Nenehna budnost
Montague A. Machell

Theosophia, zima 1970-71.

“Za voljo stoji želja.”

V človekovem življenju delujeta dve Volji: Volja za Sebe in Volja za Vse. Delovanja, ki jih navdihujeta ti dve Volji, bi lahko ustrezno opredelili kot sebičnost in bratstvo. Zlo sebičnosti počiva v njeni izključevalnosti; dobrotljivost bratstva počiva v prepoznavanju človekove obveze do celotnega človeštva, ker je temeljna narave vseh ukoreninjena v duhovni univerzalnosti. Ker “Za voljo stoji želja,” lahko sebičnost oživlja Voljo za Sebe s tako silovito nevarnostjo, da človek divje živi za samega sebe, to je, zoper sočloveka, z vidnimi rezultati kriminala in vojn na vsakem koraku.

Tisti, ki je globoko potopljen v prepričanje, da je izpolnitev njegove Želje na prvem mestu, lahko postane grožnja za vse okoli sebe. Še več, ker vsako njegovo željo spodbuja neizprosna Volja, je resnično nesebični častilec z vseh strani obkrožen z demonsko množico. Tako se mora predani prvak bratstva spopadi z več kot le ravnodušnostjo; on privablja dejavno sovraštvo sužnjev Samo-Volje. Vendar pa je ena izmed prednosti, ki jo uživa nesebični posameznik, dejstvo, da za njegovimi cilji in stremljenji stoji Zakon Univerzalnega Razvitja za vse. On deluje na strani Božanskosti. “Oh, moja Božanskost, ti se moraš spojiti z zemljo in si ustvariti templje mogočne moči!”

Ti “templji mogočne moči” Univerzalnega Zakona so njegovo edino nebeško zatočišče, kajti Samo-Volja podleže pred Voljo ENEGA. Ker je lahko v boju med Voljo za Sebe v enem človeku in Voljo za Vse v drugem silovitost Volje odločujoči dejavnik, mora nesebični prvak uporabiti prednost Univerzalnega Zakona. Že sprejemanje takšnega zakona mora sloneti na začetnem sprejemanju človeka in njegovega vesolja kot po izvoru in usodi duhovnega, sicer postane njegov poziv po pomoči nelogičen.

Ker je duhovno razvitje zakon življenja, mora tisti, ki naj bi se uspešno spopadel z Voljo za Jaz v drugem, sprejeti okrepitev svoje lastne osebne Volje preko Volje ENEGA. Takšna okrepitev je lahko le odgovor na povsem nesebično predanost s strani predanega.

Ker je vsako človeško delovanje sad človeške misli, mora biti uspešna dovršitev življenjskih bojev navsezadnje odvisna od človekovih vsakodnevnih miselnih oblik. V primeru pristno nesebičnega predanega lahko izključevalno razmišljanje, “le jaz živim nesebično življenje”, odpre le vrata Volje za Jaz. Človekovo željo po boljšem, bolj poduhovljenem svetu, v katerem dobrodejno razvitje “moje” rasti ali “moje” kreposti predstavlja le manjši vidik izpolnjenega zakona, mora hraniti nenehno osredotočanje na univerzalnost. Ta vidik pridobi na pomembnosti kot prispevek k stalno rastoči ljubezni za vse, ki naj lajša rast vseh, k tisti ezoterični skrivnosti, v kateri človek postaja vse bolj in bolj to, kar v bistvu je.

Eksotericizem in religija sta omogočila, zaradi lagodnosti, s katero se prilagajajo govorjenim in zapisanim besedam, brezštevilne veroizpovedi in katekizme ter brezštevilne obrede. Ali se ne bi morali ob tem spomniti na to, da je TO, na kar se nanašajo te lahko izgovorljive formule, NEIZREKLJIVO? Pri pristopu do le-tega lahko pomagajo zvezki zapisanih simbolov, toda REALNOST se lahko izrazi le v NESEBIČNEM ŽIVLJENJU, KI ZAHTEVA VEČNO BUDNOST, zaradi množice, ki se ji zoperstavlja. To, o čemer Teozofija govori kot o Črni Magiji, je izvajanje koristoljubnega posla na številnih ravneh mišljenja in delovanja, vključno s pranjem možganov preko vse bolj vsiljivega oglaševanja. Tisti, ki naj bi se obvaroval pred temi vse bolj subtilnimi tehnikami, mora ohraniti zdrav duhovni um v zdravem duhovnem telesu, stalno dostopnim za povečano vitalnost iz virov Univerzalne Duhovnosti.

Stalno rastoča zaskrbljenost v zvezi s pogoji življenja, v katerih se lahko znajde človek, lahko postane usodna motnja. Svet, v katerem živimo, je le en svet; gojiti in upoštevati pa moramo tisti svet, v katerega lahko vstopimo le preko globin našega srca. Dokler človek ne sprejme “življenja” kot ezoterično izkušnjo, ki se svita v njem, je njegova glavna obveza “ustvarjanje notranjega sveta v tem zunanjem”. Duhovnosti ni mogoče kupovati in prodajati kot milo! Vendar pa lahko že eno samo duhovno življenje sproži iskro v drugih življenjih, ki vžgejo svetovni plamen prenove. Takšno iskro je zanetil Buddha in ta plamen še ni ugasnil.

Po drugi strani pa so tisti, ki so predani Volji za Jaz, iz istega razloga stalno zaposleni z načrtovanjem svoje lastne posebne kampanje za jaz, ki se ji lahko upre le Božanski Zakon. Sprejemanje končne duhovne resnice pomeni predanost Božanskemu Zakonu, ki nato od zahteva od tistega, ki ga sprejema, nemo, vendar pa neovrgljivo izražanje Resnicoljubnega ŽIVLJENJA. “Ni na nas, da se sprašujemo zakaj. Na nas je le to, da DELUJEMO ... ne pa UMREMO!” Nesebično življenje je polnejše življenje ali Univerzalnost, ki bo hranila žarek za vsako raso in vsako civilizacijo. ENO je obstajalo pred vsako od teh. Istovetenje z ENIM pomeni nesebično, brezčasno življenje, na katerega se vsak dan izliva sončni žarek Večnosti. Čeprav je Buddha živel, hodil in govoril med ljudmi, pa je njegovo duhovno žarčenje zapisalo svoje sporočilo v človeška srca za neizmerljiv čas. Ali bo tisti, ki si je od njega sposodil luč, dovolil, da njegov lastni plamen ugasne, ali pa si bo drznil v tem svetu senc vžgati Svet Sijaja?

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji