Artritis duše
Montague A. Machell

Theosophia, Zima 1964-65.

Neka, skoraj neodkrita bolezen mnogih stremečih narav je to, kar bi lahko imenovali “Smrtni Krči”, ki izhajajo iz pomanjkanja duhovne vadbe.

Nekateri od nas so navkljub naši izvorni in temeljni nesmrtnosti resnično negovali prakso hoje po prostranih livadah Večnosti. Ljudje smo na splošno tako prepojeni s prepričanjem, da Večno predstavlja neko tako strašljivo, nenaseljeno notranjo deželo, da si le zanemarljiva manjšina drzne podati onstran hrupnih, tlakovanih, prometnih avtocest Časa v iskanje spokojnosti in dražesti Ravni Večnih Vrednot. Rezultat tega je, da vse premnogim od nas artritis duše, ki je posledica nasičenosti, malodane prepoveduje prečkanje več kot le najkrajših razdalj onstran obdajajočega nas Tukaj in Sedaj. Kot ujetniki mest si delimo bolezni in neprilagojenosti na splošno necelovito in izčrpavajoče okolje. In le nekateri od nas ne bi imeli koristi, če bi morali “zamenjati morje”.

Tistim, ki so imeli privilegij stopiti v stik s filozofijo življenja, katere besede “Večno Življenje” niso zgolj visoko doneč govor, se od časa do časa pripetijo vznemirljive “slutnje” o drugačnih pokrajinah in širših obzorjih. Te lahko prevzamejo obliko čiste, opojne sape, podobne tisti z Nebeških Otokov. S srčnim upanjem se lahko dotaknejo celo mračnih vsakdanjosti ne-navdihnjenega obstoja, z namigom o neki neznani ekstazi, ki je v dosegu človeka - ne o lažni ekstazi čisto osebnostne strasti, ampak o preobražujočem preblisku lepote, ki presega vsako osebno razpoloženje ali kaprico. Za neustrašno razsvetljenega iskalca to niso lažni preroki verovanja, ampak pooblaščeni glasniki Realnosti. Z njimi človekove sanje o idealu prevzamejo obliko - sanje, rojene iz njegovega nepodrejenega zavedanja o Jazu, ki je vrojeno v BREZČASNOSTI. Kajti, resnici na ljubo, “Nesmrtnost v Času” ni protislovje izrazov, ampak bolj prepoznavanje tiste Oddaljene Dežele, kjer se je rodil človekov Nesmrtni Duh in na katero se mora uglasiti življenje na zemlji.

To, kar moramo sprejeti in narediti za svoje, je spoznanje, da se človekova duša inkarnira v Času z odgovornostjo, da preseže Čas. Vendar tako dolgo, dokler človek sprejema to fizično telo z njegovimi svojstvi in okoljem kot popolno vsoto Realnosti - tako dolgo, dokler človek omejuje svoje zakonitosti na prizore in avtoceste Časa ter vidi znamenje za SLEPO ULICO na točki, kjer se konča to zemeljsko življenje, tako dolgo bo žrtev artritisa duše. Kajti z “izogibanjem” področju ustvarjalnega duhovnega zdravja in čilosti bo zgolj ostajal nerazumen!

Ko človek vzame v obzir vse te premisleke, naravno izkuša željo, da bi se “povsem znebil” in “izpisal” iz družbe. Vendar pa to ni niti praktično niti zaželeno. Spomniti se moramo, da inkarniranje v fizičnih nosilcih v svetu, ki mu vlada Čas, ne predstavlja pomote Duhovnega Zakona. To je le del Univerzalnega Vzorca. To seveda ne pomeni, da je to edini Vzorec. Obstajajo brezštevilni Vzorci in Svetovi, ki smo jih (upajmo!) prerasli, in brezštevilni Vzorci in Svetovi, do katerih moramo še zrasti. Ne glede na našo ogromno zagledanost vase, mi nismo zadnja beseda v človeških zmožnostih in niti ni ta svet najbolj vzvišen dosežek Duhovnega Arhitekta, kakor nam pravijo starodavne in najgloblje resnice, ki so dostopne našim največjim umom. To je le ena faza, en korak, v neskončno dostojanstvenem Programu Duhovnega Razvoja, ki se razvija skozi dobe časa, množico svetov in neštete Obhode in Rase.

Toda prva zahteva, da bi se sploh vključili v ta Program Rasti, je ta, da se to, dokaj prvinsko, čeprav vzvišeno, vase zaverovano človeštvo, ki naseljuje našo zemljo, trajno prepoji z zavedanjem žalostno neprimerne zamisli, ki jo goji do lastne Duhovne usode. RAST Duhovnega Zavedanja mora postati božanski virus - najbolj globoko ukoreninjena obsedenost človeka na zemlji. Kajti naše človeštvo mora sedaj v sorazmerno kratkem časovnem urniku napredka (čeprav je Čas dejansko nematerialen) opraviti spravo z osebno Nesmrtnostjo - ne pa šele potem, ko bo nastopil pogrebnik! Mi smo, smo bili in vedno bomo Nesmrtna Bitja. In že samo zaradi duhovne prijaznosti, bi se morali obnašati v skladu s tem!

To v prvi vrsti pomeni prebuditev za dejstvo, da bajen bančni račun (po plačilu davkov!), članstvo v podeželskem klubu, družbeni status in pomembni stiki v glavnem mestu niso merilo človekove duhovne zrelosti; in Duhovna Zrelost je, na drseči lestvici Nesmrtnosti, edina realnost, ki jo lahko zahteva človek. Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Ko človek živi v času, vendar pod vplivom virusa Nesmrtnosti, zaznava, da imata vsaka misel in vsako dejanje večen pomen, da lahko obarvata in začrtata brezštevilne prihodnje inkarnacije ter se dotakneta duhovnih usod tisočih drugih življenj. Od nas se zato zahteva, da zapustimo tračnice Časa. Vedno znova in znova je pred nami izziv hoje preko Elizejskih Poljan Duhovnega Zavedanja, čutenja nesmrtnega pomena in nesmrtne lepote v drobnih žrtvovanjih Jazu, odkrivanja, da ni nikakršne potrebe po tem, da bi bilo življenje vsakdanje ali nepomembno.

Dotik Duhovnega Jaza v vseh naših podvigih dvigne zemljo v Nebesa. Z njegovo svetostjo spremenimo Življenje v sveti obred.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji