Kaj je svoboda?
Rohit Mehta

Svoboda je ena izmed temeljnih človekovih gonilnih sil. Že od samega svitanja človeške zgodovine vidimo, kako se ta gonilna sila izraža na veliko število načinov. Človek je povezal svobodo s srečo in to je vse prej kot pravilno, kajti sreča in prisila ne gresta skupaj. Veselje do življenja lahko izkušamo le, če človek lahko svobodno izraža samega sebe. Nek umetnik ne more nikoli imeti veselja do ustvarjanja, če deluje pod prisilo. Kako lahko obstaja v življenju ustvarjalnost, če človeka omejuje prisila?

Kaj so človekove prisile?

Te so temeljno dvojne - zunanje in notranje. Zunanje prisile so tiste, ki se porajajo iz življenjskih okoliščin. Ko je materialno okolje nenaklonjeno, zaradi nezadostnih finančnih virov in zaradi nezmožnosti fizičnega telesa, človek čuti vpliv zunanje prisile. Na podoben način se čutimo omejene v naših načinih življenja, ko nam naši odnosi s tistimi okoli nas vsiljujejo omejitve. Obstajajo tudi mentalne omejitve, ki se porajajo iz čutenja manjvrednosti ali zaradi občutka nepomembnosti.

Človek se stalno bori proti zunanjim prisilam. Rad bi se osvobodil okoliščin, ki omejujejo njegova gibanja. Te boje za svobodo lahko vidimo na različnih nivojih človekovega obstoja, tako individualnem kot tudi kolektivnem. Človek čuti, da bi vedel kaj sta svoboda in sreča, če bi se le znebil prisil zunanjih okoliščin.

Toda človeku se je skoraj povsem nemogoče znebiti vseh omejitev zunanjih okoliščin. Lahko se jih znebi na neki točki, vendar pa se bodo porodile druge, na področjih, o katerih ni niti sanjal. Prisile zunanjih okoliščin so to, kar religijske filozofije Vzhoda opisujejo kot Karmo. Zakoni Karme so skrivnostni in zato človek težko napove njihovo obnašanje. To z drugimi besedami pomeni, da je življenje nepredvidljivo. Nihče ne ve od kod se bodo pojavili omejitveni činitelji Karme. In zato se zdi, da je človekov boj zoper prisile Karme povsem jalov.

Ali to pomeni, da mora človek za vedno ostati pod omejitvami zunanjih prisil? Če bi bilo tako, kako naj potem spozna ustvarjalno veselje do življenja? Če se mora podrediti prisili Karme, potem ostajajo njegove sanje, da bi uresničil svobodo, za vedno neizpolnjene.

Zato moramo tukaj nekoliko globlje preučiti prisile Karme. Kaj je to, kar sestavlja prvino prisil v delovanju človekove Karme? Gotovo prvina prisile ne počiva v naravi objektivnih pogojev, saj

zelo pogosto vidimo, da se bogat človek, ki se koplje v blagostanju svojih objektivnih pogojev, počuti zelo nesrečno in bedno. Da je precej daleč od tega, da bi izkušal ustvarjalno veselje do življenja. Kar pogosto pa vidimo siromaka, ki lahko na sebe navleče le cape, ki ne ve, kaj je obilen obrok, in ki nima doma, ki bi mu nudil zavetje in udobje, kako hodi okrog s pesmijo v svojem srcu. Če bi prvina prisile počivala v vzorcu objektivnih pogojev, potem gotovo ne bi bili priče takšnim prizorom prinčeve nesreče in siromakovega srčnega veselja. V istem vzorcu objektivnih pogojev je nek človek lahko srečen, nek drug pa najbolj nesrečen. Iskanje svobode v določenih vzorcih objektivnih pogojev nas zato ne vodi nujno do ustvarjalnega načina življenja.

Okoliščine so same po sebi nevtralne, ne vsebujejo ne činiteljev prisile ne činiteljev ne-prisile. Človek je tisti, ki podeljuje prvino prisile objektivnim pogojem. Vse prisile so subjektivne.

Z drugimi besedami, ne obstaja nič takega kot neka objektivna prisila. Notranja prisila je tista, ki podeljuje objektivnim pogojem prvino prisile. Vzrok človekovih omejitev je v notranjih prisilah. Iskati svobodo v izmikanju objektivnim pogojem, medtem ko v polnosti delujejo notranje prisile, pomeni hoditi po poti razočaranja. In, ko razgradimo notranje prisile, postane objektivno okolje le polje izražanja in ne področje samo-izpopolnitve.

Kaj so človekove notranje prisile? To so činitelji, ki sestavljajo prihodnost, ki jo je človekov um izgradil iz materialov, ki jih je zbral v preteklosti. Vse naše notranje prisile so prisile prihodnosti. Porajajo se iz gonilne sile, da bi postali “nekdo”. Ta gonilna sila, da bi postali nekaj, se izraža v idealih, stremljenjih, sanjah, itd. Prepojen s to gonilno silo, da bi postal nekaj, si človek prizadeva spremeniti zunanje življenjske okoliščine. Ko se te okoliščine ne spremenijo v skladu z njegovimi ukazi, čuti omejitve objektivnih pogojev. Iz teh omejitev se porajajo objektivne prisile. Pomanjkanje svobode, ki ga človek izkuša v zunanjih življenjskih okoliščinah, je posledica odsotnosti svobode v notranjem življenju človeka. Ker zunanje prisile izhajajo iz notranjih, je edina svoboda, ki lahko ima smisel in pomen, le notranja svoboda.

Kaj pomeni ta notranja svoboda? Očitno je to stanje, v katerem um ni na povodcu nobene stvari. Če je um ustvaril svoj lasten interes, potem je obsojen na omejenost na njegovo vplivno področje. Pripadajoči interes, najsi finančni ali psihološki, se vedno ustvari zaradi varnosti. Ko um ustvari psihološki interes, je to z namenom, da bi obvaroval svoje območje udobja in kontinuitete. Um, ki išče varnost, ostaja tujec svobodi, mora sprejeti prisile svojega lastnega interesa. Tak um ne more dojeti veselja ustvarjalnega življenja.

Ker ga veže in omejuje njegov lasten interes, lahko razvije le odpor do vseh novih življenjskih spodbud. Ne more se svobodno gibati znotraj življenjskega vzorca, ki ga je priskrbela Karma. Zato ni čudno, da je tak um poln zamer do tega, kar mu je priskrbelo življenje. Kot prijetne upošteva le tiste vzorce, v katerih se lahko razcveta njegov pripadajoči interes - vse drugo mora za njega biti neprijetno in nadležno.

Prav um, ki je razvil svoj psihološki interes, je tisti, ki se boji Karme. Ker je izgubil vsak neposreden stik z valujočim tokom življenja, tak um poskuša obvarovati obstoječe oblike in vzorce. Z ohranjanjem varnosti svojega lastnega pripadajočega interesa, se loči od živih voda življenja. V tem stanju osamitve um postane čuvaj nečesa, kar je mrtvo - in ne nečesa, kar je živo. Ohranja smrt v oblikah, ki jih poskuša s trdim delom okrasiti. Toda smrt ne more zavzeti mesta življenju le zato, ker je bogato okrašena. Kako lahko smrt podari vitalnost oblikam in vzorcem obnašanja? In devitalizirana oblika kaže znake razgradnje. Človek želi preprečiti to razgradnjo, vendar brez tega, da bi sprostil vir vitalnosti. On mora vedno znova in znova doživljati neuspeh pri tem prizadevanju. In na ta neuspeh gleda kot na nemilostno delovanje Karme.

Le um, ki se obnavlja iz trenutka v trenutek lahko ve, kaj je brez-karmičnost. Ne prenovljeni um - ampak um, ki se nahaja v stanju nenehnega prenavljanja - le tak um je osvobojen notranjih prisil. In um, ki je osvobojen notranjih prisil, je čist in neonesnažen, je nepodkupljiv, in ga zato ne more vezati nobena objektivna okoliščina.

Svoboda od pogojevanja

Zadnje čase zelo pogosto slišimo besedi “pogojenost” in “ne-pogojenost”. V sodobnem psihološkem pristopu je “ne-pogojenost” prevzela zelo pomemben položaj. Vendar pa je mogoče dvomiti, ali je prepoznan resničen pomen tega procesa celo v tisti veji psihologije, ki je znana kot Globinska Psihologija. Proces “ne-pogojenosti” zahteva, če naj bi bil učinkovit, jasno razumevanje načinov, na katere deluje človeška zavest. Z drugimi besedami, najprej moramo vedeti, kako prihaja do pogojenosti, preden lahko razumemo popotovanje proti ne-pogojenosti. Človek mora vedeti, kaj ga pogojuje, kako ga pogojuje in zakaj ga pogojuje. Resnična raziskava v tej smeri mu bo odkrila delovanje človeške zavesti na različnih nivojih.

Mi imamo, znotraj naše psihološke sestave številne fiksne točke, od katerih vsaka sestavlja nek oddelek ali delitev naše zavesti. Tako naša zavest ni celota, ampak je razdeljena na številne koščke. Ko pride do nje nek življenjski vpliv, se nanj ne odzove celotna zavest, ampak le nek njen poseben oddelek. In tako ta življenjski vpliv ni nikoli dojet celovito ali v celoti. Naše poznavanje življenja je zaradi tega zelo pomanjkljivo. Dejansko je to nevednost ali Avidya, o kateri so govorile vzhodne religije in filozofije. Da bi se lahko odzvali na življenje s celovito zavestjo, je dejansko potrebno biti popolnoma nepogojen. Odziv celotne zavesti je gotovo resnično stanje ne-odpora.

Toda tak odziv je mogoč le, ko so vse fiksne točke uma odstranjene. Vprašanje je: Kako naj jih odstranimo? Da bi lahko razumeli to vprašanje, mora človek resnično raziskati, kaj so te fiksne točke in kako se porodijo. Če so to jedra odpora, potem pride do vprašanja: Zakaj um potrebuje take odpore ali obrambne mehanizme? Vsak odpor se očitno porodi v stanju prisile. Naravno življenje ne pozna odpora. Ko pa se pojavi prisila, najsi zunanja ali notranja, se porodi tudi činitelj odpora. Mi živimo pod nenehnimi prisilami in zato je milost naravnega življenja popolnoma odsotna iz naših življenj.

Torej, kdaj človek čuti življenjsko prisilo? Gotovo je, da se to čutenje prisile pojavi le takrat, ko um pride do nekega zaključka. Brez predhodnega sklepa do prisile ne more priti. Ko se stvari ne zgodijo v skladu s sklepom, do katerega smo prišli, se čutimo prisiljene, najsi sodelovati v tistem dogajanju, v nasprotju z našo voljo, ali se iz njega umakniti. Tako lahko pride do prisile delovanja ali prisile zanikanja delovanja - prisile sodelovanja ali ne-sodelovanja. Naše delovanje, pozitivno ali negativno, temelji na nečem, kar se je zgodilo v neskladju z našim predhodnim sklepanjem.

Torej, um, ki pristopa k življenju s predhodnim sklepanjem ni več odprt. Je zaprt um. Dejansko, um, ki je odprt, ne čuti prisile, ker ni ustvaril predhodnega sklepa; osvobojen je vseh konfliktov. Mi čutimo prisile Karme zaradi sklepa, do katerega smo že prišli. Mi želimo, da bi Karma sledila vzorcu naših sklepanj. In, ko se to ne zgodi, čutimo vznemirjenje in iščemo neko bližnjo ali oddaljeno prihodnost, ki nam bo prinesla sprostitev življenjskih konfliktov in razburjenj. Življenje ne sledi smeri naših sklepanj in zaradi tega se poraja neskončna človekova žalost.

Če se želimo učinkovito spopasti s tem problemom predhodnega sklepanja, moramo odkriti, kako se to poraja. Kaj je vir porajanja teh sklepanj? Vir je očitno ozadje našega fizičnega in psihološkega obstoja. Naša sklepanja izvirajo iz tega ozadja. Resnično ne-pogojevanje ne pride v poštev brez razumevanja človekovega ozadja. Dejansko, da bi se zavedali človekovega celotnega ozadja, moramo opazovati proces človekovega lastnega pogojevanja.

Vendar pa se ob tem pojavi zelo zanimivo vprašanje: Ali se lahko pogojeni um zaveda svojega lastnega pogojevanja? Kajti takšno zavedanje izloča um iz njegovega ozadja. Ali je taka izločitev mogoča? Če preučimo delovanja našega uma, odkrijemo, da je že razvrstil značilnosti svojega ozadja v “dobre” in “slabe”. Na ta način je napovedal svojo ločitev od tega, na kar gleda kot na slabo dediščino svojega ozadja. Ne želi delovati iz tega slabega ozadja. Tako se je um izločil iz dela svojega ozadja. Želi ohraniti svoje dobro ozadje in iz njega narediti vir za svoje nadaljnje odzive. Seveda si nihče ne dopusti zlega delovanja, če ve, da je zlo. Vsak se skuša ločiti od tega, kar prepoznava in ugotavlja, da je zlo delovanje. Razvrščanje na dobro in zlo se začne ob najbolj zgodnjih aktivnostih človeškega uma. Proces izbire je odvisen od njegove spretnosti razvrščanja izkušenj v dobre in slabe. Celo primitiven človek ve, kaj je bilo zanj dobro in kaj slabo. Z napredovanjem civilizacije postaja to razvrščanje bolj jasno; lahko zaznamo tudi količinsko povečanje obeh teh dveh skupin. Tako se človek poskuša ločiti od tega, kar imenuje slabo in se poistovetiti s tem, na kar gleda kot na dobro. Vsa naša sklepanja izhajajo iz dobrega ozadja in to je vzrok, zakaj gledamo na naše sklepe kot na pravilne in želimo, da bi se življenje prilagodilo ogrodju naših sklepanj. Ljudje prihajajo v medsebojne spore preko delovanj, ki izvirajo iz njihovih ustreznih “dobrih” sklepanj. Zanimivo, ali ne? Človeški odnosi postanejo nesrečni zaradi tistega, kar izvira iz tega, kar ljudje imenujejo svoja dobra ozadja! In vsak človek je prepričan, da je njegovo delovanje pravilno, zato ker je vir tega delovanja dobro ozadje. Ali ni vsaka religija poudarjala potrebo po tem, da človek deluje iz svojega dobrega ozadja? Torej, kaj je narobe s človekom, če je pogojen s svojim dobrim ozadjem?

To je tisto, kar povzroča izjemno težavo pri ločevanju od dobrega ozadja. In brez te ločitve problema slabih odnosov ni mogoče učinkovito razrešiti. Vsi naši odzivi na življenje temeljijo na sklepanjih iz dobrega ozadja. Dejansko je to edino ozadje, ki ga prepoznamo. Toda, kaj je navsezadnje to dobro ozadje? To je ozadje, iz katerega izhaja zavest kreposti, uspeha, materialnega ali duhovnega, dovršenosti, dosežka. Neko dejanje, beseda, ali misel, ki izhaja iz te zavesti kreposti ali uspeha nosi znamenje prekomernega zaupanja. Zaradi tega je naš pristop do življenja pristop obsojanja in opravičevanja, kajti kdo lahko obsoja ali opravičuje, če ne tisti, ki ima občutek prekomernega zaupanja? V pristopu prekomernega zaupanja človek lahko vidi pomanjkanje ponižnosti, pomanjkanje občutka spoštovanja do življenja. Neko dejanje prekomernega zaupanja je vulgarno, surovo in neprijetno. Prekomerno zaupanje na področju odnosa naredi odnos vulgaren, ker ne priznava neznanega činitelja človeške osebnosti. Obstaja neznan činitelj človeške osebnosti, ki predstavlja skrivnost človeškega bivanja. Če to ne priznamo, napačno presodimo človeškega posameznika. Naš pristop do človeškega posameznika je le iz ozadja znanega, ki je dobro ozadje, iz katerega izhajajo vsa naša sklepanja v zvezi z ljudmi in stvarmi. Prekomerno zaupen um zaduši neznano z znanim. Ni dovolj ponižen, da bi opazoval prihod neznanega. Kajti vsak vzorec obnašanja ima predhodno sklepanje, s katerim presoja. Nima potrpljenja, da bi počakal in zaznal vzgibe in namene, ki so osnova teh vzorcev obnašanja. Dobro ozadje postane točka gotovosti, iz katere se odziva um. Zavest kreposti, uspeha, dosežka, dovršenosti, predstavlja činitelj gotovosti v odnosu do človeškega posameznika; in to je vsebina dobrega ozadja. Kar je uspelo v preteklosti, postane mera ali sklep za presojanje sedanjosti in prihodnosti.

To postane predhodno sklepanje iz dobrega ozadja. To je jedro odpora in zato korenski vzrok za vse naše konflikte, še posebej z našim okoljem.

Tako je potrebno v procesu ne-pogojevanja raziskati to dobro ozadje. Naše realne razvade so dejansko skrite v tem, kar imenujemo kreposti. Dobro ozadje je tisto, ki postane skrivališče za vsa zla, ki se porajajo v področju človeških odnosov.

Nujno je, da razgradimo dobro ozadje, če želimo, da bi postal človekov um popolnoma nepogojen, in da bi lahko sprejemal vplive življenja brez odpora. To je mogoče le, ko človek pogleda v vsebino svojega dobrega ozadja, razišče proces, s katerim je um prišel do koncepta dobrega, in ko razume, zakaj je svojemu relativnemu konceptu dobrega podaril status in dostojanstvo absolutno dobrega. Le z razbitjem tako slabega kot dobrega ozadja dosežemo resnično duhovno stanje, stanje, v katerem je mogoče naravno življenje. Bhagavad Gita zato po pravici pravi: “... kdor ne ljubi ne sovraži, takrat je razumevanje v ravnovesju dobrem”. Gita povzame celoten problem duhovnega življenja tako:

Tisti, ki ne ljubi ne sovraži,
ne žalosti se in ne želi,
se odpoveduje dobremu in zlemu ...
on je Meni drag.

Prevedeno z dovoljenjem Teozofskega društva na Filipinih iz Theosophical Digest, 3rd Quarter 1996. Izvleček iz The Search for Freedom. Copyright: Theosophical Publishing House, Adyar, Madras, India.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji