Življenjski cilj
Jiddu Krishnamurti

Tako kot oblak, ki ga žene veter, hiti prek doline, tako človek, kjerkoli že je, hiti skozi življenje. Človek nima določenega cilja, ne razume pomena življenja, temveč je kot oblaki, ki  nimajo počivališča, ki se ženejo od doline do doline, ki ne poznajo tišine, spokoja in miru. Človek nima cilja, ne vidi pomena življenja in v njem in zato tudi v svetu obstajata kaos in razkroj.

In kaj je smisel življenja? To je svoboda življenja, osvoboditev življenja od vseh stvari, osvoboditev, ki pride, ko ste šli skozi vse izkušnje in ste zato onkraj vseh izkušenj. In jaz vam želim pokazati, da morate zato, da boste izpolnili življenje tako kot sem ga izpolnil jaz, v svoje srce prisrčno sprejeti vsako izkušnjo ne glede na ta kako neprijetna, kako razveseljiva je, tako da kot dežne kaplje ustvarijo vaše življenje polno. Bojite se bridkosti, misleč, da je nekaj strašnega, nekaj česar vas je sram. Izkušnja bridkosti vam da moč, moč, ki vas podpira v vašem boju, ki je ravno tako izkušnja. Povabite bridkost iz obilja vašega srca in je ne odrinite stran, kajti bridkost da dišavo razumevanja, je ustvarjalka naklonjenosti in vam da ogromno sočutja do življenja. Bridkost in užitek, zlo in pravičnost imajo pomen, če si postavite cilj: kajti cilj nenehno pomaga pri njihovem razumevanju.  

Razkrivanje življenja in v dajanju življenju najpolnejši možni obseg za njegovo delovanje je bistvo doseganja Resnice. Za mene je edini cilj, edini svet, ki je večen, ki je absoluten, svet Resnice. Ta večni cilj si postavi človek, ki ima celo med svojim tekmovanjem v svetu to vizijo. Čeprav mogoče blodi med minljivimi stvarmi, čeprav se lahko zgubi med sencami pa vendar, bo ves čas njegovo življenje vodil ta cilj, ki je osvoboditev od vseh želja, od vseh izkušenj, od vseh bridkosti, bolečine in boja. Za tistega, ki želi odkriti večnost je postavljanje tega cilja temeljnega pomena; ne cilj drugega, ne vizija drugega, ne rezultat bridkosti drugega, temveč cilj, ki je rojen iz njegove lastne izkušnje, njegovega lastnega razumevanja. Ko ga enkrat postavi, bo tak cilj razsvetlil zmedo njegovega mišljenja in tako razjasnil njegov namen v življenju. Želim to ustvariti v vaših umih tako kot je v mojem, samo osnovo za vse mišljenje in za vse občutenje.

Najsi ste umetnik, glasbenik, ekonomist ali pedagog, ko enkrat ta cilj spoznate, potem rajši  ustvarjate v zavetju večnosti kot v senci sedanjosti. Večina ljudi na svetu je ujeta v sedanjost. Sedanjost je postala ogromna senca in znotraj te sence ustvarjajo brez razumevanja Resnice. Toda da bi razumeli večnost, morajo vedeti, da je Resnica ena, življenje eno, čeprav se to življenje izraža na mnogo načinov. Toda ljudje povsod po svetu rajši iščejo enotnost v izrazu življenja kot v samem življenju. Življenje nima temperamenta, nima barve, nima omejitev, nima meja; to obstaja le za tistega, ki poskuša izkoristiti življenje kot ozadje in ne sebe kot ozadje, platno na katerem bo življenje naslikalo podobo.     

Trdim, da sedanji kaos, zaskrbljenost in boj nastanejo, ker je življenje omejeno in pohabljeno in je Resnica omejena in pogojena. Povsod po svetu človeška bitja omejijo Resnico, jo izključijo. (Izraz 'izključijo' uporabljam v njegovem tehničnem smislu, tako kot v električni centrali izključimo elektriko.) Toda Resnice se ne da tako izključiti. Ljudje so Resnici postavili mejo in jo tako izdali. Prevladujoč činitelj ni razumevanje življenja, temveč prej verovanje v številne doktrine, neštete bogove in religije. Toda mnogo bolj važno, mnogo bolj vitalno kot  odvisnost od številnih ver, religij, dogem in teorij je razumevanje življenja.

Imate svoja različna verovanja, trdno se držite svojih različnih dogem, svoje življenje in mišljenje ste izročili veram in suženjstvu religij in v vsem tem niste našli trajne sreče. Gibljete se od ene omejitve do druge, od ene ozke kletke do morda večje kletke, toda nimate želje, da bi vse kletke razbili, zlomili palice, ki omejujejo, uničujejo, prizadenejo bridkost. Stagnacija obstaja, ker ste pred življenje postavili verovanja, vere, dogme, religije. Ali lahko zvežete morske vode, v svoji pesti zberete veter? Religija, kot to jaz razumem, je zamrznjeno mišljenje ljudi iz katerega so zgradili templje in cerkve. Tisti trenutek, ko pripišete zunanji avtoriteti duhovni in božanski zakon in red, omejujete, dušite prav to življenje, ki ga želite izpolniti, katerega bi osvobodili. Če obstaja omejenost, obstaja suženjstvo in zato trpljenje. Sedanji svet je izraz življenja v suženjstvu. Tako po mojem mnenju verovanja, religije, dogme in vere nimajo nič skupnega z  življenjem in zato nič skupnega z Resnico.

Življenjska mreža je stkana iz običajnih življenjskih stvari in te običajne stvari lahko vi nadzorujete. Lahko jim daste izvirnost, lahko iz njih ustvarite veličino ali pa jih zaradi pomanjkanja razumevanja uničite. Življenjska mreža in razumevanje tega je pod vašim lastnim nadzorom in ne pod nadzorom nekoga drugega. Ko odstopite nadzor nad vašim življenjem nekomu drugemu obstaja nesreča, obstaja avtoriteta, ki je lahko posekana kot drevo in udobje njene sence izgine.

S tem omejevanjem in izdajanjem Resnice povzročate v umu in srcu strah, strah dobrega in slabega, strah ozke moralnosti, strah nebes in pekla. In na to ozadje strahu naslikate številna verovanja, ki omejijo življenje. Zaradi tega strahu obstaja želja po iskanju tolažbe. Toda pravim vam, ne iščite tolažbe temveč razumevanje. Iskanje tolažbe je življenjsko suženjstvo in iskanje razumevanja je življenjska svoboda, toda svobodo lahko pridobite samo skozi izkušnjo. Kako lahko obstaja kakršnakoli tolažba razen razumevanja Resnice? Vi želite doseči brez boja, brez solze. Tisto, kar večina ljudi išče je duhovna lekarna, zdravila za strahove – zato iščete zunanjo pomoč, da bi vas podprla. Strah se vas je soočiti s katerokoli svojo slabostjo, strah vas je, da bi  se soočili s samim seboj in zmagali. Ker niste izkusili velikih višin, velikih osam, osamljenosti in večnega življenja mislite, da morate s seboj nositi svoje prijatelje, svoje kvalitete, svoje cerkve, svoje morale, svoja dostojanstva, svoje okove, svoje obrede in religije. V teh velikih višinah ne potrebujete teh stvari.  

Človek zato ustvarja bridkost, ker je ujet, zapleten v senco sedanjosti. Za njega je življenje nenehen boj, nenehen prepir, nenehno prerivanje. Človekov cilj je prebiti se iz sedanjosti k večnemu. Vsako človeško bitje gre skozi proces kopanja tega tunela, tunela, ki je neposredna pot k doseganju življenja. In ta tunel, ki je edina pot k izpolnitvi življenja, leži znotraj vas. In v tem tunelu se ne morete obrniti nazaj, ker ste tisto kar ste izkopali metali nazaj. Ne morate drugače kot da greste naprej  in to premikanje naprej morate doseči z odkrivanjem Resnice, ker se sicer napredek kot tak ustavi. Življenjski cilj je napredovati z usmerjeno odločnostjo v svojih umih, onkraj sence sedanjosti odkriti večno.

In ko ste si enkrat postavili ta cilj, ki je izpolnitev življenja, osvoboditev od vseh želja, vseh izkušenj, vseh bridkosti, bolečine in boja, potem to kopanje tunela postane ekstaza.                        

Poznam vsa vprašanja, ki bodo nastala v vaših umih v zvezi s stvarmi, ki se ne skladajo s tem, kar jaz govorim. Rekli boste: povedali so nam – silili so nas – to je bilo rečeno – tako smo bili poučeni, na ta način vzgojeni. Proti temu nimam kaj reči. Če ste žejni, boste pili vode iz izvira, če niste žejni boste šli zgolj mimo. In kot je svet resnično žejen in morda nekateri od vas, je bolje ne poskušati spraviti v sklad. Zakaj želite uskladiti? Če poskušate uskladiti, se boste izgubili v usklajevanju. Toda, če želite razumeti namen življenja in željo po eksperimentiranju, vas ne sme voditi čez jase življenja, cesto življenja nekdo drugi.    

Kot izsušena zemlja čaka na dež, ki jo bo nahranil, jo ohladil in osvežil, ozelenel jase, tako bodo tistim, ki želijo razumeti življenje, toda njihova srca in umi so izsušeni, izkrivljeni in polni strahu, dobrodošla sporočila svobode, novice sreče in pot doseganja Resnice. Toda da bi prisrčno sprejeli svežino, toplo sprejeli zelene jase in nežne liste, morajo biti sežgani in poznati boj, zaskrbljenost zaradi pomanjkanja vode. Tisti, ki želijo, ko pride dež, videti hladno svežino, uživati sveže vetrce z gora, morajo to uporabiti v največji meri, morajo biti pripravljeni, da to za mnoga poletja shranijo v svoja srca in ume. Resnica je edini balzam, dragoceno mazilo, ki bo ozdravilo rane bridkosti in brazgotine izkušnje. Toda če se ta ni resnično vtisnila v srce in je um ni plemenito prevedel, bo obstajal velik nesporazum in sprevrženost sodbe. Ne ukvarjam se s tem kako mnogo jih bo sledilo Resnici, temveč s tem kako mnogo njih bo razumelo resnico in dalo od te Resnice vsakemu mimoidočemu, ukvarjam se s tistimi, ki bodo rajši pili resnične vode življenja kot pa zbirali one vode v majhni posodi, kjer bodo zastali in potem častili ta zastoj.

In tako kot sem jaz našel, kot sem jaz dosegel in je Resnica v meni dobro utrjena, bi vam pokazal pot razsvetljenja. Dal bi vode, ki bodo pogasile vašo žejo, ki bodo iz mrtvih ostankov včerajšnjega  rodile zelene poganjke. Toda preden lahko te vode pijete, morate inteligentno razumeti, morata biti vaš um in srce čista, brez predsodkov, močna, na katerikoli stopnji življenja utegnete biti.

O merjenju tega razumevanja mora vsak odločiti zase. Nihče drug vam ne more povedati kakšen je vaš napredek, vaš razvoj, vaše doseganje. Če bi bil kdorkoli zmožen to storiti, bi bila to izdaja Resnice.  

Če človek ne orje in ne obdeluje zemlje, potem ta, ko bo prišel dež ne bo rodila. Toda ko človek svojo zemljo neguje, zanjo skrbi in jo ljubeče pripravlja, bo dež prinesel dozoritev semen, ki jih je posejal. 

To ni mistično ali okultno. Resnica ni misticizem ali okultizem. Okultizem in misticizem sta omejitvi, ki jih je človek postavil Resnici. Resnica nima nič opraviti z omejitvami, ki bi ji jih vi vsilili. Ves čas se ukvarjate s kompromisom, kako bi Resnico, ki sem jo pred vas položil uskladili z manj pomembnimi stvarmi, ki obstajajo okrog vas. Potem obstaja boj, odrekanje in nezadovoljstvo, ki ne izhajajo iz inteligence.

Enkrat v mnogih stoletjih – to ni grožnja ali obljuba ali upanje s katerim vam bingljam pred vami, da bi vas zapeljeval k Nirvani, nebesom ali sreči – enkrat v mnogih stoletjih  človeško bitje doseže in izroči svoje razumevanje tega doseganja, enkrat v mnogih stoletjih stoletna rastlina zbirajoč svojo moč požene svoj cvet v veselje vsakega mimoidočega. Če je mimoidoči moder, vnet v svojem iskanju in odrine na stran stvari, ki so manj važne, ki so postranskega pomena glede na dišavo te cvetlice ali razumevanje njega, ki je dosegel – če se želi ustaviti in vzeti to dišavo in razumevanje v svoje srce in um, bo odkril, da pri Resnici ne more biti kompromisa. Le pri majhnih stvareh, stvareh, ki niso bistvene lahko sklepate kompromise. In ker se vsak na tem svetu ukvarja s temi kompromisi, z usklajevanjem verovanj, ki so močno vcepljena v njega, gre novica doseganja, dišava svobode in sreče mimo njega in ga pusti izsušenega, praznega kot školjko.

Tako bi jaz, če bi lahko, povezal vaš um in srce – te besede ne uporabljam v njenem ozkem smislu – z večno Resnico in ne s tistimi stvarmi, ki izključujejo in so izdajstvo Resnice.

Zdi se nujno, da imajo umi večine ljudi posrednika, razlagalca Resnice. Želim pokazati, da mora tak posrednik nujno izključiti Resnico in da življenje ne potrebuje posrednika. S posrednikom mislim učitelja (guruja): da je guru v najožjem smislu besede nepotreben in da ga je lažje  imeti, zato da lahko imamo merilo s katerim sodimo naša čustva in naše misli. Vztrajam, da kot posrednika, kot najvišjega guruja uporabimo sam cilj in ne drugega, pa najsi je to oseba ali ideal, ki bi trenutno pomagal. Ker vztrajam, da oseba, ki trenutno pomaga, izključuje Resnico in da je nevarnost tega izključevanja Resnice izdajstvo cilja, izdajstvo končnega. Če zatorej vsak določi svoj lastni cilj, ki je cilj sveta, s tem na ta način ustvarja red, ki bo deloval kot guru, kot posrednik, kot potrebni pogoj pri pomoči vsakemu na poti do cilja.

Način mojega doseganja je bil – da sem v tem življenju, zavedno ali nezavedno, častil pri vsakem svetišču. Sledil sem, ubogal sem in omejil prav tisto stvar, ki sem jo želel osvoboditi. In pri tem boju, da bi osvobodili, izpolnili življenje, opazujem druge. Pri njihovem boju, da bi osvobodile življenje, ki so ga s svojo željo tlačili drugi, vidim množice. Vidim ljudi, ki so modri pa vendar ne posedujejo večne sreče, ki so osamljeni, ker nimajo izpolnjenega življenja, ki so osamljeni pa čeprav so obkroženi z množico, ker niso spoznali ali dosegli tega življenja. Opazujem vse te stvari. In tako kot je pri reki količina vode tista, ki jo žene proti morju, tako žene mene obseg moje lastne izkušnje, mojega lastnega razumevanja in iz tega obstaja izpolnitev.

Ker sem svoboden in nisem pogojen z nobenim verovanjem, ker ne pripadam nobeni družbi, redu, religiji ali veri – in z vso iskrenostjo to ponovno pravim in upam, da z razumevanjem svojega srca to verjamete – jaz bi vse osvobodil, ne jih vabil v svojo posebno kletko – jaz nimam kletke. Ker vsak želi vstopiti v večjo kletko kot je njegova lastna, se bojim, da bo uporabil to kar govorim zato, da bo iz tega naredil drugo kletko. To bi bilo zanikanje, izdajstvo Resnice. Želim vam, če lahko, pokazati luč, toda vi morate pri večnemu plamenu prižgati lastno baklo. Ko enkrat znotraj sebe utrdite razumevanje in naklonjenost, vas ne bo premagal veter avtoritete, se ne boste ujeli v mrežo tradicije ali v oblake verovanj.

Ker so te ideje nove, se bodo mnogi proti njim zagnali, mnogi bodo spraševali, mnogi kritizirali, mnogi z njihovimi premetenimi dokazi, z njihovo bistrostjo vas bodo osebno vznemirili in  zato vznemirili vaše ideje. In jaz želim da to seme, ki je posejano v glavah vsakega od vas, kljub nenehnemu vetrovom, ki jih trga in stalnim nevihtam, ki uničujejo, raste. In da bi okrepili to seme, ki bo zraslo v mogočno drevo za zaščito vsakega mimoidočega, morate od samega začetka povabiti dvom. Preglejte vsa svoja verovanja, vse svoje teorije, vse svoje znanje in ne dovolite, da se dvom priplazi v vaše srce, temveč ga povabite. Vztrajam, da je za odkrivanje in razumevanje Resnice bistven dvom. Če zgolj sprejmete, ne da bi povabili dvom in njegovo krutost preiskovanja, potem to kar imate ni resnično. Na pomladni dan lahko opazujete cvetlico ob cesti, ki se je skozi vso zimo borila, da bi se izrazila in mimo pride neki deček in jo odtrga in tako je uničena. Podobno, če se vaše znanje ne more upirati krutosti  dvoma, ne bo to znanje, to razumevanje Resnice nič vredno in kot lepa stvar, ki jo je uničil deček, bo vsa vaša zgradba uničena.. Torej, da bi si utrdili razumevanje Resnice, boste morali povabiti dvom in ne pred njim bežati, temveč pustiti, da pride s svojo izjemno ostrino in krutostjo in s tem se izprašajte in skrbno preglejte samo znanje, ki ste ga domnevno pridobili. Kajti povem vam, da je takrat, ko srce in um propadata, poudarjena ortodoksnost. Toda, ko v svojo polnost srce in um povabita dvom, ne bo ortodoksnosti, ne bo avtoritete, ne bo majhnih nepomembnih verovanj v osebnosti. Sedaj ste vsi v stanju, ko vas je lahko razburiti, ko se bodo vse vaše teorije ali morda novo  razumevanje Resnice zlomilo v nevihti dvoma. Ker vztrajam, da ste do sedaj častili osebnosti, do sedaj ste držali Resnico v posodi, ki jo je ustvarilo človeštvo in niste častili sam princip, same Resnice. Častite zgolj Resnico, ki jo delno vsebuje človeški posameznik  Toda ko povabite dvom, ta tako kot dež, spere prah tradicije, ki je prah stoletij, prah verovanj in vam dopusti, da ste gotovi tistih stvari, ki so bistvene in stvari, ki so brez vrednosti, ki niso važne, izpere.

V vse vas lahko dvomijo drugi, dvomijo v samo znanje, v samo razumevanje, ki ste ga mogoče iz vašega trpljenja zbrali. Toda dvom, ki ni vaš lasten, ne očisti, edino okrepi vaša ozka verovanja, edino da trajnost vaši ozki obliki čaščenja osebnosti, oprijemanju nečesa, kar je le trenutna tolažba in zato izdajstvo Resnice. Toda, če ste zato, da bi preverili to razumevanje Resnice, ki ste jo bežno ujeli, v obilje vašega srca povabili dvom, potem dvomite v sam ta dvom in  kar bo ostalo bo čisto, absolutno in končno.

Navsezadnje, to kar govorim ni odvisno od Krishnamurtija, ne od nobene osebe, ni stvaritev posameznika, toda je večna Resnica. In zato, da bi razumeli absolutno in večno, morate na svoje razumevanje vreči senco dvoma. In ker je večino ljudi strah dvoma, mislijo, da je zločin, greh, ga iz svojih umov odstranijo in zato se njihova ozkost, njihova nepomembnost, njihovo čaščenje osebnosti,  njihova zatočišča, ki porajajo razkroj in tolažbo, krepijo.  Nasprotno pa, če v svoje srce in um povabite dvom in mu v vseh koridorjih, avenijah in zatemnitvah srca in uma  logično sledite in neizprosno temeljito preiščete in izprašate vse stvari, potem bo tisto, kar bo ostalo vaše lastno znanje in zato absolutno in večno.

…strah zaradi praznoverja, predsodkov, želja, bogov, verovanj, sistemov, filozofij. Omikan ali kulturen človek ne sme imeti strahu, ker vztrajam, da je resnično omikan človek, v pravem pomenu besede, v katerem jo jaz uporabljam, najvišja oblika duhovnega doseganja. Takšen človek je v resnici dosegel, takšen človek je v resnici v svoje srce sprejel vode življenja. In tako kot voda potuje, tako on potuje po svetu, ne da bi si česarkoli želel, se česarkoli bal, ne da bi karkoli hotel zase. In to lahko doseže le, če je končni razsodnik, končna avtoriteta, cilj. Tak človek je preprost, tak človek je čist. On je jasen in miren kot planina zjutraj, ker je prispel tja, kjer je popolnoma osvobojen od vseh izkušenj, ker je že vse izkusil. Tak človek je izpolnil svoje življenje, ker je dovolil, da življenje naslika sliko kot jo ono želi in ne on s svojo ozkostjo, s svojo omejenostjo, popačeno in pokvarjeno življenje.

Da bi priplezali visoko, morate začeti nizko. Da bi prišli daleč, morate začeti blizu.Da bi dosegli goro, morate najprej iti skozi sence doline.

In, o prijatelj, ker sem hodil po dolini, ker sem bival med sencami, ker sem trpel in ljubil, bi vam iz obilja svojega srca rekel, da je neposredna pot edina pot, da je preprosto zedinjenje najboljše. In ko razumete to pot, ko dosežete to zedinjenje, čas in vsi njegovi problemi prenehajo. Potem boste svoj lastni Učitelj, svoj lastni Bog, svoja lastna Luč. In ko to enkrat spoznate, bodo vse druge stvari postranskega pomena in zato nepotrebne.

Ker sem vedno dvomil, zavračal vse stvari, sprejemal samo tiste stvari, ki imajo vrednost v luči večnega, vedno jemal le seme in ne načičkanost Resnice, ki je izključena, sem bil samo z odklanjanjem osebnosti in odrivanjem vstran podob, ki jih časti svet, zmožen rasti. In ko sem povabil končni dvom, tako da je lahko razkrojil samo stvaritev, ki je zrasla skozi majhne dvome je bilo to kar je ostalo Resnica brez konca, življenje, ki ni ograjeno z nobenimi pregradami, sreča, ki je ne morejo uničiti nobene sence. In kot sem jaz gotov svojega znanja in doseganja, tako bi vas naredil gotove vašega znanja, vašega prihodnjega ali sedanjega doseganja. In če imate razumevanje, če imate pogum, da povabite dvom, potem boste resnični učenci Resnice in ne učenci posameznika – tako kot ste to sedaj. In če ta posameznik, ki se imenuje Krishnamurti odide, boste ponovno ujeti v vaše stare tradicije, v vaša stara verovanja, v vaše stare oblike čaščenja osebnosti in držala vas bo mašinerija, ki izključuje Resnico.

Torej, želim, da povabite dvom in s tem dvomom logično izprašate vse kar vam je drago, dragoceno in najbolj bitno. In spoznali boste, da vse česar se držite, vaša verovanja, vaše tradicije, vaše znanje iz druge roke, umre in uničili boste veliko zgradbo, ki ste jo ves čas zaman, brezuspešno gradili. Končno je to tisto s čimer se morate soočati vse svoje življenje. Če ste resnični iskalec razumevanja življenja, ki je Resnica in zato večna sreča, se ne oprijemajte nečesa kar ste zgradili v preteklosti, ne držite se verovanj, ki niso več koristna, nič več ne jemljite v svoje srce osebnosti, ki stoji med vami in vašo Resnico. Potem bodo vse te ovire verovanj, te ovire osebnosti in njihova mala razumevanja, te ovire avtoritet in njihova zatočišča razkroja, izginile. Samo takrat boste lahko razumeli, samo takrat boste gotovi, tako da boste lahko dali vode življenja, ki bodo pogasile žejo sveta.

In edini način doseganja, pridobivanja Resnice je, da nismo ujeti v zavetje pol-resnic. Pot do večne Resnice leži v opuščanju vaših verovanj, vaših dogem, vašega pol-razumevanja in vaših plašnih vizij Resnice: v nenehnem zavračanju, nenehnem spraševanju, in ne v soglašanjem, ne zgolj v čaščenju osebnosti in tistega, kar je vpeljano v templje, tistega kar stoji med vami in Resnico. Da bi našli, morate odtrgati vse, da bi odkrili, dvomiti v vse. In samo takrat bodo vode življenja tekle skozi ves svet in ne kot se to zgodi v puščavi, čez čas izginile v pesku.

Ne želim, da me častite. Ne želim, da verjamete v stvari, ki jih rečem. Ne želim, da iz mene zgradite oltar za vaše zavetišče, ne želim, da me uporabite kot berglo, kajti to kar od mene vidite, ta osebnost, to telo je najbolj neresnična, propadajoča, minljiva stvar. Toda ko razumete kaj leži za to obliko, kar se lahko zgodi le tako, da povabite dvom, da nenehno zavračate in na ta način v sebi utrdite znanje Resnice – samo tako boste lahko vedno dali Resnico v njeni prvotni lepoti, ne da bi jo izključevali. Lahko vidite, kako so skozi stoletja tako imenovani učenci Resnice častili osebnosti in v čaščenju osebnosti in siljenju drugih naj delajo isto, izključili Resnico in jo zato izdali. Vsi poznate zelo slaven izrek Gospoda Bude. Rekel je: ''Četudi jaz to rečem, to za vas ni resnično, če tega ne razumete.''                  

In ker niso sledili temu kar je rekel in zgolj častili osebnost, obliko, ki je vsebovala Resnico, so si omislili vse zapletenosti verovanj, izkrivljenost, ustvarjeno s predsodki, nepomembnost čaščenja, ozkost svetišč. Če boste šli v družbo – kot morate iti – in podali to novo idejo in stali za vašim lastnim razumevanjem Resnice in ne za avtoriteto – potem je ne boste izdali, ne boste je izključevali, ne boste ustvarjali neuporabna zavetišča in jalove propadajoče podobe, ki dajejo samo polovične resnice in ne Resnico v njeni popolnosti.

Potem ste onkraj dvoma in to je kriterij resnično omikanega človeka.

Z omikanim človekom ne mislim človeka, ki obvladuje mašinerijo modernega življenja. Omika je rezultat tiste kulture, ki je razločen izraz individualne zaznave Resnice.

Omikan človek predvsem ne sme od nikogar nič zahtevati zase in ne sme nič želeti zase. To je, po mojem mnenju, prvi pogoj za omikanega človeka, kulturnega človeka. Torej, če ne smemo nič zahtevati od drugega, to pomeni, da je on merilo sebi, luč sebi, in potem čez pot drugega ne bo vrgel sence. On ni omejen s strahom pred zunanjo avtoriteto, s strahom pred neznanim bogom, s predsodki, tradicijami, kajti tisti trenutek, ko se opre na drugega, se  zaznava Resnice zmanjša.

Potem mora v njemu prevladovati intuicija, ki je najvišja točka inteligence – z inteligenco mislim kopičenje, ostanek vseh izkušenj – in iz tega pride intuicija. In če bi prebudil to intuicijo, ki mora nujno biti edini vodič, edini vpliv, mora držati svojo inteligenco navdušeno budno.

Potem mora biti omikan, kulturen mož toleranten, zmožen mora biti brez predsodkov, pravično razpravljati o vsaki temi, mora biti nepristranski, zmožen kritične raziskave vsega novega, preden to zavrne ali sprejme. Večino ljudi v svetu obvladuje strah, strah pred neznanim. 

Prevod: Ana Plut

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji