Etika razumevajočega srca
Joy Mills

London, 13. junija 1985 - Dobeseden prepis predavanja.

Uvod: Prvi zakon razumevanja je tisti, ki povezuje ista upanja, žalosti, veselja, težave, strahove, s katerimi se srečujemo mi vsi. Veže nas ista usoda, obdaja nas ista ljubezen, vzgaja nas ista pravičnost.

Najlepša hvala! Dober večer prijatelji in člani!

Nekoliko več kot leto dni nazaj je bil na televiziji v Združenih Državah prikazan film, mogoče je bil tudi tukaj pri vas, ne vem, film, ki je razjezil precejšnje število ljudi, druge razveselil, številne vznemiril in verjetno prebudil vsakogar, ki ga je videl, za scenarij prihodnosti, ki se je dejansko zdel tako verjeten. Naslov filma je bil: Dan pozneje. Film je na najbolj živ in grozovit način orisal možne posledice jedrske katastrofe. Predavanje začenjam s tem zato, ker se verjetno vsi mi zelo zavedamo, da je to najbolj prisotna grožnja, ki danes visi nad človeštvom. In ta bi morala predvsem vzpodbuditi v umih tistih, ki so seznanjeni s teozofsko filozofijo, vsaj za naslednje zelo resno vprašanje: Ali je za prihodnost možen tudi kakšen drugačen scenarij? Kakšen drugačen scenarij je možen? Ali se bo naše človeštvo resnično pogubilo s sredstvi, ki jih je ustvarilo samo?

Ne mislim se posvetiti neke vrste razpravi o možnih prihodnostih, ampak bi raje predlagala, da se mi zdi, da teozofski pogled na svet predstavlja edino pravo izbiro, tako, ki je povsem in v celoti odvisna od vsakega posameznika. Ta namreč počiva v človeškem srcu, v razumevajočem srcu.

Izbire, ki jih sprejemamo vsakodnevno, način našega življenja, naše ravnanje, namreč določa jutri, dan pozneje in vse dneve, ki bodo še prišli.

Zanimivo se mi je zdelo dejstvo, da je eno izmed zelo resnih vprašanj, ki si ga danes postavlja veliko število ljudi, sorazmerno preprosto vprašanje: kako visoko je zgoraj? Ne vem ali ste vedeli, da je to vprašanje, ki zaposluje državnike, znanstvenike, politike, mislece na številnih, številnih področjih. "Kako visoko je zgoraj?"

A to, kar je mišljeno s tem temeljnim in preprostim vprašanjem, je le: Komu pripada nebo? In posledično: Komu pripada zemlja? V našem času smo se, celo najmlajši med nami, resnično premaknili z enoplastne zavesti, če želite, pri kateri so bile meje med narodi, kot med sosedi, jasno začrtane, do tega, kar moramo danes prepoznati kot večplastno zavest. Kajti prvič v človeški zgodovini smo videli naš majhen, a lep planet brez kakršnih koli meja; saj če nanj pogledamo iz vesolja, ne moremo razbrati mej.

Če zakurite ogenj na svojem dvorišču, dim potuje navzgor, vsaj toliko, dokler ga ne zajamejo vetrovi, ki ga razpihajo, ali pa se razširi po dvorišču soseda. "Kako visoko je zgoraj?"

Jaz mislim, da ne gre le za preprosto, oguljeno dejstvo, da živimo v svetu, ki mu grozi možnost popolnega uničenja. Ne glede na to karkoli že čutimo ob tej možnosti, pa nas zavračanje čutenj do stanja na svetu, lahko privede do psihičnega vznemirjenja, ki ga spremljata občutek nemoči in osamljenosti, do prepričanja, da se bo tisto, kar se mora zgoditi, pač zgodilo, in da zato karkoli že naredimo, karkoli naredim jaz, dejansko ne prinaša nobene razlike.

A jaz verjamem, da prinaša. In zdi se mi, da je prav to teozofski pogled na svet. Da to, kar naredim jaz, kar mislim in čutim jaz, prinaša razliko.

Vidite, karkoli je že postalo dejstvo v našem času, pa sta se pojavili le dve glavni dejstvi, ki sta osrednji in odločilni pri snovanju naše podobe o sedanjosti in zato prihodnosti. Prvo dejstvo je preprosto v tem, da vemo, kako izgleda naš planet, in da smo prva generacija, ki je videla celovitost našega planeta. In neverjetno, če nanj pogledamo z vesolja ne vidimo nobenih meja. Je krhek in občutljiv, ekološko samozadosten sistem. To vemo. Drugo dejstvo je seveda to, da vemo kako narediti bombo z velikim B. In zato vemo, resnično vemo, kako uničiti celoten planet in življenje na njem. Znanje je tu, četudi bi se velesile odločile odpraviti vse orožje. Znanje je prisotno v svetu. Znanje je tu. Ni pomembno kakšno je orožje, z drugimi besedami. Znanje je tu.

Ob teh dveh dejstvih mislim, da obstoja nujnost, da se naučimo živeti na določen način, na način, ki ga jasno zaznamuje teozofski pogled na svet. Ta se v literaturi zelo jasno opira na temeljne predpostavke, ki, kakor se mi zdi, ne dopuščajo izbire, ampak zahtevajo delovanje na osnovi teh predpostavk. To pomeni: mi lahko razumemo, kako visoko je zgoraj v naših lastnih naporih, da osvobodimo uklenjen duh človeške rase, duh v nas samih. Da ga osvobodimo vezi v naših lastnih srcih in v vsakem človeškem srcu, ki hrepeni po ljubezni, pogumu, sočutju, razumevanju. Ne govorim o sentimentalnosti, ampak o aktualnem dejstvu, da moramo začeti živeti. Mislim, da je to, kar ponuja največ upanja, morda dejstvo, da je vse, kar prinaša osebni mir in harmonijo ter dobro počutje, tudi najbolje za svetovni mir in harmonijo ter preživetje. Kajti rečeno je, da danes sočasno živimo v svetu eksistenčnega nereda in konceptualnega reda. In mi vemo, da so zakoni, ki so osnova obstoja v tem vesolju, tako preprosti kot elegantni, pojasnilo, s katerim nam sodobni fiziki razkrivajo naravni red in vzorce stvari.

Ezoterična filozofija, je seveda vedno poudarjala le nekaj preprostih, temeljnih načel, ki so osnova našega razumevanja obstoja. Zelo na kratko: ena končna realnost z absolutno univerzalnostjo zakona periodičnosti, in znotraj tega, temeljna istovetnost vsakega z enim.

Dejansko je bilo predstavljeno, da obstoja pet temeljnih domnev, v tem, kar so poimenovali pozabljena resnica, izraz, ki ga je za opis ezoterične filozofije, večne modrosti, uporabil Arthur Houston Smith. Ko jo imenujemo večna modrost ali večna religija modrosti, mislim, da je dobro, da vemo, da dokler je ne živimo, dokler se ne izrazi v naših življenjih na celovit način, je to res pozabljena resnica. In bolj, ko pozabljamo nanjo, manj nam uspeva začrtati pot do pametne alternative za prihodnost.

Jaz mislim, da nam teh pet temeljnih domnev, ki jih danes podpirajo številna odkritja v sodobnem mišljenju, še posebej v znanosti, lahko oblikuje našo zaznavo sveta in popravi naš napačen pogled na bodočnost.

Je že tako, da sem prepričana, in to ne zato, ker bi bila morda neozdravljiv optimist - kar seveda sem - no, ne glede na to, sem prepričana, da teozofski pogled na svet zelo jasno in odločno kaže na način življenja, ki resnično kaže na to, da se bo naš celoten cikel, kot človeštva, nadaljeval. Bo nadaljeval; ne le, da se mora nadaljevati, ampak da se bo.

Zato na kratko poglejmo ta, ki jih jaz imenujem preprosta, a elegantna načela - in ta izraz uporabljam zato, ker danes znanstveniki, še posebej fiziki, pravijo, da mora posedovati teorija, če želi imeti osnovo v dejstvih, določeno eleganco, to je, lepoto v čisto platoničnem smislu. Mora torej biti dojemljiva, kar pa ne pomeni nujno, da njeno nasprotje ni resnično v dejstvih - Neils Bohr je bil tisti, ki je menil, da nasprotje velike resnice ni laž, ampak neka druga velika resnica. In zato počiva v zelo paradoksni naravi teh načel eleganca.

Prvi je ta, ki pravi, da je nevidno in nematerialno nekaj realnega, in to neodvisno realno. To pomeni, da se ne "naslanja" na materialno, zato da bi pridobilo svoj ontološki status.

Nematerialno in nevidno je realno in neodvisno realno. No, to je zelo, zelo pomembno pri naši obravnavi prave alternative, kar bomo takoj videli.

Drugič, nevidno in nematerialno je polno moči, precej bolj kot materialne in vidne strukture, skozi katere se lahko objavlja. Da večina vzročnosti, lahko bi celo rekli, da vsa vzročnost prehaja iz nematerialnega v materialno.

In posledično imata ti dve načeli izjemen vpliv na določanje prave alternative za prihodnost.

Dalje, tretjič, to nematerialno je končno eno, eno v tem smislu, da združuje vse. To je, da je v osnovi vseh prehodnih objav nematerialnega v materialni obliki. Da je osnova tega en vir, ena energija, če želite, ena sila. Dr. Paul Davies ga v svoji zadnji knjigi imenuje super sila, na primer. Lahko mu damo veliko imen.

Združevalni činitelj. Zato je to končno, nedualistično nematerialno eno čudovito in avtonomno.

Zadnji element pa je, da je to področje, iz katerega izhaja vsak od nas, kot tudi vse drugo, kar obstoja v objavljenem vesolju; objavljeni, pričujoči, imenujte ga duh, če želite; področje, ki ga nosimo okoli s seboj ves čas, vendar pa nismo v stiku z njim. Mislim, da se mora teh pet načel izraziti v našem življenju, da bi bili utemeljeni. Z drugimi besedami, moramo jih preizkusiti. In, kar je še bolj pomembno: lahko jih preizkusimo. Če to izrazimo z izrazi znanosti: postati moramo glavni objekt testiranja teh pozabljenih resnic bivanja. Moramo jih izraziti. Tako, kot se mora vsaka znanstvena teza izpostaviti preizkusu, preizkušanju njene vrednosti, tako tudi filozofska in metafizična načela pridobijo vrednost le, če so uspešni v življenjih tistih, ki jih izražajo.

Zanimivo je dejstvo, da tudi najbolj materialističen zastopnik znanstvenikov nosi s seboj širno zalogo nematerialnega "v čakanju", če želite, idej in zasnov, ki se nikoli ne izrazijo. Z drugimi besedami, v njem obstoja nematerialno, ki se vedno prevaja v materialno.

Torej, prav to vrednost, ki jo lahko dajem tem temeljnim in preprostim načelom, ki nato delujejo v tem, kar imenujem alternativna prihodnost, ki jo lahko zgradi naše človeštvo, moramo prevesti v neko etiko, v nek način življenja, ki je preprosto življenje sočutja in razumevanja.

Velik del študija in raziskav, ki se prav sedaj odvijajo v Združenih Državah, v povezavi z ravnmi moralnega obnašanja, moralne rasti, predstavljajo neko etiko za različne stopnje rasti. In zanimivo je opazovati, kako različni centri, kot je na primer Harvard, kjer je dr. Lawrence Colberg zasnoval ta poseben študij, razvijajo delovanje, ki zelo vpliva na naš celoten vzgojni sistem, na razvoj posameznih stopenj in na vprašanja pospeševanja prehoda iz ene stopnje na drugo. Z drugimi besedami, prav naša življenja morajo danes dati odgovor na vprašanja, ki so jih porodile okoliščine, ki smo jih ustvarili sami. In, če to pomeni živeti na nek nov način, potem naj bo tako. Moramo se naučiti živeti na nov način. Nimamo druge izbire, če želimo ozdraviti bolezen, ki je zajela naš svet. Mislim, da nimamo druge prave izbire, če želimo ozdraviti psihološki nered v naših življenjih.

In ob tem mi prihaja na misel ena od čudovitih pripovedi, ki nam jih je predala hasidska tradicija, tisto židovsko gibanje v vzhodni Evropi iz osemnajstega stoletja, ki se še danes ohranja v čudovitih povestih. Zgodba govori o rabinu iz severnega predela Rusije, ki so ga zaprli zaradi njegovih prepričanj. Glavni ječar ga je poskušal zmesti in dokazati absurdnost njegovih verovanj s tem, da ga je preizkušal z vprašanjem: "Če je Bog, če je tvoj Bog vseveden, zakaj je klical Adama v vrtovih Edena in spraševal: Kje si ti?"

To je res nekoliko neumno. Tam sta bila le dva človeka in kako je lahko nek vsemogočni Bog izgubil sled za njima. Končno to ni bilo neko širno področje, Eden je bil nek sorazmerno majhen kraj, in kako je mogoče, da ni vsemogočen, vseveden Bog, ki ve vse, poskrbel vsaj to, da ne bi izgubil sled za njima. To zato izgleda povsem logično vprašanje.

Toda rabin je odgovoril: "Zato, ker v vsakem obdobju Bog pozove vsakega človeka: kje si ti v tvojem svetu? Dodeljeni so ti bili številni dnevi in leta, ta so prešla; kako daleč si prišel? To ni zato," je rekel rabin, "ker Bog ne bi vedel kje si ti, ampak zato, ker ti ne veš kje si."

Vprašanje je zato namenjeno temu, da bi nas prebudilo. "Adam, kje si ti?" In mislim, da ima to vprašanje tudi danes svojo vrednost. Kje smo mi v našem svetu? Kje je vsak od nas v našem svetu? Bog na določen način išče Adama, ki se je skril, in ga zato sprašuje: Kje si ti?

Zanimivo je to, da Adam, ki se je, kot pravi povest, skril, zato da bi se izognil polaganju računov za svoja dejanja, da bi se izognil odgovornosti za svoj način življenja, upa, da se bo umaknil v neko predzavestno vrsto obstoja v upanju, da bo našel mir. Toda glas nesmrtnega duha, Samosti, ki je eno, pokliče: Kje si ti? V tem smislu je vsak od nas Adam, ki je seveda ezoterični simbol za celotno človeštvo, in zato glas kliče vsakemu od nas. In zanimiv je Adamov odgovor. On ne reče: "Oh Gospod, tukaj sem." Ampak: "Skril sem se."

Priznanje, v prvi vrsti, da poskušamo zbežati, da ne vemo, kje smo v našem svetu, in da zato morda krivimo druge, se zgovarjamo na druge in tako naprej, vse ostalo.

Toda mi ne moremo zbežati pred odgovornostjo, da so vajeti usode v naših rokah. Najsi zmagamo ali izgubimo v boju za boljšo prihodnost, je le-ta odvisna od odgovora, ki ga damo na to vprašanje: Kje si ti ?

In mislim, da bi moral biti vsak od nas sposoben odgovoriti: odvisna je od izbir, ki jih sprejemamo, izbir, ki so navsezadnje etične po svoji naravi, saj so povsem jasno in nedvoumno povezane z naravo naših dejanj. In ta dejanja, najsi si to želimo ali ne, valujejo iz filozofskega prepričanja, ki je v povezavi z našo naravo in naravo vesolja, v katerem živimo.

Začetek poti je v neki vrsti priznanja, s katerim se je soočil Adam v svojem preprostem odgovoru: Skril sem se. In koliko je takih med nami, ki naredijo prav to - se skrijemo, upamo, da bo nevarnost šla mimo, upamo, da bomo zaključili to inkarnacijo, še preden bo svet zajela katastrofa, upamo, da bomo nekje drugje, ko se bo to zgodilo. In tako naprej in naprej, skriti. Kajti tudi vsak od nas je skril notranjo nematerialno realnost, jo prekril, pozabil na resnični Jaz, na božanskost, ki tam čaka na to, da bi se izrazila.

Naj se spet povrnem k hasidski tradiciji. Je že tako, da je to tista, ki mi je pri srcu, poleg tega, pa rada uporabljam povesti iz različnih tradicij, včasih iz budistične, ker ima vsaka tradicija svoje povesti, za katere mislim, da so čudovite - glede na potrebe tistega, kar želim posredovati, kajti čutim, če ne drugega, si bodo moji poslušalci zapomnili povesti. Lahko jih sicer sprevržejo, a si jih le zapomnijo.

Pravijo, da je bil rabin iz Ghura pozvan k predstavitvi Jakobovih besed služabniku, ko je njegov brat Ezav srečal skupino ljudi in vprašal: "Kdo so ti in kam gredo ti in kdo so ti pred vami?« Rabin je razložil tako, da bi moral vsak od nas upoštevati tri stvari: vedeti moramo od kod prihajamo - iz enega Vira, nematerialnega, iz katerega izhaja vse; vedeti moramo kam gremo - en cilj, proti kateremu se giblje celotno stvarstvo; in vedeti moramo, komu polagamo račune.

Zelo zanimiv predlog. Komu polagamo račune? V skladu z enim zakonom, polagamo račune sami sebi. Toda en zakon je kodeks moralnega ravnanja, etičnega obnašanja, ki je v skladu s temeljno realnostjo enega življenja. In izraža se, tako mislim jaz, z načinom delovanja iz tistega nepremičnega in nematerialnega centra našega bivanja. Tistega, iz katerega smo izšli in proti kateremu se stalno gibljemo, in še, v katerem sploh ni gibanja. Kodeks, ki je utemeljen v načinu delovanja, ki zato izvira iz bistva tega enega zakona, ki je zakon ljubezni in sočutja, način, ki se poraja iz razumevajočega srca. Takšen način je bil imenovan seveda z različnimi imeni v različnih tradicijah. V budizmu je znan pod imenom Pot Bodhisattve. Lahko pa ga preprosto imenujemo duhovno življenje. Način življenja v svetu v smislu Kristove zavesti, ali kakor koli ga že želite imenovati.

Nek pisec je omenil, ko je govoril o Poti Bodhisattve, da si Bodhisattva ne prizadeva biti dober ali prijazen. On je spontano sočuten. Spontano sočuten. In to je tisto, po mojem mnenju, kar bi se morali naučiti. Etika razumevajočega srca, z drugimi besedami, je bila v tej tradiciji opisana kot načini delovanja v svetu, ki so v skladu s transcendentalno naravo našega bitja. In zato je bil ta etičen način življenja opisan kot tisti, ki izraža vrednote popolnosti. Pojem, ki se v budizmu in v Glasu Tišine, ki je budističen tekst, pojavlja kot paramitas in pot paramit. Vrednote, s katerimi prehajamo na drugo obalo, če želite, na obalo modrosti.

Zanimivo pa, je, da obstoja predlog, po katerem si paramitas lahko predstavljamo na dva načina. Ne le kot prehajanje na drugo obalo, torej kot pot, po kateri se je človek odpravil, ampak tudi kot pot, po kateri je človek prišel, pot, po kateri je človek prišel do samega sebe. In to je tisto, mislim, čemur lahko rečemo: prebuditev za nas same.

Zato predlagam, da bi morali preko teh načinov delovanja začeti graditi neko alternativno prihodnost, ki nas bo vzpodbujala z obetom, resničnim obetom miru, bratstva, razumevanja za vse.

Ne glede na to, kakšni so ti načini delovanja, ki označujejo etiko razumevajočega srca, so ti orisani zelo preprosto. In prvi od teh je seveda "dannam". Vendar to ni le preprosta dobrodelnost ali ljubezen v običajnem smislu. Bolj mislim, da je to tisto, kar si predstavljamo pod popolno skrbjo za življenje. Da vse, zaradi svoje ukoreninjenosti v nematerialnem, nosi s seboj dragocenost, za katero globoko skrbimo, v vsakem človeku in v vsaki stvari. Torej nekaj, kar negujemo in ljubimo ter poskušamo pripeljati do razcveta. Z drugimi besedami, da človek uporabi vse, kar on je, za dobrobit drugih. To je nekako tisto, ko vsak nenehno izžareva svoje resnično bitje. To je tisto, mislim, kar je mišljeno s tem načinom delovanja, ki ga poznamo kot "dannam", odprtost, voljnost predajati samega sebe, opraviti karkoli že zahteva kateri koli trenutek, katerakoli situacija, ki se izraža v notranji velikodušni drži, brez presojanja ali so drugi tega vredni ali ne. Drža, torej, ne-posesivnosti, sočutja brez vznemirjenja in zato brez zavračanja.

Priznam, da to ni lahko. Toda, veste, tako pogosto si ne dovolimo biti prijazni do drugih. Mislim - bodimo pošteni glede tega ­- da na nek način ostajamo zadržani, nekoliko se držimo nazaj, ne želimo deliti našo prijaznost z vsemi enako, ampak le s tistimi, s katerimi se čutimo povsem združljive. Vendar ne glede na to, v nas obstaja neka vrsta nenehnega žarčenja našega bitja, ki ga je Krishnamurti lepo opisal, ko je rekel: "Bodite le pozorni na to, kar mislite in delate in nič drugega. Gledati in poslušati pomeni delovati. Spretnost v delovanju počiva v spretnosti gledanja, poslušanja."

Včasih smo tako željni narediti nekaj, da pozabimo gledati, da pozabimo poslušati. Morda je le gledanje in poslušanje tisto, s čemer se predajamo. In seveda prav iz tega izhaja bistvo harmonije, ki se porodi v govoru, dejanju in odnosu, ko smo v vsakem trenutku notranje usklajeni in zaradi česar obstoja stanje zunanjega žarčenja miru. Antipatije, ljubosumja, napetosti med posamezniki in posameznimi narodi, rastejo iz zmedenega in kaotičnega uma, uma, ki ga je zajel krč strasti in simpatij ter antipatij. Toda tisti um, ki je ukoreninjen v tej posebni paramiti, ki je znana kot "shila", se giblje v zunanjo kontemplacijo, ki nikoli ne preneha, pri kateri delujemo iz notranjega centra. In, ko delujemo, delujemo spontano. Smo budni, budni v smislu, da smo pozorni, resnično pozorni, medsebojno in do življenja. Vsako dejanje je takrat meditacija in vsaka meditacija je neko dejanje. Biti buden, pomeni, videti stvari take kot so, kontemplirati o vsem tako kot je, videti svet jasno, brez tančic, ga zaznavati brez popačenj in zato delovati v harmoniji s tisto eno notranjo vizijo realnosti.

Rekli boste: to so ideali. Dobro. Toda, kaj drugega pa naj postavimo predse, če ne nek nov način življenja - svet ga nujno zahteva, mislim - ljudi, ki bodo voljni narediti nek napor, ki je v resnici ne-napor, ker dovoljuje, da žarči navzven tista ena, izvorna Samost. Takšen je ne-napor, človek preprosto je. In na ta način začne preobražati vsak konflikt, nesrečo, željo. Človek postane potrpežljiv - še ena izmed velikih paramit.

Predpostavljam, da niste drugačni, kot ljudje v moji deželi, ki so zelo nepotrpežljivi. Stvari hočemo takoj. Navadili smo se na svet, v katerem je vse takojšnje - instant: instant hrana, instant kava, instant to in ono. Ob tem pogosto pomislim, na kanibala, ki je nosil v žepu neko vrsto pepela, in medtem, ko je govoril z nekim misijonarjem, je od časa do časa segel v žep in vzel iz njega pepel, ter si ga položil na jezik. Misijonar je to opazoval in ga nazadnje vprašal, kaj je to, kar nosi s seboj in okuša, in kanibal mu je odvrnil: instant ljudje. Priznam, da to ni zelo lepa zgodba, a gotovo ste dobili dober vtis glede nepotrpežljivosti. Mi si želimo biti takoj tu, tam, kjerkoli.

Potrpežljivost dejansko pomeni, da imamo valujoč odnos s svetom. Res se nam ni potrebno z ničemer bojevati, niti nismo polni nemira, strahu in napačnih pričakovanj. Kajti ta nemir poraja konflikt, ta konflikt sovraštva, nasilje, bes, s čemer zbiralniku ločevanja, vojne, dodamo podobna dejanja, s čemer se povrnemo v stanje mentalnega presojanja. Če smo potrpežljivi, nas ne zapelje nek prvobiten impulz ali instinkt, da ljudi in dogodke silimo v nek tog vzorec, za katerega menimo, da je pravi.

Lahko si rečemo, ko bi se le cel svet pridružil Teozofskemu Društvu. Dobro, morda bi bilo to koristno. Lahko bi ostala v Krotoni, nikamor mi ne bi bilo treba iti, delo bi bilo opravljeno. Toda, seveda, s tem še ne bi bilo konec. Ne le, da se morajo vsi pridružiti Društvu, ampak morajo, seveda, tolmačiti teozofijo tako kot jo jaz, videti jo morajo tako, kot jo vidim jaz. Seveda se morajo vpisati in ne biti dogmatski, ampak to je, seveda, edina prava pot. Vem, da tu ni omejevanja, a vendar obstoja nauk, ki se mu morate priključiti natančno na tak način, kot ga zaznavam jaz, in tako naprej.

Tako še naprej nadaljujemo s tem čudovitim bojem, za katerega mislim, da se bo vedno odvijal. Ko pa smo voljni ljudem dopustiti, da so takšni kot so, priznati, da obstojajo različne poti zaznavanja ene večne resnice, in da smo obenem kritični in usmerjeni, potem imamo notranjo moč, da se soočimo z vsemi nevarnostmi in z vsem nasprotovanjem s čistostjo srca in zaupanjem v končno zmago resnice.

To, kar resnično potrebujemo je pogum duše. Nedvoumen pogum duha. In mislim, da nam tega primanjkuje zato, ker je tako lahko prepustiti prostor strahovom in nemiru, ki se izraža povsod okoli nas. Toda jaz sem zelo naklonjena temu pogumu duše, s katerim se lahko soočimo s čemerkoli, soočimo v popolnosti in z veseljem v sublimni mirnosti uma, ki prinaša ravnovesje in ravnodušnost, s katerim lahko resnično vemo, kako visoko je zgoraj, kajti živimo v tistem svobodnejšem ozračju, kjer ni delitev in kjer vidimo vse stvari kot lepe, enako harmonične.

To so nekateri načini delovanja resnično razsvetljenega posameznika, nevezanega, če želite, ki je popolnoma prebujen, ki zaznava to, kar je nek poet poimenoval: goreča enost, ki povezuje vse. To so načini delovanja v našem svetu. In, če jih ne moremo doseči v popolnosti, potem jih lahko vsaj začnemo dosegati. Če se zdi, da je ideal previsok, dejanje prezahtevno, daleč onstran naših zmožnosti, potem preprosto obravnavajte tisto edino drugo alternativo. Izbira je naša, veste, in na nas je, da se odločimo, katera stran v tem ravnovesju med uničenjem sveta in možnostmi potrjevanja življenja bo napolnila naša pričakovanja.

To ni toliko vprašanje tega ali nam bo spodletelo, kajti seveda nam lahko spodleti, znova in znova in znova. Pravo vprašanje je, ali smo sploh pripravljeni poizkusiti. In gotovo je to vse, kar se od nas pričakuje.

Nedolgo tega, se je v Torontu, v Kanadi, zbralo na kongresu Planetarne Iniciative skoraj 500 ljudi, ki so zastopali 20 držav. Slučajno pripadam tej skupini, Planetarni Iniciativi, ki jo vodi g. Donald Keese, ki je bil dolgo povezan s Sekretariatom Združenih Narodov in ki je bil nedolgo tega govornik v Krotona Institute School of the Theosophy.

Ta kongres je sprejel deklaracijo, ki preprosto ugotavlja, da mora vizija za boljšo prihodnost človeštva in sveta nujno priskrbeti usmeritev in cilj ter odstraniti nemir in pesimizem, ki ju tako močno občutimo sedaj. In tako je ta kongres predlagal tri ključne prvine za to boljšo prihodnost.

Prvič, izziv in priložnost za pridobivanje individualnega človeškega potenciala in spoznavanje izvorne duhovne istovetnosti vsake osebe, ki vodi do prevzemanja odgovornosti in iniciative v duhu sodelovanja, samo-uresničitve, ki jo spremlja odgovornost.

Druga prvina je znana kot človeška skupnost in vključuje vzgojni proces za celovitost, skrb za okolje, socialno in ekonomsko pravičnost in tehnologijo v službi življenja ter obnovljive vire. Tretja pa je preprosto kooperativni svetovni red, ki temelji na naravnem zakonu.

Lahko rečem, da izjemno narašča število posameznikov, ki spoznavajo, da med vsemi današnjimi problemi nastaja globalna družba. In zdi se mi, da je naša odgovornost, da podpremo, če lahko rečem tako, ter pomagamo v rasti, vendar podpremo, pogled na svet, ki je razumljiv, eleganten in preprost, teozofski pogled na svet. In zato, da bi dosegli te cilje, lahko predlagamo nove pristope, ki vključujejo, na osebni ravni, osredotočenost na notranje vrednote, ki omogočajo harmonične odnose, razvoj občutka za bratstvo in poskus, da bi v osebnem življenju utelesili tiste značilnosti, ki so nujne za miren svet; kot tudi razvoj duhovne občutljivosti s prevzemanjem osebne odgovornosti za sedanje stanje na svetu. In na družbeni ravni, vzgoja, ki povzdiguje življenje in vodi stran od tekmovalnosti k občutku za skupnost in nenasilje ter povezuje spoštovanje do življenja z dejavno skrbjo za celoto, z negovanjem medsebojnega kulturnega razumevanja.

Na srečo sem vključena v delo na drugostopenjski šoli na zemljišču, ki ga je kupila ena izmed velikih voditeljic teozofskega gibanja, dr. Annie Besant, in na kateri podpirajo ter razvijajo prav to vzgojno filozofijo.

Opogumiti moramo razvoj znanosti za ohranjanje miru in tako lahko pomagamo pri vzgoji vrednot za to boljšo prihodnost, za planetarno pravičnost, spoštovanje življenja, širše perspektive in spoštovanje med različnimi ljudstvi, ki bodo delovale znotraj naravnih zakonov življenjskih sistemov, v skrbi in delitvi skrbi za globalno pozornost soodvisnosti.

To so vrednote, ki po mojem mnenju, vzgajajo v obvezi za etiko razumevajočega srca. In valujejo neposredno iz življenja, ki je edinstveno osredotočeno v realnosti, da je celotno življenje resnično eno.

Starodavne poti, Pot paramita, Pot Bodhisattve, Pot Krista, Božanska Kristova pot, je edina vredna izbira, ki leži pred vsakim od nas.

V enem od starodavnih zapisov Vzhoda je vsakodnevno življenje in ravnanje človeka, ki hodi po tej poti, ki prakticira kontemplacijo o najvišjem, o eni Vzvišeni Realnosti, opisano z dvemi zelo preprostimi sanskritskimi besedami: dannam atman jannam, kar preprosto pomeni, da je znanje o nesmrtnem, atmanu, darilo, dannam, ki ga mi širimo okoli sebe s prisotnostjo našega bitja v svetu. To je najvišje darilo, ki ga lahko podarimo. Da, kjer koli smo, med komer koli hodimo, delimo sublimno darilo videnja, da je Samost ena.

To je izbira, ki jo lahko izberemo vsakodnevno, tu in sedaj, in s to izbiro potrjujemo prihodnost.

V gnostični tradiciji vsebuje neka zelo lepa pesem, Psalm o Resnici, ki jo je navdihnil Valentinus, naslednje besede:

"Dan opoldan ne pozna noči. Reci v svojem srcu, da si ti ta po­poln dan, da v tebi prebiva ta luč, ki se ne zmoti. Govori o resnici s tistimi, ki jo iščejo, in o napakah s tistimi, ki so v svoji zmoti storili grehe. Vi, ki ste otroci razumevajočega srca, pridružite se človeku, ki je odkril samega sebe, ki prebujen in blažen odpira ume slepih."

Mi smo otroci razumevajočega srca. Mi smo tisti, ki smo zaznali vsaj droben preblisk tiste Realnosti, ki je osnova vsega obstoja, ki smo videli to Luč, kako sveti v temi in stalno hodili proti njej. Naj bi bili umirjeni, naj bi bili osvobojeni strahu in sovraštva in pohlepa, naj bi bili osvobojeni podkupljivosti in zmotnega zaznavanja. Naj ustvarimo svet poln ljubezni in sočutja, v katerem so vsi svobodni in nobeden lačen, naj se odprtost naših src in umov dotakne tistih, ki jih ledeni strah, naj bo naš krik po miru uslišan, naj vsak od nas spozna našo modrost in našo moč, našo ljubezen in veselje, našo lepoto in naše sočutje in da bi lahko svobodno delili ta darila. Naj bo vsak od nas prepojen z duhom tistih, katerih življenja so vedno posvečena ustvarjanju miru, da bo naš skupinski duh lahko ozdravil ta bolni svet. Pojdite torej, v lepoti, mir bodi z vami, dokler se ne srečamo v notranji Svetlobi naših src.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji