Deček, ki je pozabil na Božič
Waldo A. Perez

Theosophia, november-december 1952.

Majhna vasica Božičje se je ugnezdila v dolini, obdanimi z visokimi gorami. Svoje ime je dobila po vsakoletni ceremoniji, s katero so vaščani pričakali začetek obdobja Božiča. Na določen večer se je pred županovo hišo zbrala cela vas, in ko se je nad vrhom najvišje gore pojavila svetleča zvezda, so začeli vaščani združeno ponavljati starodavno zaobljubo, da bodo v naslednjih tridesetih dnevih opustili vsa čutenja sebičnosti in ne-bratstva. Da bi bogovi slišali zaobljubo, je bilo nujno, da je bila prisotna cela vas.

Peter je bil vaški pastir. Ker je bil sirota že od majhnih nog, so mu dodelili to dolžnost, da bi mu pomagali zaslužiti za preživetje. Zaradi osamljenega življenja, ki ga je bil prisiljen živeti, ko je z ovcami taval po gorskih dolinah, je vedno z veseljem pričakoval ceremonijo.

Zaradi posebno suhe pomladi se je moral to leto odpraviti precej dlje od običajnih pašnikov, da je našel dovolj sočne trave. Tako je odkril, da je zvezda - tista, ki so jo z vasi videli le v obdobju Božiča - stalno na nebu, le da jo je pred vasjo zakrivala gora. Na večer, ko je prišel do tega velikega odkritja, je seveda takoj povsem naravno pomislil na zaobljubo. Stoječ med svojimi spečimi ovcami je ponavljal starodavno zaobljubo, ki sta jo slišali le spokojna gora in nepremična zvezda.

Po tem dogodku so vaščani začeli opažati Petrovo neobičajno prijazno obnašanje, njegovo pripravljenost pomagati, kadarkoli je bilo to mogoče, in njegovo nepopustljivo dobro naravo. Seveda ljudje iz Božičja niso bili kaj posebno drugačni od ljudi v katerem koli drugem kraju. Zdelo se je, da svoja bratska čutenja hranijo za tistih svečanih trideset dni, ki so sledili ceremoniji.

Peter ni nikomur povedal, kaj je videl. Tudi, če bi že imel kakšnega tesnega prijatelja, ne bi niti pomislil na to, da bi mu zaupal svojo skrivnost. V svojem srcu je nosil videnje božične zvezde, kako se iskri nad goro.

Končno se je začel približevati čas Božiča. Začele so se velike priprave in napovedan je bil točen datum večera svečanega zbora. Čeprav je sneg prignal Petra in ovce z gora, je imel več dela kot kdajkoli. Nekatere ovce so bile nemirne in bal se je, da bi jih lahko pokončala bolezen. Cele dneve in noči je bedel nad njimi, dokler se niso, ko se je približal slavnostni večer, umirile, Peter pa je utrujen zaspal.

Zbudil se je šele, ko mu je v obraz svetil s svetilko župan, obdan z obsojajočimi pogledi vaških starešin.

“Peter,” je rekel župan, “očitno ta večer tebi ne pomeni veliko, vendar pa je izredno pomemben za vse druge v vasi. Tisti, ki si danes zaobljubijo, bodo naslednje leto bolj povezani med seboj. Tvoja odsotnost te je ločila od nas. Že dolgo je tega, ko bi kdo ne sodeloval pri čaščenju zvezde. Kazen za ta zločin je, kakor dobro veš, pregnanstvo, kajti nek neposvečen član lahko ogrozi bodočo blaginjo celotne vasi. Zakaj si to naredil?”

Peter se je za trenutek preplašil, toda tako kot se je pogosto zgodilo med letom, ko so šle stvari narobe, mu je misel na zvezdo povrnila mir. Dvignil je glavo in se spokojno zazrl v župana.

“Toda, saj sem sprejel zaobljubo,” je odvrnil. “Bilo je na pomlad. Nek večer sem odkril, da zvezda sveti tudi za goro, in takrat sem ponovil mojo zaobljubo in se je skušal vse odtlej držati.”

V hlevu je bilo mirno. Zdelo se je, da celo ovce, ki so jih prebudili glasovi, vedo, da se dogaja nekaj pomembnega. Starešine so Petrove besede zmedle. Ko so pomislili na to, kaj tiči v Petrovih besedah, so se počutili osramočene. Župan se je obotavljal, razmišljajoč o Petrovi prijaznosti skozi celo preteklo leto. Nato je stopil k dečku, ga prijateljsko objel prek ramen in stopil z njim skozi vrata hleva. Pogledal je proti zvezdi in spregovoril z novo ponižnostjo: “Tam zgoraj,” je rekel, “ni noči. Živo sonce nikoli ne preneha sijati. Le tu se zdi, da senca naše zemlje prinaša večerno temo. Toda ta otrok nas je spomnil na to, da za srce ne obstajajo letni časi.”

Prevod: Anton Rozman

Zadnjič obnovljena: januar 2009
Copyright © 2005 Teozofija v Sloveniji