Videti, kaj točno smo, in biti neodvisni od kogar koli
Jiddu Krishnamurti

Zdi se, da ne razumemo osrednjega dejstva, da je vsak od nas odgovoren za to, kar se dogaja v svetu, za teror, nasilje, vojne. - J. Krishnamurti, Ojai, 17. maja 1980.

Človeška bitja po svetu so tiranizirale inštitucije, organizacije, duhovniki, guruji, filozofi, teologi, vse oblike avtoritarnega, agresivnega uveljavljanja, ali njihove lastne posebnosti, pohlep in zaskrbljenost. Vse bolj in bolj postaja imperativ, da bi človeška bitja, najsi živijo v oddaljeni Aziji ali na zahodu, izvršila korenito preobrazbo, mutacijo. To je potrebno zato, ker je postala družba, kakor je sedaj organizirana, vzdrževana, izjemno kompleksna, skorumpirana, nemoralna; in takšna družba je zelo destruktivna, vodi v vojne, zatiranje, v vse mogoče oblike nepoštenega delovanja. Da pa bi izvršili spremembo v družbi, je nujno, da človeška bitja spremenijo sama sebe. Večina od nas pa tega ni voljna storiti. Večina od nas se zanaša na to, da bo družbo spremenila neka inštitucija, neka organizacija, ali nek voditelj; ti voditelji pa na splošno postanejo tiranski. Nato se oziromo po drugih, ki naj bi izvršili nujno spremembo v družbi; toda mi, človeška bitja, smo tisi, ki smo odgovorni zanjo, ki smo jo ustvarili; mi smo jo sestavili. Mi, v Ameriki, Evropi, Indiji ali kjer koli že živimo, smo ustvarili to družbo.

Zdi se, da ne razumemo osrednjega dejstva, da je vsak od nas odgovoren za to, kar se dogaja v svetu, za teror, nasilje, vojne. Da bi izvršili spremembo v sebi, se moramo ozreti v sami sebe, moramo točno videti, kaj smo, in biti neodvisni od kogar koli, vključno z govorcem. Mi vsi smo se pustili voditi od drugih; to je ena od velikih nesreč. Tako smo postali povsem neodgovorni za naša lastna dejanja, za naše obnašanje, za našo lastno vulgarnost.

Najbolj razmišljujoči ljudje se zavedajo, da so pogojeni s strani družbe, vzgoje, vseh mogočih pritiskov, dogodkov, nezgod in idej. Mi smo pogojeni s strani naših religioznih prepričanj, s strani filozofov in njihovih teorij - komunizma ali drugih idej. Beseda filozofija dejansko pomeni ljubezen do življenja, ljubezen do resnice, ne pa ljubezen do idej ali teoloških konceptov. Dejansko razumevanje življenja in ljubezni nastopi takrat, ko človek razume globok pomen življenja. To je resničen pomen filozofije.

Mi smo postali pogojeni s strani naših lastnih prepričanj in prepričanj, ki so nam bila vsiljena, in s strani želje, da bi bili gotovi; želja, da bi bili brez strahu, je privedla do naše pogojenosti, pa če smo Američan, Rus, hindujec, musliman, Arabec ali Žid. Mi smo pogojeni, in ker se večina od nas zaveda, da smo pogojeni, pravimo, da tega ne moremo spremeniti, da možgani, um sam, ne more doseči stanja ne-pogojenosti. Zaradi tega dvignemo roke, se prilagodimo in s tem nadaljujemo. Če se boste opazovali, boste odkrili, da je to tisto, kar počnemo.

Prosim, nikar ne mislite, da je to tako, ker to pravi govornik, ne gremo se nobene propagande. Ne menjujemo enega prepričanja z drugim, ene odvisnosti z drugo. Nič ni, kar bi bilo potrebno dokazati, kajti o tem stalno razmišljamo. Vsi mi, če smo resni, posvečamo svojo pozornost dejstvu, da smo pogojeni in da iz te pogojenosti ustvarjamo vse večje in večje opustošenje v svetu, vse večjo in večjo bedo, zmedo. Ko se o tem pogovarjamo, skupaj razmišljamo, se sprašujemo, ali se je mogoče povsem osvoboditi te pogojenosti, jo zbrisati, zrušiti, spremeniti, mutirati. O tem skupaj razmišljamo; ne pa, da vi poslušate in se strinjate ali ne strinjate. Ničesar ni, s čemer bi se lahko ne strinjali ali strinjali. Skupaj razmišljamo in zaznavamo potrebo po izvršitvi korenite spremembe v družbi. Ta sprememba se lahko v celoti izvrši le, če se preobrazimo mi sami. To je dejstvo, ne pa koncept.

Koncept je zgolj sklep, postavljanje enega mnenja zoper drugo mnenje, enega prepričanja zoper drugo prepričanje, in kreganje ali prepiranje o teh konceptih in idejah in idealih. Tukaj le raziskujemo, gledamo, opazujemo našo pogojenost.

Naša zavest je sestavljena iz lastne vsebine, kar je zopet dejstvo. Naši strahovi, prepričanja, ideali, izkušnje, trpljenje, bolečina, spomin na stvari, ki so preteklost, dvom, vera, negotovost, zmeda - vse to sestavlja našo zavest. Prosim opazujte, medtem ko se pogovarjamo, svojo lastno zavest. Lepota dreves, gora, lepota neba, so del naše zavesti; sovraštvo, razočaranja, uspeh, garanje, skozi katero gre človek v življenju, vse to sestavlja našo zavest. Verovanje v Boga ali ne-verovanje v Boga, sprejemanje guruja ali ne-sprejemanje guruja je del vsebine, ki tvori našo zavest. Vi lahko širite to zavest, jo omejite, vendar pa bo to še vedno njena vsebina. Sprašujemo se, ali se lahko človeško bitje psihološko povsem osvobodi strahu. Straha je, kot vsi vemo, več vrst. Ali strah povzročajo stvari, ali pa je strah del samega ustroja uma; ali pa je mišljenje tisto, ki je tja umestilo strah? Prosim, jaz nič ne trdim, mi se skupaj pogovarjamo. Ali um, ki je gibanje v možganih, reakcija, odziv naših živcev, sam po sebi vključuje strah? Ali pa je mišljenje, ki je del uma, proizvedlo strah? Postavljamo si to vprašanje. Da bi to odkrili, moramo raziskati naravo mišljenja, naš celoten proces razmišljanja, ki se rodi kot reakcija iz znanja, izkušnje, shranjene v možganih.

Znanje je vedno nepopolno, najsi gre za znanstveno znanje ali za znanje pridobljeno z izkušnjo, ali pa za znanje iz knjig, študija, raziskovanja. To je dejstvo. Zato je mišljenje necelovito, nepopolno, razbito, deljivo. In sprašujemo se, ali je mišljenje vneslo dejstvo prisotnosti strahu.

Mišljenje je čas, kajti mišljenje je gibanje, in čas je gibanje. Gibanje pomeni fizični premik od tu do tam, premeriti neko razdaljo. To isto gibanje je bilo preneseno v psihični svet - jaz sem to, jaz bom tisto, ali jaz bi rad bil tisto. Torej ne obstaja samo fizični čas, ampak tudi psihološki čas. In to je vzorec, v katerem živimo, to je del naše pogojenosti. Sprašujemo se, ko skupaj razmišljamo, ali je mišljenje činitelj strahu. Če je, ali potem lahko mišljenje opazuje samo sebe, kako povzroča strah, in s tem odkrije, da je um sam po sebi brez strahu?

Naši možgani se pogojujejo, razvijajo že milijone let. Um je del tega; je pogojen. Sprašujemo drug drugega, skupaj razmišljamo, ali se lahko odvije mutacija. Ta psihološka mutacija se lahko odvije le, če človek lahko gleda na samega sebe zelo skrbno, brez kakršnega koli izkrivljenja. Ali je to mogoče? Mogoče je le, če ni prisoten vzgib, da bi nekaj postali, nekaj spremenili, če brez izkrivljenja opazujemo, kaj dejansko smo; ne, kaj bi morali biti, ali, kaj smo bili, ampak, kaj se odvija sedaj.

Izkrivljenje se odvija, ko je v našem opazovanju prisoten nek strah in ko je prisotna neka oblika ugodja. To je eden izmed osrednjih činiteljev, ki ga mora človek razumeti, si ga ogledati. Ugodje je ena od naših gonilnih sil: ugodje ob posedovanju, znanju, dosežku, ugodje ob moči, statusu; in ugodje ob spolnosti, ugodje ob sledenju nekomu in ugodje ob doseganju razsvetlitve (karkoli to že je). Imeti ugodje je ena od naših osrednjih dejavnosti, podobno kot imeti strah; na nesrečo gresta skupaj. Upam, da se opazujemo, takšne kot smo, da opazujemo ta dva činitelja v življenju. Ne gre za to, da vam govorec to pravi; vi vse to že veste. Dokler je prisoten strah, z vso svojo razburjenostjo, sovraštvom, tekmovalnostjo, primerjanjem, prilagajanjem, posnemanjem in grozovitim gonilom imeti vse več in več ugodja in iskanja le-tega, obstaja izkrivljajoči činitelj v opazovanju tega, kar se dejansko odvija.

Če opazujemo v skladu z besedami nekega psihologa, ali filozofa, ali guruja, duhovnika, ali avtoritete, potem ne opazujemo. Opazujemo v skladu z njihovim znanjem, v skladu z njihovim raziskovanjem. Naši umi so se zelo navadili na sprejemanje iskanja, raziskovanja in sklepanja drugih, in s tem znanjem v naših umih skušamo opazovati sami sebe. Tako mi ne gledamo sami sebe, mi gledamo skozi oči drugega. To je tiranija, ki jo ljudje sprejemajo že milijon let in več.

Ne pravimo, vi morate zatreti ugodje, ali preoblikovati ugodje, ali zbežati pred ugodjem. To so počeli duhovniki. Ta vzorec, ta ideja zatiranja, bega preko istovetenja z nekim idolom, osebo ali konceptom, ni rešila problema. Mi moramo skupaj raziskati, razmisliti o naravi ugodja. To je resna stvar, ki vpliva na naše celotno življenje.

Opazujmo skupaj naravo ugodja. Zakaj ga človeška bitja po vsem svetu obsojajo? Zakaj ga človeška bitja na različne načine stalno iščejo? Kaj je ugodje? Zakaj je postala spolnost pomembna? V tej deželi so o njej napisane številne knjige. Ali je to reakcija na viktorijansko dobo? Je tako, kot da bi jo človek prvič odkril. Tu mi opazujemo brez kakršnega koli omejevanja, brez kakršnekoli spodobnosti, ne obsojamo, opazujemo. Spolnost v različnih oblikah je del ugodja, spomina, slike, želje in tako naprej.

Spomin je spominjanje na ugodje nekega dogodka, ki je prešel, ki je v določenem trenutku nudil veliko slast. Ta dogodek je pustil sled v možganih; ta sled je spomin na dogodek, ki je prešel. Tako so naši možgani, naš um, sveženj spominov. Ti raznovrstni spomini prinašajo željo, gonjo za ugodjem.

Mi uporabljamo besedo um. Um so možgani z vsemi svojimi pretresi in vso svojo izkušnjo, shranjeno kot znanje. Odzivi, fizični občutki - celovitost vsega, kar je um. Um, z vso svojo vsebino, je del zavesti.

Spomin je beleženje nekega dogodka, ki vam je za sekundo, minuto, ponudil neko občutenje, ki se je preoblikovalo v ugodje. Ali um lahko ne beleži? Naši možgani so stroj za beleženje, beleženje vseh preteklih izkušenj, ugodij, bolečin, razburjenj, psiholoških ran, poškodb, ki jih človek prejel. Vse to zbirajo skupaj mišljenje, spominjanje, in delovanje, iskanje v skladu s tem spominjanjem. Sprašujemo se, ali lahko možgani, celovitost uma, prekine s tem beleženjem. To je, da se z dogodkom, ki ga izkušate, vse zaključi, konča, ne zabeleži. Temu se bom malo bolj posvetil.

Mi od otroštva beležimo psihološke rane, ki so nam bile prizadejane - bolečino, ki so nam jo prizadeli naši starši, vzgoja, preko primerjanja: ti moraš biti takšen kot tvoj brat, ali, ti moraš doseči določen položaj, in tako naprej.

Človeška bitja so psihološko ranjena. Če vas sedaj vprašajo o načinu vašega življenja, vaših prepričanjih, zakaj nekomu sledite, o vaših zmedenostih, vaši želji po moči, boste ranjeni. Torej, ali lahko sedaj poslušate to, kar vam govorijo, ne da bi to beležili? Ne da bi beležili dobrikanja, ki ste ga deležni, ali pa žalitve, sramotenja.

Beleženje je skoraj nemudno. Če vam kdo reče, kako čudovita oseba ste, kako čudovit govor ste imeli pred dnevi, ali pa, da je bilo to precej neumno predavanje, pride do takojšnjega beleženja, in iz tega beleženja se razvije ugodje ali ranjenost, nakar to psihološko nosite naprej skozi preostanek svojega življenja. Mi gledamo v ogledalo, v katerem se vidimo brez kakršnega koli izkrivljenja. To pomeni, da smo v trenutku dobrikanja, trenutku sramotenja tako pozorni, da, ko nekdo izrazi neko kruto besedo ali pa pokaže na neko nevrotično dejavnost, le-to vidimo kot dejstvo in ga ne zabeležimo. To zahteva pozornost v tistem trenutku. Pozornost terja, da ne obstaja noben center, iz katerega bi bili pozorni.

Če smo resni, nas skrbi dejstvo, da so človeška bitja ustvarila to družbo in da bodo, če ne bodo izvršila korenite psihološke preobrazbe, še naprej stoletja in stoletja trpela, ustvarjala bedo drugim in iskala to trajno utvaro, ki se imenuje “Bog”.

Nato se nadalje vprašamo: ali je ljubezen ugodje? Vstopite v to, dame in gospodje. Ali je ljubezen želja? Ali je ljubezen nekaj, kar si zapomnite? Ali gre za to, da ljubite podobo, ki ste jo ustvarili o neki drugi osebi? Ali je to ljubezen? Ali lahko obstaja ljubezen, kjer obstaja nasprotje, stremljenje, težnja po uspehu? Prosim, raziščite vse to; oglejte si to v vaših lastnih življenjih. Mi poznamo ljubezen do narave, ljubezen do knjig, ljubezen do poezije, in tako naprej, vendar pa govorimo o psiholoških stvareh, ki so precej bolj pomembne, kajti te izkrivljajo naša življenja in s tem naše dejavnosti in dejanja. In brez ljubezni ni ničesar. Kako naj dosežemo to nenavadno cvetlico, ki se imenuje ljubezen in ki se ne more objaviti preko inštitucij, organizacij, prepričanj?

In, ali je ljubezen ugodje, želja, ljubosumje? Če ni, ali je potem mogoče vse to opleti, brez napora, naravno, lahkotno? To je, ali se lahko sovraštvo, nasilje, ki gotovo nista ljubezen, končata? Ne nekje v daljni prihodnosti, ne jutri, ampak sedaj, ko to poslušate. Končajte ju!

Rekli smo, da vezanost ni ljubezen zato, ker vezanost poraja vse mogoče oblike tekmovalnosti, odvisnosti, strahu. Vi vsi to vidite, vi vsi to veste, vi se polno zavedate tega. In videti pomeni končati. Ne vidite zgolj logično, analitično, vi vidite dejstvo posledic vezanosti. Je zelo jasno. Vendar pa za večino od nas videnje pomeni intelektualno analiziranje, verbalno razlaganje in biti zadovoljni s temi razlagami. Poglejte, kaj dejansko vključuje vezanost, njeno bolečino, ljubosumje, tekmovalnost, celo zaporedje tega gibanja. Videnje ni le vizualno, optično opazovanje, ampak tudi umetnost poslušanja tega gibanja. In ko ga v celoti slišite, to pomeni njegov konec.

Mi govorimo o končanju vsebine naše zavesti, ki je samo bistvo “mene”, jaza, kajti to je “Jaz”. Starodavni hindujci v Indiji so govorili, da je v “Jazu”, centru, viru, samem bistvu, realnosti, Bogu, resnici, in v okolici tega, mnogo plasti nevednosti. Da bi osvobodili um teh različnih plasti, morate živeti veliko življenj - saj veste, reinkarnacija, in vse to.

Mi ne pravimo tega. Mi pravimo, da pride, ko vidite nevarnost, slišite nevarnost, opazujete nevarnost, do takojšnjega odgovora. Ko vidite nevarnost, ko se vam približuje avtobus, se takoj umaknete vstran, razen če niste nevrotik. Vendar pa ne vidimo strahovite nevarnosti zaradi vezanosti, nacionalizma, naših ločenih prepričanj, naših ločenih idej, idealov in tako naprej. Te postavljajo človeka zoper človeka, enega guruja zoper drugega, eno religiozno organizacijo zoper drugo, mi pa ne vidimo te velike nevarnosti. To se dogaja prav zdaj po vsej tej deželi in po celem svetu. Ko vidite nevarnost, vi delujete. Toda na nesrečo mi ne vidimo psiholoških nevarnosti: nevarnosti primerjanja, nevarnosti vezanosti, nevarnosti ločenih posameznikovih zahtev.

Mi nismo posamezniki. Če opazujete, potem vidite, da nismo. Beseda posameznik (individuum) pomeni nedeljiv, ne razbit, ne razdrobljen. Vaš um, vaši možgani, če to skrbno opazujete, so se razvijali skozi milijone in milijone let. To niso vaši možgani; to so možgani človeške vrste, možgani človeštva. Vi psihološko trpite, ste razburjeni, negotovi, zmedeni, iščete varnost. To je tako v Indiji, Aziji, po celem svetu. Torej smo psihološko eno, eno združeno gibanje. Toda z našo vzgojo, z našimi osebnostmi, našimi željami, in tako naprej, smo zožili ves ta širni, neizmerni um na naše nepomembne, drobne prepire in ljubosumja in razburjenja.

Mi moramo iti tudi skozi smrt, trpljenje, bolečino. Ne vem, če si res želite iti skozi vse to, vendar pa je to del vašega življenja. Ne morete reči, no dobro, smrt me ne zanima, ne zanima me trpljenje. To bi bilo neuravnovešeno, nerealistično; um, ki zavrača, je otročji um. Mi moramo preiskati celoten kompleks problema življenja; najsi takoj razumete celoten ustroj, ali pa ga dojemate del za delom, in upate, da boste razumeli celoto.

Kaj je trpljenje? Zakaj gredo človeška bitja po vsem svetu skozi to muko? Če ste občutljivi, če ste budni, potem precej trpite; ne le zaradi stvari na vašem malem dvorišču, ampak trpite zaradi človeških bitij, ki nimajo nobene priložnosti, ki nimajo hrane, ki nimajo nobene vzgoje, ki ne bodo nikoli vozili avto, ki imajo le en kos obleke. Potem obstaja trpljenje, ki ga je človek vsilil živalim. Potem obstaja ogromno globalno trpljenje zaradi vojn, zaradi tiranije diktatorjev, žalosti, ki so jo vsilili različni nauki. Kaj je to?

Zakaj ni človeštvo, človeška bitja, vi in vsak, povsem osvobojeno te stvari? Kjer je trpljenje, ni ljubezni. Zakaj? Kjer je prisotna želja, ugodje, strah, spor, trpljenje, ne more biti ljubezni. Tako postaja zelo pomembno, da razumemo, zakaj gredo človeška bitja skozi to leto za letom, stoletje za stoletjem. Ne zreducirajte tega na nek romantičen nesmisel. To je aktualno dejstvo. Ko nekoga izgubite, za katerega mislite, da ga ljubite, ali ko v nečem ne uspete, skozi kakšno muko greste! To je strahovito breme, ki ga nosijo človeška bitja in ki ga niso odložila.

Ali se trpljenje lahko konča z nekim dejanjem volje? Vi ne morete reči, ‘ne bom trpel’. Že samo to dejanje volje je del trpljenja. Vi ne morete zbežati pred njim. Zbežite v cerkev; poskušate z vsemi oblikami pobega pred tem strahovitim bremenom. V krščanskem svetu ste pobegnili preko neke podobe. Hindujci, ki so nekoliko bolj bistri v tej vrsti igre, pravijo, da trpljenje prihaja zaradi vaših zlobnih dejanj v preteklem življenju. Zakaj tega nismo rešili? Zakaj človeška bitja, ki so zelo bistra v tehnoloških stvareh, v ubijanju eden drugega, niso rešila tega problema?

Prva stvar je, da nikoli ne ubežite pred tem, nikoli ne ubežite pred psihološkim trpljenjem. Mi občutimo fizično bolečino; in potem glede tega nekaj storimo, vzamemo tableto ali obiščemo zdravnika. Toda psihološko se, ko nekoga zgubite, pojavijo, če obstaja globoka vezanost na osebo in se ta vezanost prekine, solze, zaskrbljenost, strah, žalost. In ko nastopi naravna - ali nenaravna - žalost, je odziv iskanje udobja v pijači, mamilih, v neki ritualni religiozni dejavnosti. Vse to so pobegi, kajti mi nismo rešili problema trpljenja.

Torej, ko nastopi izguba nekoga, nikoli psihološko ne pobegnite. Oglejte si jo; to je, opazujte jo brez izkrivljenja. Ali je to mogoče? V stanju muke, velike žalosti, solza, šoka, v takem stanju to ni mogoče. Vi ste v stanju šoka. Ali tega niste opazili? Lahko traja en dan, nekaj ur - upam, da ne bo trajalo več kot nekaj dni. Ko izstopite iz njega, je takojšen odgovor ta, da poiščete vzrok za trpljenje, da ga analizirate, kar je druga oblika pobega, ker bežite od osrednjega dejstva, da bi ga pogledali, bili z njim. Ko izstopite iz šoka, se začne razmišljanje - spominjanje na to, kaj ste skupaj počeli, kaj niste, kesanje, pretekle bolečine, osamljenost, ki se sedaj vsiljuje. Vse to prihaja na dan. Ali lahko na to pogledate brez gibanja mišljenja? Kajti mišljenje je osrednjo dejstvo za strah. Mišljenje je tudi činitelj ugodja in žalosti, ki ga človeštvo prenaša že milijone let. Je del celotnega ustroja “mene”, “Jaza”.

Mi previdno, premišljeno pravimo, da je mogoče v celoti končati žalost. To pa le takrat, ko obstaja sočutje, ljubezen. Veste, dame in gospodje, lahko poslušate vse to, govorec vas lahko spodbudi, ali pa se v vas dvigne nasprotovanje, ker vas vznemirja, ker ruši vaše nečimrnosti, kaže na vaša prazna, drobna ugodja, pred vas postavlja ogledalo, v katerem se lahko vidite; vendar pa to le malo pomeni, če ne mislite delovati.

Delovanje je zelo, zelo kompleksno. Ni le narediti to, kar čutite, da bi radi naredili. To je tisto, kar pravijo nekateri psihologi, drugi: ‘Naredi, kar hočeš’. To je tisto, kar ste počeli doslej: se nemudoma odzivali na vaše želje, takojšnja meditacija in takojšnja razsvetlitev. Kakšen nesmisel je vse to! To, kar hočete, to, kar ste počeli, je ustvarilo to strašno družbo, v kateri živimo. To je začetek degeneracije. V tej ljubkem ozračju, v tej lepi deželi, se odvija hitra degeneracija, ki se je zavedamo le redki. Mi nismo niti dozoreli, pa že degeneriramo; sploh še nismo prišli do tega.

Vsi ti govori in razprave in vprašanja ter odgovori imajo le malo pomena, če se človek ne nauči umetnosti poslušanja, poslušanja samega sebe, brez kakršnega koli trepeta, brez kakršnega koli izkrivljenja, brez kakršnega koli lažnega odziva, ampak le poslušanje samega sebe. Obstaja tudi umetnost videti, opazovati samega sebe. Vi ne morete opazovati samega sebe brez vaših preteklih izkušenj. Morate pa opazovati samega sebe kot to, kar ste, gibanje. Potem obstaja umetnost učenja, ki ni zbiranje znanja in informacij.

Ta celoten proces življenja je tako kompleksen. Človek mora opazovati celotno gibanje življenja.

* * *

Do spremembe ne pride preko prisile, preko nagrade ali kazni. Um sam po sebi vidi absurdnost vsega tega; vidi nujo po spremembi samega sebe, ne zato, ker vi pravite, da naj se spremeni, ali Bog, ali duhovnik ali kdo drug. Jaz vidim kaos okoli sebe in ta kaos so ustvarila človeška bitja, in jaz sem človeško bitje, in jaz moram delovati; to je moja odgovornost, globalna odgovornost. - Jiddu Krishnamurti, Ojai, 15. maj 1980.

Prevedeno z dovoljenjem Krishnamurti Foundation Trust iz Bulettin 88, September 2007. Copyright © 2007 Krishnamurti Foundation Trust Ltd, Brockwood Park, Bramdean, Hants SO24 0LQ, England.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji