Mahachohanovo pismo

Lucifer, Avgust, 1896

Pričujoči članek je bil natisnjen v Luciferju brez podpisa in z naslovom ‘Pomembno pismo’. V predgovoru je opomba, da gre za pismo, ki ga je ‘H.P.B. razdelila med večino svojih učencev in katerega citati so bili tu pa tam že objavljeni.’ Pismo pripada zgodnjemu obdobju Teozofskega Društva v Indiji in korespondenci, ki sta jo (preko H.P.B.) od teozofskih Adeptov prejela A. P. Sinnett in A. O. Hume. Adept-učitelj je pismo posredoval g. Sinnettu kot ‘različico izvlečka Mahachohanovih pogledov na T.D., ki mu jo je s svojimi besedami podal preteklo noč’ in kot odgovor na ugovore v zvezi z vodenjem Društva in še posebej v zvezi z ‘vprašanjem Bratstva’.

Nauk, ki ga oznanjamo, je edini resničen in mora - podprt s takšnim pričevanjem, kakršnega pripravljamo za posredovanje - na koncu slaviti zmago kot vsaka druga resnica. Vendar pa je absolutno nujno, da ga vnašamo postopoma; da okrepimo njegove teorije (neizpodbitna dejstva za tiste, ki vedo) z neposrednim sklepanjem, povzetim iz in s podporo pričevanja, ki ga ponuja sodobna ekzaktna znanost. To je razlog, zakaj lahko na polkovnika H. S. Olcotta, ki deluje na ponovni oživitvi buddhizma, gledamo kot na tistega, ki se trudi hoditi po resnično teozofski poti, precej bolj kot kateri koli človek, ki si za svoj cilj izbira potešitev svojih lastnih gorečih stremljenj po okultnem znanju. Budizem, brez svojih praznoverij, je večna resnica; in tisti, ki teži k slednjemu, teži k večni resnici; in tisti, ki teži k slednji, teži k Theo-Sophiji, božanski modrosti, ki je sinonim za resnico.

Da bi se naši nauki lahko dejavno odzvali na tako-imenovani moralni kodeks ali ideje o resnicoljubnosti, čistosti, samo-odpovedovanju, dobrodelnosti, itd., moramo pridigati in širiti poznavanje Teozofije. Posamezen in določen namen, ki odreja resničnega teozofa, ni doseganje Nirvane - vrhunca vsega znanja in absolutne modrosti, ki je navsezadnje zgolj vzvišena in veličastna sebičnost - ampak samo-žrtvujoče iskanje najboljših sredstev, ki vodijo na pravo pot našega soseda, povod, da z njimi koristimo toliko našim so-bitjem kolikor le zmoremo.

Zdi se, da se intelektualni del človeštva naglo deli na dva razreda: na tiste, ki si nezavedno pripravljajo dolga obdobja začasnega izničenja ali stanja ne-zavedanja, kar je posledica premišljene predaje intelekta in njegove ujetosti v ozke brazde pobožnjaštva in vraževerja - proces, ki ne more, da ne bi vodil do popolne deformacije intelektualnega principa; in druge, ki se nebrzdano vdajajo svojim živalskim nagnjenjem s premišljenim namenom, da bi se, v primeru neuspeha, podredili čistemu in preprostemu izničenju ter tisočletjem bede po fizični razgradnji. Ta dva razreda intelektualcev z vplivanjem na nevedne množice - ki jih privlačita in ki v njiju vidijo plemenita in ustrezna primera, katerima naj bi sledile - ponižujeta in moralno uničujeta tiste, ki bi jih morala ščititi in voditi. Med ponižujočim praznoverjem in še bolj ponižujočim grobim materializmom bela golobica resnice težko najde prostor, kjer bi spočila svoji utrujeni, nedobrodošli nožici.

Čas je, da v areno vstopi Teozofija. Verjetno je, da bodo sinovi teozofov, bolj kot kdor koli drug, tudi sami postali teozofi. Noben glasnik resnice, noben prerok, ni nikoli še za časa svojega življenja dosegel popolno zmagoslavje - niti Buddha. Teozofsko Društvo je bilo izbrano za vogelni kamen, za temelj bodočih religij človeštva. Za dosego predlaganega cilja je bila sprejeta odločitev o večjem, bolj modrem in še posebej bolj dobrohotnem prepletanju višjega in nižjega, alphe in omege družbe. Bela rasa mora biti prva, ki bo ponudila roko prijateljstva temnim narodom, ki bo poimenovala ubogega, preziranega ‘črnuha’, brat. Ta obet se morda ne nasmiha vsem, vendar pa tisti, ki ugovarja temu načelu, ni Teozof.

Kako naj se, z ozirom na stalno rastoče zmagoslavje in sočasno zlorabo svobodnega mišljenja in svobode (univerzalno kraljestvo Satana, kakor bi to imenoval Eliphas Levi), zaustavi človekov bojeviti naravni nagon, da ne bi zadajal doslej nezaslišano krutost in strahote, tiranijo, nepravičnost, itd., če ne z blagodejnim vplivom bratstva in s praktično uporabo Buddhovih ezoteričnih naukov?

Kajti vsakdo ve, da popolna neodvisnost od avtoritete edine vse-prežemajoče moči ali zakona - ki so ga svečeniki poimenovali Bog, filozofi vseh časov pa Buddha, Božanska Modrost, razsvetljenje ali Teozofija - pomeni tudi neodvisnost od avtoritete človeškega zakona. Enkrat osvobojeni in odrešeni svojega težkega bremena dogmatskih tolmačenj, osebnih imen, antropomorfnih pojmovanj in plačanih duhovnikov, se bodo temeljni nauki vseh religij izkazali za istovetne z ezoteričnim pomenom. Izkazalo se bo, da so Oziris, Krishna, Buddha, Krist, le različna imena za eno in isto kraljevsko pot h končni blaženosti - Nirvani.

Mistično krščanstvo uči Samo-odrešitev preko človekovega lastnega sedmega principa, osvobojene Paramatme, ki jo nekdo imenuje Krist, drugi pa Buddha; to ustreza prerojenju ali ponovnemu rojstvu v duhu, zato tolmači povsem isto resnico kot je Nirvana v budizmu. Da bi prepoznali naš resnični Jaz v transcendentnem božanskem življenju, se moramo znebiti našega lastnega Ega, utvarnega, navideznega jaz-a. In če nismo sebični, si bomo morali prizadevati, da bi to resnico ugledali in prepoznali realnost transcendentnega Jaz-a, Buddhe, Krista ali Boga vsakega pridigarja, tudi drugi ljudje. To je razlog, zakaj je eksoterični budizem najbolj gotova pot, ki pripelje ljudi do edine ezoterične resnice. V svetu, kakršen se nam kaže sedaj, najsi krščanskem, muslimanskem ali poganskem, je pravičnost deležna prezira, častitost in usmiljenost pa zavrženi.

Z eno besedo, kako naj se - če že tisti, ki so nam najbolj voljni osebno služiti, napačno tolmačijo glavne cilje Teozofskega Društva - ukvarjamo s preostankom človeštva? S tistim prekletstvom, ki je znano kot boj za življenje in je dejanski ter najbolj plodovit vir večine stisk in gorja, in vseh zločinov? Zakaj je ta boj postal skoraj univerzalni načrt vesolja? Naš odgovor je, - zato, ker nobena religija, z izjemo buddhizma, ni učila uporabnega zaničevanja tega zemeljskega življenja; vse so, še vedno s to edino izjemo, preko svojih peklov in prekletstev vbile v glave največji strah pred smrtjo. Zato ugotavljamo, da boj za življenje besni najbolj silovito v krščanskih deželah, predvsem v Evropi in Ameriki, slabi v poganskih deželah in je skorajda neznan med budističnim prebivalstvom. (Na Kitajskem, kjer množice najslabše poznajo svojo lastno ali katero koli religijo, je bilo med lakoto mogoče zaznati, da so matere, ki so požrle svoje otroke, pripadale krajem, kjer ni bilo nobene; in da je tam, kjer so imeli polja zgolj Bonzi, prebivalstvo pomrlo ob popolni brezbrižnosti.) Učite ljudi, da bodo uvideli, da je celo najsrečnejše življenje na tej zemlji le breme in utvara; da je naša lastna Karma (vzrok, ki ustvarja učinek) tista, ki je naš lastni sodnik - naš Osvoboditelj v bodočih življenjih - pa bo veliki boj za življenje kmalu izgubil svojo silovitost. V budistični deželah ni kaznilnic in med budističnimi Tibetanci je kriminal skorajda neznan. (Povedano pa ne velja vam, g. Sinnett, in nima nobene zveze z delom Eklektičnega Društva v Simli, torej z ložo, ampak je zgolj odgovor na napačen vtis v umu g. Huma, češ da je delo na Ceylonu ne-teozofija.)

Svet na splošno, še posebej pa krščanski, ki je bil dva tisoč let prepuščen režimu osebnega Boga, se je sedaj, skupaj s svojimi političnimi in družbenimi sistemi, ki temeljijo na tej isti ideji, izkazal za polomijo. Če teozofi pravijo, da z vsem tem nimajo nobene zveze; če se nas nižji razredi in podrejene rase (tiste v Indiji, na primer, po pojmovanju Britancev) ne tičejo in se morajo znajti, kakor pač znajo, kaj potem nastane iz naših odličnih izpovedi o dobrohotnosti, človekoljubju, reformah, itd.? Ali so te izpovedi roganje? In če so roganje, ali je potem naša pot res prava? Ali naj se predamo učenju nekaj Evropejcev - ki so se najedli obilja dežele, pri čemer so mnogi med njimi otovorjeni z darovi slepe sreče - racionalnemu zvonjenju-zvoncev, pojavljanju skodelic, duhovnemu telefonu in astralnemu oblikovanju teles ter pustimo mrgoleče milijone nevednih, revnih in zatiranih, da skrbijo sami zase ali za svojo bodočnost tako, kakor najbolje znajo? Nikoli! Propade naj raje Teozofsko Društvo, skupaj z obema svojima nesrečnima Ustanoviteljema, kot da bi morali dovoliti, da ne bi postalo kaj boljšega kot akademija magije in predavalnica okultizma! Da bi mi, predani privrženci tistega inkarniranega duha absolutnega samo-žrtvovanja, človekoljubja, božanske ljubeznivosti, kakor tudi vseh drugih najvišjih vrlin, ki jih je mogoče doseči na tej zemlji žalosti, človeka vseh ljudi, Gautama Buddhe, morali kdaj koli dovoliti, da Teozofsko Društvo predstavljalo utelešenje sebičnosti, zatočišče maloštevilnih, ki ne premorejo misli za mnoge, je zelo čudna misel, bratje moji!

Med nekaterimi prebliski, ki so jih Evropejci pridobili o Tibetu in o njegovi mistični hierarhiji popolnih Lam, je bil en pravilno dojet in opisan. ‘Inkarnacije Bodhisattve Padmapani ali Avalokiteshvare, Tsong-ka-paja in tistih Amithabhe, so se ob svoji smrti odrekli pridobitvi stanja Buddhe - to je, summum bonum blaženosti in individualne osebne sreče - da bi se lahko znova in znova rodili v korist človeštva.’ (Rhys Davids) Z drugimi besedami, da bi se lahko znova in znova podredili bedi, ujetosti v meso in vsem žalostim življenja, zato, da bi s takim samo-žrtvovanjem, ki se ponavlja skozi dolga in težavna stoletja, lahko postali sredstvo za zagotovljeno osvoboditev in blaženost v prihodnosti peščice ljudi, izbranih zgolj v eni od mnogih ras človeštva? In od nas, ponižnih učencev teh popolnih Lam, naj bi pričakovali, da dovolimo Teozofskemu Društvu, da opusti svoj najbolj plemenit naslov, tisti Bratstva Človeštva, zato da bi postalo preprosta šola psihologije! Ne, ne, dobri bratje, vi že predolgo delujete v zmoti. Poskušajmo se razumeti! Tisti, ki se ne čuti usposobljenega, da bi dovolj dojel plemenito idejo, da bi lahko zanjo delal, naj se ne loti naloge, ki je zanj pretežka. Vendar pa težko, da bi v Društvu obstojal en sam Teozof, ki ji ne bi bil sposoben učinkovito pomagati s popravljanjem napačnih vtisov nepoučenih, tako da bi on sam dejansko širil to idejo. Oh! ko bi nam le nek plemeniti in nesebični človek dejavno pomagal pri tej božanski nalogi. Vse naše znanje, preteklo in sedanje, ne bi bilo dovolj, da bi ga poplačali.

Potem, ko sem razložil naše poglede in stremljenja, bi rad dodal le še nekaj besed. Resnična religija in filozofija ponujata rešitev za vsak problem. To, da se svet nahaja v tako slabem moralnem stanju, je odločilen dokaz, da nobena od njegovih religij in filozofij, tiste civiliziranih ras še manj kot katera koli druga, ni nikoli posedovala resnice. Pravilne in logične razlage vsebine problemov velikih principov dvojnosti pravilnega in napačnega, dobrega in zla, svobode in despotizma, bolečine in ugodja, sebičnosti in nesebičnosti, so za njih enako nedosegljive kot pred 1881 leti. Od rešitve so enako daleč kot so vedno bile; vendar pa mora za te probleme nekje obstojati dosledna rešitev, in če bodo naši nauki razkrili, da so jo zmožni ponuditi, potem bo svet prvi, ki bo priznal, da mora obstojati resnična filozofija, resnična religija, resnična svetloba, ki ponuja resnico in nič drugega kot resnico.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji