Dediščina modrosti
Joy Mills

Theosophia, pomlad 1969.

Tisti, katerih življenja se je na kakršen koli način dotaknila teozofska filozofija, so postali dediči velike tradicije nesmrtne modrosti. Poznavanje te tradicije si je mogoče pridobiti s študijem, s kontemplacijo, celo z razpravljanjem o načelih te modrosti z drugimi. Toda modrost sama izhaja iz popolnega vedenja, pri katerem se razumevanje nenehno izraža v vseh oblikah življenja. Dediščina modrosti, katere dediči smo danes, je takšne narave, da lahko, v kolikor nas ne preobrazi s svojo življenjsko kvaliteto, ostaja sterilna posest, zaklenjena v knjigah in nedostopna za izkušnjo. Temeljna predpostavka, predstavljena v Tajnem Nauku, predlaga obstoj nakopičene modrosti dob, ki jo je danes mogoče preveriti z izkušnjo in preizkusiti z znanstvenimi premisami. Za to znanje, preverjeno s strani generacij vidcev in modrecev, lahko rečemo, da predstavlja pentagram zakona, ki se kot končna vsota razkrije v človeku.

V rokah njenih Varuhov, ki so Adepti Modrosti, je to znanje več kot le zbirka naukov; je razvijajoča se, živa celota, enako živa kot vesolje, ki je njen viden izraz. Zbiranje dejstev še ne pomeni doseganje modrosti; postavljanje na mizo vseh sestavnih delov ure ni izkušanje delovanja ure niti razumevanje časa. Dediščina modrosti, katere dediči smo danes, je popolna modrost, katere vsako načelo je le nek vidik celote, celota pa je izraz vse-objemajoče Zavesti, ki je vesolje. Takšna kot nam jo je predala H. P. Blavatsky se ta modrost razvija v naravnem zaporedju razumevanja, oblikovanja, kakor sem ravnokar predlagala, kot pentagram zakona.

Prvo med načeli je temeljna predpostavka, da obstaja Univerzalna Realnost, v kateri je ukoreninjeno vse in katere bistvo je Absolutna Nepogojena Zavest. Realno je v celoti ne-materialno, kakor to danes odkriva in dokazuje znanost; Realnost je, ne glede na to, kaj se dogaja na univerzalnem polju sile neskončne potencialnosti. Mi smo vkopani v tej eni Realnosti in vse prehodne “realnosti” ubogajo zakone univerzalne, nedeljive Realnosti. Njena osnovna lastnost je pozornost, zavestnost (Chit), in tako je vesolje skoz in skoz zavestno in živo; v sebi in sama po sebi je ta Realnost brezčasno bivanje (Sat) in njena bistvena narava je po kvaliteti (Ananda) harmonična, ki s svojo samo naravo omogoča, da se v naravnem zaporedju pojavljata lepota in blaženost.

Druga predpostavka izhaja iz prve: vesolje in vse pojavne oblike so periodične manifestacije prvotne Realnosti. Materija je izrastek, izliv Realnosti, sredstvo Realnosti, ki deluje od znotraj navzven. Materija je torej padec energije, ki se nikoli ne loči od svojega vira, a se zunanje pojavlja kot prehoden prikaz Ene Realnosti; vesolje bivanja projicira vesolje procesa. Ta projekcija je periodična, v skladu z vrojenim ritmom zavesti. Povsod se odvija utripanje Realnosti, včasih pospešeno do samo-zavestnosti kot v človeku, včasih upočasnjeno do skoraj neizmerljivih ciklov kot v geoloških dobah. (Nedolgo tega je nek znanstvenik poročal: “Utrip planeta Zemlje še ni bil izmerjen. Toda utrip obstaja ... Ritmično bitje v magnetnem ovoju, ki obdaja planet, se poraja iz sončnega vetra ... Znotraj magnetnega ovoja, se Zemljino ozračje širi in krči ...”) Udarjanje utripa Realnosti se razvija iz samega sebe, da bi razkrilo svoja lastna pomanjkanja, da bi si določilo meje, kajti v prvotni Realnosti obstaja dinamičnost njene lastne narave. Besedo Fohat so pripisali tej dinamičnosti, ki je znanost še ni odkrila, razen v njenih učinkih.

Univerzalno polje je ne-operativen obstoj. Sprožitev znotraj univerzalnega polja Realnosti tega, kar je okultistu znano kot Fohat, se odraža kot operativna vesolja, ki so prehodna in začasna ter predstavljajo sence preko Realnosti.

Tako je tretja predpostavka: vesolje se imenuje Maya, ker je v njem vse začasno, pa čeprav dovolj realno za zavestna bitja, ki se gibljejo znotraj njega. To, kar se je sočasno razvilo znotraj univerzalne Realnosti, se sedaj razvija zaporedno, v procesu časa in evolucije; zato se imenuje Maya, ker je izmerljivo. Človek se kot samo-zavestno bitje uči uporabiti čas, delovati v njem in z njim, da bi dosegel procese evolucije. Posledično je človek mera vseh stvari kot tudi merilo vseh procesov in rokuje tako s časom kot procesom.

Četrta točka pentagrama je osnovna predpostavka, da je vse v vesolju, v vseh kraljestvih narave, zavestno, obdarovano z zavestjo lastne vrste in na svoji lastni ravni zaznave. Ker je temeljna Realnost, ne-deljiva in ne-materialna, skoz in skoz zavestna, je pojavno, četudi predstavlja senco na tej Realnosti, vseeno ukoreninjeno v prvobitni zavesti in mora zato sodelovati v zavestnosti. Vse je vkopano v Realnem in se razodeva v zaporedju časa, in zato je posledično, v skladu s peto predpostavko, vesolje ustvarjeno in vodeno od znotraj navzven. Načrt, vzorec, oblika, so pojavljajoče se.

Tako si lahko predstavljamo pet bistvenih točk brezčasne modrosti, pentagram zakona, ki se mu podreja vsa narava in ki najde svoj končni izraz v človeku; ki je osredotočenje vsega, ki je prisotno povsod v vesolju. Tradicionalno je bil simbol človeka peterokraka zvezda; vsaka točka lahko predstavlja univerzalni zakon, ki ga s svojo samo naravo uteleša človek. Njegova naloga je torej, da postane zakon, ki ga predstavlja.

Človek pa mora, ne glede na to, kako širok je njegov doseg, kako visoko zraste, vseeno stati na zemlji; njegove noge morajo biti nekje vsajene in njegov pogled se širi od tam, kjer stoji. Navkljub temu, da stojimo tukaj, z vizijo, kakršna je - omejena in opredeljena z našim sedanjim stanjem - vseeno lahko rastemo navzgor, dokler se zavest širi do petih točk modrosti in spoznamo to, kar je bilo resnično od začetka, da smo nesmrtno ukorenijeni v Samo-Obstoječem.

Doseganje te uresničitve je znanstven proces, ki mu je mogoče dati ime “Pot”. Kajti nauk, najsi še tako plemenit, ni dovolj. Načela, najsi še tako vzvišena, ne zadostujejo. Kot je rekel Pseudo-Dionysius: “Človek se mora, ne samo naučiti resnice, mora jo trpeti”. Obstaja Pot, ki jo je potrebno najti in prehoditi, pa čeprav obstaja tisoč pristopov do vhoda na to Pot. Pot sama po sebi je ena in učenec je samo-izbran. Dediščina Modrosti, ki je naša, razkriva naravo Poti; in človek najde končno realnost tako, da jo izživi. S svojimi lastnimi napori razvijamo strahovit potencial zavesti, z meditacijo in “pravilno pozornostjo” mi “zbiramo”, kakor je rekel Platon, to, kar v resnici smo. Ko se učimo, da bi pozabili na zahteve in želje prehodnega jaza v smislu življenja, ki je sedaj ponovno odkrit, se učimo uporabiti, z globokim sočutjem, vse, kar smo in imamo, v služenje človeštvu. Kajti človek se samo-obveže, da bo pospešil, na samo-zavesten način, celoten proces, katerega del je.

Toda ta obveza zahteva korenito spremembo normalnega evolucijskega vzorca; prikliče nov način rasti - nič več rast v premočrtnem smislu zaporedja, ampak samo-preoblikovanje, ki se odvije od znotraj. Najbolj koristna analogija je proces metamorfoze. Buba ne postane metulj preko kakršnega koli procesa premočrtne rasti, ko bi postala vedno večja in večja buba; proces se odvije samo takrat, ko se buba ovije v svoj kokon, se osami od zunanjega okolja, v katerem se je hranila, in je sedaj odvisna le od svojih lastnih virov, ki jo ponesejo do čudovitega preoblikovanja. Znotraj kokona se odvije skoraj čudežen proces: vsi organi bube izginejo, se spremenijo v amorfno, brezoblično, viskozno emulzijo, brez razločnega ustroja. Po nekem čudežu reorganizacije, ki je biologija ne zna razložiti, ki jo vodi skrivnostno gonilo, ki ga znanost še ni poimenovala, spodbujena s silo, ki fiziki ni znana, se ta brezoblična in navidezno mrtva emulzija preoblikuje v metulja. To, kar je bilo nekoč buba, je sedaj stvar s krili in lepoto ter prilagojena na povsem drugačno okolje, na zrak, in usposobljena za povsem drugačen način življenja.

Tako lahko človek, samo-zavestno in s samo-zasnovanim naporom, doseže na drugi ravni uresničitve preoblikovanje, ki je po obsegu primerljivo in enako veličastno, ko iz svojega obstoja bube kot bitja zemlje in iz izkušanja premočrtne rasti preko zaporednih inkarnacij vstopi v svobodnejše življenje duhovne preroditve.

To je torej naša dediščina modrosti: mi smo dediči dob, ki z zaupanjem ohranjamo sveto prisego. Toda to je več kot znanje, ki nam je bilo predano, in več kot znanje, ki ga moramo iskati, če naj bi se dediščina, ki nam je bila predana, prenesla v vsem svojem veličastju na tiste, ki bodo prišli za nami. Mi moramo spoznati resnico na tako intimen način, da nas zagrabi in si nas prisvoji; mi moramo preobraziti univerzalna načela v ognjeni peči življenjskih izkušenj v zlato modrosti in tako postati samo-preoblikovani in samo-preoblikovalni. Večna načela modrosti niso brez nas, izven nas, delujoča na nas; so bistvo same naše narave: mi smo pentagram zakona. To videti pomeni videti življenje kot celoto, zaznati nesestavljeno vizijo Realnosti, in živeti in delovati na tak način, da se ne bi dediščina modrosti, katere dediči smo danes, za človeštvo nikoli izgubila.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji