"O, skrito Življenje"
Joy Mills

Enkrat v začetku leta 1923 je dr. Annie Besant, tedanja predsednica Teozofskega Društva, zapisala nekaj vrstic, ki so kmalu postale znane članom po vsem svetu, bile prevedene v številne jezike in dejansko postale skoraj nepogrešljiv del vsakega teozofskega besednjaka. Te besede so tudi uglasbili; postale so molitev in pesem; in od tistega leta naprej se le malo srečanj Društva ni začelo z recitacijo teh besed. Zaporedni predsedniki Društva so vsako Mednarodno Konvencijo začenjali z neslišno recitacijo tega, kar je postalo znano kot ‘Univerzalna Molitev’ ali ‘Univerzalna Invokacija’. Skrajno preproste besede vsebujejo čarobno moč mantre:

O, Skrito Življenje, ki vibriraš v vsakem atomu;
O, Skrita Luč, ki siješ v vsakem bitju;
O, Skrita Ljubezen, ki objemaš vse v Enost;
Naj vsak, ki čuti, da je eno s Teboj,
Ve, da je zato eno z vsakim drugim.

Te besede so postale tako znane, da sta nam morda njihov pomen in globina notranje polnosti ušla. Ko se na nekaj navadimo, najsi na neko osebo, stanje ali idejo, ki je oblečena v tkanino jezika, vedno obstaja nevarnost, da jo jemljemo kot samo po sebi umevno. V obdobjih napetosti lahko celo izgovarjamo besede, ki smo se jih naučili v našem otroštvu, kot preproste molitve naše vere; znano je, da ljudje v obdobjih krize počnejo to tako avtomatično, da molijo celo prepričani ateisti, ki sicer zanikajo poznavanje ali pomnjenje molitev. Toda besede so dragoceni in pogosto krhki nosilci, ne le mišljenja, ampak tudi teženj srca; lahko izražajo tako posvetne pomene, ki nam jih ponuja svet in nas medsebojno povezujejo, kot tudi lakoto duše in lepoto duha, ko dosežejo tisto polnost, ki ostaja za vedno nedoločljiva in zato neizrekljiva.

Ali se zato lahko za trenutek ustavimo in preučimo vrstice, ki jih je dr. Besantova podarila Društvu in svetu? Kateri notranji pomeni, katere globlje realnosti ležijo v ozadju samih besed; do katerih novih vpogledov nas lahko privede že samo izgovarjanje besed in izražanje ločenih stavkov? Ali smo se na te besede navezali preprosto zato, ker jih je predala tista herojska duša, Annie Besant? Ali bi bilo enako, če bi kot kanal za njih podelitev svetu služil nek drug posameznik? Nedvomno je nenehno ponavljanje ta verz prepojilo z določenim notranjim pomenom, s svetostjo, če temu lahko tako rečemo; a ponavljanje lahko tudi otopi duh in pomnjene stavke lahko izgovarjamo le z malo pozornosti, najsi uma ali srca.

Preden raziščemo vsaj nekaj notranjega pomena tega verza, bo morda zanimivo, če omenimo njegov poseben izvor. V svoji rubriki Watch Tower v junijski številki The Theosophist-a iz leta 1923, je dr. Besantova zapisala, da je vrstice navdihnila prošnja številnih članov, ki so pomagali organizirati ‘kampanjo Bratstva’ v južni Indiji. Ta ‘kampanja’ se je začela nekoliko prej v Veliki Britaniji in se je prav tedaj nadaljevala v Indiji. Tako v svojem komentarju med drugim piše: ‘Zapisala sem ... nekaj vrstic za vsakodnevno recitacijo, jutranjo in večerno, ker nisem čutila, da bi lahko napisala meditacijo, kakor so me prosili. Meditacija se mi zdi zelo individualna stvar, delovanje posameznikovega uma na neki posebni temi; največ, kar sem lahko naredila, je bilo to, da sem predlagala temo. Ta je takšna, kakršna se je izpela sama ...’ Temu sledi verz, ki smo ga že podali. Potem dodaja, ‘Sproži širjenje zaporednih barvnih valov, ki utripajo iz govorca, če jo ta izgovori ali zapoje ritmično, najsi z zunanjim ali notranjim glasom; in, če bi nekaj tisoč ljudi pošiljalo te valove preko zapovrstnih področij, bi lahko ustvarili zelo mogočen učinek na mentalno ozračje ...’

Dejstvo, da nam dr. Besantova pravi, da se ji je verz ‘izpel sam’, lahko pomeni, da njegov pravi izvor počiva v globljem ali višjem kraljestvu, onstran njenega zavestnega uma, da morda izvira celo iz tistega Vira, ki mu ona vedno posveča najgloblje spoštovanje in vdanost. Gotovo se moramo strinjati, da so besede, s katerimi ga je obdala, tako lepe in veličastne, da je vsako spreminjanje ali prenarejanje neprimerno. O učinku, tako na okolico ali skupnost kot na posameznika, ki recitira besede, ko izgovori ali zapoje verz, lahko le ugibamo, čeprav mnogi pričajo o njegovi učinkovitosti pri ustvarjanju notranjega miru in celo pri resničnem zdravljenju.

I

Če se sedaj vrnemo k samemu verzu, lahko obravnavamo stavek za stavkom in poskušamo v njih odkriti nekatere latentne pomene. ‘O, Skrito Življenje, ki vibriraš v vsakem atomu ...’ Ob tem se takoj pojavi vprašanje: Zakaj skrito? Ali se življenje ne kaže povsod okoli nas? Življenje gotovo ni skrito! Toda to, na kar se nanašajo te besede, kar invocirajo, mora biti onstran ali iznad očitnega. Dr. I. K. Taimni nas v svojem delu Glimpses into the Psychology of Yoga opozarja, da: ‘Končna Realnost obstoja le v Večno-Nemanifestiranem in je izvor vseh relativnih realnosti, ki lahko obstojajo v kraljestvu človekove izkušnje ...’ Najvišji princip je zato prisoten povsod, a je vendar onstran vsega obstoja: je resnično ‘skrito življenje’, ki je osnova celotne manifestacije. S to Realnostjo je neločljivo povezano njeno lastno gonilo, ki nekako omogoča ustvarjanje vseh stvari, vsega obstoja, kajti v srcu te Realnosti se nahaja utripajoči pulz kreacije. Brez njega ne more obstojati nič; je navzoč povsod in vsebuje moč resonančnega valovanja skozi vse, kar je kdajkoli bilo ali bo. In ta potencial je zaprt v vsakem atomu, vsakem elementu manifestiranega vesolja; resnično ‘vibrira v vsakem atomu’. Tako vsa narava utripa v ritmu Večnega, vedno skritega, poznanega le po svojih brezštevilnih manifestacijah, ko Eden postane mnogi, pa vendar vedno ostaja Eden. Ta začetni stavek je zato poziv večnemu, nemanifestiranemu principu, Vzvišeni Realnosti, ki se nahaja onstran ciklov manifestacije in obenem vedno vibrira skozi manifestirano vesolje. V mejah človeške zavesti je to invokacija Atmanu, ki je skrit v sami naši naravi, tako na fizični kot na svoji lastni ravni, kajti njegova resonanca vibrira v vseh atomih vseh naših vehiklov - nosilcev tega Atmana - od buddhičnega do fizičnega.

II

‘O, Skrita Luč, ki siješ v vsakem bitju ...’ Spet se lahko vprašamo: Zakaj skrita? Če sije luč v vsakem bitju, potem je ta luč gotovo vidna; že v sami naravi luči je to, da žari, in da jo je zato mogoče videti. Luč žari navzven, vendar pa je poziv namenjen invociranju skrite luči, luči, ki sije znotraj in ne žarči navzven na viden način. Zato morajo te besede vsebovati globlji pomen. Ko se manifestira Edina Realnost, lahko rečemo, da postane Luč; prav ta notranja luč Vzvišene Realnosti, Ishvare, manifestiranega Božanstva, je tista, ki je prisotna v vsakem bitju. Življenje je sedaj postalo luč; njegovo vibriranje sedaj sije z notranjim dinamizmom. V človeku je sedaj Buddhi - ‘luč duše’ - združen z Atmo, pripravljen, da se obrne navzven v delovanje. To je ta luč, ki mora osvetliti celotno naravo človeka; ta je tista, ki omogoča zavestnost, luč, ki je skrita, ker ni objektivna za zavest, ampak je sama narava čiste zavesti. In ta luč je prisotna, sije, skozi vsak atom v prostoru.

III

‘O, Skrita Ljubezen, ki objemaš vse v Enost ...’ Iz polarnosti Življenja in Luči sedaj izhaja ustvarjalno delovanje, Ljubezen. Kjerkoli obstoja polarnost, obstoja tudi odnos med poloma, in najbolj čist odnos, odnos, ki ga ne umaže noben predmet, najsi privlačnosti ali odbojnosti, je odnos Ljubezni. Tega bi lahko imenovali osnovno ‘lepilo’, ki drži skupaj vse manifestirane stvari, vse dele vesolja, vse elemente, ki se pojavijo z manifestacijo; takšna je Ljubezen, ki ‘objema vse v Enost’. Eden je postal mnogi; iz združenosti je nastala mnogoterost. In naj bo mnogoterost še tako velika, se kljub temu vse ohranja v objemu tega čistega odnosa, ki se pojavi takrat, ko vstopita v obstoj Življenje in Luč, odnosa Ljubezni. Ljubezen počiva v samem srcu ustvarjalnega procesa; zato je princip univerzalne zakonitosti, ki je osnova evolucije. In tako Ljubezen, skrita v srcu mnogoterosti, povezuje mnoge v združenost z Enim. Takšna sta zakon in izpolnitev zakona, ki pripeljeta vse v popolno ravnovesje, kajti, karkoli se zgodi, kjerkoli v vesolju, odmeva povsod. Ne obstoja zunanja avtoriteta, nobeno izven kozmično božanstvo, ki bi upravljalo s tehtnico pravičnosti; Ljubezen v srcu vesolja je tista, ki prinaša ravnovesje, kajti vse, kar je v njem, se nahaja v njenem objemu. Tudi tu obstoja ustvarjalni princip: Atma-Buddhi, se sedaj, združen z Manasom, odpravi navzven na veliko involucijsko-evolucijsko popotovanje. Manas ali ustvarjalna dejavnost je resnično ljubezen v delovanju. Ko se um prepoji z intuicijo, zaobjame vesolje in zaznava vse stvari resnično takšne kot so. Um, ki lahko, da bi dosegel ali uresničil svojo mnogovrstno naravo, deli Realnost (‘ubije Realnost’), je mogoče pripeljati tudi v stanje mirovanja, v katerem se ustavijo vsa prenarejanja mišljenjskega principa; v tem stanju zaznava, pozornost, ni deljena. Nedeljeno stanje zavesti objema ‘vse v enost’.

Prvi trije stavki mantre nas spominjajo na veliko trojnost Vzvišene Realnosti - Življenje, Luč in Ljubezen. Toda ta trojnost je ‘skrita’, ker ni opredmetena, ampak bolj osnova celotnega procesa manifestacije. ‘Skrita’ zato, ker um sam ne more dojeti njenega bistva, kot je ni mogoče izkušati s pomočjo čutov. Tako kot to v prej omenjenem delu pravi dr. Taimni, ‘V skladu z Okultno filozofijo obstoja metoda spoznavanja Realnosti ... in to metodo predstavlja popolno zatrtje prenarejanje uma’. Ta metoda je seveda yoga. ‘Takrat’, nadaljuje dr. Taimni, ‘se individualna zavest osvobodi tančice, ki ločuje individualno zavest od univerzalne zavesti, in spozna to Realnost neposredno, tako da postane eno z njo’.

V prvih treh vrsticah verza invociramo trojno naravo Edine Realnosti in pri tej invokaciji lahko izrazimo vzvišeno yogo Samo-Uresničitve. Našo pozornost pritegne veličastno dejstvo, da obstoja ta Edina Realnost, v svojih treh aspektih Življenju, Luči in Ljubezni, tako v osnovi človeka kot vesolja; nje spoznavanje leži v kraljestvu onstran uma, vendar pa z invociranjem pripeljemo to Realnost v neposredno pozornost, v našo zavest, ki se uglasi in uskladi z Enim. Zadnji dve vrstici potrdita to uresničitev.

IV

'Naj vsak, ki čuti, da je eno s Teboj ...’ Raba besede s ‘Teboj’ nakazuje, da je trojnost Življenja, Luči in Ljubezni dejansko Eno, Edina Vzvišena Realnost. Vendar pa opazimo, da je poudarek najprej na ‘čuti’: Kaj pomeni, da se človek počuti kot eno z Vzvišenim? Čutenje je ostra pozornost; pozornost brez kakršnekoli begajoče misli, brez kakršnegakoli motečega vpliva. To je popolna pozornost, ki nas preplavi, nas v celoti in popolnoma prevzame. Morda bi jo lahko primerjali s trenutkom bolečine, ko človek zadane s prstom na nogi ob kamen; v takem trenutku ni druge zavesti kot le zavest o bolečini. Ob silovitem trenutku trka se ne more pojaviti nobena druga misel; šele pozneje morda rečemo, ‘Udaril sem se v prst’ ali ‘Kako je zabolelo’. Čutenje, ki se pojavi, potrdi, ob uresničitvi enosti, je tako čutenje: popolno, celovito, brez analiziranja ali razmišljanja ali logičnega sklepanja. Le v takem stanju se lahko pojavi resnično spoznanje. V nekem smislu lahko to sposobnost ‘čutenja enosti s Teboj’ opišemo kot bolečino enosti, breme enosti, ki ga moramo nositi vsi, če želimo spoznati samo realnost življenja. To ni, z drugimi besedami, razločevalno čutenje: čutil bom, da sem eno s teboj, a ne s tisto osebo; čutil bom, da sem eno z drevesom, a ne s kačo, itd. Ko rečemo: ‘Naj vsak ...’ invociramo v samem sebi zavest, ki ne pozna nobenih delitev, nobenih ovir; to je zavest, ki je prepojena le z Življenjem, Lučjo in Ljubeznijo ter zato čista in celovita.

V

Tej ostri pozornosti ‘čutenja’ mora slediti spoznanje. ‘Ve, da je zato eno z vsakim drugim’. Tako se mantra zaključi s potrditvijo gotovosti spoznanja. Človek naj ne bi le čutil; mora vedeti.

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji