Bivati v srcu
Marija Parisen

Srce ima osrednje mesto v Teozofiji, kjer se pogostokrat omenja njegov duhovni pomen. Ker je bistvo in središče našega bitja, teče modrost srca skozi telo, dušo in duha. Srce je hkrati fizični organ zaznavanja in akcije, dinamično polje empatičnih odnosov, žarko intuitivno področje in sedež najnotranjejšega Jaza. Luč na Pot (II, 9-11) svetuje: »Vneto raziskuj življenje, ki te obdaja. Uči se čitanja ljudskih src. Najbolj vneto pa raziskuj svoje lastno srce.« Sodobno znanstveno raziskovanje začenja potrjevati teozofsko gledanje in pomaga sprejemljivi javnosti razložiti vlogo srca v zavesti.

HPB pravi, da je od vseh telesnih organov edinole srce organ duhovne zavesti. Duhovni Jaz, Atma-Buddhi-Manas, leži v sedmih oblikah srčne inteligence, sedmih 'možganih' v srcu; ti ustrezajo sedmim Hierarhijam. HPB pravi: »Vzhodna mistična šola pozna vsak najmanjši del srca in ima za vsak delček tudi posebno ime. Imenuje jih z imeni Bogov …« (Zbrana dela, XII, 694.6). Božanska inteligenca in ljubezen tako popolnoma prežameta trojno človeško srce, da ne gre drugače, kot da ga obudita. Tu je zapisana celotna človeška narava: zgodovina evolucije, vzorci, ki so še latentni (speči) in usmerjajoči vpliv višjih bitij.

HPB je jasno opisala vlogo srca v duhovni praksi (ZD XII, 695-6). Pravi, da so srce in možgani energijsko povezani po principu polarnosti. Pri povprečnem človeku je delovanje srca negativno glede na možgane, ki so središče kama-manasa. Ker električni tok teče od pozitivnega k negativnemu, tečejo vtisi iz možganov v srce. Zato živimo predvsem z mišljenjem, ki je obarvano z željo, intuicija in duhovna volja pa sta večinoma še latentni (speči). Mojster Modrosti pravi: »… svet je poln posledic razumnega delovanja in duhovnega upadanja« (Pisma Mojstrov, 179-60). HPB pa omenja, da bo duhovna zavest lahko prevladala, ko bomo preobrnili sedanjo polarnost, ko bo naše srce čisto in trdno.

Nenehno bi si morali prizadevati, da osredotočimo Zavest v Srcu in prisluhnemo Duhovni Zavesti, kajti čeprav je uspeh še daleč, moramo začeti in odpreti pot.

Sodobne medicinske raziskave potrjujejo, kar mistiki in okultisti že dolgo vedo: inteligenca srca je subtilna, toda močna. Elektromagnetno polje (EM) fizičnega srca je 5000-krat močnejše od EM polja možganov. EM polje srca je mogoče zaznati tri metre od telesa in se neomejeno širi v vesolje. Ker je fizično srce direktno povezano z intelektualnimi centri v možganih, nam njegove zaznave pomagajo odkriti pomen v občutjih, shranjevati čustvene spomine, reševati probleme, sklepati in se učiti (Buhner, 40-41). Vplivno polje srca, brezmejno v možnosti, lahko vpliva na druge v bližini. Znanstveniki zdaj ponavljajo modrost iz davnine: za zdravje in ozdravljenje osredotoči zavest v srcu. S prečiščenimi čustvi – s prijaznostjo, sočutjem, aspiracijo – okrepi inteligenco srca.

Človeški razvoj zahteva prebujenje in modro delovanje v mnogih svetovih. Močno nas privlači materialni svet, v katerem prevladujeta dozdevna ločenost in individualnost. Prav tako nas k sebi kliče območje vesoljne zavesti, kjer je enotnost primarna. Med obema resničnostma pa so prostrani srednji svetovi, kjer se lahko postopoma odstira duhovna percepcija. Učenec okultizma mora najti emocionalno in mentalno ravnotežje, ker se v teh svetovih srečuje z daljnosežnimi silami. Ko se srce odpre trpljenju in veselju, temi in svetlobi, dobremu in zlu, radosti in grozi, mora biti neomajno v dobri volji, v ljubezni. Naše čustveno in naše mentalno polje se morata iz nemirnega hrupa spremeniti v ritmično stanje in postati – kakor viharni valovi, ki se umirijo – urejeni in odsevni.

Občutki prijaznosti, sočutja in hvaležnosti ustvarjajo miren, valujoč ritem srca, ki ga raziskovalci imenujejo 'koherenten' (povezan, skladen), jeza, strah in frustracija pa povzročajo 'opotekajočo in nestalno' – 'nekoherentno' sliko (Kamp, 25). Med koherenco se EM polje srca poglobi in okrepi. Velike skupine celic v možganih začnejo vibrirati v ritmu srca in možganski valovi tečejo povrhu srčnih. Kakor se premakneta funkciji srca in možganov, se premakneta tudi naša percepcija in akcija (Buhner, 41). V luči teh odkritij se spreminja medicinska praksa, počasi se obrača k harmoničnemu življenju. Ko se osrediščimo v ljubezni, se nižje čustveno polje lahko ustali tako kot nihalo. M edita cija, ki poglablja ljubezen in sočutje, je na poti najpomembnejša, saj je zanesljiva podlaga za spokojnost, samospoznanje, bratstvo in služenje.

Med metafizičnimi in religijskimi simboli zavesti srca so nam znani: dva prepletena trikotnika, križ, razcvetela vrtnica ali lotos. Vsi izražajo harmonijo in celovitost sredi velike dejavnosti. V vzhodnem okultizmu je srčna čakra četrta od sedmih glavnih središč, ki povezujejo fizično telo s subtilnejšimi polji. V sanskrtu se srčna čakra imenuje anahata, kar pomeni 'neudarjen'. Zvok srca, njegov sveti zvok ali glas, ne nastaja ob udarcu dveh predmetov – enega ob drugega. Res, pesem srca potrjuje večno harmonijo, modrost ljubezni.

Znanstveniki potrjujejo tudi neko drugo načelo okultizma: da srce deluje vzajemno z drugimi polji, da vstopi v neko vrsto dialoga. Kadar dve srčni polji vibrirata v soglasju, si izmenjata informacijo; eno lahko vodi ali pa ujame nagnjenje drugega. To je odnos, ki se imenuje 'naveza'. Med več meseci v maternici je otrokovo srce navezano na informacije in namen materinega srca, med katerimi je tudi materino čustvo do otroka; ta izmenjava se nadaljuje tudi po rojstvu. Stephen Harrod Buhner piše (40-42):

»Vsi živimo globoko v poljih informacij, polnih pomenov. Ta polja pritekajo v nas vse od trenutka rojstva. Ne doživljamo jih kot niz besed na listu v knjigi, temveč kot čustva, dotik življenja. Ta izmenjava, izhajajoča iz naših src, nam spreminja življenje, določa njegovo kvaliteto in nas spominja, da nismo nikoli sami. Znova nas poveže z osnovo bivanja, iz katere izhajamo, in goji v nas naravno empatijo do sveta okoli nas …; narejeni smo tako, da edinstvena narava sleherne stvari vstopi v nas skozi srce, to pa shrani spomine nanjo in začne z njo dialog.«

Modrost srca je estetična. V grški filozofiji se občutenje in zaznavanje imenujeta aesthesis – sprejemanje življenja vase, vdihavanje življenja. Glas Tišine uporabi podobno prispodobo. Na pragu Poti mora učenec »… živeti v večnosti. Za ta namen moraš živeti in dihati v vsem, tako kakor vse, kar zaznavaš, diha v tebi, in čutiti, da prebivaš v vseh stvareh in da vse stvari prebivajo v tebi« (verz 217). In srce mora »vztrepetati v odzivu na vsak vzdihljaj in misel vsega, kar živi in diha« (verz 225).

Srce vé in se odziva z estetičnim sodelovanjem, z inspiracijo. Čudovit sončni zahod, čisti otroški smehljaj, kuža, ki se igrivo zaganja v nas: preproste stvari nam lahko naredijo veliko veselja. Očiščeno in prebujeno se zlije srce z lepim in dobrim v vsem, kar vidi. Srce je umirjeno v spoštljivosti pred glasniki duhovne moči, v kakršni koli obliki so. Tako naravno se odziva na krik bolečine, kakor se lotos vzpenja k soncu. Srce je hranitelj, pa tudi sámo se čisti in prenavlja, ko radodarno daje. Učenec mora biti željan dialoga – ne z besedami, temveč z vsem bitjem.

HPB govori o prostoru tišine v srcu, kjer v urah m edita cije lahko najdemo zatočišče, mnogo miru. (ZD VIII, 127-9). Potópi svojo zavest globoko v srce, svetuje, pa boš dosegel ta prostor. Celo sredi hrupa, zmede, dvoma in utrujenosti to tiho svetišče obstaja. Toda HPB nas opozarja, da niti med počitkom ne smemo pozabiti boja. Dokler tišina ni povsod, znotraj in zunaj, dokler ne pridemo do mesta popolne nesebičnosti, se potovanje nadaljuje. Ko iščemo pot, naj služimo tistemu Velikemu Srcu, Najvišji Duši, Srcu Vsega, katerega ljubezen-modrost blagoslavlja vsak korak in katerega večni mir dobrodošlo pozdravi vsakega romarja, ko se vrne domov.

Literatura:

1. Stephen Harrod Buhner, The Heart as an Organ of Perception. SPIRITUALITY & HEALTH, marec-april 2006, strani 38-43.
2. Jurriaan Kamp, A Change of Heart Changes Everything. ODE, junij 2005, strani 23-27.

Prevod: Irena Polanc Kristan

Zadnjič obnovljena: junij 2011
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji