Reinkarnacija, realnost ali fantazija?
Joy Mills

Staranzano, 10. junija 1997 - Dobeseden prepis predavanja.

Dragi prijatelji, dober večer!

Ali je reinkarnacija dejstvo ali pa je preprosto domišljija ali ne eno ne drugo? Dobro, oglejmo si to vprašanje in ugotovimo, kako ga lahko dojamemo. Približamo se mu lahko s številnih zornih kotov. Seveda moramo najprej razumeti, kaj mislimo s pojmom reinkarnacija. Obstojajo številne druge besede, ki so tesno povezane s tem izrazom, in ki bi jih tudi morali obravnavati. Dejansko obstoja kakšnih štirinajst različnih izrazov, ki bi jih lahko preučili. Vendar pa vas ne mislim dolgočasiti z neskončnimi definicijami teh terminov. Dolgočasim vas lahko na drugačen način. Toda to, kar bi morali razumeti, je to, o čem dejansko razpravljamo. In da bi popolnoma, oziroma čimbolj celovito razumeli pojem, ki ga obravnavamo, ga moramo osvetliti s filozofskega ali metafizičnega zornega kota, ga videti kot del vse-objemajočega pogleda na svet. To je tisto, seveda, o čemer priča teozofska filozofija, ki predlaga, da človek lahko povsod zazna delovanje zakona. Zakona nenehne prenove. Ta se odraža v ciklih; v ciklih, ki se odvijajo v našem lastnem življenju, ciklih, ki se odvijajo v naravi, ciklih, ki se odvijajo na različnih področjih, kot je na primer ekonomija. Obstojajo ljudje, ki preučujejo ekonomske cikle rasti in padanja trga vrednostnih papirjev, tisti, ki preučujejo zgodovinske cikle, prihod in zaton civilizacij. Toda to, kar moramo resnično dojeti, so cikli v naši lastni izkušnji. In da bi lahko dojeli te cikle v naši lastni izkušnji, moramo vedeti, kdo smo mi.

Ko nas nekdo vpraša, kdo si ti, kaj mu odgovorimo? Morda mu najprej povemo svoje ime. Vendar ali s tem resnično opišemo sebe? Ali ni ime le neke vrste etiketa, ki nam je bila dodeljena? Gotovo ne razkriva celovitosti tega, kar smo.

Pred seboj in okoli sebe vidimo številna fizična telesa in imena so le nekakšne etikete, po katerih se medsebojno prepoznamo, kar je vzrok za to, da se vprašamo po imenu. Vendar pa imamo ljudje tudi občutke in čutenja, imamo misli, ideje, mnenja in ne glede na to, v kolikšni meri delimo te misli in čutenja z drugimi, ob tem še vedno čutimo, da obstaja še vedno nekaj več, česar ne moremo v popolnosti deliti z drugimi. Mogoče bi to lahko imenovali notranje bitje naše lastne narave, ali pa nam je morda bolj všeč, da to prepoznamo kot neko vrsto duhovne razsežnosti naše narave.

Torej, da bi razumeli reinkarnacijo, moramo sprejeti dejstvo, da obstoja nekaj, kar se reinkarnira. In kaj je to, kar se reinkarnira? Ali, kaj je to, kar se ne reinkarnira?

Ali bi vas presenetilo, če bi vam sedaj povedala, da ste se vi že reinkarnirali, odkar ste vstopili v to dvorano? Sama beseda namreč nakazuje to, da nenehno spreminjamo naš fizični vidik. In odkar ste vstopili v to dvorano so določene celice vašega fizičnega telesa odmrle in porodile so se nove. Morda se tega niste zavedali, kajti mi se dejansko ne zavedamo teh notranjih fizičnih sprememb, ki se odvijajo neprenehoma. Vendar pa se ob tem gotovo zavedamo, da se nihče od nas ne nahaja več v takšnem fizičnem telesu, v kakršnem je bil rojen.

Če po dolgem času srečamo tesnega prijatelja, potem ko ga nismo videli dolgo let, lahko rečemo: "O moj bog, kako si se spremenil, ali, kako si se zredil, ali shujšal, na nek način spremenil!" Če bom še dolgo časa ostala tu v Italiji in se potem vrnila domov v Kalifornijo, mi bodo prijatelji rekli: "Gotovo si jedla preveč pašte." Rekli bodo: "Postala si precej bolj okrogla."

Torej, očitno naše fizično telo doživlja nenehno spremembo. A nenehno spremembo doživljajo tudi naša čustva. Prav tako kot na trgu vrednostnih papirjev, na Wall Streetu, v moji deželi, naša čustva rastejo in padajo, rastejo in padajo. V določenem trenutku smo zelo, zelo srečni, v naslednjem pa se že lahko znajdemo v globinah neke potrtosti. Prav gotovo se nenehno spreminja tudi naš um. Seveda bodo moški rekli, da se ta spreminja pri ženskah pogosteje, vendar pa to kaže le na to, da ženske pogosteje dajo duška svojim mislim. Vsekakor doživljamo precej sprememb v tem, kar bi lahko imenovali naša osebnost.

Včasih srečamo posameznike, ob katerih začutimo, da jih poznamo že celo življenje. Včasih obiščemo nek kraj, na katerem še nismo bili, pa vseeno nekako čutimo, da nam je zelo znan. Srečamo ljudi, ki nas takoj pritegnejo, pa tudi take, da potem rečemo: "Upam, da tega človeka ne bom več videl." To niso nikakršni dokazi za reinkarnacijo, kajti, dejansko, dokazov ni. To so morda le pričevanja, ki lahko podprejo to idejo.

Mnogo razlag nam ponujajo tudi polja psihologije, sociologije in drugih znanosti. Mnoge razlage izhajajo iz dejstva, da smo si ljudje med seboj zelo različni. Razlikujemo se po spretnostih, možnostih in okoliščinah.

Čeprav je bil pojem reinkarnacije zelo razširjen v zgodnjih dneh krščanstva in prav gotovo eden izmed sprejetih pojmovanj svetovnega nazora, ki so ga spoštovali ustanovitelji krščanstva, pa je bil že zgodaj odstranjen iz kakršne koli krščanske doktrine. Resnično ne želim razpravljati o zgodovini krščanstva, ali o tem, zakaj se je to zgodilo, saj sedaj to ni pomembno. Usodna pa je splošna razlaga zahodnih religij, da je vsaka duša posebna kreacija. Kar, v skrajni obliki, nakazuje, da je naša usoda izven našega lastnega nadzora, ter da se moramo preprosto podrediti božji volji. To pa uporabljamo za udobno opravičilo za vse probleme, ki obdajajo človeštvo. Ti naj bi bili posledica volje Boga. Tako si ljudstva, ki si stojijo nasproti ob sporu, v katerem koli sporu, domišljajo, da vedo, da je Bog na njihovi strani.

Materialistična znanost, takšna, kot se je razvila v zadnjem stoletju, predvideva, da so vse razlike med ljudmi posledica vpliva dedovanja in okolja. Morda so te razlike posledica položaja zvezd ali genetske zasnove, ki smo jo podedovali od naših staršev. Vendar nas tudi te ugotovitve delajo precej nemočne. Če je vsak od nas le rezultat podedovanih in činiteljev okolja, potem imamo lahko le malo nadzora nad našimi življenji.

Vendar pa tretja razlaga, ki je danes precej razširjena, ponuja uporabo koncepta ciklov tudi v zvezi z našimi individualnimi življenji. Seveda jo je potrebno povezati z univerzalnim zakonom, ki je bil poimenovan: karma. Zakonom, ki pravi, da ima vsak vzrok svoj učinek in da vsak učinek postane vzrok za drug učinek. Ta koncept prinaša dejstvo, da lahko imamo, in da dejansko tudi imamo, določen nadzor nad našim sedanjim obstojem. Da lahko vplivamo na našo lastno usodo. Ob konceptu te vrste mora obstojati tudi priznavanje evolucijskega razvoja. In teozofska filozofija, ki vključuje temeljno razumevanje fizične evolucije, le-tej dodaja trditev, predlog, da obstajata še dve drugi področji evolucijskega razvoja.

Obstoja namreč intelektualna evolucija. To prav gotovo lahko zaznamo v naših življenjih. Odkar smo se rodili se je zavest zelo razširila. Dejansko se je v zadnjih sto letih cel svet premaknil v povsem novo smer. Danes, na primer, priznavamo, celo sodobna znanost priznava, medsebojno povezanost vseh stvari. To so poimenovali "metuljev učinek«: da trepetanje metuljevih kril na Japonskem vpliva na vreme na zahodni obali Združenih Držav. Povečuje se spoznavanje naše odgovornosti za planet, na katerem prebivamo; da ne moremo nadaljevati s sekanjem deževnega gozda v povodju Amazonke, ne da bi resno ogrozili življenje na številnih, drugih krajih sveta. Celoten nastanek ekološkega gibanja, pozornosti do okolja, je povsem spremenil našo individualno zavest. V moji deželi je sedaj obvezno recikliranje papirja, stekla, aluminija in plastičnih izdelkov. Pa tudi v mnogih drugih deželah spoznavajo to kot nujnost, če želimo ohraniti ravnovesje, zdravje našega planeta.

Morda, seveda, tudi reinkarnacija vsebuje zakon ohranitve, tako da smo mi le reciklirana bitja iz preteklosti. In seveda je ves smisel tega procesa v tem, kako se prenovimo. Sama trditev, da celoten univerzum obvladuje zakonitost, se danes izraža na številnih področjih. Jaz sem omenila le eno ali dve.

Zato so, če to hočemo ali ne, naše usode tako medsebojno povezane, da ne moremo, ne smemo, spregledati naše medsebojne odgovornosti. Naše misli vplivajo ena na drugo, naša čustva vplivajo ena na drugo, sama naša fizična telesa vplivajo ena na drugo in na planet, na katerem domujemo. Vsi smo na romanju k razumevanju, kaj je življenje. In na tem popotovanju odkrivamo, da je značaj, ki ga izpopolnjujemo, dejansko naše delo. Zmožnosti, s katerimi smo se rodili, lahko razvijemo ali pa zatremo. Razvijemo lahko nove sposobnosti, nove spretnosti. Prepričana sem, da ne bo dolgo, ko se bo rodila generacija z, recimo, računalniškimi prsti. Dejansko se bodo rodili ljudje, ki bodo že imeli vstavljen software med ušesi. To pravim zato, ker se je v mojih letih precej težko učiti uporabljati računalnik. In štirinajstletni sin moje dobre prijateljice iz Avstralije se je, se obupno trudi, da bi me naučil uporabljati računalnik. Zato mu pravim: "Dobro, morda bom v naslednjem življenju sposobna dojeti, kaj počenjam s tem strojem." In verjetno se bodo čez kakšno generacijo ali dve rodili ljudje brez nog, ker tako radi potujemo z mehaniziranimi prevoznimi sredstvi, da se bomo približali tistemu stanju, o katerem je pred toliki stoletji govoril Platon, in po katerem je idealna človeška oblika okrogla. In tako se bomo lahko kar kotalili.

Vendar, če se vrnem k bistvu, je dejstvo, da bo bodoči razvoj značaja, zavesti, zmožnosti, rezultat izbir, za katere se odločamo danes. Še več, mi se lahko odločamo, kakšna bo naša prihodnost. Naraščajoče število znanstvenikov trdi, da živimo v so-delujočem vesolju. Mi smo so-ustvarjalci z eno, končno, božansko realnostjo. Naša usoda je v naših rokah. In lahko se odločite, lahko se odločim, tukaj in sedaj, kakšno življenje želim živeti. Lahko me porazijo okoliščine, lahko rečem: te okoliščine so izven mojega nadzora, moji starši so krivi, da imam tako vrsto genetske zasnove, in nekdo tretji je kriv, da sem se rodil pod napačno zvezdo. Ali pa se lahko soočim z okoliščinami, v katere sem bil postavljen in razvijem sposobnosti, ki se bodo z njimi spopadle ustvarjalno. Lahko se odločim, kakšna bo moja drža do vsega, kar se dogaja v mojem življenju. In mislim, da je včasih tisto prvo, kar človek potrebuje na tem človeškem romanju, smisel za humor. Pred manj kot tednom dni sem obtičala v Parizu, tako da bi lahko za vedno ostala tam. Vse zaradi stavke delavcev Air France-a. Letalo je bilo pripravljeno za let, vendar pa ni bilo nobene možnosti, da bi prišli iz čakalnice do njega. Skrbelo me je zaradi moje prijateljice, ki me je čakala v Benetkah. In na sredi te zmede sem se začela smejati. Kaj pa naj drugega človek naredi? Mislila sem si: Poglej Joy, v tej situaciji si se znašla zato, ker si pristala na to, da postaneš teozofski predavatelj. Nihče drug me ni potisnil v to. To je bila okoliščina, ki je bila, seveda, izven mojega nadzora, toda to, kar je bilo v okviru mojega nadzora, je bila moja drža v tej okoliščini. In mislila sem, da je to čudovita priložnost, da si ogledam, kako človeška bitja reagirajo v takem položaju. In pridobila sem si nekaj prijateljev. Namesto, da bi bila potrta in nesrečna, sem na to gledala kot na veliko pustolovščino. In vsi mi lahko pretehtamo naše življenjske okoliščine in se odločimo, kako se bomo z njimi soočili. Mi smo tisti, ki se odločamo. Ne boste sicer spremenili zunanjih okoliščin, vendar pa se tudi te, na nek subtilen način spremenijo. Torej, na tem popotovanju, na katerega smo se vsi mi odpravili kot človeška bitja, je razvoj v skladu z izbirami, ki jih sprejemamo v vsakem trenutku našega življenja. In če menite, da je reinkarnacija razumna razlaga, razumna razlaga za razlike, ki obstojajo med človeškimi bitji, razumna razlaga za probleme, ki obstojajo v našem svetu, potem lahko začnemo sprejemati premišljene in inteligentne izbire, da bi spremenili te razmere. Kajti ne gre le za preprosto zaporedje enega obstoja za drugim, ad infinitum. Kot sem predlagala, se reinkarnacija namreč odvija vsak trenutek tega obstoja. In zato lahko sprejmemo odločitve tukaj in sedaj.

Res je, da na nas precej vplivajo izkušnje, ki jih imamo v sedanjem obstoju, vendar pa je tudi enako res, da na nas vplivajo rezultati naših preteklih odločitev. Vem, da je eno od najbolj pogosto zastavljenih vprašanj naslednje: "Če sem bil že prej tukaj, zakaj se ne spominjam teh preteklih življenj?" Seveda, obstojajo tudi taki, ki se izgleda spominjajo. Vsi pa se spominjamo, na zelo dramatičen način, da smo že srečali ljudi, za katere smo vedeli, da smo bili z njimi že prej, da smo obiskali kraje, za katere smo vedeli, da smo tam že bili. Vendar pa nam živeti v preteklosti ne pomaga sprejeti zavestne odločitve v sedanjosti.

Dejansko se ne spominjamo vseh dogodkov iz našega otroštva, gotovo se ne spominjamo vseh bojev, skozi katere smo morali, preden smo se naučili brati, pisati ali celo govoriti svoj materni jezik. In kljub temu so vsi ti dogodki iz našega otroštva in mladosti pustili sledi na našem značaju.

Še več, mi se tukaj in sedaj soočamo z odločitvami, ki jih moramo sprejeti danes. Zato moramo tudi vedeti, da dobimo s popolno spremembo osebnosti, s popolnoma novo inkarnacijo, tudi nove fizične možgane.

Vendar to, kar bi rada resnično predlagala in kar se nahaja daleč izza vseh teh stvari, je to, da se tam nahaja tista vrsta rastoče zavesti, ki nas vodi k resnični duhovni rasti.

Kot sem že omenila, teozofska filozofija ne zanika fizične evolucije, ampak k tej dodaja razvoj zavesti preko intelektualnih zmožnosti in duhovnih sposobnosti.

Zato bi raje, namesto da naštevam različne izraze, predstavila le dva. Pogosto se je razpravljalo o tem, da lahko reinkarnacijo zamenjamo s pojmom transmigracija. In pojem transmigracija je bil običajno povezan z individualnim vračanjem v neko živalsko obliko. Vendar se resničen pomen pojma transmigracija v stari literaturi pojavlja v zvezi s tem, kar je bilo poimenovano: usoda življenjskih atomov, ki sestavljajo naše fizične, čustvene in mentalne vehikle. To je dejansko to, kar sestavlja te naše vehikle, fizičnega, čustvenega in mentalnega. In zato se v zvezi s tem predlaga dejstvo, da mi nenehno izločamo, če želite, na teh ravneh to vrsto materiala, ki ga lahko zajamejo in uporabijo druge življenjske oblike. Vi veste, da lahko vstopite v sobo, v kateri - to se meni dogaja, to lahko rečem, neprestano - vstopim v hotelsko sobo in tam naletim na neprijetno ali pa prijetno ozračje. In to, kar se ob tem dogaja je to, da zajemamo v takem primeru to, kar bi lahko imenovali življenjske atome posameznikov, ki so bili v tej sobi pred nami. Morda ste sedli poleg nekoga na avtobusu ali na vlaku in začutili precejšnjo vznemirjenost. Morda ste vstopili v sobo, kjer je bil nekdo, ki je izgledal zelo sveto, zelo lepo, kjer je bilo umirjeno ozračje. Mi vsi sedimo v protoplazmični juhi drug drugega. In to je resničen pomen transmigracije. In zaradi tega moramo biti pozorni na to, kakšna čutenja, kakšna je naša drža, kakšne misli pošiljamo navzven v svet, kajti pošiljamo jih nenehno.

Drug izraz, na katerega bi se rada na kratko ozrla, je grška beseda metempsihoza, ki se nanaša na to celotno romanje z vidika zavesti; ki se nanaša na možnost, ki obstoja v vsakem od nas, da dosežemo povsem novo zavestnost, popolno spremembo psihične narave, ki je osredotočena na mentalni, čustveni ravni in katero lahko osvetli duhovna zavest človekovega resničnega bitja. Zato moramo vedeti, da ne moremo rešiti problemov tega sveta, dokler nismo voljni stopiti na to človeško popotovanje proti povsem novemu duhu. V svoji Poslanici Rimljanom je Sv. Pavel zapisal: "Dokler ne dosežete popolnega preobrata v zavesti, ne morete zaznati luči!" To je vse, kar se nanaša na njegovo spreobrnitev. In dejansko se to v budistični tradiciji imenuje: vrtenje v semenu zavesti. In to je tisto, k čemer moramo težiti.

Res je, da naša lastna preteklost, najsi tega obstoja ali številnih preteklih življenj, da naša lastna preteklost pojasnjuje sedanjost. Toda sedanjost vpliva na prihodnost, in ko dojamemo in začnemo spoštovati zakone duhovne rasti, postanemo vse bolj odgovorni za izpolnitev naše človeške naloge, za izgradnjo prihodnosti, v kateri bo vsako človeško bitje poznalo svobodo in mir in v kateri bodo vsi spoznali, da so de1 ene univerzalne zavesti. Naša življenja se bodo vse bolj izpolnjevala, kajti vse bolj nam bo uspevalo učinkovito prispevati k dvigovanju človeštva.

Ali je reinkarnacija dejstvo ali pa je fantastika? Sodoben filozof našega časa, veliki filozof tega stoletja J. Krishnamurti, je nekoč rekel: "Reinkarnacija je dejstvo, vendar pa ni Resnica. Seveda je dejstvo, saj se odvija nenehno, najsi se tega zavedamo ali ne. Resnica pa leži daleč onstran katerega koli niza obstojev. Resnica počiva v sprejetju naše odgovornosti, tukaj in sedaj, za ustvarjanje lepe in mirne, ljubeče in sočutne prihodnosti za celotno človeštvo."

Hvala lepa!

Vprašanje: Kaj se dogaja po smrti?

Odgovor: Oh, da, seveda je to zelo dolga zgodba. Zelo na kratko, po smrti vstopi osebnost, um, čustva, fizis, v neko vrsto medijskega stanja, dokončno umre. To je, fizis umre najprej, nato čustva in um. Obstojajo številne teorije glede na dolžino časa, na primer. Toda, seveda je čas povsem drugačen činitelj v notranjih kraljestvih, kot pa je tu, v fizičnem svetu. Toda, če povem na kratko, vsebina obstoja, ki smo ga zaključili, se prebavi, če lahko tako rečem, nakar se pojavijo namigi glede možnosti za bodoč obstoj. In bolj ko je posameznik razvit, večja je možnost izbire kje, kako in kdaj se bo odvila nova inkarnacija. Nato se začne proces povratka, dokler dokončno ne pride do rojstva v novi fizični obliki.

Vprašanje: Rekli ste, da ne gre le za preprosto zaporedje ene reinkarnacije za drugo, torej, zakaj moramo umreti, ali obstoja zakon?

Odgovor: Da, seveda obstoja zakon, toda bistvo tega, kar sem želela povedati je, da smo mi primorani v en obstoj za drugim vse dokler se ne prebudimo za resničen smisel človeškega obstoja. Potem je to tako, kot da bi šli v povsem novo smer, sprejeli novo odločitev in to je smisel metempsihoze. Od tu naprej začnemo širiti zavest proti povsem določnemu cilju. To bi lahko opisali: življenje nas je živelo. A, ko se prebudimo začnemo mi živeti življenje. Zato so Krist, Buddha, vsi veliki svetniki in vidci človeštva govorili: "Prebudi se, vstani in vedi zakaj si tu!" Večji del smo mesečniki. Moramo se prebuditi in izpolniti namen, zaradi katerega smo tukaj.

Vprašanje: Torej, obstojati bi morala neka vrsta duhovnega prečiščevanja, dokler ne dosežemo neko sublimno stanje.

Da, da.

Toda verjetno obstoja neko omejeno število teh velikih duhov, angelov, ki se bodo reinkarnirali kot nove entitete.

Odgovor: To ni tisto, kar predlagam. Mi vsi smo duhovna bitja v naših koreninah. Zato moramo spoznati in potrditi našo duhovno dediščino in izpolniti, v zavesti, naš duhovni cilj. Reinkarnacija takrat postane hoten proces za tiste, ki se odločijo ostati s človeštvom kot njegovi učitelji. Biblija sama govori o tem, da postanemo steber v Templju Boga ter ne nadaljujemo naprej. In mnogi se odločijo, da se vrnejo, tako kot so to storili Krist, Buddha in mnogi drugi, katerih imena so skoraj neznana povprečnemu človeštvu. Ti so svetniki in odrešitelji, modreci in vidci, bodhisattve, ki ostajajo s človeštvom in mu pomagajo.

Vprašanje: Ali v teh okoliščinah obstoja satan?

Odgovor: Vedno obstoja temna stran, tako kot v vsakem od nas.

Vprašanje: Če obstoja reinkarnacija, kako to, da je svet vedno bolj, vsak dan bolj poseljen?

Odgovor: Da, to je običajno vprašanje, kaj je vzrok za eksplozijo prebivalstva. Povedano je bilo, da v zgodovini obstojajo obdobja, da v določenih zgodovinskih ciklih najdemo na tej strani več posameznikov kot na drugi. Okultna filozofija predlaga, da mora biti vsak korak v razvoju duhovne zavesti opravljen v fizični reinkarnaciji - v tem našem krogu. In tako so obdobja v zgodovini, ki ponujajo večje možnosti za napredek, kajti zato, ker so problemi večji, se jih 1ahko zaradi tega tudi več inkarnira. In gotovo je to obdobje eno izmed tistih, ko nas vse navdihuje k temu, da bi se prebudili za možnosti razrešitve naših svetovnih problemov. Zaradi tega mislim, da je to čas, ko se v inkarnaciji nahaja več posameznikov kot bi bilo to v nekem bolj mirnem obdobju.

Še enkrat hvala lepa !

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji