Smrt in onstran - Tistim, ki žalujejo
Charles Webster Leadbeater

Smrt vam je vzela nekoga, ki ste ga zelo ljubili - nekoga, ki vam je morda pomenil vse na tem svetu; in tako se vam sedaj zdi svet prazen in življenje tako, da ga ni več vredno živeti. Hrepenite po “dotiku izginule roke in po zvenu glasu, ki molči”.Vaša žalost je še toliko večja, ker ne poznate stanja, v katerem se sedaj nahaja ljubljeni; čutite, da je odšel, a ne veste kam. Goreče upate, da je z njim vse v redu, vendar pa, ko pogledate navzgor, tam ni ničesar.

Vaše čutenje je povsem naravno; jaz, ki to pišem, razumem in moje srce je polno sočutja do vseh, ki so žalostni, tako kot vi. A upam, da lahko naredim več kot le sočustvujem; upam, da vam lahko prinesem pomoč in olajšanje

Rekli boste: “Kako lahko zame sploh obstoja olajšanje ali upanje?” Upanje na olajšanje obstoja zato, ker vaša žalost temelji na nerazumevanju; žalujete zaradi nečesa, kar se dejansko ni zgodilo. Ko boste razumeli dejstva, boste prenehali žalovati.

Odgovorili boste: “Moja izguba je dejstvo. Kako mi lahko pomagate - razen če mi ne vrnete umrlega?

Ostanite za trenutek z mano in poskušajte sprejeti tri glavne predloge, ki vam jih bom predstavil - najprej le kot splošne trditve in nato v prepričljivih podrobnostih.

1. Vaša izguba je le navidezno dejstvo - navidezno z vašega zornega kota. Želim vas pripeljati do drugačnega stališča. Vaše trpljenje je rezultat velike zmote - nepoznavanja zakona Narave. Dovolite mi, da vam pomagam na pot znanja in vam razložim nekaj preprostih resnic, ki jih lahko nato sami preučujete naprej.

2. Nobenega razloga ni za nelagodje ali negotovost glede stanja, v katerem se nahaja vaš ljubljeni. Svet onstran groba obstoja pod istimi naravnimi zakoni kot ta, ki ga poznamo, in je bil že raziskan ter preiskan.

3. Ne smete žalovati, kajti vaše žalovanje vašemu dragemu škoduje. Če boste enkrat zmogli odpreti vaš um resnici, potem ne boste več žalovali.

Morda čutite, da so to le domneve; a naj vas vprašam, na kakšni osnovi pa temelji vaše sedanje prepričanje, ne glede na to, kakšno je. Mislite, da ga morate ohraniti, ker tako uči neka Cerkev, ali pa zato, ker je tako splošno prepričanje ljudi okoli vas - sprejeto mnenje vašega časa. A, če boste poskušali vaš um očistiti predsodkov, boste videli, da tudi to mnenje počiva le na domnevi, kajti Cerkve imajo različne poglede na to vprašanje. Te stvari, ki tako močno in globoko vplivajo na nas, pa so preveč pomembne, da bi jih prepustili le domnevi ali medlemu prepričanju; zahtevajo prepričljivo raziskavo in razvrstitev. Taka raziskava je že bila opravljena - taka razvrstitev že izvršena, in rezultat le-te bi vam rad predstavil. Ne pričakujem slepega verovanja. Govorim le to, kar sam poznam kot dejstva, in vas vabim k njih preučevanju.

Človekov ustroj

Obravnavajmo te predloge enega za drugim. Da bi vam postalo to vprašanje bolj jasno, vam moram najprej povedati nekaj malega o ustroju človeka, kakor je na splošno znan tistim, ki niso posebej preučevali tega področja. Slišali ste že nejasno govoriti o tem, da človek poseduje nekaj nesmrtnega, kar naj bi se imenovalo duša, ki naj bi preživela smrt telesa. Rad bi, da zavržete to nejasnost, in da razumete, da je, četudi resnična, neko nepopolno navajanje dejstev. Ne morete reči: “Upam, da imam dušo,” ampak: “Vem, da sem duša,” kajti to je prava resnica; človek je duša in ima telo. Človek ni telo; to je le njegovo oblačilo. To, kar imenujete smrt, je le odlaganje obrabljenega oblačila in ni nič bolj človekov konec kot vas ni konec, ko slečete vaš plašč. Zato vašega prijatelja niste izgubili, ampak ste izgubili z vida le oblačilo, v katerem ste ga bili navajeni videti. Oblačilo je šlo, ni pa šel človek, ki ga je nosil; in gotovo ste ljubili človeka, ne pa oblačilo.

Preden lahko razumete stanje, v katerem se nahaja vaš prijatelj, morate razumeti svoje lastno. Skušajte dojeti dejstvo, da ste nesmrtno bitje. Nesmrtno zato, ker ste v svojem bistvu božanski - ker ste iskra Božanskega Ognja, da ste, preden ste si nadeli to oblačilo, ki ga imenujete telo, preživeli že cela obdobja, in da boste živeli še cela obdobja tudi potem, ko se bo to oblačilo sesulo v prah. “Boj je ustvaril človeka po podobi svoje lastne večnosti.” To ni le ugibanje ali prazno verovanje, ampak določno dejstvo, v kar se lahko prepričate, če si boste vzeli čas za literaturo, ki obravnava to vprašanje. To, kar ste mislili, da je vaše življenje, je v resnici le en dan v vašem dejanskem življenju kot duše. In enako je z vašim ljubljenim; zato on ni mrtev - odložil je le svoje telo.

Zato o njem ne smete razmišljati kot o nekakšnem povsem breztelesnem dihu, ne, kot da bi bil količkaj manj on sam kot je bil prej. Sv. Pavel je dolgo tega rekel: “Obstaja naravno telo, in obstaja duhovno telo”. Ljudje napačno razumejo to opombo, ker mislijo, da neko drugo telo nasledi prvo in ker ne vedo, da imamo mi vsi že sedaj obe telesi. Vi, ki to berete, imate tako “naravno” ali fizično telo, ki ga lahko vidite, in drugo, notranje telo, ki ga ne morete videti in katerega je Sv. Pavel imenoval “duhovno”. In, ko odložite fizično, še vedno ohranite bolj subtilni vehikel; ostanete oblečeni v “duhovno telo”. Če si fizično telo simbolično predstavljamo kot plašč, potem si lahko duhovno telo predstavljamo kot obleko, ki jo nosimo pod tem zunanjim plaščem.

Naredimo korak naprej. Ta plašč iz goste materije ne odložimo le ob tem, kar vi imenujete smrt; vsako noč, ko se odpravite spat, za nekaj časa zdrsnete iz njega in se sprehajate po svetu v vašem duhovnem telesu - nevidnem za ta gosti svet, a jasno vidno za tiste prijatelje, ki slučajno v tem istem trenutku uporabljajo svoja duhovna telesa. Kajti vsako telo vidi le to, kar se nahaja na njegovem lastni ravni; vaše fizično telo vidi le druga fizična telesa, vaše duhovno telo vidi le druga duhovna telesa. Zato lahko spanec opišemo kot začasno smrt, saj je razlika le v tem, da svoj plašč ne odložite tako, da ga ne bi mogli zopet obleči. V snu torej vstopite v isto stanje, v katerega je prešel vaš ljubljeni. V nadaljevanju pa bom razložil, kakšno je to stanje.

O posmrtnem življenju obstojajo mnoge teorije, ki pa večinoma temeljijo na napačnem razumevanju starodavnih spisov. V določenem času so v Evropi skoraj univerzalno sprejeli grozljivo dogmo o večni kazni. Temeljila je na napačnem prevodu določenih besed, ki so jih pripisovali Kristu. Srednjeveški menihi so jo ohranjevali kot priročno sredstvo za ustrahovanje nevednih množic in prisiljevanje v ustrezno ravnanje. Z razvojem civilizacije so ljudje začeli spoznavati, da taka doktrina ni le bogokletna, ampak tudi smešna. Zato so jo sodobni religiozni ljudje zamenjali z nekoliko bolj razumnimi predlogi, ki pa še vedno ostajajo nejasni in precej oddaljeni od preprostosti resnice. Ljudje, ki so dojeli temeljno dejstvo, da je Bog Ljubezen in da v Njegovem vesolju vladajo modri, večni zakoni, so začeli spoznavati, da je potrebno te zakone ubogati, tako v svetu onstran groba kot v tem. A verovanja še vedno ostajajo nejasna. Govorijo nam o oddaljenih nebesih, o sodnem dnevu v oddaljeni prihodnosti, a le malo o tem, kaj se dogaja tukaj in sedaj. Tisti, ki učijo, si sploh ne prizadevajo, da bi doživeli kakršno koli osebno izkušnjo posmrtnih stanj.

Dejstvo je, da so dnevi slepega verovanja preteklost; nastopilo je obdobje znanosti, tako da ne moremo več sprejemati idej, ki jih ne podpira zdrav razum. Ni razloga, da ne bi znanstvenih metod uporabili tudi za osvetlitev problemov, ki so bili včasih v celoti prepuščeni religiji; dejansko sta take metode že uporabili Teozofsko Društvo (Theosophical Society) in Društvo za raziskovanje psihičnih pojavov (Society for Psychical Research). In predstavil bi vam rad prav rezultate teh raziskovanj, ki so bila opravljena v znanstvenem duhu.

Mi smo duhovi, a živimo v materialnem svetu - svetu, ki ga poznamo le deloma. Vse informacije, ki jih imamo o njem, prejemamo preko naših čutov; a ti čuti so resno nepopolni. Trdne objekte lahko vidimo, običajno tudi tekočine, razen če niso popolnoma čiste, medtem ko so plini za nas večinoma nevidni. Raziskave kažejo, da obstojajo še druge vrste materije, ki so mnogo bolj fine kot najbolj redki plini. Na te se naši fizični čuti ne odzivajo, tako da si informacij o njih ne moremo pridobiti s fizičnimi sredstvi.

Vendar pa lahko z njimi kljub temu pridemo v stik, jih raziskujemo, a le s sredstvi “duhovnega telesa”, ki ima prav tako čute kot fizično. Večina ljudi se jih še ni naučila uporabljati, vendar pa je to moč, ki si jo človek lahko pridobi. Da je to mogoče, vemo zato, ker so si jo nekateri že pridobili, in ti so sposobni videti precej tistega, kar je skrito očem običajnih ljudi. Spoznali so, da je ta naš svet veliko bolj čudovit kot smo to kdaj koli domnevali, da ljudje še niso spoznali, četudi v njem živijo že tisoče let, višjega in lepšega dela njegovega življenja. Smer raziskovanja, o kateri govorim, je že ponudila številne čudovite rezultate in z vsakim novim dnem odpira pred nami nova obzorja. Te informacije lahko najdemo v literaturi o tem predmetu. Vendar pa se tukaj ukvarjamo le z enim njegovim delom - z novim znanjem, ki ga pred nas postavlja v zvezi z življenjem onstran tega, kar imenujemo smrt, in stanjem tistih, ki ga uživajo

Duhovno telo

Prva stvar, ki se je moramo naučiti, je ta, da smrt ni konec življenja kot smo to nevedno domnevali, ampak le korak z ene stopnje življenja na drugo. Omenil sem že, da ta korak pomeni odlaganje plašča in da se po njem človek znajde v svoji običajni obleki - duhovnem telesu. A kljub temu, da je to telo toliko bolj fino, da ga je Sv. Pavel poimenoval “duhovno”, je še vedno telo in zato materialno, četudi je materija, iz katere je sestavljeno, precej bolj fina od katere koli običajno nam znane. Fizično telo služi duhu kot sredstvo za komuniciranje s fizičnim svetom. Odkrili bomo, da duhovno telo služi natančno istemu namenu; deluje kot posrednik duha v višjem ali “duhovnem” svetu. Toda ta “duhovni” svet ni nekaj medlega, oddaljenega in nedosegljivega; je le višji del sveta, v katerem sedaj prebivamo. Niti za trenutek ne trdim, da ne obstojajo še drugi svetovi, višji in bolj oddaljeni; pravim le to, da to, kar običajno imenujemo smrt, z njimi nima nikakršne zveze, da je le prehod z ene stopnje ali stanja na drugo stanje v tem svetu, ki nam je vsem znan. Lahko bi rekli, da postane človek, ki opravi to spremembo, za vas neviden; a, če o njej razmišljate, boste ugotovili, da je bil človek za vas vedno neviden - da ste bili navajeni gledati le telo, v katerem je prebival. Sedaj prebiva v drugem, bolj finem telesu, ki se nahaja onstran običajnega vida, a nikakor ne onstran vašega dosega.

Najprej morate spoznati, da nas tisti, ki jih imamo za mrtve, niso zapustili. Ko v neki avli slečete vaš plašč, ne izpuhtite neznano kam; še vedno ostanete tam, kjer ste bili prej, četudi lahko kažete drugačen zunanji videz. Povsem isto se zgodi takrat, ko človek odloži svoje fizično telo. Ostane tam, kjer je bil prej. Res je, da ga ne vidite več, a razlog za to ni ta, da je nekam odšel, ampak ta, da telo, ki ga nosi sedaj, ni vidno vašim očem.

Vedeti morate, da se vaše oči odzivajo le na zelo majhen razpon vibracij, ki obstojajo v naravi, tako da so substance, ki jih lahko vidimo, le tiste, ki odsevajo ta posebna valovanja. Vid vašega “duhovnega telesa” se prav tako odziva na valovanja, ki pa so povsem drugega reda, ker izhajajo iz precej bolj finega tipa materije. Vse to lahko, če vas zanima, najdete do podrobnosti razdelano v drugih knjigah.

Trenutno nas zanima le to, da lahko s sredstvi vašega fizičnega telesa vidite in otipate le fizični svet, medtem ko lahko s sredstvi “duhovnega telesa” vidite in otipate le stvari iz duhovnega sveta. In vedite, da to nikakor ni drug svet, ampak le bolj prefinjen del tega sveta. Zato je človek, za katerega mislite, da je odšel, dejansko še vedno z vami. Ko stojita drug ob drugem, vi v fizičnem telesu in on v “duhovnem” vehiklu, se njegove prisotnosti ne zavedate zato, ker ga ne morete videti; a, ko v snu zapustite svoje fizično telo, se v celoti in popolnoma zavedate, da stojite drug ob drugem, tako da je vajina zveza v vseh ozirih enako popolna, kot je bila običajno. Tako ste med spanjem srečno povezani z ljubljenim; ločenost čutite le med urami budnosti.

Sanje

Na nesrečo obstaja pri večini ljudi prelom med fizično zavestjo in zavestjo duhovnega telesa, tako da mnogi, četudi se lahko v drugi popolnoma zavedamo prve, nismo sposobni prenesti v budno življenje spomin na to, kar počne duša, ko se med spanjem nahaja izven telesa. Če bi bil ta spomin popoln, potem smrt za nas ne bi obstojala. Nekateri ljudje so že dosegli to neprekinjeno zavest, a jo lahko postopoma dosežemo vsi; kajti je del naravnega razvoja moči duše. Pri mnogih se je ta razvoj že začel, tako da so sposobni prenesti določene odlomke spomina. A obstoja težnja, da bi jih označili le kot sanje in zato brez vrednosti, težnja, ki še posebej prevladuje pri tistih, ki sanj niso preučevali in ki dejansko ne razumejo njihovega pomena. Medtem ko le redki ohranjajo poln vpogled in poln spomin, pa so mnogi sposobni čutiti prisotnost svojih dragih, četudi jih ne vidijo; in spet drugi, ki se, navkljub nedoločnemu spominu, prebujajo iz sna z občutkom miru in blaženosti, ki sta posledica dogajanja v višjem svetu.

Zapomnite si, da obstojata nižji in višji svet in da večji vključuje manjšega. V tisti zavesti se popolnoma spominjate vsega, kar se je zgodilo v tem svetu, kajti, ko se potopite v spanec in prestopite iz tega v tisti svet, odložite vse ovire - zapreke nižjega telesa. Ko se povrnete v to nižje življenje, zopet prevzamete breme in zamračite višje sposobnosti ter se tako potopite v pozabo. Če torej želite svojemu umrlemu prijatelju sporočiti kakšno misel, potem morate pred spanjem v umu jasno oblikovati to misel in se odločiti, da mu jo boste posredovali. In prepričani ste lahko, da se bo to, takoj ko se boste z njim srečali, tudi zgodilo. Včasih si morda želite z njim posvetovati o kakšni stvari, vendar pa vam prelom med dvema oblikama zavesti običajno preprečuje prenesti jasen odgovor. A, četudi ne morete prenesti določnega spomina, se boste pogosto zbudili z močnim vtisom o njegovi želji ali odločitvi. In običajno se lahko zanesete na to, da je tak vtis točen. Vendar pa je priporočljivo, da se z njim čim manj posvetujete, saj ni, kakor bomo videli pozneje, preveč zaželeno, da umrlega v višjem svetu motimo s stvarmi, ki pripadajo področju življenja, katerega so se osvobodili.

Življenje po smrti

Ta naslov nas pripelje do obravnave življenja, ki ga živijo mrtvi. V njem obstojajo številne in velike razlike, vendar pa je večinoma srečnejše kot zemeljsko življenje. Stari spis pravi: “Duše pravičnih so v rokah Boga in dotakniti se jih ne more nobena muka. V očeh nevednega so umrli, njihov odhod ima za nesrečo in popolno uničenje; toda oni počivajo v miru.” Osvoboditi se moramo zastarelih teorij; mrtvi ne preskoči nenadoma v nekakšna nebesa, niti ne pade v nekakšen pekel. Pekel, v starem, zlobnem smislu te besede, ne obstoja; pekla ni nikjer v nikakršnem drugačnem smislu kot le v tem, kakršnega si ustvari človek sam. Skušajte jasno razumeti, da smrt za človeka ne pomeni nikakršne spremembe; ne postane nenadoma velik svetnik ali angel, ne postane naenkrat prežet s stoletno modrostjo; dan po smrti je to povsem isti človek kot dan pred njo, z istimi čustvi, istimi nagnjenji, isto intelektualno razvitostjo. Edina razlika je izguba fizičnega telesa.

Skušajte razumeti, kaj to točno pomeni. To pomeni popolno osvoboditev od možnosti bolečine ali napora; prav tako osvoboditev od vseh nadležnih dolžnosti; popolno svobodo (verjetno prvič v življenju) početi točno to, kar si človek želi. V fizičnem življenju je človek pod nenehnim pritiskom. Če ne pripada tisti manjšini, ki ima neodvisna sredstva, se stalno sooča z nujnostjo dela, da bi prišel do denarja - denarja, ki ga mora imeti za kupovanje hrane, obleke in zavetja za sebe in tiste, ki so od njega odvisni.

V duhovnem svetu ni potreben noben denar; človek ne potrebuje več hrane in zavetja, kajti ves sijaj in lepota sta na voljo vsem prebivalcem, brez denarja in brez cene. V njegovi prefinjeni materiji, v duhovnem telesu, se lahko človek giblje sem ter tja po volji; če ljubi čudovito pokrajino, gozdove, morje in nebo, lahko po mili volji obiskuje najbolj slikovite predele sveta; če ljubi umetnost, lahko ves svoj čas preživi v kontemplaciji o mojstrovinah vseh največjih ljudi; če je glasbenik, lahko prehaja iz enega v drugega od največjih orkestrov sveta, ali pa preživi svoj čas v poslušanju slovitih izvajalcev. Kakršna koli je že bila njegova ljubezen na zemlji - konjiček, kot temu pravimo - se ji sedaj lahko predaja s popolno svobodo in jo razvije do najvišje možne mere, le da je njegov užitek omejen na razum ali višja čustva - da njegova potešitev ne zahteva posesti fizičnega telesa. Tako lahko takoj vidimo, da so vsi razumni in dostojni ljudje neskončno bolj srečni po smrti kot pred njo, kajti na voljo imajo dovolj časa, ne le za užitek, ampak tudi za dejansko zadovoljivo napredovanje v smereh, ki jih najbolj zanimajo.

Ali potem v tem svetu ni nesrečnih ljudi? So, saj je to življenje nujno nadaljevanje fizičnega, in človek je v vseh ozirih isti človek kot pred tem, ko je zapustil svoje telo. Če so bila njegova veselja v tem svetu nizka in surova, potem v tistem ne bo mogel zadovoljiti svojih želja. Pijanec bo trpel zaradi neutolažljive žeje, saj ne bo imel več telesa, s pomočjo katerega bi jo lahko potešil; požeruh ne bo mogel več uživati ob dobrotah z mize; skopuh ne bo našel zlata, da bi ga lahko nagrabil. Taki ljudje brez dvoma trpijo - vendar le taki, katerih nagnjenja in strasti so bila po svoji naravi surova in fizična. A celo pri teh je njihova usoda povsem v njihovih rokah. Premagati morajo ta nagnjenja, pa bodo takoj osvobojeni trpljenja, ki ga prinašajo taka hrepenenja. Vedite, da ne obstaja nobena takšna stvar kot je kaznovanje; obstaja le naravna posledica določenega vzroka. Tako morate le odstraniti vzrok in izginil bo tudi učinek - ne vedno v trenutku, a takoj potem, ko se bo izčrpala energija vzroka.

Obstojajo številni ljudje, ki so se izognili tem pretečim razvadam, čeprav so živeli tako imenovano posvetno življenje. Taki ljudje v duhovnem svetu ne trpijo aktivno, a ga imajo pogosto za enoličnega - čas pritiska na njih. Lahko se sicer povežejo z drugimi ljudmi tega tipa, a je običajno tudi tako druženje za njih monotono, saj tu ni več nobene tekmovalnosti, razkazovanja in splošne bahavosti. Boljši in pametnejši ljudje, ki bi jih ti radi dosegli, so večinoma zasedeni z drugačnimi opravili in zato za njih nedosegljivi. Vendar pa bo vsak človek, ki je razvil nek racionalen, intelektualen ali umetnostni interes, izven svojega fizičnega telesa neskončno bolj srečen, kot pa je bil v njem. Vedeti moramo, da lahko človek v tistem svetu vedno razvije nek racionalen interes, če je dovolj moder, da si to zaželi.

Umetniški in intelektualni ljudje so v tistem novem življenju vzvišeno srečni; vendar pa mislim, da so celo še bolj srečni tisti, katerih težnje so bile usmerjene proti soljudem - tisti, katerih največja sreča je bila nuditi pomoč, podporo ali učiti. Četudi v tistem svetu ni več revščine, lakote in drugih pomanjkanj, pa še vedno obstojajo ljudje, katerih žalost je mogoče tolažiti, nevedni, ki jih je mogoče učiti. A ne pozabimo, da izraza “tam” in “tu” uporabljamo le zaradi naše slepote; kajti tisti svet je tu, ves čas tesno okoli nas, tako da si ga niti za trenutek ne smemo predstavljati kot oddaljenega ali težko dosegljivega.

Tako se lahko vprašamo: Ali nas potem mrtvi vidijo? Ali slišijo to, kar govorimo? Brez dvoma nas vidijo, in sicer v tem smislu, da se stalno zavedajo naše prisotnosti, da vedo ali smo srečni ali nesrečni; vendar pa ne slišijo besed, ki jih izgovarjamo, kakor se ne zavedajo podrobnosti naših fizičnih dejanj. Pomislimo za trenutek, kakšne bi morale biti meje njihove moči zaznavanja. Prebivajo v tem, kar smo poimenovali “duhovno telo” - v telesu, ki obstoja v nas samih in ki je po videzu natančna kopija fizičnega telesa. Ko smo budni, je naša zavest osredotočena izključno v slednjem. Rekli smo že, da je za fizično telo zaznavna le fizična materija in da je za višje telo zaznavna le materija duhovnega sveta. Zato mrtvi človek vidi le naše duhovno telo, s katerega prepoznavanjem nima težav. Ko smo v stanju, ki ga imenujemo spanec, naša zavest uporablja prav ta vehikel, tako da smo za mrtvega človeka budni; ko pa našo zavest prenesemo na fizično telo, se mrtvemu človeku zdi, da smo zaspali, kajti, četudi nas še vedno vidi, mu mi ne posvečamo več nobene pozornosti in nismo sposobni z njim komunicirati. Ko se nek naš živi prijatelj potopi v spanec, se mi seveda zavedamo njegove prisotnosti, a trenutno z njim ne moremo komunicirati. Povsem enako je stanje živega človeka (ko je buden) v očeh mrtvega. Ker se običajno v naši budni zavesti ne spominjamo tega, kar smo videli v snu, nas preveva utvara, da smo našega mrtvega izgubili; medtem pa nas oni lahko ves čas vidijo, tako da ne podležejo utvari, da so nas izgubili. Za njih je edina razlika le v tem, da smo z njimi ponoči in ne podnevi, kar je pač povsem drugače kot takrat, ko smo bili skupaj na zemlji.

To, kar smo po SV. Pavlu imenovali “duhovno telo” (običajno o njem bolj pogosto govorimo kot o astralnem telesu), je posebej vehikel naših čutenj in čustev; zato so bolj naša čutenja in čustva tista, ki jih jasno zaznava mrtvi. Če smo veseli, to takoj zaznajo, vendar pa ne prepoznajo nujno vzroka za veselje; če nas obliva žalost, to takoj zaznajo in jo delijo z nami, pa četudi morda ne vedo, zakaj smo žalostni.

Rekli boste, da ima to le malo skupnega z nebesi in peklom, o katerima so nas učili v našem otroštvu; pa vendar je dejstvo, da je to tista realnost, ki se nahaja v ozadju teh mitov. Dejansko pekla ni, čeprav bomo videli, da si je pijanec ali čutni človek pripravil nekaj, kar ni tako slabo posnemanje pekla. Vendar pa ta pekel ni večen; traja le toliko časa, dokler se ne izčrpajo želje. Človek lahko v vsakem trenutku postavi nanj piko, če je le dovolj močan in moder, da nadvlada zemeljska hrepenenja in se v celoti dvigne nad njih. To je resnica, ki je v osnovi krščanske doktrine vic - ideja, da morajo po smrti, preden je človek sposoben uživati blaženost nebes, njegove zle lastnosti zgoreti v določeni količini trpljenja.

Po smrti pa obstoja še druga, višja stopnja življenja, ki zelo ustreza racionalnemu pojmovanju nebes. Ta višji nivo doseže človek takrat, ko popolnoma izginejo vsa nižja ali sebična hrepenenja; takrat človek preide v stanje religiozne ekstaze ali višje intelektualne dejavnosti, skladno s svojo naravo in smerjo delovanja, v kateri je med zemeljskim življenjem valovala njegova energija. Zanj je to obdobje najbolj vzvišene blaženosti, obdobje večjega dojemanja, približevanja k realnosti. Toda to veselje čaka vse, ne le posebej pobožne.

Nanj nikakor ne smemo gledati kot na nagrado, ampak še enkrat kot le na nujno posledico značaja, ki se je razvil med zemeljskim življenjem. Če je človek poln visoke in nesebične ljubezni ali predanosti, če se je zelo razvil intelektualno ali umetniško, potem bo neizogiben rezultat takega razvoja takšna sreča, o kateri govorimo. Vprašali boste, ali je to stanje blaženosti večno. Ne, kajti, kakor sem rekel, je rezultat zemeljskega življenja, in končni vzrok ne more ustvariti neskončnega rezultata.

Reinkarnacija

Človekovo življenje je precej daljše in precej večja stvar kot ste domnevali. Iskra, ki je izšla iz Boga, se mora v Njega tudi povrniti; zaenkrat pa smo še daleč od popolnosti Božanstva. Celotno življenje se razvija, kajti evolucija je Božji zakon; in človek se počasi in vztrajno razvija, skupaj z vsemi drugimi stvarmi. Tako kot v vsakdanjem življenju vsako jutro vstane, se obleče in odpravi na vsakodnevno delo ter vsak večer, ko pade noč, odloži oblačila in odpravi k počitku, da bi naslednje jutro spet svež vstal in nadaljeval z delom tam, kjer ga je zapustil - tako človek vstopa tudi v fizično življenje, si nadane oblačilo fizičnega telesa ter, ko zaključi svoj delavnik, to oblačilo odloži, kar vi imenujete smrt, in preide v bolj mirno stanje, ki sem ga opisal; in ko se ta počitek konča, si znova obleče telesno oblačilo, da bi znova začel z novim dnem fizičnega življenja in nadaljeval s svojo evolucijo na točki, kjer jo je zapustil. To njegovo dolgo življenje traja vse dotlej, dokler ne doseže cilja božanskosti, ki mu ga je namenil Bog.

To je morda za vas nekaj novega in zaradi tega tuje in nenavadno, vendar pa je vse to, kar sem povedal, mogoče dokazati in je bilo že večkrat preverjeno. A, če bi radi to znanje poglobili, morate preučiti literaturo o tem vprašanju, kajti v tako kratkem sestavku z opredeljenim posebnim namenom, kot je ta, lahko navedem le dejstva, ne da bi jih poskušal dokazovati.

Morda se boste vprašali, ali mrtvih ne vznemirja strah za tiste, ki so jih pustili za sabo. Včasih se to res dogaja in tak strah upočasni njihovo napredovanje; zato bi se morali čimbolj izogibati temu, da bi ponudili priložnost, da se razvije. Mrtvi človek bi se moral popolnoma osvoboditi vseh misli na življenje, ki ga je zapustil, zato da bi se lahko povsem predal novemu obstoju, v katerega je vstopil. Zato bi si morali sedaj tisti, ki so bili v preteklosti odvisni od njegovega nasveta, prizadevati, da bi razmišljali samostojno, saj s svojo mentalno odvisnostjo krepijo njegove vezi s svetom, od katerega se je začasno odvrnil. Zato je vedno posebej dobro delo, če poskrbimo za otroke, ki jih je za seboj pustil mrtvi, kajti na ta način ne koristimo le otrokom, ampak odrešimo tudi umrlega starša strahu in mu pomagamo po njegovi poti navzgor.

Če so mrtvega človeka med življenjem učili neumnih in bogokletnih religioznih naukov, včasih trpi zaradi bojazni pred svojo nadaljnjo usodo. Na srečo pa obstajajo v duhovnem svetu mnogi ljudje, ki so si zadali nalogo, da iščejo ljudi, ki jih preveva takšna utvara in jih le-te osvobajajo z racionalno razlago dejstev. To ne počnejo le mrtvi ljudje, ampak tudi mnogi živi, ki posvetijo vsako noč svoj čas med spancem telesa za služenje mrtvim, prizadevanju, da bi osvobajali ljudi živčnosti ali trpljenja z razlaganjem resnice in vse njene lepote. Trpljenje izhaja iz nevednosti; razpršite neznanje in trpljenje bo izginilo.

Otroci

Eden izmed najbolj žalostnih primerov izgube je tisti, ko iz tega fizičnega sveta odide otrok. Kaj se v tem tujem, novem duhovnem svetu zgodi z otroki? Vsi, ki vanj vstopijo, so morda tam najbolj srečni in se v njem najbolj popolno in takoj počutijo kot doma. Spomnite se, da ne izgubijo staršev, bratov, sester, tovarišev v igri, ki so jih ljubili; sedaj se z njimi preprosto igrajo v času, ki ga mi imenujemo noč, namesto podnevi; zato ne čutijo izgube ali ločenosti. Med našim dnevnim časom niso nikoli prepuščeni sami sebi, kajti, tako tam kot tu, se otroci družijo v skupni igri - se igrajo na elizejskih poljanah, polnih redkih čudes. Vemo, kako otroci tukaj uživajo v domišljijskih igrah, ko se pretvarjajo, da so ta ali ona zgodovinska oseba - ko igrajo glavno vlogo v vseh vrstah čudovitih pravljičnih ali pustolovskih zgodb. V bolj fini materiji tistega višjega sveta misli takoj prevzamejo vidno obliko, tako da otrok, ki si domišlja, da je nek heroj, takoj začasno prevzame dejanski videz tega heroja. Če si želi imeti čarobni grad, ga njegova misel lahko takoj izgradi. Če si želi poveljevati vojski, je ta vojska takoj na razpolago. Tako so med mrtvimi množice otrok vedno polne veselja - pogosto celo nebrzdano razposajeni.

Otroci, ki imajo drugačna nagnjenja, tisti, katerih misli se bolj naravno obračajo proti religioznim vprašanjem - tudi ti vedno najdejo tisto, po čemer hrepenijo. Kajti angeli in svetniki dejansko obstojajo - niso le prazne marnje; in tisti, ki jih potrebujejo, tisti, ki v njih verjamejo, jih k sebi tudi pritegnejo, tako sijoče in lepe, kot si jih nikoli niso mogli niti predstavljati. So pa tudi taki, ki najdejo samega Boga, Boga v materialni obliki; pa vendar tudi ti niso razočarani, kajti najbolj prijazni in blagi učitelji jih podučijo, da so vse oblike Božje oblike, kajti On je povsod. Zato tisti, ki služi in pomaga najmanjšim od Njegovih bitij, dejansko služi in pomaga Njemu. Otroci so radi koristni; radi pomagajo in tolažijo; tako pred njimi v tistem višjem svetu leži širno polje za tako pomoč in tolažbo nevednim. Ko se gibljejo po teh veličastnih poljih po svojih milostnih in ljubečih opravilih, se učijo resnice čudovitega starega učenja: “Kar ste storili kateremu izmed teh Mojih najmanjših bratov, ste Meni storili.

In najmanjši otroci - tisti, ki so še premajhni, da bi se igrali? Ne bojte se zanje, kajti nanje goreče čakajo mnoge mrtve matere, da bi jih privile k svojim prsim, da bi jih sprejele in ljubile, kot da bi bili njihovi. Običajno ti otročički počivajo v duhovnem svetu le kratek čas in se nato zopet vrnejo na zemljo, pogosto k istemu očetu in materi. Nek srednjeveški menih si je za te izmislil še posebej kruto grozovitost, češ da so nekrščeni otroci za vedno izgubljeni za svoje prijatelje. Krst je pravi zakrament, ki ni brez koristi; vendar pa nihče ne bi smel biti tako neznanstven, da bi si predstavljal, da je opustitev neke zunanje oblike kot je krst, lahko vplivala na delovanje večnih Božjih zakonov, ali pa, da bi Boga spremenila iz Boga ljubezni v neusmiljenega tirana.

Spiritizem

Doslej smo govorili le o možnosti doseganja mrtvih z dvigom na njihovo raven med snom, kar je običajna in naravna pot. Obstaja pa seveda tudi spiritistična metoda, ko mrtvi za trenutek zopet prevzame tančico iz mesa in tako še enkrat postane viden za naše fizične oči. Študentje okultizma te metode ne priporočajo; deloma zato, ker mrtvega pogosto ovira pri njegovi evoluciji, in deloma zato, ker je z njo povezane toliko negotovosti in veliko možnosti za zavajanje in posnemanje. To vprašanje je daleč preobsežno, da bi ga lahko obdelali v tako drobni knjižici, vendar pa sem ga obdelal v knjigi z naslovom The Other Side od Death.

Ločitev ne obstoja

Če ste bili sposobni sprejeti to, kar sem povedal doslej, potem boste sedaj razumeli, da je žalost, ne glede na to, kako naravno je, če jo ob smrti svojih sorodnikov čutimo, napaka in zlo, ki ga moramo preseči. Oni ne potrebujejo žalovanja, saj so prešli v daleč širše in srečnejše življenje. Če pa žalujemo zaradi naše lastne namišljene ločenosti od njih, potem, prvič, žalujemo zaradi neke utvare, saj oni dejansko niso ločeni od nas; in drugič, s tem delujemo sebično, ker bolj mislimo na našo lastno navidezno izgubo, kakor na njihovo veliko in realno pridobitev. Prizadevati si moramo, da bi bili popolnoma nesebični, kakršna naj bi bila vsa ljubezen. Moč, ki nam jo nudi ljubezen, lahko uporabimo zato, da bi jim pomagali, ne pa da bi jih ovirali - le če to želimo; za kaj takega pa je potreben pogum in samo-žrtvovanje. V naši goreči in ljubeči želji, da bi čimbolj pomagali našemu mrtvemu, moramo povsem pozabiti na sami sebe. Na njih vpliva vsaka naša misel, vsako naše čutenje; poskrbimo potem za to, da ne bomo imeli nobene misli, ki ni jasna in v pomoč, plemenita in očiščujoča.

Če je mogoče, da umrli čutijo glede nas določen strah, potem bodimo vztrajno veseli, tako da jim bomo zagotovili, da ni nobene potrebe, da bi bili zaradi nas vznemirjeni. Če med fizičnim življenjem niso bili deležni podrobne in natančne informacije glede življenja po smrti, potem si poskušajmo takoj priskrbeti to informacijo mi sami in jim jo predati v naših nočnih pogovorih z njimi.

Skušajte dojeti združenost vsega; obstoja le en Bog in vsi so eno z Njim. Če se bomo uspeli povezati s to Večno Ljubeznijo, potem žalosti za nas ne bo več, saj bomo spoznali, ne le zase, ampak tudi za vse, ki jih ljubimo, da smo, najsi živi ali mrtvi, Gospodovi, da živimo, se gibljemo in prebivamo v Njem, najsi v tem ali prihajajočem svetu. Žalovanje je nevera, nevedno ravnanje. Več, ko vemo, globlje bomo zaupali, saj bomo s popolno gotovostjo čutili, da smo, tako kot naši mrtvi, v rokah popolne Moči in popolne Modrosti, ki ju vodi popolna Ljubezen.

Prevod: Anton Rozman

Poslušajte zvočni zapis Leadbeatrovega predavanja:
Tistim, ki žalujejo.