Teozofija - brezčasen pogled na svet
Letak Kanadskega Teozofskega Združenja

Ena od človekovih osnovnih potreb je, da ve, da razume, da najde smisel. Da bi bil celovit, potrebuje odgovore - še posebej odgovore na temeljna vprašanja o življenju. Ali v naravi obstajata načrt in namen? Ali ima človekovo življenje samo po sebi kakšen smisel? Ali so v načrt vgrajene kakršne koli vrednote, vrojene v naravi in ne le podane s strani človekove kulture? Ali človek preživi smrt? Takšna vprašanja so si ljudje postavljali skozi celotno zgodovino in si jih postavljajo tudi dandanes.

In morda je odgovore na ta vprašanja dandanes težje najti kot je bilo to v preteklosti, kajti danes obstajajo številne religiozne in filozofske skupine z nasprotujočimi si pogledi in le malo vodil za razlikovanje med njimi. V preteklosti so se poučeni ljudje strinjali glede nekaterih temeljnih načel, na katerih je vzpostavljeno vesolje - in ta načela so bila neločljivi del kulture kot celote, vpletena v tkivo življenja ljudi. Ta nit resnice se je vlekla skozi zgodovino in se včasih odprto izrazila v prevladujoči kulturi kot je bil to slučaj v starodavni Grčiji, ali pa se razkrivala na skrivaj, tistim, ki so jo iskali. Ustanovitelji vseh velikih religij so učili ta veliki nauk, katerega ostanke najdemo v vseh sodobnih religijah, pa čeprav pogosto pokopanega pod napačnimi tolmačenji, ki so ga z leti povsem prekrila.

To jedro razumevanja ali ta neumrljiva tradicija je znana pod številnimi imeni: božanska modrost, religija modrosti, večna filozofija, ... in teozofija, izraz, katerega izvor sega v čase aleksandrijskih novo- platonikov. Pogosto se imenuje okultna ali ezoterična, ker ne obravnava očitno in površinsko, ampak skrito in bistveno. Obravnava nevidne naravne procese in zakone, s tem, kar se nahaja v ozadju in onstran znanosti. Njene ključne ideje je mogoče enostavno predstaviti kot sedem temeljnih načel, ki jih prepričljivo podpirajo znanstvena spoznanja.

1. Ena homogena Substanca-Princip

Prvo osrednje načelo teozofskega sistema, os, okoli katere se vrti vse, je to, da obstaja ena, živa, ne-materialna, ustvarjalna, homogena realnost, iz katere je izšlo vse, kar se nahaja v vesolju. V religijah sveta se ta realnost imenuje z različnimi imeni: Brahman, Tao, Bog, ... V vzhodnih religijah so na božansko realnost vedno gledali kot na neosebno, univerzalno življenje, ki prežema vso naravo. Krščanstvo je težilo k temu, da bi to življenje poosebili v antropomorfni pojem, vendar so sodobni kristjani pod vplivom eksistencialističnih teologov razvijajo pojmovanje božanskega, ki se sklada s teozofskim. Govorijo o eksistenčnem bivanju kot delom osebe ali narave, ki obstaja v svetu dejanskosti. Z eksistenčnim bivanjem imajo v mislih notranje bistvo, potencialnost, ki se nahaja v osnovi bivanja ali Boga. Skupaj z vplivom buddhizma, zena in vedante se ta ideja širi in ponuja mnogim razmišljujočim ljudem pogled na Boga, ki je zadovoljiv in v skladu z njihovim videnjem realnosti.

2. Periodične manifestacije Enega-Življenja

Drugi predlog teozofske filozofije pravi, da se vesolja periodično objavljajo iz te nespremenljive, nematerialne realnosti. Pojavni svet je izliv brezmejnega prostora, ki je poln materije in energije, zavesti in življenja. Začetna spodbuda, ki sproži v gibanje ta izliv, povzroči dolge procese diferenciacije, ki jih imenujemo evolucija. Ta proces se bo odvijal vse dotlej, dokler ne bo dosežena končna faza rasti, tako fizične kot duhovne.

3. Spreminjajoči se svet in nespremenljivo Eno

Tretji predlog je tesno povezan z drugim in pravi, da je vesolje, v primerjavi z večnim in nespremenljivim Enim, le kratkotrajno in začasno. V ozadju mnogoglasne, odvijajoče se simfonije, se nahaja brezčasen, nespremenljivi vir bivanja. Sodobni fiziki razkrivajo to idejo v zamisli o elektro-magnetnem polju. To polje določa, kako se gibljejo in obnašajo delci v njem. Polje samo po sebi je univerzalno, nespremenljivo, večno, ne-materialno, in se nahaja povsod v prostoru, ne glede na to, ali obstajajo delci, na katere bi vplivalo. To ponuja živo in realistično sliko mogočnega vpliva nespremenljive, ne-materialne realnosti v ozadju narave.

4. Vodilni principi v vesolju

Takšni primeri kot je magnetno polje ponujajo razlago za drug starodaven teozofski pogled - da je vesolje oblikovano in vodeno od znotraj navzven, da ni proizvod slučajnosti, ampak notranjih vodilnih principov. Ta ideja je trdno usidrana v sodobni fiziki. Mi vemo, da je to, kar se zdi za naše čute trdno, nepremično, stabilno, dejansko divje gibanje električnih sil, in da obliki in obnašanju materije vladajo nevidna elektromagnetna in gravitacijska polja. To se sklada s teozofskim pojmovanjem, da vesolje ureja in vodi vrojena inteligenca ali univerzalni um in da se celoten načrt giblje proti razvoju naraščajoče zapletenih oblik, ki razvijajo vse bolj bogate izraze zavesti.

5. Vsa kraljestva narave imajo zavest

Temeljna enost življenja pomeni, da ne obstaja ločenost med zavestjo in materijo. Zato teozofija pravi, da je vsaka stvar v vesolju, v vseh njenih kraljestvih, zavestna, to je, obdarjena s svojo lastno vrsto zavesti na svoji lastni ravni zaznavanja. Mistiki so vedno povezovali svoja ekstatična, intuitivna čutenja z življenjem cvetice, skale, toka, bitja. Dualizem materije in zavesti izginja z odkrivanjem korena zavesti, zaklenjenega v sami materiji.

6. Namenskost v evoluciji

Teozofski pogled pravi, da celoten red v naravi, ponuja dokaz za namenskost njene evolucije. Teilhard de Chardin je poiskal takšen red v paleontologiji in razkriva, da skupaj z vse večjo zapletenostjo oblik prihaja do ustreznega bogatenja zavesti. Oblike torej prihajajo in odhajajo, se spreminjajo in počasi izpopolnjujejo preko poskusa in napake, zato da bi bile sposobne razkriti vse več in več zavesti, ki je latentna v srcu narave.

7. Cikli za človeka

Človek je del tega celotnega valovanja evolucije, človeštvo na sedanji stopnji pa še daleč od svoje zrelosti. Človek ima neomejen potencial, ki je eno z in je istoveten z božanskim življenjem. Mistiki so ponudili pričevanja o notranji zmožnosti, s katero človek lahko v sebi neposredno spozna, da je eno z nevidnim ustvarjalnim ozadjem. Teozofija pravi, da je vsak posameznik temeljno istoveten z univerzalno Nad-dušo, da prehaja skozi cikle inkarnacij, skladno z zakonom vzroka in učinka. Ta zakon ciklov se v naravi izraža skozi njegovo smrt, počitek in ponovno rojstvo. Celoten tok evolucije ga potiska naprej, včasih prijazno, včasih s silo, da bi razkril vse več in več svojih zaklenjenih moči in postal vse bolj učinkovit, ustvarjalen in ljubeč.

Teozofija ne ponuja bližnjic ali univerzalnega zdravila za reševanje težkih in zapletenih problemov našega časa, vendar pa ponuja upanja poln daljnosežen pogled na izpolnitev za vse ljudi. Njena pojmovanja razkrivajo namen in smisel vesolja in človeka ter ponujajo trden temelj, na katerem je mogoče zgraditi življenje. Čeprav zaradi tega človekovo življenje morda ne bo nič lažje, pa bo prejel neprimerljivo zadoščenje zaradi uskladitve svojega življenja z ustvarjalnim virom bivanja in zavestnega napredovanja s tokom evolucije.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji