Charles Webster Leadbeater
Jasnovidnost

Vsebina:

Kaj je jasnovidnost?

Preprosta jasnovidnost: polna

Preprosta jasnovidnost: delna

Jasnovidnost v prostoru: namenska

Jasnovidnost v prostoru: pol-namenska

Jasnovidnost v prostoru: ne-namenska

Jasnovidnost v času: preteklost

Jasnovidnost v času: prihodnost

Metode razvoja


Kaj je jasnovidnost?

Jasnovidnost dobesedno ne pomeni nič drugega kot “jasno videnje”, in je beseda, ki so jo žalostno zlorabljali in celo ponižali do te mere, da je služila za opis zvijač sejemskih sleparjev v varietejih. Celo v svojem bolj omejenem smislu pokriva širen razpon pojavov, ki se tako zelo razlikujejo po značaju, tako da ni lahko podati definicije z besedo, ki bi bila obenem jedrnata in natančna. Imenovali so jo “duhovna vizija”, vendar pa nobeno tolmačenje ne bi moglo biti bolj zavajajoče kot to, kajti v veliki večini primerov ni z njo povezana nobena sposobnost, ki bi imela pravico do tako vzvišenega imena.

Za namen te razprave bi jo morda lahko opredelili kot moč videti tisto, kar je skrito običajnemu fizičnemu vidu. Dobro bi bilo, če omenimo tudi to, da jo pogosto (čeprav nikakor ne vedno) spremlja to, kar se imenuje jasnoslišnost ali moč slišati tisto, kar je neslišno za običajno fizično uho; in za sedaj bomo naš naziv uporabljali tudi za to sposobnost, da bi se izognili nenehnemu navajanju dveh dolgih besed.

Preden začnem mi dovolite, da najprej razjasnim dve stvari. Prvič, ne pišem za tiste, ki ne verjamejo, da obstaja takšna stvar kot je jasnovidnost, niti ne poskušam prepričati tiste, ki o tej stvari še dvomijo. V tako kratkem delu kot je to, za kaj takega nimam prostora; ti ljudje bi morali preučiti številne knjige, ki naštevajo številne primere, ali pa same opisujejo mesmerične poizkuse. Samega sebe imam za pripadnika bolje poučenega razreda ljudi, ki vedo, da jasnovidnost obstaja, in ki je dovolj zainteresiran za to snov, da se veseli vsake informacije v zvezi z njenimi metodami in možnostmi, zato bi jim rad zagotovil, da je to, kar pišem, rezultat precej skrbnega študija in poizkusov, in da, čeprav se jim bodo nekatere moči, ki jih bomo opisal, zdele nove in čudežne, pa ne bom omenil niti ene, primerov katere ne bi sam videl.

Drugič, čeprav si bom prizadeval, da bi se v čim večji možni meri izognil tehničnim stvarem, pa si bom, ker pišem predvsem za študente Teozofije, dovolil, da občasno uporabim, zato da bi bila stvar krajša in je ne bi bilo potrebno podrobno razlagati, običajne teozofske izraze, za katere predvidevam, da so bralcem poznani. Če bo ta knjiga padla v roke nekoga, kateremu občasna uporaba takšnih izrazov predstavlja težavo, se lahko le opravičim in ga napotim na razlage v katerem koli osnovnem teozofskem delu.

Preden s koristjo poskusim s podrobno razlago jasnovidnosti, bi bilo dobro, da nekaj časa posvetimo nekaterim predhodnim razmislekom, da bi si razjasnili nekaj splošnih dejstev v zvezi z različnimi ravnmi, na katerih je mogoče izvajati jasnovidno vizijo, in pogoje, ki omogočajo njeno izvajanje.

V teozofski literaturi nenehno srečujemo zagotovila, da so vse te višje sposobnosti dediščina človeštva na splošno - da je na primer zmožnost jasnovidnosti latentna v vsakem človeku in da so tisti, pri katerih se že objavlja, preprosto v tej podrobnosti za korak naprej od ostalih. Čeprav je ta trditev točna, pa se vendar zdi precej medla in nerealna večini ljudi, preprosto zato, ker na takšno sposobnost gledajo kot na nekaj povsem drugačnega od karkoli, kar so doslej izkušali, tako da so dokaj prepričani, da oni sami te sposobnosti nikakor ne bi mogli razviti.

Ta občutek nerealnosti bi mogoče lahko razpršili tako, da poskusimo razumeti, da je jasnovidnost, tako kot številne druge stvari v naravi, v glavnem vprašanje vibracij in da dejansko ni nič drugega kot le razširitev moči, ki jih mi vsi uporabljamo v naših življenjih vsak dan. Mi vsi stalno živimo obkroženi s širnim morjem mešanice zraka in etra, pri čemer drugi prežema prvega, tako kot vso fizično materijo; in vtisi iz zunanjega sveta nas dosežejo predvsem s pomočjo vibracij v tem širnem morju materije. To vsi dobro vemo, toda morda mnogim med nami še ni znano, da je število teh vibracij, na katere smo se sposobni odzvati dejansko povsem neznatno.

Med izjemno hitrimi vibracijami, ki vplivajo na ether, je le majhen del - zelo majhen del - takšnih, na katere se lahko odzove mrežnica človeškega očesa. In te posebne vibracije sprožijo v nas občutek, ki ga mi imenujemo svetloba. To pomeni, da smo sposobni videti le tiste predmete, iz katerih izhaja ali odseva svetloba te posebne vrste.

Na točno enak način se je bobnič človeškega ušesa sposoben odzvati le na določen, zelo majhen razpon sorazmerno počasnih vibracij - dovolj počasnih, da vplivajo na zrak, ki nas obdaja. Tako so edini zvoki, ki jih lahko slišimo, le tisti, ki jih ustvarijo predmeti, ki so sposobni vibrirati z neko hitrostjo v okviru tega posebnega razpona.

V obeh primerih gre za znanosti dobro znano stvar, da obstaja veliko število vibracij, tako nad kot pod tema dvema razponoma, in da zaradi tega obstaja precej več svetlobe, katere ne moremo videti, in zvokov, za katere je naše uho gluho. V primeru svetlobe je mogoče delovanje teh višjih in nižjih vibracij prepoznati v učinkih, ki jih ustvarijo elektro-magnetni žarki na enem koncu spektra in žarki toplote na drugem.

Dejansko obstajajo vibracije vseh mogočih stopenj hitrosti, ki napolnjujejo celoten prostor med počasnimi valovi zvoka in hitrimi valovi svetlobe. To pa še ni vse, kajti nedvomno obstajajo tudi vibracije, ki so počasnejše od tistih zvoka, in neskončno veliko takšnih, ki so hitrejše od tistih, ki jih poznamo kot svetlobo. Tako začenjamo razumevati, da so vibracije, s pomočjo katerih vidimo in slišimo, podobne dvema drobcenima skupinama strun na ogromni, praktično neskončno veliki harfi. In ko pomislimo, koliko smo se bili sposobni naučiti in sklepati na podlagi uporabe teh majhnih odsekov, lahko medlo vidimo, kakšne možnosti se morda odpirajo pred nami, če bi bili sposobni rabiti to širno in čudovito celoto.

Neko drugo dejstvo, ki ga moramo obravnavati v tej zvezi, je to, da se različni ljudje med seboj zelo razlikujejo, pa čeprav znotraj dokaj ozkih meja, po svoji zmožnosti odzivanja na teh nekaj vibracij, ki so znotraj dosega naših fizičnih čutov. Ne govorim o ostrini vida ali sluha, ki usposablja nekega človeka, da vidi precej manjši predmet ali sliši precej tišji zvok kot drugi; ne gre za vprašanje moči vida, ampak za širino dovzetnosti.

Na primer, če človek vzame v roke dobro bi-sulfid-ogljikovo prizmo in z njeno pomočjo pošlje na list belega papirja čist spekter ter nato pokliče nekaj ljudi, da na njem označijo meje njim vidnega spektra, je lahko prepričan, da se bo njihova moč videnja precej razlikovala. Nekateri bodo videli, da se vijolična širi precej dlje kot bo to večina; drugi bodo morda videli precej manj vijolične kot večina, medtem ko bodo toliko več videli na rdečem koncu spektra. Redki pa bodo morda sposobni videti več kot običajno na obeh koncih, in ti bodo zagotovo to, kar imenujemo občutljivi ljudje - dejansko bolj dovzetni za večji razpon vibracij kot večina ljudje sedanjega časa.

V zvezi z sluhom lahko to razliko preizkusimo tako, da sprožimo nek zvok, ki je malo pod mejo slišnosti - ali pa nekako na sami njeni meji - in odkrivamo, koliko ljudi ga je sposobno slišati. Cviljenje netopirja je že primer takšnega zvoka, in poizkus bo pokazal, da se ga v poletnem večeru, ko drhti celoten zrak, precej ljudi ne bo zavedalo, oziroma ne bodo slišalo ničesar.

Ti primeri jasno kažejo, da ne obstaja trdna meja človekove moči odzivanja, najsi na eterične vibracije ali pa vibracije zraka, ampak da imajo nekateri med nami že sedaj širšo moč kot pa ostali; in celo to, da se človekova zmožnost ob različnih prilikah precej spreminja. Zato si ni težko predstavljati, da bi človek lahko razvil to moč in se sčasoma naučil videti precej tistega, kar je za njegove soljudi nevidno, in slišati precej tistega, kar je za njih neslišno, saj zelo dobro vemo, da veliko število teh dodatnih vibracij obstaja in da nekako preprosto čakajo nato, da bi jih prepoznali.

Poizkusi z rentgenskimi žarki nam ponujajo primer neverjetnih rezultatov, do katerih pridemo, ko se že zelo majhna količina teh dodatnih vibracij pojavi na človekovem obzorju in ko nam prosojnost mnogih substanc za te žarke, ki so bile doslej obravnavane kot temne, naenkrat pokaže vsaj en način, na katerega lahko razložimo takšno osnovno jasnovidnost, ki je vključena v branje pisma v zaprti škatli ali opisovanje tistih, ki so prisotni v sosednjem stanovanju. Učenje videnja s pomočjo rentgenskih žarkov, poleg tistih, ki jih uporabljamo običajno, bi povsem zadostovalo, da bi se vsak usposobil za izvajanje magijske spretnosti tega reda.

Doslej smo razmišljali le o razširitvi človekovih povsem fizičnih čutov. Ko pa se spomnimo, da je človekovo eterično telo dejansko le bolj fin del njegovega fizičnega ogrodja in da zato vsi njegovi čutni organi vsebujejo veliko količino eterične materije različnih stopenj gostote, katere zmožnosti so v večini od nas še latentne, potem vidimo, da se pred nami, četudi se omejimo zgolj na razvoj v tej smeri, odprejo številne raznovrstne možnosti.

Toda mi vemo, da poleg in onstran tega človek poseduje še astralno in mentalno telo, ki ju je mogoče počasi prebuditi v delovanje, tako da se bosta odzivala na vibracije materije z njunih lastnih ravni ter tako odprla pred Egom, ko se ta uči delovati skozi ta dva nosilca, dva povsem nova in precej širša svetova znanja in moči. Ta dva nova svetova si ne smemo predstavljati, četudi se nahajata povsod okoli nas in svobodno prežemata eden drugega, kot snovno povsem ločena in nepovezana, ampak prej, da se stapljata eden v drugega, pri čemer nižji astral oblikuje neposredno vez z višjim fizičnim, ravno tako kakor nižji mental tvori neposredno vez z višjim astralom. Ne bi si smeli predstavljati, da tvorita neko novo in nenavadno vrsto materije, ampak preprosto tako, kot da bi imela fizična vrsta tako zelo prefinjene pododdelke in vibrirala tako zelo hitreje, da bi praktično vstopili v povsem nove pogoje in kvalitete.

Potem za nas ne bo težko dojeti možnost trdne in postopne širitve naših čutov, tako da bi bili, tako z vidom kot sluhom, sposobni prepoznati precej višje in precej nižje vibracije od tistih, ki jih prepoznavamo običajno. Precejšen del teh dodatnih vibracij bo še vedno pripadal fizični ravni in nas bo usposobil zgolj za to, da prejemamo vibracije z eteričnega dela te ravni, ki je sedaj za nas zaprta knjiga. Te vtise bomo še vedno prejemali preko očesne mrežnice; seveda bodo ti vzburili njeno eterično in ne trdno materijo, vendar pa lahko na njih vseeno gledamo kot na tiste, ki vzburijo le organ, ki je posebej specializiran za njih sprejem, ne pa celotne površine eteričnega telesa.

Vendar pa obstajajo nekateri nenormalni primeri, ko se na te dodatne vibracije odzovejo tudi drugi deli eteričnega telesa enako hitro ali celo hitreje kot oko. Takšne posebnosti je mogoče razložiti na več načinov, vendar pa v glavnem kot učinke nekega delnega astralnega razvoja, kajti odkrili bomo, da se občutljivi deli telesa skoraj nespremenljivo odzivajo skupaj z eno ali drugo chakro ali centrom vitalnosti v astralnem telesu. In četudi morda ti centri, če astralna zavest še ni razvita, še niso dostopni z njihove lastne ravni, pa so vseeno dovolj močni, da spodbudijo v bolj ostro delovanje eterično materijo, ki jo prežemajo.

Ko začnemo obravnavati same astralne čute, postanejo metode delovanja precej drugačne. Astralno telo nima specializiranih čutnih organov - dejstvo, ki morda zahteva posebno pojasnilo, saj se zdi, da mnogi študentje, ki poskušajo dojeti njegovo fiziologijo, težko razumejo popolno prežemanje fizičnega telesa z astralno materijo, natančno ustreznost med tema dvema nosilcema in dejstvo, da ima nujno vsak fizičen predmet tudi svojega astralnega dvojnika.

Vse te trditve so resnične, vendar pa je povsem mogoče, da jih bodo ljudje, ki običajno ne vidijo astralno, napačno razumeli. Vsak red fizične materije ima svoj ustrezen del astralne materije in je stalno povezan z njim - od njega ga je mogoče ločiti le z uporabo sorazmerno velike okultne sile, pa celo tedaj ostaja ločen le toliko časa, dokler se ta sila določno uporablja za ta namen. Vendar pa je vez med astralnimi delci precej bolj ohlapna kot v primeru njihovih fizičnih ustreznikov.

V jekleni palici imamo na primer množico fizičnih molekul v trdnem stanju - to pomeni, sposobnih je neznatne spremembe svojega relativnega položaja, pa čeprav vsaka v svojem lastnem področju vibrira z neskončno hitrostjo. Njen astralni dvojnik je sestavljen iz tega, čemur pogosto pravimo trda astralna materija - to je, materija najnižje in najbolj goste astralne pod-ravni, vendar kljub temu njeni delci nenehno in hitro spreminjajo svoj relativni položaj in se z lahkoto gibljejo eden med drugim kot tisti tekočine na fizični ravni. Tako torej ne obstaja nikakršna trajna zveza med katerimkoli fizičnim delcem in tisto količino astralne materije, ki v določenem trenutku deluje kot njegov dvojnik.

To velja tudi za človekovo astralno telo, ki si ga za naš trenutni namen lahko predstavljamo kot sestavljenega iz dveh delov - iz gostejšega nakopičenja, ki zaseda natančen položaj fizičnega telesa, in iz oblaka redkejše astralne materije, ki obdaja to nakopičenje. V obeh teh dveh delih in med njima poteka v vsakem časovnem trenutku hitro notranje kroženje opisanih delcev, tako da ga to, ko človek opazuje gibanje molekul v astralnem telesu, spominja na silovito vrenje vode.

Ker je temu tako, bomo takoj razumeli, da, četudi mora vedno imeti vsak dani organ fizičnega telesa za svojega dvojnika določeno količino astralne materije, le-ta ne obdrži istih delcev za več kot le nekaj sekund, tako da posledično v njem ne obstaja nič, kar bi ustrezalo specializirani fizični živčni materiji v obliki vidnih ali slušnih živcev, in tako naprej. Četudi ima torej fizično oko ali uho nedvomno vedno svojega dvojnika iz astralne materije, pa se ta poseben del astralne materije ni zmožen nič bolj (in nič manj) odzivati na vibracije, ki jih proizvede astralni vid ali astralni sluh, kot katerikoli drugi del tega nosilca.

Ne smemo pozabiti, da je, četudi moramo, da bi bili razumljivi, stalno govoriti o “astralnem vidu” ali “astralnem sluhu”, to, kar mislimo s temi izrazi, le zmožnost odzivanja na takšne vibracije, posredovane človekovi zavesti, ko ta deluje v svojem astralnem telesu, na informacijo, ki je po svojem značaju enaka tistim, ki je posredovana njegovim očem in ušesom, ko se on nahaja v fizičnem telesu. V povsem drugačnih astralnih pogojih namreč za dosego tega rezultata niso potrebni specializirani organi; v vsakem delu astralnega telesa obstaja materija, ki je sposobna takšnega odzivanja, tako da človek, ki deluje v tem nosilcu, vidi enako dobro predmete pred sabo, za sabo, nad sabo, ne da bi moral pri tem obračati glavo.

Vendar pa obstaja še ena stvar, ki je nikakor ne bi smeli izvzeti iz tega poročila, in sicer vprašanje že omenjenih chaker. Teozofskim študentom je znana ideja o obstoju, tako v človekovem astralnem kot njegovem eteričnem telesu, določenih centrov sile, ki jih med človekovim razvojnim napredovanjem postopno oživlja sveti kačji-ogenj. Čeprav teh ne bi mogli opisati kot organe v običajnem smislu te besede, saj človek preko njih ne vidi in sliši tako kot v fizičnem življenju preko oči in ušes, pa je vendar od njih oživitve precej odvisna moč izražanja teh astralnih čutov, saj njih razvitost nudi astralnemu telesu moč odzivanja na nov niz vibracij.

Prav tako ti centri ne vežejo nase nek trajen izbor astralne materije. So zgolj vrtinci v materiji telesa - vrtinci, skozi katere prehajajo vsi ti delci - morda točke, na katerih se zliva na astralno telo višja sila z gornjih ravni. Toda tudi ta opis ponuja le zelo delno predstavo njihovega videza, saj so to dejansko štiri-dimenzionalni vrtinci, tako da se zdi, da sila, ki prehaja skozi njih in je vzrok za njih obstoj, ne prihaja od nikoder. Vsekakor pa bo jasno, da ti prebudijo v vseh delcih telesa, ki prehajajo skozi vsakega od njih, moč sprejemanja določenega niza vibracij, tako da so vsi astralni čuti enako dejavni v vseh delih tega telesa.

Vid mentalne ravni pa je spet nekaj povsem drugega, kajti v tem primeru ne moremo več govoriti o ločenih čutih kot sta vid in sluh, ampak prej o nekem splošnem čutu, ki se splošno odziva na vibracije, ki ga dosežejo, tako da ta, ko se v njegovem dosegu pojavi nek predmet, tega takoj v celoti dojame, oziroma nekako vidi, sliši, čuti in spozna vse, kar je mogoče vedeti o njem, preko ene same istočasne operacije. Pa vendar se tudi ta čudovita sposobnost razlikuje le po stopnji in ne po vrsti od teh, ki so nam na razpolago že sedaj; tudi na mentalni ravni, tako kot na fizični, se vtisi prenašajo s pomočjo vibracij, ki potujejo z videnega predmeta do vidca.

Na buddhični ravni se prvič srečamo s povsem novo zmožnostjo, ki nima nič skupnega z opisanimi, kajti tam človek zaznava vsak predmet s povsem drugačno metodo, v kateri ne sodelujejo zunanje vibracije. Predmet postane del njega samega, tako da ga preučuje od znotraj, namesto od zunaj. Toda s to močjo običajna jasnovidnost nima nobene povezave.

Tako bomo razvoj, najsi celovit ali delen, katerekoli od teh sposobnosti, opredelili kot jasnovidnost - moč videnja tega, kar je skrito za običajni fizični vid. Te sposobnosti pa je mogoče razvijati na različne načine, in prav je, da povemo nekaj besed tudi o teh različnih smereh.

Predvidevamo lahko, da bi človek, če bi bil med svojo evolucijo deležen le najbolj nežnih zunanjih vplivov in se že od začetka razvijal na popolnoma pravilen in normalen način, verjetno na pravilen način razvil tudi svoje čute. Njegovi fizični čuti bi postopoma širili svoje območje, dokler se ne bi odzivali na vse fizične vibracije, tako eterične kot gostejše materije. Nato bi se v urejenem zaporedju večala občutljivost za bolj grobi del astralne materije, nakar bi se vključil še finejši del, sčasoma pa bi se razvila še sposobnost mentalne ravni.

V dejanskem življenju pa tako urejenega razvoja sploh ne poznamo, tako da imajo mnogi ljudje občasne prebliske astralne zavesti, brez kakršnekoli prebuditve eteričnega vida. In ta nepravilnost razvoja je eden izmed glavnih vzrokov za človekovo izjemno izpostavljenost napakam, ko gre za vprašanje jasnovidnosti - izpostavljenost, pred katero ne more ubežati drugače kot z dolgotrajnim skrbnim urjenjem pod nadzorom kvalificiranega učitelja.

Študentje teozofske literature se dobro zavedajo, da je takšne učitelje mogoče najti - da celo v tem materialističnem devetnajstem stoletju še vedno velja stari rek: “ko je učenec pripravljen, je pripravljen tudi Mojster” in da “ko bo pripravljen vstopiti, bo učenec v dvorani učenja vedno našel svojega Mojstra”. Dobro se zavedajo, da lahko človek le pod takšnim vodstvom razvije svoje latentne moči varno in z gotovostjo, saj vedo, kako usodno lahko neizurjen jasnovidec zavede samega sebe v zvezi s pomenom in vrednostjo tega, kar vidi, ali pa povsem izkrivi svojo vizijo, ko jo prenese navzdol v svojo fizično zavest.

Iz tega ne sledi, da bo učenec, ki je deležen pravilnih navodil glede rabe okultnih moči, le-te razvijal na čisto pravilen način, katerega smo omenili zgolj kot idejo. Njegov predhoden razvoj morda ni bil takšen, da bi lahko hodil po najlažji ali najbolj zaželeni poti; toda v rokah nekoga, ki je povsem usposobljen, da postane njegov vodnik v duhovnem razvoju, je lahko povsem prepričan, da bo pot, po kateri hodi, zanj najboljša.

Druga velika prednost, ki jo s tem pridobi, je ta, da bo vsaka sposobnost, ki jo bo osvojil, določno pod njegovim nadzorom in da jo lahko v celoti in stalno uporablja, ko to od njega zahteva teozofsko delo. V primeru neizurjenega človeka pa se takšne sposobnosti pogosto objavljajo le zelo delno in neenakomerno, nekako prihajajo in odhajajo po njihovi lastni volji.

Prav gotovo je razumen ugovor, da se zdi čudno, če je sposobnost jasnovidnosti, kot smo rekli, del človekovega okultnega razvoja in znamenje določene količine napredka v tej smeri, to, da jo pogosto najdemo pri primitivnih ljudeh ali pa pri nevednih in nevzgojenih ljudeh naše lastne rase - osebah, ki so očitno precej nerazvite, ne glede na zorni kot. Brez dvoma je to vidno že na prvi pogled; toda dejstvo je, da občutljivost primitivnega človeka ali grobega in vulgarnega evropskega nevedneža sploh ni ista stvar kot sposobnost njegovega ustrezno izurjenega brata, pa tudi to, da se ni razvila na isti način.

Natančna in podrobna razlaga bi nas vodila v opis precej nerazumljivih tehničnih stvari, tako da bi morda lahko splošno predstavo o razliki med njima dojeli iz primera z najnižje ravni jasnovidnosti, ki je v tesno povezana z gosto fizično. Eterični dvojnik v človeku je izjemno tesno povezan z njegovim živčnim sistemom, tako da kakršnokoli delovanje na katerega od njiju takoj odrazi na drugem. Pri občasnem pojavljanju eteričnega vida pri primitivnem človeku, najsi v osrednji Afriki ali v zahodni Evropi, je bilo mogoče zaznati, da se ustrezna živčna motnja pojavi skoraj izključno v simpatičnem živčnem sistemu in da je cela stvar praktično izven človekovega nadzora - dejansko je bolj neke vrste velik občutek, ki pripada celotnemu eteričnemu telesu, kot pa natančna in določna čutna zaznava, prenesena skozi specializiran organ.

Ker se pri kasnejših rasah in pri višjem razvoju človekova moč vse bolj in bolj usmerja v evolucijo mentalnih sposobnosti, ta medla občutljivost običajno izgine; ko pa se začenja razvijati duhovni človek, ta ponovno pridobi svojo moč jasnovidnosti. Takrat je to natančna in točna sposobnost pod nadzorom človekove volje, ki se izraža preko določnega čutnega organa; in pomembno je, da se takrat vsako živčno delovanje, ki se ujema z njo, skoraj izključno odvija v cerebro-spinalnem sistemu.

O tem g. Besantova pravi:

“Nižje oblike psihizma so bolj pogoste pri živalih in zelo neinteligentnih človeških bitjih kot pri moških in ženskah, pri katerih so intelektualne moči dobro razvite. Zdi se, da so povezane s simpatičnim sistemom in ne s cerebro-spinalnim. Velike jedra ganglijskih celic v tem sistemu vsebujejo precej veliko razmerje eterične materije in se zato z večjo lahkoto odzivajo na bolj grobe astralne vibracije kot celice, v katerih je to razmerje manjše. Ko se razvija cerebro-spinalni sistem in ko postajajo možgani vse višje razviti, simpatični sistem prevzame podrejen položaj, tako da občutljivost na psihične vibracije nadvladujejo močnejše in bolj dejavne vibracije višjega živčnega sistema. Res je, da se na kasnejši stopnji evolucije psihična občutljivost znova pojavi, vendar pa se takrat razvije v povezavi s cerebro-spinalnimi centri in se podredi nadzoru volje. Histerični in slabo uravnavan psihizem, katerega številne primere lahko na žalost vidimo, je posledica skromnega razvoja možganov in nadvlade simpatičnega sistema.”

Vendar pa se občasni prebliski jasnovidnosti včasih pojavijo tudi pri visoko razvitem in duhovno-intelektualnem človeku, pa čeprav ta morda sploh nikoli ni slišal za možnost urjenja takšne sposobnosti. V takšnih primerih prebliski običajno pomenijo, da se približuje stopnji v evoluciji, ko se bodo začele te moči naravno objavljati, pri čemer bo njih pojavljanje služilo kot dodatna spodbuda po ohranjanju visokih meril moralne čistosti in mentalnega ravnovesja, brez katerih je jasnovidnost za njenega lastnika prekletstvo, ne pa blagoslov.

Med tistimi, ki so povsem neobčutljivi, in tistimi, ki v celoti posedujejo moč jasnovidnosti, se nahajajo številne vmesne stopnje. Ena od teh, ki jo je vredno mimogrede omeniti, je stopnja, na kateri človek, čeprav v običajnem življenju nima nikakršne jasnovidne sposobnosti, le-to izraža, bolj ali manj polno, ko se nahaja pod vplivom mesmeričnega delovanja. To je primer, ko je psihična narava že občutljiva, vendar pa zavest, zaradi številnih motenj fizičnega življenja, v njej še ni sposobna delovati. Potrebno jo je osvoboditi z začasno izključitvijo zunanjih čutov s pomočjo mesmeričnega transa, tako da lahko uporabi božanske sposobnosti, ki so se začele pri njej razvijati. Vendar pa so seveda tudi v mesmeričnem transu prisotne brezštevilne stopnje jasnosti, od tistih običajnega pacienta, ki je topo neinteligenten in katerega vid je v celoti pod vplivom operaterja, tako da ga ta lahko usmeri kamorkoli želi, do tistih bolj napredne stopnje, na kateri osvobojena zavest povsem uide izpod nadzora magnetizerja in plava po poljih vzvišene vizije, ki so povsem izven njegovega dosega.

Nek drug korak na tej isti poti je ta, pri katerem takšna popolna podreditev fizičnega, kakršna se odvija med hipnotičnim transom, ni nujna, ampak postane moč nadnaravnega vida, čeprav še vedno izven dosega med običajnim budnim življenjem, dostopna takrat, ko je telo ujeto v vezi vsakdanjega sna. Na tej stopnji razvoja so se nahajali mnogi preroki in vidci, o katerih beremo, da jih je “v snu varoval Bog”, ali pa so se v tihih urah noči družili z bitji, ki so bila precej višja od njih samih.

Večina kulturnih ljudi višjih ras sveta ima do določene mere razvito to sposobnost: to je, čuti njihovega astralnega telesa delujejo popolno in so v celoti sposobni sprejemati vtise od predmetov in entitet z njihove lastne ravni. Da pa bi bilo to dejstvo za njih kakorkoli uporabno tu, v fizičnem telesu, sta potrebni dve spremembi: prvič, Ego se mora prebuditi za realnosti astralne ravni in se vzdigniti iz bube, ki so jo oblikovale njegove budne misli, ter pogledati okoli sebe, da bi opazoval in se učil; in drugič, da se zavest po povratku Ega v njegovo fizično telo obdrži toliko časa, da lahko vtisne v svoje fizične možgane spomine na to, kar je videl ali se naučil.

Če je do prve od teh dveh sprememb že prišlo, potem druga ni tako pomembna, saj bo Ego, resnični človek, sposoben potegniti korist iz informacije, ki jo je pridobil na tej ravni, pa čeprav ne bo imel tega zadovoljstva, da bi prenesel v svoje budno življenje kakršenkoli spomin nanjo.

Študentje se pogosto sprašujejo, kako se bo ta jasnovidna sposobnost pri njih najprej objavila - kako naj vedo, kdaj so dosegli stopnjo, na kateri so vidni njeni prvi znanilci. Primeri se med seboj tako zelo razlikujejo, da na to vprašanje ni mogoče podati nobenega odgovora, ki bi bil splošno uporaben.

Nekateri ljudje postanejo z nekakšno potopitvijo, in pod vplivom neke neobičajne spodbude, sposobni zgolj enkrat videti neko vznemirljivo vizijo; in v takšnih primerih se zelo pogosto dogaja, ker se izkušnja ne ponovi, da videc sčasoma misli, da je bil v tem primeru žrtev neke halucinacije. Drugi začnejo tako, da se od časa do časa zavedajo bleščečih barv in vibracij človeške aure; spet drugi zmeraj bolj pogosto vidijo in slišijo nekaj, za kar so tisti okoli njih slepi in gluhi; tretji začenjajo videvati obraze, pokrajine ali obarvane oblake, ki v temi plavajo pred njihovimi očmi preden se potopijo v spanec; medtem ko je morda najbolj splošna izkušnja tistih, ki se začenjajo vse bolj in bolj jasno spominjati, kaj so v snu videli in slišali na drugih ravneh.

Sedaj, ko smo do neke mere razjasnili naše področje, lahko nadaljujemo z obravnavo različnih pojavov jasnovidnosti.

Ti se tako zelo razlikujejo, tako po značaj kot po stopnji, da se ni lahko odločiti, kako naj bi jih najbolj zadovoljivo razvrstili. Lahko bi jih na primer uredili v skladu z vrsto uporabljenega vida - mentalnega, astralnega ali zgolj eteričnega. Lahko bi jih razdelili glede na sposobnost jasnovidca, pri čemer bi vzeli v ozir to, ali je bil deležen urjenja ali ne; ali je bilo njegovo videnje redno in pod njegovim nadzorom ali pa je bilo občasno in neodvisno od njegove volje; ali jo je lahko izvajal le pod mesmeričnim vplivom ali pa takšne pomoči ni potreboval; ali je bil sposoben to zmožnost uporabljati, ko je bil v svojem fizičnem telesu buden ali pa je bila dostopna le, ko se je začasno nahajal izven tega telesa, v snu ali transu.

Vse te razlike so pomembne in v nadaljevanju jih bomo upoštevali, vendar pa bi bila morda najbolj koristna razvrstitev tista, ki jo je v svoji razpravi Rationale of Mesmerism - mimogrede, v knjigi, ki bi jo morali prebrati vsi študentje jasnovidnosti - uporabil g. Sinnett. Ko bomo obravnavali pojave, jih bomo torej uredili raje v skladu s sposobnostjo uporabljenega vida kot pa glede na raven, na kateri se izvaja, tako da bomo skupine primerov jasnovidnosti razvrstili pod naslednje naslove:

1. Preprosta jasnovidnost - začetno odpiranje vida, ki usposablja vidca, da vidi katerokoli astralno ali eterično entiteto, ki se nahaja v njegovi okolici, ki pa ne vključuje moči opazovanja najsi oddaljenih krajev ali prizorov, ki pripadajo kateremukoli drugemu času kot sedanjosti.

2. Jasnovidnost v prostoru - sposobnost videti prizore ali dogodke, ki so od vidca prostorsko oddaljeni, ki so, najsi predaleč za običajno opazovanje ali pa prikriti zaradi vmesnih predmetov.

3. Jasnovidnost v času - sposobnost videti predmete ali dogodke, ki so od vidca časovno oddaljeni ali se nahajajo v drugih svetovih, moč videnja v preteklost ali prihodnost.

Bralca opozarjamo, da je bilo delo napisano s pomočjo jasnovidne raziskave
Izvleček iz The Changing Face of Theosophy - Laurence J. Bendit

Le-te so igrale pomembno vlogo v teozofskem gibanju v obdobju po Madam Blavatsky. Pri nekaterih ljudeh so vzbudile spoštovanje in začudenje, včasih morda lahkovernost, pri drugih pa prav nasprotno.

Še več, v nekaterih primerih so raziskave potrdile spoznanja sodobne znanosti, v drugih niso. V nekaterih primerih lahko ob napredovanju znanosti ugotovimo, da so določene raziskave temeljile na znanstvenem sistemu, ki se je kasneje izkazal za zgrešenega; da v nekaterih ozirih raziskovalec ni bil objektiven, ampak pod vplivom tedanjih predstav, pa čeprav so morda bili globlji vidiki njegovega dela, ki so onstran dosega znanosti, povsem zanesljivi.

Naredili bi resno napako, če bi sprejeli raziskovalčevo nezmotljivost, ne glede na njegovo poštenost. Njegova osebnostna pristranskost nespremenljivo vpliva na njegovo vizijo, zaradi česar vidi devo ali angela s človeškim obrazom, namesto prepletajoče se vrtince sil, ki jih usmerja inteligenca, kakor jih vidijo redki, bolj objektivni “psihiki”. Vidčev um projicira obraz zato, ker si težko predstavlja inteligenco drugače, kot človeku podobno bitje. Na enak način v svojem umu počloveči tudi elementalne ali minljive vilinske oblike in razmišlja o “ljudeh” na drugih planetih v okvirih, ki so podobni tistim zemeljskega človeštva, in tako naprej.

Na kratko, videc pogosto zaznava stvari, kakršne bi rad, da so, ne da bi se zavedal izkrivljenja, ki ga vnaša v sliko, in niti tega, v kolikšni meri sprejema sugestijo, najsi neposredno ali posredno, od drugih. Seveda so stvari včasih lahko dejansko takšne kot so, natančno takšne, kakor jih opisuje jasnovidec, zato ne bi bilo modro, če bi jih prehitro obdali z dvomom. Vendar pa obstojajo nekatere stvari, pri katerih postane vizija prej simbolična kot pa, da bi opisovala nek predmet ali razmere. Tu ne vstopamo le na področje sanj, ampak tudi mitološkega in arhetipskega.

Z drugimi besedami, tako vizija kot domišljija nas lahko povzdigneta iz posvetnega v določeno stopnjo uresničitve transcedentalnega; in višje ko se povzpneta, bolj se bližata ena drugi ter dejansko postaneta nerazločljivi.

Tako so lahko nekateri vidiki jasnovidnega raziskovanja in preučevanja vse drugo kot pa preučevanje dejstev v običajnem materialnem smislu. Izražajo se skozi domišljijski kanal v simbolni obliki, vendar pa, zaradi obstoja realne povezave med zunanjo obliko in notranjo realnostjo, ne izgubijo nobenega od svojih duhovnih obeležij in nam pripovedujejo o resnicah, ki pripadajo svetu duha. Vendar pa se to lahko zgodi le takrat, ko so izničeni želeno razmišljanje, predsodki in mentalno pogojevanje, vsaj v tolikšni meri, kolikor je to dostopno človeškim bitjem.

Prispevki, ki zagovarjajo ali ugovarjajo ugotovitvam C. W. Leadbeatra:

C. W. Leadbeater: A Great Occultist
The Far-reaching Effects of a False Assumption
There is No Religion Higher than Truth

E-knjigo si lahko ogledate na naslednji povezavi:Jasnovidnost.
Za ogled e-knjige potrebujete kratek program DNL Reader.
Kako delujejo e-knjige si lahko preberite v našem Priročniku.
Svoj izvod e-knjige pa lahko snamete in kupite na naslednji povezavi: Jasnovidnost.

Zadnjič obnovljena: april 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji