Cilji Teozofskega društva
Bertram Keightley

Predavanje v Arijskem T. D. V New Yorku, The Theosophist, september 1890.

Geslo vsakega resničnega in resnega člana Teozofskega društva bi moralo biti Bratstvo. To je resnični pomen našega mota: “Ni Religije nad Resnico,” kajti Resnica je Ena, in dojeti Resnico pomeni spoznati bistveno združenost Življenja in Bivanja; ali z drugimi besedami, zavestno spoznati to združenost, to univerzalno, vse-prežemajoče načelo Bratstva.

Da je dejansko takšen resničen ideal in namen T. D. kaže dejstvo, da Univerzalno Bratstvo ni le prvi izmed njegovih treh ciljev, ampak tudi edini, katerega sprejemanje je obvezno za vse, ki se pridružijo Društvu.

Vendar pa navkljub vsem tovrstnim izjavam mnogi ljudje, celo znotraj Društva, še vedno gledajo na prvi cilj kot na prazno stvar, kot zgolj na parolo, uporabljeno zato, da bi delovala na sentimentalnost čustvenih ljudi, in prevzeto zato, da bi podarila videz univerzalnosti in ne-sektaštva temu, kar mnogi vidijo kot poskus ustanovitve nove religije ali vsaj pridiganja nove filozofije. To napačno predstavo namena in delokroga Teozofskega društva je v veliki meri pospešilo in povečalo dejstvo, da sta pozornost javnosti pritegnila predvsem drugi in tretji cilj Društva.

Teozofska učenja in nauki, čeprav v nobenem smislu tisti Društva, so zavzeli tako pomembno mesto v njegovi zgodovini in vsrkali toliko aktivnosti njegovih članov, da so v veliki meri zasenčili njegov prvi in prvotni namen. Ti nauki so bili za zahod tako novi in nenavadni, odprli tako brezmejna polja mišljenja, predstavili tako veličastni obed za prihodnjo rast in dosežke človeštva, da so povsem naravno zasedli skoraj celotno vidno polje. Temu se je pridružila vsa sila tiste težnje, vrojene v mnogih človeških srcih, ki zahteva počitek in potešitev oblikovanega prepričanja, ortodoksnost. Le redki so dovolj močni, da lahko živijo v stanju nenehne rasti, neprekinjene mentalne širitve in spremembe. Za večino mora imeti Društvo, ki nadomešča Religijo, tako kot to velja za T. D., neko dogmo, skrivnost, ali priznavati neko verovanje, nek končen, vse-zadosten nauk. Ker tega ni mogoče najti v preprostem, plemenitem idealu človeškega Bratstva, ga iščejo v učenjih teozofije; in ko se jim pove, da teozofija ni veroizpoved Teozofskega društva, se vzdignejo proti združenju, ki se jim zdi kot brez hrbtenice, mlahavo in nedosledno. Ne zaznavajo, da je edina Univerzalna Religija Univerzalno Bratstvo in da ta ideal s samo svojo naravo izključuje vsako obliko dogme ali ortodoksnosti iz src tistih, ki resnično sledijo njegovemu plemenitemu učenju.

Drugi razlog, ki je precej prispeval k odvrnitvi pozornosti od ideala Bratstva in zasenčil resnično naravo Društva v javnosti, je mogoče najti v okultnih ali psihičnih pojavih, ki so se dogajali v povezavi z našim delom. Podrobna razprava o teh presega okvir tega članka, vendar pa nekaj besed o njihovem odnosu do Društva in njegovega dela, pa čeprav gre za odmik, morda v tej zvezi ne bo odveč.

Po mnenju nekaterih je bilo odvijanje takšnih pojavov in še posebej njih objavljanje obžalovanja vredna napaka. Vendar pa jaz razmišljam drugače. Prvič, ti pojavi so eksperimentalno dokazali obstoj sveta sil v Naravi in človeku, ki se nahaja onstran zaznavanja naših fizičnih čutov, ter tako položili osnovo, na kateri je mogoče podati vzhodna učenja o Naravi in človeku; in drugič, dokazali so, da je oseba, ki je predstavila te nauke svetu, posedovala znanje in moč, o katerima se sodobnim znanstvenikom niti ne sanja. Torej, preden se človek odloči, da bo temu posvetil čas in energijo, kar zahteva leta trdega in vztrajnega dela, se seveda vpraša, ali je učitelj, katerega dela naj bi preučeval, kompetenten inštruktor v teh stvareh. In poleg pojavov ne vidim nobenega drugega predhodnega dokaza, ki bi ga bilo mogoče dati na tej točki. Res je, da pojavi sami po sebi v zvezi z učenji teozofije ne dokazujejo ničesar: dejansko ne obstaja nobena logična povezava med njimi in takšnimi idejami kot so Karma, Reinkarnacija, zakon Ciklov, itd. Toda pojavi dokazujejo, da je oseba, ki jih je proizvedla, globlje seznanjena z Naravo in človekom kot katerikoli od naših sedanjih znanstvenih učiteljev. Zato ima vsak razmišljujoči človek, če bo posvetil svoj čas in študij njenim pogledom, zagotovilo ter prepričanje, da njegove raziskave vodi kompetenten inštruktor. Po drugi strani pa ni dvoma, da je pretirana pomembnost, ki je bila dana tem pojavom, v določenih ozirih ovirala rast T. D. Preusmerili so pozornost javnosti na stvari drugotnega pomena in potisnili v ozadje bolj pomembna učenja teozofije, etična in duhovna, in skrili pred pogledom naš veliki cilj - Bratstvo Človeka.

Ti pojavi seveda pripadajo tretjemu cilju Društva in pretirana pomembnost, ki so jim jo pripisale nekatere osebe, je porodila idejo, ki je sprožila nesrečne posledice: mislim na trditev, da je T. D. šola magije, dvorana okultizma, Društvo, v katerem lahko ljudje pridobijo moč in Znanje za potešitev svojih ambicij, svoje nečimrnosti ali radovednosti. Zato predlagam, da v stavkih, ki sledijo, poskušamo odkriti odnose med drugim in tretjim ciljem T. D. ter prvim in dokažemo, da naši trije cilji niso, kot se to pogosto napačno domneva, ločeni, različni, nepovezane, ampak dejansko intimno in vitalno povezani eden z drugim: pri čemer drugi in tretji cilj nakazujeta edine poti, po katerih lahko razumno upamo, da bomo dosegli končno uresničitev našega velikega ideala Univerzalno Bratstvo Človeštva. Mi bomo bolje razumeli izhodišča Teozofskega društva, če bomo obravnavali osnovo, na kateri so Ustanovitelji utemeljili razglasitev Univerzalnega Bratstva, in nato raziskali, kako je Društvo oblikovalo svoja prizadevanja, da bi uresničilo ta ideal.

Eden od Ustanoviteljev Društva je bil poučen v najbolj plemeniti in vzvišeni šoli Vzhodne Modrosti, v katerih učenjih zavzema nauk o bistveni združenosti vseh Bitij prvo in najbolj pomembno mesto. Ta filozofija gleda na vso “ločenost”, vso zavest o ločenosti od velike celote, kot na utvaro, še posebej takrat, ko je dejansko uresničena v zavesti kot niz dejstev, ki naravno vodijo študenta v iskanje te temeljne Združenosti Vsega kot njegov prvi cilj.

Drugi Ustanovitelji so se urili na zahodu, pri čemer so bili najbolj dejavni in pomembni tisti ljudje, ki so z najbolj celovitim dojemanjem spoznali razgrajujoči vpliv materialistične znanosti in ki so goreče iskali sredstva, da bi se spopadli z njegovim napredovanjem. Razbrali so lekcijo zgodovine in videli, da Religija odmira v religijah, katerih število, razlike in izključne trditve o posedovanju Resnice so se gabile večini razsvetljenih ljudi in pri njih povzročile čutenje, da je ta spopad med verami, sektami, cerkvami in dogmami sam po sebi zadosten dokaz, da med njimi ne prebiva Resnica. Zgodovina kaže, da nobena vojna ni bila tako grenka kot tiste, ki so se odvijale v imenu Religije, da noben vzrok ni bolj ločil človeka od človeka in ljudstva od ljudstva kot razlika v verovanju: da, končno, ni nobena ovira bolj ovirala iskanje resnice kot dogmatska teologija, najsi v poganski antiki ali krščanskih časih.

Iz povezovanja teh dveh smeri mišljenja se je porodil koncept Društva, katerega temeljni kamen bi morala biti Združenost, Društva, ki bi moralo preseči vsako omejitev, ki jo je človeškemu mišljenju vsilila človeška sebičnost, Društva, ki bi moralo združiti vse ljudi v skupnem iskanju Resnice z zavračanjem vsakršne dogme, vsega sektaštva, ki bi si prizadevalo vzpostaviti združenost življenja in s tem Religijo za odrešitelja, ne pa za krvnika človeštva.

S tega stališča so Ustanovitelji gledali na Bratstvo Človeštva kot na duhovno dejstvo, kot na dejansko realnost v Naravi; in na tem pojmovanju so utemeljili svojo izjavo o namenu Društva ter ga vzpostavili kot skalo, na kateri naj bi bilo postavljeno njihovo združenje.

Čeprav je Ustanovitelje T. D. vodila takšna veriga mišljenja, pa nobeden od njihovih zaključkov niti njihovih procesov razmišljanja niti najmanj ne veže nobenega človeka, ki bi se lahko pridružil Društvu, ki so ga ustanovili. Vendar pa je ta pogled na Bratstvo Človeka kot na primarno Duhovno dejstvo določil izbiro njegovega drugega in tretjega cilja. Kajti uresničitev duhovnega dejstva v Naravi je mogoče najbolje doseči preko intelektualnega študija in rasti; zaradi česar so se voditelji T. D. vedno odločali bolj za mentalno kot pa fizično človekoljubje. Zato je takoj očitno, da je bila naloga Društva odstraniti religiozne in sektaške razlike, izražati in pojasnjevati temeljno združenost in istovetnost vseh veroizpovedi. Ustanoviteljica, preko katere je prišel dejanski navdih za delo, se je v toku svojega študija začela zavedati obstoja določenega izbora znanja, znanstvenega, koherentnega, in predstavila sistem dejstev v Naravi, ki je predstavljal osnovo, na kateri so bile izvorno zgrajene vse različne religije sveta. Kajti ne smemo pozabiti, da je vsaka religija, ki je vredna tega imena, bolj ali manj izpoved o dejstvih v naravi, ki so enako realna, vendar pa zaradi svoje daljnosežnosti precej bolj pomembna kot tista, ki jih obravnava fizična znanost. Še več, bila je sposobna v veliki meri dokazati obstoj te skupne osnove in pojasniti njeno koherentnost, njen logičen značaj in njeno konsistentnost s pomočjo vsega našega eksperimentalnega znanja iz sveta okoli nas. Zato naloga ni bila neko utopično prizadevanje, ampak praktična naloga, katere cilj je bil za njene oči jasen in sredstva pa pri roki. Poleg tega so Ustanovitelji lahko računali na dejavno pomoč mnogih sposobnih in učenih ljudi različnih narodnosti. Zato je bil za drugi cilj T. D. izbran študij starodavnih religij, književnosti in filozofij, še posebej tistih arijskih ras, z namenom razkriti temeljno istovetnost vseh religij.

Pomembnost tega dela kot sredstva za promocijo bratskega čutenja med ljudmi je takoj vidna. Vendar pa je po vsem svetu je prevladala velika zmeda, še posebej na zahodu, glede razlike med etiko ravnanja in etiko verovanja. Ljudje so se navadili gledati na tiste, ki so se razlikovali od njih samih v religioznih prepričanjih kot na moralne kriminalce. Dejansko je bilo za mnoge ume, in še vedno je, veliko bolj strašen zločin zanikanje izključne božanskosti Jezusa kot pa umor, kraja, tlačenje, ali pa povzročitev najbolj strašnega prestopka zoper moralni zakon. Še več, na zahodu je skoraj univerzalno sprejet ozek pogled na religijo, povezan s tem zmedenim mišljenjem, povzročil, ne le vojne in preganjanja, ampak je pod plaščem religioznega žara ponudil tudi bogato in plodno polje rasti za človeško sebičnost in razvoj najslabših strasti. Ljudi se je opogumljalo, da zavajajo sami sebe in da zanikajo dejstvo, da ni nobene bistvene razlike med sovraštvom, maščevanjem in krutostjo, ko se jih izraža v imenu religije, in med temi istimi strastmi, ko se jim podlega zaradi osebne zadovoljitve.

Če bi torej lahko ljudi privedli do višjih, čistejših in predvsem resničnejših pojmovanj o Religiji kot Univerzalni Resnici, ki bi jih vsak posameznik zaznaval na sebi lasten način, je jasno, da bi z rasti bratskega čutenja v vseh delih človeške rase odstranili enega od najbolj pomembnih vzrokov za sovraštvo, spopadanje in delitve.

Ko obravnavam odnos med drugim in prvim ciljem Društva, verjamem, da sem, medtem ko sem le na kratko nakazal smer razmišljanja, ki jo lahko še nadalje obdela in razširi vsak sam, povedal dovolj, da bi dokazal ta tesen odnos in pokazal, kako je ta drugi cilj eno od najbolj pomembnih in ustreznih sredstev, s katerim lahko poskušamo uresničiti prvega.

Ko pokušam to isto narediti v zvezi s tretjim ciljem, “študijem nepojasnjenih zakonov v naravi in psihičnih moči v človeku”, bo potrebna nekoliko celovitejša obravnava predmeta, še posebej zato, ker povezava v tem primeru ni tako zelo očitna in ker tudi ni bila v dovolj veliki meri obravnavana ali pojasnjena v sedanji literaturi, tako da bom najprej obdelal odnos med našim tretjim in prvim ciljem preko drugega in šele nato njun neposreden odnos.

Religija je bila doslej v vseh svojih aspektih, predvsem na zahodu, skoraj v celoti stvar vere, najsi tradicionalne ali pa utemeljene na posameznikovi izkušnji. Intelekt, še posebej zmožnosti opazovanja, se ni izražal svobodno, zaradi česar obstaja le malo trdne, znanstveno dokazane osnove, ki bi podpirala širen ustroj, ki predstavlja raznovrstne veroizpovedi, ki jih sedaj gojijo ljudje. Vendar pa smo vstopili v obdobje, v katerem prevladuje Razum, ki zahteva, da čustvene in intuitivne zaznave, ki so se doslej bolj ali manj sprejemale slepo, temeljijo in uskladijo z opazovanimi dejstvi. Naloga fizične znanosti je, da beleži in razvršča dejstva fizičnega sveta in na njih izgradi posplošitve, ki jih, ko so v celoti potrjene, imenujemo “zakoni Narave”. Naloga Religije bi morala biti, da opravi to isto nalogo na tistih drugih ravneh bivanja, ki se nahajajo onstran obsega naših fizičnih čutov. Toda, tako v Religiji kot v Znanosti mora obstajati osnova za opazovana dejstva; in v obeh se morajo dosežene posplošitve podrediti istim zakonom Razuma.

Zato je jasno, da sta, če poleg fizične priznamo tudi obstoj drugih ravni bivanja in zavesti, njih raziskovanje in opazovanje bistveni za odkrivanje religiozne resnice. Toda za opravljanje teh raziskav je potreben ustrezen instrument opazovanja, ki ga je mogoče najti le v človeku samem in v razvijanju moči in sposobnosti, ki so pri večini človeštva zaenkrat še latentne. Verjetnost, da takšne moči in sposobnosti dejansko obstajajo, v veliki meri potrjujejo konsistentna in soglasna poročila, da so nenormalno razviti posamezniki obstajali v vseh obdobjih zgodovine sveta, poročila, ki jih potrjuje in podpira tudi ponavljajoče se in skrbno opazovanje v naših časih.

Zato je tretji cilj Društva nujen dodatek k drugemu, nepogrešljivo sredstvo, da bi ga lahko dosegli, in zato posredno, vendar pa nič manj življenjsko pomembno pomagalo za uresničitev prvega.

A še več od tega. Upam, da bom pokazal, da sta naš prvi in tretji cilj nujno dopolnilo eden drugega: da je mogoče Univerzalno Bratstvo uresničiti le z in preko psihičnega in duhovnega razvoja posameznika, medtem ko napor, da bi uresničili isti ideal Bratstva, predstavlja najbolj silovito in učinkovito sredstvo za izpeljavo te notranje rasti - ne, da vsaka resnična duhovna rast vključuje in teži k uresničitvi tega sublimnega cilja človeškega prizadevanja.

Vendar pa je očitno, da niso vsa človeška bitja bratje, v fizičnem smislu, razen v zelo ohlapnem smislu te besede. Zato moramo, da bi dokazali realnost Univerzalnega Bratstva kot duhovnega dejstva v naravi, najprej dokazati, da človek poseduje sredstva tudi za raziskovanje drugih ravni in ne samo tiste grobe materije. Z drugimi besedami, prikazati moramo, da lahko človeška zavest deluje neodvisno od fizičnega organizma. To dejstvo pa je bilo obširno dokazano z eksperimentalnim raziskovanjem, tako v preteklosti kot v našem času, predvsem na področju mesmerizma in sedaj hipnotizma. Ta opazovanja kažejo, da se obseg zaznavanja in delovanja človeške zavesti sorazmerno poveča, ko se fizični organizem približuje stanju popolne nedejavnosti, ki je zelo podobno dejanski smrti.

Torej, iz obravnave sprememb, skozi katere gre običajno med sanjanjem in globokim snom naša zavest, kot tudi iz osvetlitve različnih skrbno raziskanih primerov nenormalnih sprememb in različic zavesti, so bili v zvezi z značilnostmi človeške zavesti na podlagi strogo znanstvenega sklepanja sprejeti določeni splošni sklepi.

Zavest vsakega človeškega bitja je omejena s svojim “pragom občutenja”. (Opomba. Ker bo verjetno izraz “prag občutenja” za večino članov Društva nekaj novega, je morda prav, da podam kratko pojasnilo. Dobro preverjeno dejstvo je, da mora vsaka spodbuda posedovati določeno stopnjo silovitosti, da bi vplivala na našo zavest, da bi jo lahko zaznali. Potrebna silovitost ali spodbuda se spreminja z različnimi stanji organizma in z različnimi stopnjami mentalne poglobljenosti ali vsrkavanja. Na primer, če je človek potopljen v branje knjige, bo potreben precej bolj glasen zvok, da bi le-tega slišal, kot pa takrat, ko um ni zaposlen. Stopnja silovitosti, ki jo mora doseči katerakoli dana spodbuda, da bi vplivala na našo zavest, določa, katero spodbudo bomo zavestno zaznali in česa se ne bomo zavedali. Če to dejstvo posplošimo, lahko rečemo, da bodo med spodbudami, ki udarjajo ob našo zavest, vzbudile zavestno zaznavo le tiste, ki dosežejo določeno stopnjo silovitosti, ki na ta način oblikujejo nekakšno mejno linijo našega polja zaznavanja. Ta meja je “prag zaznavanja” ali “prag občutenja”. Ta tako-rečeno ločuje osvetljeno področje ali polje naših zaznav od tega, kar je “izven” ali, kakor običajno pravimo, “izven nas”. Obseg osvetljenega področja se seveda pri različnih ljudeh zelo razlikuje. Človek je lahko popolnoma ravnodušen za vse višje ali subtilnejše spodbude, ki jim pravimo čutenja moralne, intelektualne in umetniške lepote in čistosti; ali pa jih lahko zaznava le medlo, tako da ne vzbudijo v njem nikakršne ostre ali žive zaznave. To pojmovanje je zelo plodno in ga je mogoče razviti v več smereh, tako da lahko precej osvetlimo dejstva iz našega vsakodnevnega življenja in izkušnje.)

Toda ta potencialna zavestnost zelo presega tako opredeljeno omejeno področje, ki se običajno zaveda med svojimi urami budnosti.

Vendar pa je ta “prag” deležen zelo širokega nihanja in ga je mogoče potisniti naprej do te mere, da lahko človek v svoji zavesti objame velik del tega, kar presega njegove fizične zaznave. (Opomba. Podrobne dokaze o navedenem si oglejte v knjigi Philosophy of Mysticism, dr. Carla du Prela.)

Pri tem potiskanju praga zavestnosti počiva možnost vsega psihičnega razvoja. Kajti, če povemo na teozofski način, omejeno področje zavestnosti, ki ga omejuje prag občutenja, predstavlja to, kar imenujemo “osebnost”, medtem ko se širše področje zavestnosti, ki se (za nas) nahaja onstran tega praga, imenuje “individualnost”. Torej, če želimo določiti vzrok za to omejenost, potem bomo odkrili, da počiva v dejstvu, da je polje naše zavestnosti v celoti zaposleno s silnimi in živimi spodbudami, ki nas dosegajo preko avenij fizičnega občutenja, ali pa se v zvezi z njim porodijo na čustveni in mentalni ravni. Toda v določenih nenormalnih stanjih, najsi so ta spodbujena s pomočjo mesmeričnega delovanja nekoga drugega ali pa z močjo volje samega posameznika, lahko vidimo, da se ta transcendentna zavestnost ali individualnost objavlja tudi na fizični ravni. V takšnih primerih lahko vidimo, da višji Ego obravnava omejeno zavestnost ali osebnost kot nekaj tujega, kot neko prehodno fazo svojega lastnega razvoja. Toda prav ta omejena zavestnost ali osebnost (ki v takšnih trenutnih izgine z obzorja) je tista, ki v nas proizvede čutenje, da smo ločeni od naših soljudi. Kajti čutenje, zavedanje, “jaza” je (kot vemo) omejeno na osvetljeno področje znotraj praga zavestnosti, saj je v nas nenehno in živo prisotno le to. Bolj jasno dojemanje te ideje lahko dosežemo s pomočjo analogije. Splošna izkušnja je, da človek istoveti “samega sebe” s svojimi najbolj ostrimi in najbolj živimi čutenji ali interesi; prav to pa se dogaja v zvezi s splošnim področjem osebnostne zavestnosti. Človek istoveti “samega sebe” s tem, kar je nenehno in živo prisotno pred njim, to je, z osvetljenim področjem znotraj njegovega praga občutenja. Nadalje, naše instinktivno verovanje v obstoj in realnost nekega “zunanjega sveta” je posledica dejstva, da se nam zdijo vse spodbude, ki prihajajo v našo zavest iz področja izven tega praga, kot spodbude, ki se nahajajo “izven” nas samih, saj je to, kar mi čutimo kot “jaz”, kot smo videli, le osvetljeno področje znotraj te mejne linije.

Še več, vidimo lahko, da se sorazmerno s potiskanjem praga zavestnosti manjša tudi čutenje ločenosti; in temu istemu zakonu je mogoče slediti navzgor, skozi vsako stopnjo rasti in razvoja, mentalnega, čustvenega in psihičnega. Zato lahko na splošno trdimo, da gre širitev polja naše zavestnosti z roko v roki z oddeljevanjem našega interesa in pozornosti od fizične ravni in od čutenj in občutenj od vsebine osebnosti.

Zato je takoj očitno, da je dejanska ovira, ki preprečuje naše uresničenje Univerzalnega Bratstva, prav to čutenje ločenosti, in da, kakor smo ravnokar videli, to čutenje izginja sorazmerno z našo psihično rastjo in razvojem. Tako je jasno, da študij in raziskovanje latentnih psihičnih sposobnosti v človeku neposredno spodbuja uresničevanje prvega cilja T. D.

Ko potiskamo mejo in širimo področje naše zavestnosti, sorazmerno temu raste in se širi tudi naš “jaz”, dokler do te mere ne razširimo naš krog interesov in ne potisnemo naprej naš prag zavestnosti, da ta zaobjame Vesolje, in ko končno - v jeziku The Light of Asia, “Vesolje ne postane Jaz”, “rosna kapljica ne zdrsne v sijoče morje” - dosežemo Nirvano, ne z izničenjem individualnosti, ampak z njeno širitvijo, dokler ona ne zaobjame vsega.

Na to vprašanje lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota. Vse spodbude, ki dosežejo našo zavest, so dejansko oblike vibracije, subtilne ali grobe, bolj ali manj hitre, ki zavzamejo mesto v mediju, grobem ali eteričnem, odvisno od primera. Na splošno velja, da hitrejša kot je vibracija in bolj subtilni kot je medij, v katerem se znajde, višja je - to je, bolj duhovna - je spremljajoča zavestnost. Mi bomo zaznali, najsi bolj grobe ali bolj subtilne vibracije, v skladu z našim interesom in pozornostjo za materialne ali duhovne stvari, na enem ali drugem polu edine Realnosti. Zato je jasno, da mi, če je naša pozornost usmerjena v in naša zavestnost napolnjena s fizičnimi stvarmi, ne moremo jasno in živo zaznati duhovnih stvari. Toda posebna značilnost Duha je univerzalnost: je vse-prežemajoč. Zato, bolj ko se naše zaznave približujejo duhovni ravni, bolj moramo postati eno s tem, kar je vse-prežemajoče, kajti da bi lahko zaznali duhovne stvari, se moramo biti sposobni odzivati na višje vibracije te ravni. Zato moramo, da bi dosegli notranji razvoj, o katerem govori naš tretji cilj, dobesedno težiti k temu, da bi se uglasili do te mere, da “vzdrgetamo v odziv na vsak vzdihljaj in vsako misel vsega, kar živi in diha”.

Tako torej Univerzalno Bratstvo ni le temeljni kamen Teozofskega društva, ampak tudi, dobesedno, bistvo njegovega drugega in tretjega cilja - življenje-podarjajočega duha v njima. Brez tega velikega in sublimnega ideala bi študij starodavnih religij, znanosti in filozofij izgubil svojo najbolj plemenito in čisto čarobnost. Brez njega je uresničevanje tretjega cilja, najsi povsem brez pomena ali pa vodi, če je kljub temu do določene mere uspešno, do najbolj pogubnih posledic, o čemer priča kriminalna raba na novo odkritih moči hipnotizma. Brez takšnega cilja bi vzvišen namen, da bi oživili sami sebe, našo svobodomiselnost, kmalu postala brezciljna samopašnost, naši napori, da bi preučevali Religijo Modrosti, pa bi se kmalu končali z oblikovanjem nove sekte; življenje med nami bi umrlo in Teozofsko društvo bi se, najsi zvrnilo v prah ali postalo zaledenelo in mrtvo truplo, vkovano v led Dogmatizma.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji