Duhovno župnijstvo
Montague A. Machell

Theosophia, zima 1968-69.

“Duhovno župnijstvo” je nenavadna, neprepoznana bolezen, ki je bolj ali manj običajna za na svet vezane smrtnike. Človekov um je tako ustrojen in tako ožigosan z materialističnim Formalizmom, da teži k temu, da bi iskal in preveč pogosto celo zahteval neko formulo, po kateri naj bi živel. Sprejemanje nekaj častivrednih in tradicionalnih “Verskih člankov” terja precej manj truda kot to, da se človek preda ŽIVLJENJU samemu in da se od NJEGA uči stalno-rastočih resnic, s katerimi živi in raste.

Dejansko je potreben resničen napor, da bi se človek odtrgal od sprejetih Oblik in se prisilil, da se neustrašno sooči z dejstvom, da Absolutna Resnica presega Obliko in da lahko le za tistega, ki preda svoje mišljenje in stremljenje Absolutni Resnici, rečemo, da je vreden častilec Večnega Življenja - prihranjenega za tistega, ki ve, da je temeljna Realnost JAZA Nesmrtna.

Predanost resnici v vseh njenih vidikih in služenje literarnim besedilom ločuje zelo tanka črta. Sveti spisi vsake velike religije utelešajo več kot le zapisane besede. Za te besede lahko rečemo, da so nosilci določenega Vina Duha, ki se izliva v njih preko tistih Velikih Duš, ki so s svojo sublimno napredno duhovno modrostjo predali sami sebe tistim, ki naj bi prišli za njimi.

Ne pretiravam, če rečem, da je popolna predanost duhu svetih spisov prvi korak proti osebnemu istovetenju s Končno Resnico. Nenehno in ponavljajoče se zatekanje k tem besedilom ima lahko dvojen rezultat: prvič, samo-istovetenje z Resnico; drugič, pridobitev drže uma, ki jih spravi v delovanje, s čemer vodi iskalca naprej, v še širša obzorja. Vsako odkritje, vsak namig razkrije nove zveze, nepričakovane globine - ne toliko osebne, ampak bolj univerzalne pomene. To pomeni, da je kateremu koli od-človeka-zapisanemu besedilu ali formuli, četudi temelji na svetih spisih, usojeno omejevanje Resnice; in ker jo omejuje, jo dela statično.

Nedvomno ena od temeljnih slabosti dandanašnje ortodoksne religije izhaja iz njene odvisnosti od od-človeka-zapisanih besedil, ki se ob stalnem ponavljanju spustijo na raven neživljenjske dobesednosti. Zgolj verjeti v duhovno resnico ni dovolj. Če meditacija o tej resnici ne prižge iskre, če ne zaneti človekovega stremljenja po razodetju, potem je nekaj narobe z besedilom ali s častilcem.

Zdi se mi, da v religiji obstaja veliko preveč visenja na dobesedni formuli in vse premalo samo-raziskovanja. Zapoved “Človek, spoznaj samega sebe” je na mestu, če na podlagi tega znanja sloni človekova brezmejna drznost, neskončno stremljenje!

Čas je, da vsak od nas spozna, da ne more nobena Formula utelešati Absolutne Resnice, da je pristop do nje rezultat neke vrste Duhovne Preobrazbe - onstran besed!

Strasten izraz Duhovnega Župnijstva je mogoče najti v trajnem pozivu himne z naslovom “The Old Rugged Cross” (Stari razbrazdan križ), v kateri je Kristusovo križanje povzdignjeno v posvečen simbol človekove odrešitve. Prvič, krut in neusmiljen umor razsvetljenega duhovnega rešitelja ni, pravim jaz, nek dogodek, ki naj bi ga poveličevali ali povzdigovali. Njegovo ovekovečenje kot zmagoslavje krščanske vere je težko odobravati tako z moralne kot religiozne osnove. Če bi nekdo, z brezobzirno ironijo, povzel dogodek z besedami: “Sic semper veritas,” bi zgolj podčrtal bedno usodo Resnice v rokah slepega človeštva. Če želi človek z ovekovečenjem Kristusove smrti poudariti blagoslov, ki ga prinaša vam in meni njegova smrt, ali se ne bomo potem počutili nekako osramočene ob naši pripravljenosti, da sprejmemo takšno smrt kot sredstvo za doseganje določene stopnje Duhovne “Varnosti”, ki je sicer človeštvo ne zmore doseči z lastnimi napori?

V obeh njenih vidikih, najsi da razkriva človekov morilski fanatizem ali njegovo velikansko popustljivost, je Stari razbrazdan križ težko opravičljiv simbol za človekovo Duhovno zmagoslavje. Še več, za zaključno vrstico himne, “In zamenjaj ga nekega dne za krono,” je težko reči, da daje simbolu vzvišenost, če dejansko poudarja, “Kaj je v njem za mene”!

To ne-razumevanje sublimnega človeškega žrtvovanja je, po mojem mnenju, jasen primer čustveno navdahnjenega Duhovnega Župnijstva, ki dejansko vnaša izkrivljeno poosebljenje v Program Neosebne Vizije, ki opredeljuje človeka kot odgovornega ustvarjalca svoje lastne usode, ki zavestno istoveti samega sebe z Duhovnim Izpopolnjevanjem in z radostjo plačuje ceno, ki jo zahteva sublimna uresničitev!

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji