O Umetnosti življenja
Jiddu Krishnamurti

Ali je življenje zgolj lov za slavo, položajem ali zdravjem?
Kako raziskati to pomembno vprašanje?

Spraševalec: Ali vas lahko vprašam, kaj je za vas ena najpomembnejših stvari v življenju? O tej zadevi sem veliko premišljeval in v življenju je tako mnogo stvari, ki se vse zdijo pomembne. To vprašanje vam postavljam z vso resnostjo.

Krishnamurti: Morda je to umetnost življenja. Besedo umetnost uporabljamo v njenem najširšem pomenu. Ker je življenje tako zelo zapleteno, je vedno precej težko in zamotano izbrati en vidik in reči, ta je zelo pomemben. Če smem poudariti, sama izbira, razlikovanje kvalitete, vodi k nadaljnji zmedi. Če rečete, to je najpomembnejše, potem ostala življenjska dejstva odrinete v podrejen položaj. Bodisi, da vzamemo celotno gibanje življenja kot enovito, kar za večino ljudi postane izjemno težko, ali pa da vzamemo le en temeljni vidik, v katerega so lahko vključeni vsi drugi. Če se s tem strinjate, potem lahko z našim dialogom nadaljujemo.

Spraševalec: Ali mislite reči, da lahko en vidik pokrije celotno življenjsko polje? Ali je to mogoče?

Krishnamurti: Je mogoče. Lotiva se tega zelo počasi in obotavljaje. Ne smeva takoj priti do nekega zaključka, ki je na splošno precej površen, ampak morava stvar najprej raziskati. Skupaj preiskujeva en vidik življenja in v samem razumevanju tega lahko pokrijeva celotno življenjsko polje. Da bi raziskala, morava biti osvobojena vseh predsodkov, osebnih izkušenj in vnaprejšnjih zaključkov. Kot dober znanstvenik morava imeti um prost znanja, ki sva ga nakopičila. K temu morava pristopiti na novo, in to je pri raziskovanju ena od nujnosti, ne pri raziskovanju neke ideje ali niza filozofskih konceptov, temveč naših lastnih umov, ne da bi reagirali na to, kar opazujemo. To je povsem nujno, sicer je naše lastno raziskovanje obarvano z našimi strahovi, upanji in užitki.

Spraševalec: Ali ne zahtevate preveč? Ali je mogoče imeti takšen um?

Krishnamurti: Um osvobodi njegove obarvanosti sama nuja po raziskovanju in njena intenzivnost. Kot smo rekli, je ena od najbolj pomembnih stvari umetnost življenja. Ali obstaja način življenja, našega vsakodnevnega življenja, ki je popolnoma različen od tistega običajnega? Vsi poznamo tega običajnega. Ali obstaja način življenja brez vsakega nadzora, brez vsakega konflikta, brez disciplinske podrejenosti? Kako naj to odkrijem? To lahko odkrijem samo takrat, ko se moj celotni um sooči s tem, kar se dogaja ta hip. To pomeni, da lahko odkrijem, kaj pomeni živeti brez konflikta samo takrat, ko lahko opazujem, kaj se dogaja sedaj. To opazovanje ni intelektualna ali čustvena zadeva, temveč ostra, jasna, predirna zaznava v kateri ni dvojnosti. Obstaja samo tisto dejansko in nič več.

Spraševalec: Kaj v tem primeru mislite z dvojnostjo?

Krishnamurti: Da v tem, kar se dogaja ni nasprotja ali protislovja. Dvojnost nastane samo, ko obstaja pobeg iz tega, kar je. Ta pobeg ustvari nasprotje in tako nastane konflikt. Obstaja samo dejansko in nič več.

Spraševalec: Ali pravite, da takrat, ko opazujemo nekaj, kar se dogaja ta hip, um ne more priti z asociacijami in reakcijami?

Krishnamurti: Da, to mislim. Asociacije in reakcije na tisto, kar se dogaja, so pogojevanje uma. Pogojevanje prepreči opazovanje tega, kar se dogaja ta hip. To, kar se dogaja sedaj, je osvobojeno časa. Čas je evolucija našega pogojevanja. Je človekova dediščina, breme, ki nima začetka. Ko obstaja to strastno opazovanje tega, kar se dogaja, se to, kar opazujemo raztopi v nič. Opazovanje jeze, ki se dogaja sedaj, odkrije celotno naravo in zgradbo nasilja. Ta vpogled je konec vsega nasilja. Ne zamenja ga nič drugega več in tu notri tiči naša težava. Vsa naša želja in vzgib je najti resničen konec. In v tem koncu obstaja občutek navidezne varnosti.

Spraševalec: Za mnoge od nas v opazovanju jeze obstaja težava, ker se zdijo čustva in reakcije nerazrešljiv del te jeze. Jeze ne čutimo brez asociacij, zadovoljstva.

Krishnamurti: Za jezo se skriva veliko zgodb. Ni le osamljen dogodek. Ima, tako kot ste vi opozorili, številne asociacije. Prav te asociacije, s svojimi čustvi preprečijo dejansko opazovanje. Pri jezi je zadovoljstvo jeza. Jeza je zadovoljstvo; nista dve ločeni stvari. Zadovoljstvo je pogojevanje. V strastnem opazovanju tega, kar se v resnici dogaja - to je, delovanje pogojevanja - se narava in zgradba pogojevanja raztopita.

Spraševalec: Ali pravite, da takrat, ko se dogaja nek dogodek, v umu obstaja takojšen, drveč tok asociacij? In da se opazovanje v hipu konča in ga je konec, če ta začetek dogajanja v trenutku vidimo? Ali mislite to?

Krishnamurti: Da. To je v resnici zelo preprosto, tako preprosto, da zgrešite samo njeno preprostost in njeno subtilnost. To, kar pravimo je, da karkoli se dogaja - ko hodite, govorite, “meditirate” - naj bi opazovali dogodek, ki se dogaja. Ko um bega, prav opazovanje tega konča njegovo klepetanje. Tako ob kateremkoli času sploh ne obstaja nobena motnja več.

Spraševalec: Zdi se, kot da pravite, da v bistvu nima vsebina misli nobenega pomena pri umetnosti življenja.

Krishnamurti: Da. Spominjanje nima mesta v umetnosti življenja. Odnos je umetnost življenja. Če je v odnosu spominjanje, potem to ni odnos. Odnos je med dvema človeškima bitjema, ne njunima spominoma. Ti spomini so tisti, ki delijo in tako obstaja spor, nasprotje tega, kar sva vi in jaz. Tako mišljenje, ki je spominjanje, sploh nima mesta v odnosu. To je umetnost življenja.

Odnos je do vseh stvari - do narave, ptičev, skal, do vsega okrog nas in nad nami - oblakov, zvezd, modrega neba. Ves obstoj je odnos. Brez njega ne moreš živeti. Ker smo odnos, živimo v družbi, ki postaja vse bolj izrojena. Umetnost življenja lahko nastane samo takrat, ko mišljenje ne onesnaži ljubezni.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 2nd Quarter 1992. Izvleček iz Letters to the Schools, 1981, Copyright by the Krishnamurti Foundation Trust LTD, Greenway Road, Madras, India.

Prevod: Ana Plut

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji