Štirje nivoji meditacije
Jack Kornfield

Obstoja ogromno načinov, na katere lahko spregovorimo o meditaciji. To je dinamičen, živ proces, iz katerega se nenehno rojevajo novi načini razumevanja in spoštovanja naših življenj. O procesu meditacije lahko spregovorimo tudi tako, da ga opišemo v okviru štirih nivojev: prihoda, opazovanja, odpiranja in bivanja.

Prihod

Prvi nivo, se ne nanaša le na človekovo prvo srečanje z učenjem in na začetek prakse, ampak tudi na proces soočanja z začetnimi težavami in z umirjanjem uma ter telesa. Začetek prakse je lahko zelo težak. Včasih se nam zdi, da nas napada ena od petih tradicionalnih ovir, želja, odpor, nemir, zaspanost in dvom, včasih pa, da kar vse naenkrat - množičen napad ovir! Del procesa prihoda je učenje, kako se soočiti z ovirami in kako jih uporabiti za krepitev in poglobitev naše prakse.

Ta nivo prakse razsvetlita kvaliteti poguma in odpovedi. Da bi se lahko človek naučil nekaj globokega ali novega, se ne sme predati pretiranemu spominjanju, razmišljanju in načrtovanju. Potrebna je razjasnitev in izpraznitev uma in srca, tako da človek lahko prisluhne na nek globlji način. Biti resnično voljan izprazniti um in nato odkriti svojo resnično naravo, je izraz velike in pogumne ljubezni. Človek mora skozi številne boje, zato voljnost do vztrajanja in raziskovanja teh novih področij, razkrivanje tistega, kar je bilo do sedaj skrito, lahko izhaja le iz neomajne ljubezni do resnice. Ta ljubezen nam daje potrpežljivost in pogum.

Potrebna je tudi določena stopnja odpovedi. Pripravljeni moramo biti delovati, ne le na navade ali pa se izgubljati v naših strahovih ali željah. Odpiranje je lahko zelo neprijetno. Izjemnost naloge se lahko zdi uničujoča. Človek se lahko počuti nesposobnega ali preprosto nepripravljenega na to, da bi izgubil tisto, kar pozna, ne glede na to kako je to nezadovoljivo, z nepoznanim. Ko opuščamo znano in gremo naprej pošteno in odločno, lahko vse, kar izkušamo, služi krepitvi našega razumevanja.

Eden od vidikov prihoda je umiritev telesa. Pogosto se, ko človek začenja daljše obdobje sedeti v miru, pojavi precejšnja fizična bolečina. Ko se človek navadi na meditativni položaj in nauči soočati s fizično bolečino, tako, da tudi ta postane cilj njegove pozornosti, se začne počutiti bolj udobno in bolj vključeno. Na tej točki lahko človek začne izkušati drugačen tip bolečine kot posledico sprostitve vozlov napetosti, ki so se nakopičili v telesu morda preko celotnega njegovega ali njenega življenja. Z rastjo pozornosti se ti vozli začnejo vse bolj in bolj odpirati.

Tako kot se umirja telo, se postopno umirja tudi dihanje. Človek ne nadzira dihanja, ampak mu le preprosto posveča pozornost in opaža njegovo naravno spreminjanje. Najsi je hitro ali počasno, plitvo ali globoko, ga človek le opazuje in dovoljuje, da se spreminja. Postopoma dihanje postaja mehkejše, polnejše in bolj subtilno. Ko pride do tega, lahko blagost in subtilnost dihanja uporabimo za to, da se nanj usmerimo, osredotočimo in s tem prefinimo našo pozornost. Ko se človek enkrat nauči soočati z ovirami in umiri telo in dihanje, se um spopade z naslednjo stopnjo prihoda. Kaj vidimo, če pogledamo na um? Nenehno spremembo. Je kot vztrajnik vrtečih se misli, čustev, podob, zgodb, simpatij in antipatij, in tako naprej. Opažamo lahko širno gibanje uma, polnega načrtov, misli in spominov. Je kot cirkus ali kot živalski vrt. V tradicionalnih spisih primerjajo ne-koncentriran um z noro opico. Vpogled v ta prej nezaveden tok notranjega dialoga je za mnoge prvi vpogled v praksi. Imenujemo ga “vpogled v slapove”. Je kot vreme; danes dežuje, zvečer lahko sneži, nato pa se pojavi sonce. Včasih je kot pomladna oblačnost, nato pa se pojavi poletje in vetrovi.

Takšni smo; smo del narave. Duhovna praksa ne pomeni doseganje nekega posebnega stanja - je odkrivanje pristnega odnosa s to organsko spremembo telesa, srca in uma, kar smo mi.

Tako s prakso odkrivamo slapove in druge dele nas samih. Kajti, da bi se um lahko umiril med vsemi temi spremembami, je potrebno razviti določeno stopnjo trajnosti in stabilnosti - to je, koncentracije.

Vrsta koncentracije, o kateri govorimo, vključuje, najprej, zelo skrbno pozornost do tega, kar se dogaja. Izjemna pozornost je bistvena prvina prakse in je nekaj, kar kot sposobnost posedujemo v naši notranjosti vsi mi.

Drug vidik koncentracije je umirjenost. Um ne postane koncentriran z bojem in napetostjo, ampak z opuščanjem preteklosti in prihodnosti ter sprostitvijo v sedanjosti. To je naraven proces. Preprosto posvečanje pozornosti razvije kvaliteto živega interesa, tako da se um lahkotno spusti v gibanje.

Koncentracija pomeni zbranost uma. Je kot plamen sveče v brezvetrju. Je učenje iskrenosti. Ko razmišljamo o stvareh, ki smo jih naredili v svojem življenju in so bile resnično iskrene, o stvareh, katerim smo se resnično popolnoma predali, lahko izkušamo enotnost našega telesa, duha in uma. Celo če nam ne uspe ni tako pomembno. Čudovito je že to, da se polno predamo.

Koncentriranost je učenje, kako naj se človek polno preda. Je kot urjenje kužka. Človek ukaže kužku: “Sedi!” Kaj naredi ta? Vstane in se podi okoli. “Sedi!” Zopet se vrti okoli nas. Dvajsetkrat, “Sedi!” Po določenem času, počasi, dojame. Preko prakse, blage in postopne, se človek lahko zbere in nauči, kako naj bo bolj popolno prisoten v tem, kar počne.

Opazovanje

Sedaj smo prišli. Začeli smo se soočati z ovirami, z bolečino v telesu, z dihanjem in s koncentracijo. Sedaj smo tu. Kaj sedaj? Naslednji korak je opazovanje vsega, kar se pojavi v vsakem posameznem trenutku, ne da bi se tega oprijeli, ali pa zavrnili; opazovanje vsega s pozornostjo in ravnodušnostjo.

V opazovanju gibanja misli, čutenj, čustev in občutkov odkrijemo določene vzorce nenehnega ponavljanja - top listo desetih hitov tega tedna. Na njej so fantazije o odnosih, o hrani, misli o zdravju ali kakšnem umetniškem prizadevanju. Dejansko je večina popevk ista za vsakega od nas. In v tem valovanju pojavov obstajajo nekateri vzorci, ki so nam všeč in jih želimo obdržati, in nekateri, ki nam niso všeč in bi se jih radi znebili. “Oh ne. Spet ta popevka. Vse, samo ta ne.”

Opazovanje pomeni videti stvari takšne kot so, brez presojanja in brez hotenja, da bi bile drugačne. Človek lahko primerja to držo brez presojanja pri opazovanju spreminjajočega se uma in telesa s tisto meteorologa, ki opazuje spremembe vremena: “Je oblačno, pritisk visok, temperatura 25 stopinj, veter iz smeri jugozahod” in ne “Oh, upam, da danes ne bo deževalo. Želim si, da bi bilo sončno kot včeraj. Je preveč toplo in vlaga nadležna.” On ali ona le preprosto ugotavlja, kaj se dogaja.

Opazovanje tudi pomeni, da vidimo vsak nov trenutek na svež način. Vsak trenutek je dejansko neenak kateremukoli drugemu. Če pa gledamo na stvari preko filtra našega preteklega pogojevanja, potem se zdijo stare in ponavljajoče se. V opazovanju ni nič mehaničnega; je vedno sveže in živo.

To je to, kar je pokojni mojster Zena Shunryu Suzuki Roshi imenoval Začetnikov Um. Vsa umetnost meditativnega življenja je v ohranjanju začetnikovega uma, v tem, da se um sooči z vsako izkušnjo z voljo, da bi začel znova in videl, kaj je dejansko to uro tu, in ne, kaj se je zgodilo včeraj, ali kaj se bo zgodilo jutri. Kakšen čudovit način življenja!

Vidimo lahko, da je bistvena značilnost opazovanja sočutje. Med opazovanjem začenjamo spoznavati, da lahko um prilagodi vse, in da ni potrebe, da bi se borili proti samemu sebi. Misli prihajajo, čutenja prihajajo; v telesu se pojavijo občutki, in mi le preprosto opazujemo brez presojanja, brez oprijemanja ali strahu, ampak raje s čutenjem toplega in prijateljskega prilagajanja samemu sebi. Nastopijo obdobja, ko je človek kot ladja, ki je zapustila obalo, na sredi oceana, brez jasnega cilja. V takem obdobju sta samo-sprejemanje in sočutje vir duha, ki človeku omogoča nadaljevati z energijo in interesom.

V Kalkuti se nahaja učiteljica Dipa-Ma, s katero sem imel priložnost študirati. Ona je izjemno utelešenje ljubeče prijaznosti in voljnosti blagoslavljati ljudi. Prišla bi k človeku, mu na glavo položila roko in rekla, “Shhhh”, zelo mehko in tolažilno. Ima izjemno srčno moč in okoli nje se širi polje prijaznosti in ljubezni, ki ga je mogoče zaznati. Naj se ti dogaja karkoli, naj ji predstaviš katerokoli težavo, te potolaži s “Shhhh, je že v redu.” Ne, da se ti ne bi bilo potrebno boriti, da se rešiš težave, ali da se ne bi smel sovražiti, ker to izkušaš. Tudi to je v redu. Kaj pa navsezadnje je izkušnja? Je pogled ali zvok ali vonj ali okušanje nekega okusa ali neka posebna misel ali fizičen občutek. Na nek način smo svet razdelili v spremenljivega in nesprejemljivega ter se počutimo zaradi tega prestrašeno, odtujeno in razdeljene.

Z opazovanjem in sprejemanjem se človek uči blagosti do samega sebe in čutenja povezanosti in celovitosti. Človek se uči prisluhniti celotnemu svojemu bitju brez presojanja. Kakor vse drugo, tudi to zahteva prakso. Govorimo o razvijanju povsem novega reda ravnovesja in to je dejansko zajemanje sape.

Odpiranje

Pri opazovanju prihajajočih vzorcev naših psiholoških melodram, jim preprosto dovolimo, da se pojavijo, in da odidejo, kakor hočejo. Toda, ko opazujemo njihovo nenehno pojavljanje, začenjamo občutiti, da so kot plasti odpora, in da njihovo nenehno gibanje zadeva naše globlje aspekte. In tako nam postavljajo nekatera zelo vznemirljiva, težka in pomembna vprašanja: Čemu se želimo izogniti z vsem tem upanjem, načrtovanjem, fantaziranjem in spominjanjem? Zakaj se um giblje? Kaj skušamo pridobiti s tem gibanjem? Kakšna je narava tega uma, ki nekaj hoče? Sedaj moramo storiti nekaj več, kot le opazovati, sedaj se moramo odpreti in čutiti ter razkriti plast za plastjo, dokler ne pridemo do samega jedra teh vzorcev, ki ohranjajo gibanje uma - in jim nato dovoliti, da odidejo.

Odpiranje je težavno. Obstaja precej bolečine, ki smo jo, s težavnim delom preko življenja, skušali zatreti ali se ji izogniti in za katero se poskušamo sedaj odpreti in jo v celoti izkusiti. To je kot padec skozi led v ribnik. Drsali smo zelo, zelo hitro, se gibali zato, da ne bi padli vanj. Sedaj si moramo dovoliti, da pademo in pogledamo, kaj je tam.

Ko se um začne gibati po enem izmed teh vzorcev, lahko imamo to za znamenje, da globlje pogledamo vanj in pridemo do tega, kar nas ohranja v gibanju. To je premik iz površja v globino, od videza do tega, kar je njegova osnova. Zakaj si želimo, recimo, nek določen odnos? Včasih zato, ker se čutimo nepopolne, ali pa zato, ker se bojimo biti sami, ali pa zato, ker obstajajo deli nas samih, ki jih ne moremo sprejeti in zato želimo zagotovilo, da smo v redu. Ta čutenja nas ohranjajo pri tekanju in doseganju in v ločenosti od sedanjega trenutka. Če smo se voljni popolnoma odpreti, lahko pridemo do vira gibanja in se osvobodimo, zato da bi le bili in da bi lahko šli dalje.

Ta vrsta opazovanja ni analitična ali mnogostranska. Je kot bivanje v prisotnosti velike skrivnosti in razvijanje miru, jasnosti in popolne budnosti, da bi lahko videli v njeno globino. Človek lahko to doseže s silovito prakso, kakor tudi v svojem vsakodnevnem življenju. Moč nivoja prakse, prodiranja do korena tega, kar se dogaja, se dotakne in zviša človekovo sposobnost odkrivanja celovitosti samega sebe in sveta. Ta občutek ne-ločenosti je srce duhovne prebuditve.

V “Ash Wednesday” T. S. Eliota je vrstica, ki bi jo lahko opisali kot medigro teh dveh nivojev meditativne prakse, opazovanja in odpiranja. On pravi, “Uči nas pazljivosti in nepazljivosti.” V meditaciji se učimo nepazljivosti, v smislu, da razvijamo ravnovesje in ne-ločeno, ne-izključujoče sprejemanje. Ne izločamo tistih izkušenj, ki se jih veselimo, ampak razvijamo občutek za harmonijo z vsemi našimi življenjskimi izkušnjami. Učimo se tudi pazljivosti, v smislu popolne budnosti - da nismo odmaknjeni od toka našega življenja, ampak nenehno odprti za njegove globlje nivoje. To je energetski, zaupljiv način bivanja. Tibetanski Lama, Gyalma Karmepa, je rekel: “To pomeni živeti prakso in ne le opravljati. To pomeni, da jo naredimo živo.”

Bivanje

Ko opazujemo, se odpiramo, dovoljujemo, da odhaja, in postajamo bolj močno prisotni, se naravno okrepijo kvalitete pazljivosti in koncentracije, tako da se premaknemo na četrti nivo prakse - bivanje. Ta vključuje premik v poudarku človekove pozornosti z odkrivanja vsebine posameznikove izkušnje k odkrivanju procesa izkušanja. To ni stvar neke končne pridobitve ali postati nek zamišljeni ideal duhovnosti, ampak bolj vračanje v jedro posameznikovega bivanja, tukaj in sedaj.

Bolj, ko se potapljamo v prakso, bolj in bolj postajamo izkušeni v opazovanju naše izkušnje.  Najprej je bilo tako, kot da bi imeli v naročju otroka: “Sedaj misli. Sedaj je zaspan. Sedaj je jezen.” Kasneje, ko smo bolj okrepili pozornost in koncentracijo, smo se naučili razkrivati in se soočati s psihološkimi vozli, ki nas vežejo. Toda celo tu je naša drža ločenost med opazovalcem in opazovanim. Mentalno komentiranje morda ni tako glasno kot prej, vendar še vedno obstaja subtilno grabljenje po nečem; neka vrsta izkušnje, s katero se lahko istovetimo in jo “posedujemo”. Toda z nadaljevanjem prakse postaja um vse bolj miren in odprt, tako da vidimo v globine našega bivanja, naših želja, tudi subtilnih, stanja žalosti, vznemirjenja in boja.

Gledamo v nezadovoljstvo in bolečino, kot tudi v ugodje in veselje. Spoznavamo, kako se obnašamo do vsakega od teh, in ugotavljamo, kaj nam resnično prinaša srečo.

Začenjamo spoznavati, kako naša vezanost ali želja ovira sposobnost biti popolnoma živ v trenutku, na bolj svoboden in bolj popoln način. Spoznavamo praznino stvari, prihajanje in odhajanje misli, razpoloženj. Mi nismo lastniki tega procesa; ne moremo nadzirati spremembe. Zato prenehamo. Dopustimo, da odide.

Resnica človekovega bivanja je preprosto ta proces valujoče spremembe. Vse je prehodno. Nič ni vredno grabljenja, ker ni trajno. Vse je prazno, brez jaz-a, kot oblaki, ki se gibljejo po nebu. Vedoč, da ni nič zanesljivo, da ni trdnega mesta, na katerem bi stali, človek lahko dovoli, da stvari odidejo in da so, in se umiri.

Ti štirje nivoji - prihod, opazovanje, odpiranje in bivanje - opisujejo vzorec v razvoju prakse, ki ga je mogoče uporabiti v različnih časovnih okvirih. Nanj lahko gledamo kot na enourno sedenje, dolgo odmaknjenost ali kot na celotno življenjsko obdobje in pri tem lahko cenimo poglabljanje prakse v mejah napredovanja. Lahko spoštujemo tudi spiralno podobo prakse Mojstra Zena Dogena in odkrivamo gibanje skozi te faze kot proces, ki se ponavlja vedno znova in znova, z razvojem Dharme: prihod, opazovanje, odpiranje, bivanje in nato zopet prihod.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, marec 1989. Izvleček iz The American Theosophist, p.o.box 270, Wheaton, Ill. U.S.A.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji