOVE

a) OBJAVLJENA DELA:

1 - Mein kleiner Chinese. Ein China-Roman, Dresden 1921.
2 - Einsame Weltreise. Die Tragödie einer Frau, Minden in Westfalen 1929 (druga izdaja, Minden-Berlin-Leipzig 1930; angleški prevod The Odyssey of a Lonely Woman, London 1933; finski prevod Yksin maailman aariin, porvoo-Helsinki 1934; slovenski prevod Samotno potovanje, Ljubljana 1969).
3 - Im Banne der Südsee, Die Tragödie einer Frau, Minden in Westfalen 1929 (druga izdaja, Minden-Berlin-Leipzig 1930).
4 - Erlebte Welt. Das Schicksal einer Frau, Minden in Westfalen 1930.
Dela št. 2, 3 in 4 so izšla tudi v skupni kaseti z naslovom Welterleben und Welterleiden v Mindnu 1932.
5 - Drachen und Geister. Novellen aus China, Insulinde und der Südsee, Berlin 1930.
6 - Der Todesdorn und andere seltsame Erlebnisse aus Peru und Panama (2. izdaja, Berlin 1933; angleški prevod The Death Thorn, London 1933).
7 - Mystik der Südsee. Liebeszauber, Todeszauber Götterglaube, seltsame Brauche bei Geburten usw., 1. Teil, Polynesien; II. Teil, Melanesien-Mikronesien; Berlin-Lichterfelde 1931.
8 - Der Götze, Potsdam 1932.
9 - Windlichter der Todes. Roman aus Siam, Leipzig 1933.
10 - Tranen des Mondes. Eine Geschichte aus Peru, Breslau 1935.
11 - Erdgebunden, Leipzig 1936.
12 - Vier Madchen im Schicksalswind. Eine Südseegeschichte, Leipzig 1936 (francoski prevod Jeunes filles d'Orient, Geneve 1939).
13 - O Ioni San. Zwei japanische Novellen, Breslau 1936.
14 - Isolanthis. Roman vom Sinken einer Erdteils. Leipzig 1936.
15 - Kleiner Frühling. Drei Erzahlungen, Leipzig 1937.
17 - Der Becher des Vergessens. Zwei Erzahlungen, Leipzig 1933.
18 - Unter dem Augenbrauenberg, Leipzig 1938.
19 - Der blaue Mond, Leipzig 1938.
20 - Arringer-Rasch-Karlin, Der weibliche Körper und seine Beeinflüsung durch Mode und Sport, Berlin-Leipzig, b. 1. (v tretjem delu te knjige je spis Alme Karlinove o idealih lepote pri različnih ljudstvih).
21 - Mondstern. Magische Geschichten (poleg zgodb drugih nemških pisateljev so v knjigi objavljene tudi zgodbe Alme Karlinove).
22 - Roman Alme Karlinove Die Nebenfrau des Nabobs je izhajal kot časopisni podlistek v Neue Illustrierte Zeitung (Berlin) in v Der deutsche Bergknappe leta 1937.

b) POGLAVITNA NEOBJAVLJENA DELA (z letnico nastanka):

- Südseegeschichten (1924)
- Glaube und Aberglaube im fernen Osten (b.l.)
- Im Haus der Menschen. Ein Kunstlerroman aus Japan (b.l.)
- Der grosse Opferstein (1931/32)
- Inti - Yo - Intec (1934)
- Das silberne Band. Die Entwicklungsgeschichte einer Seele (1935)
- Das Lämpchen von Nou (1937)
- Ein Statthalter Norikums (1938)
- Das Krüppelchen (1938)
- Franziska Kladovalec (1938)
- Die rauchende Wissensburg. Eine sterngeschichte (1939)
- Die Falken von Siebenkron (1939)
- Eine Blüte der Höhen (1940)
- Ein Bote des weisen Drachens. Ein Roman aus China s vorgeschichtlichen Tagen (1940)
- Iwi der Sonnenkuss (1940)
- Ferne Frau (spomini 1934-1940)
- In der Winnis des Irdischen (1941) - zbirka novel
- Sing en de Blüte. Ein Roman aus dem vorgeschichtlichen Japan (1942)
- Die Silberflöte (1942)
- Der Geheimnisvol1e Ruf (1942)
- Ikamiheis. Roman aus der Glanztagen der Entwicklungsgeschichte Poseidonis (1942)
- Irahamitro. Roman aus der Glanzzeit von Babylon (1913)
- Spinnen im Netz (1944)
- Ein Arzt unter Tutmosis (1948)

LITERATURA:
1. M. Moškon, dr. P. Štrukelj - 10. let potovanja okoli sveta zbirateljice in pisateljice Alme Karlinove; Katalog razstave, Grad Goričane, 1967.
2. Enciclopedia of World Art - London 1967.

Pahljača iz palmovega lista, Malajsko otočje

Elektronska objava brošure ZBIRKA ALME KARLINOVE, © Pokrajinski Muzej Celje - pripravil Anton Rozman.