Alma Maximilijana Karlin - živeti teozofijo
Anton Rozman

Beseda “teozofija” je sestavljenka iz grških besed ‘theos’ (bog) in ‘sophia’ (modrost) ter tako dobesedno pomeni modrost, ki je lastna bogovom, ali božansko modrost. Vendar pa ta izraz v angleškem govornem področju pišejo na dva načina, in sicer z veliko in z malo začetnico. V prvem primeru pod pojmom “Teozofija” pojmujejo predvsem določeno filozofijo, določen izbor ali sistem naukov, določene “resnice”, ki jih je koncem devetnajstega stoletja, predvsem v svojih dveh delih Isis Unveiled (Odstrta Izida) in The Secret Doctrine (Tajni Nauk), predstavila H. P. Blavatsky. V drugem primeru pa pod besedo “teozofija” pojmujejo predvsem določen način življenja, človekovo notranjo naravnanost, da teži k združenosti vsega življenja in s tem k določeni, nenehni notranji preobrazbi.

Teozofija je torej v bistvu način življenja, način bivanja, delovanja, razmišljanja, čutenja v svetu. Ni toliko učenje, ki se ga je potrebno naučiti, ampak bolj proces, ki ga je potrebno izkušati. Je izkušanje notranje realnosti, ki ga ni nikoli mogoče v celoti izraziti v nobenem jeziku, ki pa nas poziva, da opravimo delo bogov in preobrazimo sami sebe, s tem pa preobrazimo svet.

Resnično teozofijo tako ne predstavljajo določena prepričanja, kot so na primer, reinkarnacija, karma, življenje po smrti in podobna. Ta so lahko le del eksoteričnega, pozunanjenega načina predstavitve te večne modrosti. Resnična teozofija je teozofski način življenja, ki je ali naj bi bil sestavljen iz nenehnega poglabljanja v božanskemu podobna stanja zavesti, pozornosti. In zaradi globokega zavedanja združenosti življenja je resnična teozofija altruistični način bivanja in življenja, je zavedanje trpljenja nekoga drugega, enako kot svojega lastnega - in zato univerzalno sočutje. Ali, kakor se je izrazila teozofska kolegica: “Če ne morete videti luči v očeh pozabljenih otrok, ker jo prekrivate s temo človeškega ravnodušja, potem ne veste, kaj je teozofija”.

Kako lahko torej spoznamo Almo Karlin kot teozofinjo - po tem, kar nam je doslej znano oziroma je bilo raziskano o njenem življenju?

Prav gotovo je teozofski že njen temeljni pristop do življenja, njena težnja po preseganju omejitev lastnega telesa in okolja, v katerem se je rodila in v katerem bi bila prisiljena v življenje povprečnosti, takrat namenjeno predstavnicam njenega spola, in težnja po spoznavanju same sebe. Ali kakor sama pravi:

“... na moji zunanjosti ni nič omembe vrednega. To najbrž velja tudi za mojo notranjost, ker pa je vsak človek nagnjen k temu, da se vidi v lepi luči, in ker “spoznaj samega sebe” spada med najtežje umetnije bivanja, si domišljam, da znam pisati. Človek mora imeti vsaj eno utvaro! In ta utvara je tudi razlog za moje potovanje okoli sveta.” [1]

Tako za Almo prav gotovo veljajo besede, ki jih je zapisal H. S. Olcott, prvi predsednik Teozofskega društva:

“Najdi svojo pot; drzni si jo živeti.”

Kajti verjetno si ne znamo niti predstavljati, kakšen izreden pogum je morala imeti ženska, ki se je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja brez posebnih sredstev in kakršnekoli podpore sama odpravila na popotovanje okoli sveta, da bi izživela svoje sanje in potešila svojo potrebo po spoznavanju novega in prek tega same sebe.

Thea Schreiber Gammelin pravi:

Na Almi Karlin je vse plemenito in presvetljeno z dušo in duhom. Kljub neznansko nežni postavi izžareva tisto skorajda nadčloveško energijo, ki ji je omogočala osem let raziskovalnega potovanja po svetu, polnem nevarnosti in pomanjkanja. To pot je lahko prehodila le ženska, katere pogum je mejil na preziranje smrti in ki ji je umetnost pomenila vse.[1]

Vendar pa je mogoče v njeni odločitvi za to pot raziskovanja razbrati še eno razsežnost, ki se vzpenja daleč onstran radovednosti po spoznavanju eksotičnih dežel, in sicer “da bi s svojim pisateljevanjem, temelječim na popotnih izkušnjah najrazličnejših dežel in spoznavanju prebivalcev predvsem v njihovem duhovnem jedru, prispevala k miru in razumevanju med narodi, kar si je razlagala kot duhovno-usodnostno obarvani klic neke zastavljene, neodložljive naloge.” [2]

Tako Alma pravi:

“Otrok tuje rase, pot te bo vodila nazaj v deželo zahajajočega sonca in med ljudi, ki so v vsakdanjem vrvenju izgubili ves mir, ki živijo tjavdan, potopljeni v sedanjost, kot utrujeno kljuse, ki na pol speče vleče svoj voz domov. Ti pa jih boš predramila, pokazala jim boš rože, ki cvetijo zanje ob poti in ki so jih do zdaj, ne da bi jih videli, pohodili, ali mimo katerih so nepazljivo hiteli. Poučila jih boš, kako naj svoje od zemeljskega prahu pekoče in utrujene oči spet dvignejo k zvezdam, da se bodo spomnili, kako tesno so v resnici povezani s temi bleščečimi sestrami. Vodila jih boš v tiho svetlobo meseca, v kateri iščoča duša sluti mir, ki je v večnem. Pojdi med ljudi, kajti že tvoja prisotnost bo zbudila v njih, kar je za sivim kamnitim zidom in v hrupu sodobnih iznajdb žal popolnoma zaspalo. Tudi roža ne govori in vendar nekaj izraža, s svojo lepoto zabava, s svojim vonjem razveseljuje in na ta način pozdravlja mnoge ljudi, ki bi sicer ostali brez pozdrava ...” [3]

S temi besedami pa potrjuje svoje poslanstvo:

“Natančno opazovanje številnih dogodkov v času mojega obstoja me je prepričalo o tem, da je mnogo stvari v našem življenju določenih vnaprej ali pa smo pogosto v skladu z usodo tako močno potisnjeni v določeno smer, da se lahko od predpisane poti oddaljimo le za malenkost.” [4]

Da pa je bilo njeno zunanje spoznavanje sveta prepojeno z notranjim, teozofskim, dojemanjem medsebojne povezanosti vseh ljudi, lahko razberemo iz naslednjih besed:

“Tako dolgo ostani človeški gost, dokler se ne naučiš žrtvovati. Zakaj so duše v človeškem toku tako brezupno osamljene? Ker se manj kot duše drugih tokov zavedajo velike povezanosti vsega ustvarjenega. Srce in oči zapro in ne slutijo, da hodijo obkrožene s prijatelji. In vendarle roža, ki ji človek nakloni topel pogled, lepše cveti in sadež zori hitreje, če ga pobožamo. ” [5]

Da je torej zaradi tega naloga resničnega teozofa služenje drugim:

S toplim razumevanjem podaj blodečemu bratu roko!
Pomagaj najprej tistemu, kateremu se zdi življenje težko.
Pokaži nove poti tistemu, ki mu usiha upanje!

Kajti razlog za to je:

“Oblike Enega smo, zrcalne slike njegovih misli, sanje, ki jih sanja On. Iskre plamena smo in njegova večna luč je tudi naša resničnost.” [5]

Človek pa, ki začne sprejemati naravno dejstvo temeljne združenosti vsega obstoja, nujno stopi na notranje bojno polje spopada med svojo materialno in duhovno naravo. Spoznanja iz zunanjega sveta se prenesejo na notranje bojno polje med snovnim in duhovnim delom lastne narave:

“Noben zid te ne bo varoval pred samim seboj! Naj bo tvoje srce celica, v kateri boš puščavnik, ko tvoje prisilne želje umrejo kot veja na posušenem drevesu! Ne smeš zadušiti tega, kar je v snovnem svetu najmogočnejše oznanilo življenja! Podoba Enega si, kajti dodeljena ti je ustvarjalna moč. Iz tvojega semena lahko dozori plemenit sad! Zato ne dovoli, da bi sveto, ki je bilo modro poleženo vate, spolzelo v nič zaradi tvojega zadovoljstva!” [5]

Kajti:

“Kolikor močneje se boš navezal na človeški tok, kolikor globlje boš potonil v grobo snov, toliko trdnejše bodo spone, ki te vežejo na zemljo.” [5]

Kar dozori v spoznanje:

“Čistost je sad, ki zori mnoga življenja na zemlji. Duševna nagnjenost je, ki izvira iz spoznanja, da se tudi največje veselje, ki ima korenine v snovnem, konča z raz-utvarjanjem. Prinaša vedenje, da ostaja duša suženj, dokler ji vlada telo. Kdor postane gospodar svojih telesnih želja - dela jaza, ki ga še povezujemo z živalmi - postane gospodar svoje usode.” [5]

In končno, da to spoznanje ne temelji na intelektualnem poznavanju določenih naukov; da je lahko tovrstno poznavanje zgolj spodbuda za to, da človek v samem sebi sproži proces utelesitve teh naukov, ki se šele nato, preko njegove notranje preobrazbe, izrazijo kot spoznanje v umu. Ali kakor to razlikovanje slikovito opisuje Alma:

“Romala bom od templja do templja, od svetišča do svetišča, klicala bogove in jim podarjala kovance ...”
“Kaj pomaga tisoč templjev, če lastno srce ni svetišče?”
[6]

In nato še določno pove, v čem je bistvo:

“Ne to, kar te lahko naučimo, ampak tisto spoznanje, ki se dvigne v tvoji notranjosti, ti bo dalo moč, da boš šla čistega srca skozi to bivanje, luč, ki sveti mnogim, živa tolažba sredi skrbi in trpljenja, vzor šibkim, dvomečim, omahujočim”. [3]

To pa pomeni živeti teozofijo.

Brez dvoma je bila Alma Maksimiljana Karlin izjemen človek, zagotovo najbolj vidna predstavnica teozofije na slovenskih tleh. In njena osebna tragedija odrinjenosti na rob javnega življenja ter v pozabo se povezuje s tragedijo našega naroda, da je za toliko let pokopal najbolj plemenite ideale, ki nam bi morali služiti kot zvezde mornarjem, da bi uravnavali svojo pot po njih.

Zaradi tega je gotovo naša naloga, da ponovno obudimo k življenju njena sporočila o združenosti vsega življenja in vseh bitij, o nesebični ljubezni in medsebojni pomoči, ki edina lahko dvignejo svet iz brezna materialnosti, v katerega se je potopil.

***

Modri mesec simbol večnega, za katero obstaja tisoč imen, kljub temu pa ostaja Eno - Bog.

O Modri mesec,
v belo tančico svoje čistosti ogrni mojo hrepenečo dušo!
Naj bo moje srce daritvena skleda,
obsijana z žarkom ljubezni!
In ko bom stopila v človeško dolino,
me nosi na modrem žarku volje
skozi izkušnje in zemeljske muke!
Zahvaljen bodi, da sem, otrok tuje dežele,
našla na tem mestu modrost.
O Modri mesec, prosim te za tvoj blagoslov.
[3]

Opombe:

[1] Na obisku pri Almi Karlin. Thea Schreiber Gammelin;
[2] Spremna beseda k zgodbam iz trilogije Samotno potovanje, Jerneja Jezernik;
[3] Modri mesec, Alma M. Karlin;
[4] Smrtonosni trn, Alma M. Karlin;
[5] Angel na zemlji, Alma M. Karlin;
[6] Japonske novele, Alma M. Karlin.

Viri:

Razstava o življenju Alme Karlin, Slovenska tiskovna agencija.
Alma Karlin, Teozofski krog Razumevanje, Celje.
Ženski Kolumb, Profil - Uršula Cetinski, Sonja Dular.
Alma M. Karlin, popotnica, pisateljica in pesnica, Vladimir Šlibar, PM Celje.
Kdo je bila Alma Karlin?, Skica za portret Polone Vitrih - Slavko Pezdir.
S Theo včasih nista imeli niti za hrano, Jana - Alma M. Sedlar.
Alma M. Karlin, 1889 - 1950, NUK razstava - Gregor Erjavec.
Zbirka Alme Karlinove, Zbirka vodnikov - CM - Vlado Šlibar in Zmago Šmitek.
Kot bi hišo in Almine zgodbe varoval kakšen urok, Delo - Brane Piano.
Alma - O življenju svetovne popotnice A. Karlin, Uršula Cetinski.
Svet Teozofije - Kaj je teozofija in kam gre?, različni avtorji.

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji