Praktični idealizem
B. C. Kemp

Praktičen človek vedno prezira idealista. Ker je praktičen in ga zanima le “realnost življenja”, stvari, ki jih človek lahko vidi in se jih dotakne, nima časa za “stvari iz drugega sveta” idealista, ki govori o ljubezni in bratstvu, in o vseh drugih vrstah nepraktičnega nesmisla. Za resničnega idealista je zelo nepošteno, če, ob tem, ko se zaveda bistvene združenosti življenja, kakorkoli prezira praktičnega človeka, ampak le obžaluje, da so njegove praktične ideje uporabljene za tako nepraktične cilje. Danes lahko v zvezi z atomskimi bombami in z drugimi upijanjajočimi igračami sodobne tehnologije, idealist le prijazno, a odločno opozori praktičnega človeka sveta, da bi bilo bolje in precej bistro, ko bi se oprijeli ideje ljubezni in bratstva, ker sicer ne bo ostalo kaj dosti praktičnega, kot le puščave in kupi kamenja. Dejansko, namesto da vztrajamo pri praktičnosti na isti, stari način, kar je le sebičnost na n-to potenco, bi bilo bolje, da se spametujemo, ne glede na to, kako to boli.

Idealist se lahko veliko nauči od praktičnega človeka, saj nihče ne ve več o slabosti človeške narave in kako hitro jo lahko obrne v svojo prednost kot ta svetovno razgledan prijatelj. Za idealista je človeška slabost veliki sovražnik. Moder general preuči delovanje sovražnika, preden sproži svoj napad. Da bi lahko bil idealist uspešen, je v prvi vrsti bistvena iskrenost, to, da se varuje svoje lastne slabosti. Najboljša pot do odkritja lastnih slabosti je ta, da se družimo s tistimi, ki nas ne marajo, saj jih bodo ti hitro izpostavili!

V bistvu je idealist umetnik. Zaveda se potencialne popolnosti v zelo nepopolnem svetu. Zaveda se ljubezni v ozračju sovraštva. Pozna lepoto v osrčju grdobije. Ni zadovoljen z doseganjem popolnosti, ljubezni in lepote le za sebe, ampak skuša navdihniti za enako delovanje tudi druge. Je zelo nepraktičen človek, do te mere, da ga noben argument ne more prepričati, da to prizadevanje za popolnost pomeni izgubo časa, da človeška rasa ni vredna take pozornosti. Ubogi, neumni idealist vidi človeško tragedijo kot podaljšek sebe, bolečino drugih kot svojo; skuša spoznati veselje in ve, da ga ne bo nikoli spoznal v popolnosti, dokler ga ne bodo našli tudi drugi.

Idealist se poziva na čustva, na najvišja čustva. Danes ima zelo težko nalogo. Tudi cinik pozna umetnost pozivanja na čustva in jo zna zelo dobro uporabljati; s takim učinkom, da so se danes mnogi naučili tega, da ne zaupajo čustvom, ker so jim bila tako pogosto obljubljena nebesa na zemlji, le zato, da bi prejeli nasprotno. Idealist se bo moral naučiti intelektualnega rotenja tako kot čustvenega, opravičiti bo moral svojo čustvenost s pozivom na razum. Idealistični umetnik prihodnosti se mora naučiti znanstvenosti; spoznati mora psihološko naravo ljudi, ki jih skuša nagovori ti; spoznati bo moral učinke, ki jih imajo na ljudi oblika, zvok, barva in besede. Zavedati se bo moral svojega resničnega poslanstva v življenju, ki ni to, da ljudem pravi, kaj naj mislijo, ampak da jih spodbudi k naporu lastnega razmišljanja. Njegovo poslanstvo je, v najglobljem smislu te besede, religiozno, saj nas psihologija uči, da so književnost, upodabljajoča umetnost in arhitektura neke dobe projekcija kolektivne podzavesti. To prehajajoče obdobje pornografije, magije in temnih satanističnih mlinov govori samo za sebe. Idealistični umetnik je tisti, ki bo zarisal prihodnost, kajti on bo tisti, ki bo navdihnil ljudi, da se bodo uprli pritisku množice, jih navdihnil, da bodo individualisti, ki bodo iskali višine nad-zavesti, on jim bo dal moč, da se bodo uprli “nostalgiji po blatu”. On bo učil, da lahko le priznavanje in praksa ljubezni in bratstva ustvari lepo in veselo življenje. Dokazal bo, da je idealist edini praktičen človek v zaspanem in nepraktičnem svetu.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, March 1990. Izvleček iz The Theosophist, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji